Avtor: Janez Grum
Pri simpoziju o OF v aprilu 1966, pri katerem je »uradna smer partije močno prevladovala« (B. Grafenauer), je od 26 zgodovinarjev, ki so bili vsi sodelavci OF, samo dr. Franc Škerl »zagovarjal svoje stališče«, ki ni bilo v skladu s partijskim ocenjevanjem. Delovanje KPS je označil z naslednjimi besedami: »Komunistična partija je vse svoje akcije uravnavala z vidika zadnje etape. Tudi njen odnos do skupin v OF je bil podvržen temu cilju … « (Naši razgledi, 14. maja 1966).
Da bi KPS dosegla to zadnjo etapo, je bila od vsega začetka odločena imeti in obdržati upor proti okupatorju izključno v svojih rokah. Se pravi, KP je ta odpor takoj monopolizirala z njej lastnimi sredstvi in taktiko. Tako so bili odločeni tudi komunisti v ostalih delih jugoslovanskega ozemlja. Milovan Djilas prizna: »Bili smo nespravljivi do drugih strank in idej« (Tito, Eine kritische Biographie, Molden 1980, str. 78).
V letu 1941 je Kominterna še vedno zastopala stališče in taktiko, da je pred proletarsko revolucijo, ki jo vodi komunistična partija, potrebna demokratsko-meščanska revolucija, ki jo KP skuša usmerjati iz ozadja. (Tak primer meščanske revolucije je bila v Rusiji vlada zmernega socialista Aleksandra Kerenskega od februarja 1917 do oktobrske boljševiške revolucije.) To taktiko je sredi leta 1935 sedmi kongres Kominterne v Moskvi spremenil v taktiko »ljudskih front«, to je sporazum med vodstvi levičarskih in radikalnih strank za prevzem vlade pod geslom protifašistične fronte.
Pa vendar zgoraj navedene Djilasove besede povedo resnico. Pri tem moramo poseči v začetek maja 1941.
Na posvetovanju ožjega odbora (politbiroja) KPJ 5. maja v Zagrebu – od Slovencev je bil navzoč Kardelj, ki je prišel tja iz Beograda takoj po nemškem zračnem napadu, iz Ljubljane pa sta prišla Leskošek in Marinko – je v svoji analizi novega položaja pod nemško in italijansko okupacijo Tito postavil novo politično tezo in s tem novo politično taktiko: da je v Jugoslaviji možnost, da Komunistična partija prevzame oblast brez vmesne faze meščanske revolucije. V soglasju s to novo tezo je na tem posvetovanju KPJ sklenila, da se morajo komunisti vojaško organizirati: da je treba zbirati orožje in ustanavljati vojaške komiteje, ki naj bodo priključeni partijskim komitejem posameznih pokrajin (kot je bilo v pripravah na boljševiško revolucijo v Rusiji); da bodo komunisti ob uničenju Nemčije pripravljeni udariti po svojih političnih nasprotnikih in bodo tako preprečili, da ne bi kaka druga politična skupina prišla na oblast. »Vse to nam je bilo jasno, pa vendar je moral nekdo to izreči. Tito je bil prvi, ki je to izrekel in nihče navzočih mu ni ugovarjal.« Djilas pristavlja k temu, da je Tito zavrgel šablono meščanske revolucije kot pragmatik (Tito, str. 20⁄21).
K tej novi zamisli in taktiki je vsekakor prispeval tudi Kardelj, da je tako bila ta zamisel skupno delo in skupen produkt obeh v Moskvi šolanih komunistov, ki ju je Stalin postavil na čelo KPJ.
Djilas nadalje pove, da je po svoji tajni radijski zvezi KPJ sporočila to novo politično tezo Kominterni v Moskvo. V imenu te je odgovoril njen vodja Bolgar Dimitrov s precej ostro kritiko. Poudaril je, da »mi jugoslovanski komunisti stojimo le pred narodnoosvobodilnim bojem in ne pred proletarsko revolucijo«. Kot discipliniran komunist je Tito to kritiko vzel na znanje, a Djilas pravi, da le na videz: da je zamisel direktnega prevzema oblasti bila poslej Titu stalno v mislih.
