Avtor: Janko Maček

V letošnji 3. številki RAZGLEDOV je tri tedne po smrti dr. Ceneta Logarja izšel intervju, ki je nastal že leta 1991 za Gorenjski glas. V njem je ta zamolčani filozof, ki je preživel revolucijo in Goli otok, povedal marsikaj o svojem delu in trpljenju. Spregovoril je tudi o svojih pogledih na nekatere dogodke med vojno in revolucijo, ki jih je kot organizator partije in OF doživljal v rojstnem Horjulu. Prav temu delu njegovega intervjuja je namenjena tale glosa, zato si ga na kratko oglejmo.
Dr. Logar najprej pove, kako se je že med študijem v Pragi in v Parizu družil s komunisti in bil tesno povezan z Borisom Kidričem. Prišel je do prepričanja, da more samo povezava s Sovjetsko zvezo in njeno Rdečo armado rešiti slovenski narod pred nacističnim uničenjem, zato je bil ponosen, ko ga je Kidrič leta 1941 sprejel v komunistično partijo. Po Kidričevih navodilih je že leta 1941 v Horjulu in v okolici organiziral OF in partijo. Največji odpor proti temu deluje doživel v bližnjem Šentjoštu. Tedaj se mu ni niti sanjalo, da je v tej hribovski vasi deloval najbolj zagrizen nasprotnik OF profesor Tomec s svojimi mladci. Tomec je »bil zaklet klerikalec, ki je proti OF z vsemi silami izvajal politiko škofa Rožmana. Preprosti vaščani so mu verjeli in se z vso predanostjo vrgli na OF. Jeseni leta 1941 smo imeli v gostilni na Ljubljanici v Šentjoštu celo sestanek za aktiviste horjulskega področja, ki ga je sklical Marijan Brecelj, krščanski socialist. Naivno smo mislili, da smo tu na najbolj varnem kraju. Dejansko pa so nas prav tam opazovali naši najhujši nasprotniki, zavedni šentjoški mladci … Tako je nastala prva in najhujša »bela trdnjava« v Šentjoštu in se nato razširila po vseh Dolomitih. Poboj naših štirih aktivistov v Šentjoštu pa je bil prvi tovrsten zločin Bele garde v Sloveniji.«
Pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih je dr. Logar leta 1973 v reviji Borec objavil svoje spomine, v katerih seveda ni mogel iti mimo Šentjošta. »Kidrič mi je naročil, naj delo razširim na vse vasi v horjulski dolini in okolici. Da bi legalno prišel v stik s hribovskimi vasmi, sem sprejel od občine neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tako sem že tedaj zvedel za veliko aktivnost jezuitov, predvsem v Šentjoštu, kjer so imeli tik pred vojno nek misijon z velikim uspehom in od tedaj dalje vzdrževali stike s temi kraji. Pozneje sem tudi zvedel, da je lemenatar, ki je izšel iz vrst zagrizenih mladcev Ernesta Tomca, širil politično fašistično usmerjenost tudi med kmeti. Tik pred vojno je Ernest Tomec vodil svoje mladce sem na izlet. Od nekod se je vrnilo tudi nekaj usmiljenk, ki so bile vse povezane s to druščino.
Vse te okoliščine so mi dale že tedaj misliti, nanje sem opozoril tudi Kidriča. Na vse načine sem poskušal priti v to vas, a vse zaman. Od hiše do hiše, od družine do družine sem dobival poročila o tistih, ki so vse te ljudi poznali, toda nikjer nisem mogel dobiti oprijema za delo in vpliv. Ti fanatiki so 1942 leta z največjo brutalnostjo umorili vse, kar je bilo med njimi progresivnega: svojega učitelja in učiteljico in še dva druga. Samo verski fanatizem more pripeljati naivno verujočega človeka do česa takega …
Nekako semptembra 1941 smo imeli sestanek na Ljubljanici na gostilniškem vrtu. Organiziral sem ga po naročilu Franca Popita, ki se je tega sestanka tudi udeležil. Udeležilo se ga je tudi nekaj krščanskih socialistov iz Ljubljane (Aleš Stanovnik in Bogdan Brecelj), sicer pa domači aktivisti. Ta sestanek nas je pozneje drago stal, kajti v gostilni so bili tudi italijanski karabinjerji in financarji, katerim se je zdelo vse skupaj sumljivo. Poznejše aretacije tov. Mivška, ki je tu stanoval, gostilničarja Tomaža Vrhovca in še pozneje nekaterih Horjulcev so bile s tem v zvezi. Vse vprek so Italijani dolžili ljudi, da so se udeležili tega sestanka. Bili smo pač zelo neprevidni.« (Borec 1973 – str. 370)
Dr. Logar torej s Kidričevimi »osvobodilnimi« načrti ni mogel prodreti v Šentjošt. Vemo, da so bili Šentjoščani proti okupatorju. V Šentjoštu je bila razmeroma zgodaj organizirana Slovenska legija, ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke. Ljudje so tudi po okupaciji obdržali pripadnost svoji stranki in niso imeli vzroka, da bi to spreminjali. Njihova verska in politična pripadnost je bila daleč od fanatizma. Lahko bi rekli, da so trdno stali na svoji hribovski zemlji, ki so jo umno in z ljubeznijo obdelovali. Ali je kaj čudnega, če so tem ljudem prevratne ideje ostale tuje in so jih odklanjali?
Profesor Tomec je s svojimi fanti res nekajkrat prišel v Šentjošt. Te izlete je verjetno spodbudilo poznanstvo z nekaterimi šentjoškimi dijaki, ki pa so v začetku vojne že bili v bogoslovju, eden od njih pa je leta 1941 pel novo mašo. Ni pa verjetno, da bi Tomec imel neposreden vpliv na Šentjoščane, saj z njimi ni prišel v stik. Župnik Nagode, ki je bil tu od leta 1908, je bil v začetku vojne že star in bolehen, zato Katoliške akcije v fari ni ustanovil. Ko to pišemo, seveda ne mislimo, da je bila Katoliška akcija kaj slabega, saj vemo, da je vzgajala mlade ljudi v pokončne, delavne in sposobne kristjane in Slovence. Prav zato so med prvimi žrtvami komunističnega prevrata bili ravno člani Katoliške akcije.
Kaj pa jezuiti in misijon? Spomnim se našega soseda, ki je bil veren in razgledan kmet. Ko je nanesla beseda na misijon, se je nasmehnil in rekel: »Da, da. Misijon in krompir sta ravno za eno leto.« S tem je hotel povedati, da je treba za dober pridelek vedno znova poskrbeti, pa tudi duhovne sadove je treba obnavljati. Predvojni misijon ljudi prav gotovo ni učil, kako naj s silo spremenijo družbeni red, ampak je spodbujal k zvestobi verskemu in narodnemu izročilu, k spoštovanju življenja, k miru in sožitju. Ali je bil komunistom zato tako zelo nevaren?
V Logarjevih spominih iz leta 1973 beremo, da kraj sestanka na Ljubljanici zaradi varnosti ni bil dobro izbran. V neposredni bližini je bila namreč nastanjena italijanska obmejna straža: karabinjerji in financarji, ki so bili pozorni na zbiranje večjega števila nepoznanih ljudi. Šentjoščani za sestanek niso mogli vedeti, razen