Brez pridržkov pa je Tito sprejel navodilo Kominterne, da je odpor proti okupatorju treba voditi pod geslom narodnoosvobodilnega boja. To geslo je torej bilo odločeno v Moskvi in ne pri komunistih Slovenije in Jugoslavije. Kominterna se je zavedala, da je narodna zavest pri evropskih narodih zelo močna. Zato jo je skušala usmeriti v dosego svojih revolucionarnih ciljev. Iz tega razloga so komunisti sklenili, da ne bodo uporabljali revolucionarnih gesel in fraz.
Ta posvet v Zagrebu dokazuje, da so jugokomunisti že v začetku maja 1941 razmišljali o vojaškem odporu proti okupatorju, toda od oboroženega odpora jih je zadrževala pogodba med Hitlerjem in Stalinom, sklenjena konec avgusta 1939, ki je obvezovala vse evropske komunistične partije, torej tudi KPJ.
Vendar pa je bil na posvetovanju v Zagrebu že storjen sklep, da bodo udarili proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom. Djilas, ki je na ta posvet prišel iz Beograda, pravi: »Mi v Srbiji smo že vedeli za obstoj skupine aktivnih oficirjev, ki niso položili orožja, ampak so se umaknili v hribe v zahodni Srbiji. KP je sklenila, da bodo komunisti vodili boj proti tem oficirjem« (Tito, str. 22). Torej so že v začetku maja 1941 jugokomunisti sklenili, da bodo skušali zatreti vsako drugo odporniško skupino. Tudi skupina kraljevih aktivnih oficirjev ne bo izjema. Odpor proti okupatorju bo partijski monopol.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Iz teme v temoVlastja Simončič
Da so tudi slovenski komunisti bili že na prvi dan nemškega napada na Sovjetsko Rusijo (22. junija 1941) odločeni zagotoviti si monopol odpora proti okupatorju, dokazuje dejstvo, da je CK KPS – in ne vrhovni plenum protiimperialistične fronte, ki je imela vsaj videz koalicije štirih skupin – že ta dan določil iz svoje srede pet članov in jim naložil dolžnost, da takoj začno s pripravami za ustanavljanje partijskih čet, ki bodo »v globokem zaledju« Sovjetske Rusije napadale nemške vojne sile. Za komandanta teh projektiranih čet je bil določen tajnik CK KPS Franc Leskošek, po poklicu železostrugar, za političnega komisarja Boris Kidrič, ki ga je kmalu zamenjal Miha Marinko, za
podkomandanta dr. Aleš Bebler, ki je imel za seboj skušnje španske državljanske vojne, kot člana pa sta bila pritegnjena Stane Žagar in Oskar Kovačič. Prvi trije so bili člani ožjega politbiroja KPS, ostala dva pa člana širšega Centralnega komiteja. To posvetovanje smatrajo levičarsko usmerjeni zgodovinarji na Slovenskem za ustanovitev »glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, čeprav dejansko še ni bilo nobene partizanske čete na terenu. – Na prvi pogled je presenetljiva ta partijska iniciativnost. Toda če nihče drug, se je Kardelj zavedel – je bil pač šolan v Sovjetski Rusiji – kaj mora KP takoj storiti v smislu 14. člena kominternskih pravil (vseh je bilo 21), ki jih je morala sprejeti vsaka KP pri sprejemu: da mora vsaka članica priskočiti na pomoč Sovjetski zvezi, če je napadena od protirevolucionarnih sil. To je slovenska partizanska pesem izrazila z besedami: »Na klic Kominterne združite se v čete / v boj za svobodo, v boj za Sovjete. / Rdeče smo fronte bojevniki mi … / ker naše je geslo: Sovjeti sveta!« Druga pesem pa: »Naglo puško smo zgrabili / in odločno z doma šli / ko sovjetski so junaki / skupni boj oklicali.« – Pripomniti pa je, da je CK KPJ postavil Tita za komandanta vseh načrtovanih partijskih oboroženih sil na vsem jugoslovanskem ozemlju pet dni kasneje, to je 27. junija v Beogradu. Slovenska KP je torej prehitevala KPJ. – Da se bodo te projektirane čete imenovale partizanske, je CK KPJ sklenil 4. julija.
Odločenost za monopol v odporu proti okupatorju dokazuje tudi uvedba političnega komisarja po sovjetskem vzorcu. CK KPS je, kot rečeno, že 22. junija določil Kidriča za političnega komisarja v projektiranih partizanskih četah, medtem ko je CK KPJ šele 4. julija sklenil, da se postavijo v vseh partizanskih enotah politični komisarji. Ti so bili v četah, bataljonih, brigadah, odredih, divizijah, korpusih in v glavnem poveljstvu. Ljubljana v ilegali II., str. 24 prizna, da »so prišla že na samem začetku v roke Komunistične partije komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah«.
Na isti seji (22. VI.) je CK KPS pod vodstvom Kardelja pripravil razglas »Slovenskemu narodu«. V njem beremo: »Delavci, kmetje, intelektualci, vse delovno ljudstvo Slovenije!« Hitlerjev napad na SSSR je »napad na delavski razred vsega sveta! … napad na kmečko ljudstvo vseh narodov v Evropi in kolonijah! … barbarski napad na kulturo vsega človeštva! … napad na celokupno človeštvo! … Slovenci! Veličastna borba, ki jo bije herojska slavna Rdeča armada … pod genialnim vodstvom svojega in našega velikega Stalina, je tudi sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Slovenci! Komunistična partija Slovenije vas poziva … v enotno osvobodilno borbo proti imperialističnim okupatorjem za enoten blok vseh zatiranih narodov pod vodstvom SSSR in Delavsko-kmečke rdeče armade, za popolno uničenje fašističnih zločincev … Komunisti! … pokažite, da ste dostojni velike časti biti junak v armadi, ki ji stoji na čelu naš veliki Stalin! … Živela zveza sovjetskih socialističnih republik … Živela slavna Delavsko-kmečka armada SSSR – nepremagljiva avantgarda osvobodilne vojske zatiranih narodov … Živela sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Živel Stalin, genialni voditelj osvobodilne borbe človeštva za svobodo, bratstvo med narodi in ljudmi, blagostanje delovnega človeka, napredek in kulturo! … « Razglas je bil izdan kot letak z datumom 22. junija 1941. – Po 35 letih so pisci obširne knjige »NOV« in njihovi številni svetovalci temu letaku prisodili izreden pomen, da je »bil vojna napoved, ki jo je CK KPS v imenu slovenskega naroda naslovil okupatorjem slovenske dežele« (str. 90). Pri tem se smemo vprašati, če je kdo pred 21. junijem pooblastil CK KPS, da je smel to storiti v imenu slovenskega naroda? To je bila uzurpacija narodovega predstavništva.
Na istem posvetu na dan 22. junija je CK KPS sklenil priobčiti gesla osvobodilnega boja, ki jih je dober teden pred tem sestavil Kidrič. Vseh gesel je sedem. Naj omenim le četrto in šesto: »Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda … « – »Brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.«
Čez teden dni (29. junija) je CK KPS dal sklicati sejo vrhovnega plenuma Protiimperialistične fronte. Glavni referat je imel Edvard Kardelj. Navzoči so sprejeli sklep CK KPS, da naj se Protiimperialistična fronta preimenuje v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Torej je bila OF ustanovljena 29. junija 1941! Saj Protiimperialistična fronta organizacijsko sploh ni zaživela. V Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji in v Zborniku dokumentov ne najdemo nobenega razglasa, poziva in dokumenta sploh, ki bi bil podpisan od Protiimperialistične fronte. Pred 29. junijem so bili vsi podpisani od KPS.
Na tej seji so bili Glavnemu poveljstvu dodani trije novi člani: komunist Milan Zidanšek, krščanski socialist Marjan Brecelj in sokol Dušan Podgornik. Žagar je bil določen, da odide na Gorenjsko, Zidanšek na Štajersko, Kovačič na Primorsko. Ostalih pet članov je sestavljalo ožji del poveljstva z začasnim sedežem v Ljubljani. Komandant, politični komisar in pomočnik komandanta so bili člani CK KPS, druga dva pa iz vrst krščanskih socialistov in sokola. Glede na to sestavo pravijo pisci knjige NOV: »Takšna organizacijska sestava glavnega poveljstva kaže skrb CK KPS, da bi tudi v vojaškem poveljstvu zavaroval enotnost in širino osvobodilnega gibanja … , hkrati pa kaže, da je KPS že tedaj imela v osvobodilni vojski dejansko vodilno vlogo« (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izd. 1978, str. 91).
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Po nevihtiMirko Kambič
Zatem so slovenski komunisti čakali na navodila od CK KPJ, ki je tiste dni po 22. juniju vsak dan zasedal v Ribnikarjevi vili v Beogradu. Dne 4. julija (1941), to je četrti dan po prejemu natančnih navodil od Kominterne, kako začeti oboroženo vstajo proti okupatorju, je KPJ sklenila, da je treba takoj preiti v oboroženo akcijo. Ta sklep je CK KPS iz Beograda kmalu prejel, kot pravijo pisci NOV in k temu dostavljajo: »Po smernicah CK KPS« – ne po smernicah OF! – »je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet na svoji seji, ki je bila med 14. in 16. julijem, razpravljalo o začetku vstaje po vsej Sloveniji in o prehodu k akcijam. Sklenilo je, naj se organizirane akcije začno povsod 20. julija. Toda zaradi težav pri obveščanju … so to dejansko začele 22. julija, ponekod pa še kasneje« (str. 99).
Da bi komunisti v Sloveniji, kakor tudi v ostalih predelih razbite Jugoslavije, zagotovo dosegli monopol v odporu proti okupatorju na terenu, so pozvali člane partije, da morajo oditi v gozd in ustanavljati partizanske čete. Komunistov je bilo tedaj v vsej Jugoslaviji blizu 10.000, v Sloveniji pa »nekaj manj kot tisoč«. Po končani vojski je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo revolucijo z nekaj tisoč komunistov, z nekaj tisoč ljudi, ki so bili vzgojeni v marksizmu« (Charles Zalar, Yugoslav Communism, Washington D. C, 1961, str. 52). Bivši jugoslovanski diplomat, Slovenec Karel Zalar, je to študijo napisal po naročilu ameriškega senata.
Toda kot politični realisti so se slovenski komunisti tedaj zavedali, da so le neznatna politična manjšina v primeri s tradicionalnimi političnimi strankami. Da si bodo kljub temu ohranili monopol v oboroženem odporu proti okupatorju in si zagotovili dosego »zadnje etape«, so začeli osredotočeno politično gonjo proti voditeljem omenjenih strank ter proti sposobnim in vplivnim posameznikom.
Začetek te gonje smemo videti v Kidričevem članku »K dejanjem«, ki je bil priobčen 11. julija 1941 v podtalnem Slovenskem poročevalcu, v njem pravi: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega predstavitelja.« Te besede izražajo partijsko odločenost za monopol odpora proti okupatorjema že v času, ko je bil OF še zelo šibka. Pristašem tradicionalnih strank pa so bile namenjene besede: »Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašističnih zločincev« (Dok. I., str. 49⁄50). V tem članku je prvikrat javno omenjen novi naziv Osvobodilna fronta.
Že 28. julija je na svoji seji, spet sklicani na pobudo CK KPS, vrhovni plenum OF odločil, »da je treba pripraviti norme za kaznovanje izdajalcev in za kazenski postopek proti njim«. (Na tej seji so tudi izvolili Izvršilni odbor vrhovnega plenuma OF.)
Teden dni kasneje je Kidrič napisal članek »Polet Osvobodilne fronte«. V njem so besede: »Kdor danes še ostaja izven OF, ta je suha veja na živem narodovem telesu. Kdor pa kakorkoli deluje proti OF in njeni enotnosti – ta je samega sebe izločil iz narodne skupnosti in bo nekoč polagal račun pred narodom« (Dok. I., str. 66).
V istem času je v partijskem glasilu Delo Kardelj priobčil članek »Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda«. V njem beremo, da KPS kot najmočnejša sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem (Dok. I., str. 74). Organizacijski sekretar KPS Tone Tomšič pa je zapisal v članku »Razširimo in učvrstimo partijske organizacije«: »Moti se, kdor misli, da je možna široka OF slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije« (Dok. I., str. 80).
Isto Delo je priobčilo tudi članek »Izdajstvo reakcionarne gospode nad lastnim narodom«.
V njem je Kidrič udaril po bivšem banu Natlačenu in gen. Rupniku, omenjajoč »izdajalsko vlogo Natlačena« in »petokolonaško akcijo izdajalskega generala Rupnika«. To seveda po znani komunistični praksi, da je treba umazati ugled dveh priznanih avtoritet iz prejšnjega življenja. Na koncu pa udari po Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji (Dok. I., str. 76⁄77. – Slovenska legija je bila ustanovljena 29. maja).
V istem času, to je avgusta 1941, je CK SKOJ izdal letak, ki je bil poslan tudi v Slovenijo.
V njem so besede: »Nobenega usmiljenja s sovražniki ljudstva, z domačimi izdajalci in krvniki. Uničujmo jih na vsakem koraku, iztrebimo to kugo« (Dok. I., str. 87). – Kot krvniki so bili najbrž mišljeni hrvaški ustaši, izdajalci pa vsi idejni in politični nasprotniki komunistov.
Da komunisti zagotovo dosežejo monopol v odporu, je CK KPS ustanovil 15. avgusta 1941 varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je imela isto nalogo, kakor jo je imela Leninova Čeka v Rusiji, namreč uničevanje političnih in idejnih nasprotnikov. O njej je Kardelj rekel: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole« (Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 20). – V knjigi Bojevniki za mir, I. (1984) je tudi podpoglavje »Legendarna VOS« in v njem besede: »Poleg zbiranja informacij je VOS tudi uničevala ljudske izdajalce in tako izvajala sklepe slovenske osvobodilne justice.« M. Mikuž pa je zapisal: »Težko je najti v zgodovini revolucij primere, da bi s tako rigorozno tenko vestnost j o obračunavali s kontrarevolucijo … kakor ravno v narodnoosvobodilni vojni« (Pregled NOB, L, str. 207).
Malo kasneje je Delo priobčilo dva Kardeljeva članka, ki jima levičarski zgodovinarji pripisujejo precejšen pomen: »V partizane« in »Iz obrambe v napad«. Bebler pa je napisal članek »Organizirajmo vaško zaščito«. V Slovenskem poročevalcu (13. septembra) je nato Kidrič priobčil članek »Vsenarodni značaj Osvobodilne fronte« in v njem zapisal: «Skupnost v OF je danes najvišja narodna skupnost … Poskusi katerekoli druge skupine izven OF so protinarodni poskusi« (Dok. L str. 114⁄115).
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Petdeset let poznejeMirko Kambič
Vsi našteti propagandni članki nedvoumno razodevajo načrte in hotenje vodilnih komunistov v poletju 1941 in pri tem krepko izražajo njihovo odločenost za monopol v odporu proti okupatorju. Članki so bili premišljena priprava in uvod k formalnemu razglasu tega monopola. V ta namen je KPS dala pobudo za zasedanje Vrhovnega plenuma OF, ki je bilo 16. septembra 1941 v Ljubljani. »Zasedanju so prisostvovali predstavniki petnajstih skupin, vključenih v OF. Glavni referent je bil Boris Kidrič, ki je ugotovil (!), da je OF že dobila elemente oblasti. Na osnovi njegovega poročila se je vrhovni plenum OF proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO)« (Dok. I, str. 116).
Drugi člen sklepa o tem preimenovanju se glasi: »SNOO za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« – S tem sklepom so se slovenski komunisti formalno odločili za monopol v odporu proti okupatorju in ga štiri dni kasneje razglasili v Slovenskem poročevalcu. S tem členom so obenem razglasili, da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati oboroženo rezistenco proti okupatorju po navodilih begunske vlade v Londonu. In to vlado je tedaj in še naslednji dve leti priznavala Sovjetska Rusija. Presenetljivo pa je še po mnogih letih, da je bil omenjeni sklep sprejet v Ljubljani tri dni pred prvim pogovorom med Mihajlovićem in Titom v Srbiji. Tudi k temu smemo pripomniti, da je KPS večkrat prehitevala KPJ v južnih delih prejšnje države.
Ker je po Kidričevi zamisli SNOO predstavljal ljudsko oblast, je po njegovem bil upravičen izdati štiri revolucionarne odloke. Eden teh je bil »Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev Slovencev«. Odlok je določal smrtno kazen za izdajalce, kakor jih je opredelil Kidrič in z njim CK KPS. Sedmi člen tega famoznega odloka se je glasil: »Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zaslišanje krivca ni potrebno … Proti razsodbi sodišča ni pritožbe« (Dok. L, str. 119⁄120). In to krutost so slovenski komunisti smatrali za »novo, razvojno višjo stopnjo priprav za narodno osvobojenje«. To je bil revolucionarni cinizem najvišje mere!
Odlok je bil naperjen proti Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji ter Sokolski legiji (ust. v juliju 1941), dejansko pa predvsem proti skupini aktivnih oficirjev in podoficirjev, ki se jih je po razpadu Jugoslavije v aprilu 1941 nabralo v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini okrog 1000. Med temi je bilo 360 oficirjev. Oboji so predstavljali močen potencial za organiziranje lastnih oboroženih oddelkov za odpor proti okupatorju – po navodilih gen. Mihajlovića in begunske londonske vlade.
Odlok, zlasti njegov sedmi člen glede smrtne kazni za »izdajalce«, je imel spomladi 1942 krvave posledice. Držeč se tega odloka, so partizanski poveljniki, »samopašni vojvode« na tako imenovanem »osvobojenem ozemlju« od začetka maja do italijanske ofenzive brezobzirno obračunavali z idejnimi nasprotniki po Dolenjskem in Notranjskem, v Ljubljani pa VOS in Narodna zaščita. In to je bil vzrok, da je na protikomunistični strani prišlo do samoobrambe v obliki vaških straž, s tem pa do državljanske vojne.
Po uglednih in vplivnih posameznikih je VOS udarila že dober mesec po objavi odloka o smrtni kazni. Izvršila je atentat na gen. Rupnika in bivšega policijskega ravnatelja dr. Hacina, čeprav so tega Italijani odstavili. (Atentata nista uspela.) Na vzhodni strani Ljubljane je ubila orožniškega stražmojstra in nepriljubljenega tovarniškega mojstra. Obstrelila je barona Šveglja in njegovo mater, ubila vso Veharjevo družino na Verdu in 4. decembra Fanuša Emmerja. To je bil mlad dinamičen inženir montanist, ki je prepoznal namene in načrte slovenskih komunistov, imel stike z aktivnimi oficirji in z majhno skupino katoliških dijakov vzpostavljal radijsko zvezo z gen. Mihajlovićem. Dne 11. decembra je bil ubit Vinko Vrankar, ki je kot predstavnik metalurškega sindikata odklanjal OF.
V tem sestavku navedeni primeri iz komunističnih dokumentov nedvomno dokazujejo, da so bili slovenski komunisti, kakor tudi drugi jugokomunisti, takoj od začetka nemške okupacije (aprila 1941) trdno odločeni, da bodo z vsemi sredstvi, s poboji vplivnih in sposobnih nasprotnikov, s propagando, pripravljeni, če bi tako kazalo, javno razglasiti imena tistih aktivnih oficirjev, ki so sicer sprejeli sodelovanje z OF, če ne bodo v tem iskreni. Tako bi preprečili nastanek druge odporniške skupine proti okupatorju, vse to pa po načrtu »zadnje etape«, da bodo ob koncu vojske samo oni dobili oblast in uvedli diktaturo komunistične partije.
V teh odstavkih bo resnicoljuben bralec našel razlago, zakaj v Sloveniji ni bilo dveh odporniških gibanj, kot sta bili na Češkem in v Grčiji. Na Češkem večje komunistično in »Obrada naroda«, organizacija aktivnih oficirjev, ki je priznavala češko vlado v Londonu. In prav tako v Grčiji večje komunistično in manjše kraljevo v stiku z vlado v Londonu. (V Franciji je bilo pet večjih odporniških skupin, ki so od srede leta 1943 priznavale, tudi komunistična, De Gaullov Conseil national de la Résistence. V Italiji so bile tri večje in štiri manjše. Bilo je sicer med njimi precej trenja – najresnejši je bil primer, ko je neka levičarska skupina skušala razbiti brigado Osoppo, ki je bila pod idejnim vodstvom Democrazie Cristiane – vse pa so priznavale Narodni osvobodilni odbor (CLN). Na Poljskem je bilo pet odporniških gibanj, ki se niso med seboj napadala, čeprav brez konfliktov med njimi ni šlo. (Poljski komunisti pa so se krvavo znesli nad privrženci poljske vlade v Londonu in drugimi protikomunisti v času demokratičnih volitev 1945. Tedaj je bilo pobitih »nekaj desettisočev Mikolajczikovih agitatorjev«. Pri tem so komunisti imeli vso možno oporo v Sovjetski Rusiji.)
V sestavku »Problemi součinkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu OF in pojavov antikomunizma« (Slovenski upor 1941) je zgodovinar Janko Pleterski zapisal tudi tale stavek (str. 219): »Stranke, ki so OF odklonile, so sicer imele svoje programe, a jih niso uveljavljale v okviru lastnega odpora proti okupatorju, ker so obenem z Osvobodilno fronto dejansko zavrnile odpor sam.« Zadnji del stavka je pač gledanje sodelavca OF! Pri prvem delu pa se vprašajmo, ali so te stranke, pa recimo vsaj deli teh strank, ki bi se odločili za odporniško gibanje, imeli možnost za to? Upam, da pričujoči sestavek dovolj jasno dokazuje, da te možnosti niso imeli, ker so komunisti bili odločeni zatreti vsako drugi odporniško gibanje. To dokazujejo tudi trije primeri na terenu. V juniju in juliju 1942 so partizani takoj začeli napadati četniško ilegalo aktivnih oficirjev na Dolenjskem. (Ker ni zdržala med partizanskim in italijanskim ognjem, se je končno legalizirala.) Naravnost kričeča pa sta bila – in sta še vedno – poboj zajetih četnikov v Grčaricah in poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku. Ta dva primera sta nadvse prepričljiv dokaz, da so slovenski komunisti bili odločeni brezobzirno uničiti vsako drugo odporniško gibanje. Grenka ironija pri Turjaku pa je (bila), da je koncentracija vaških straž tam imela v načrtu ustanovitev odporniške skupine »slovenskih goščarjev«. (Številne kritike po turjaški tragediji so upravičeno obtoževale politike Slovenske zaveze in podpolkovnika Peterlina, da septembra 1943, torej po dveh letih in pol, še niso poznali namenov slovenskih komunistov.) K tem trem primerom pa smemo dodati tudi Dolomitsko izjavo, ki je prisilila krščanske socialiste, da so se odrekli lastnemu političnemu nastopanju celo za čas po končani vojski.
V svojem članku se prof. Pleterski ne ustavlja pri tej odločenosti slovenskih komunistov. Kot da bi mu bili dokumenti, ki na njih sloni tale sestavek, neznani.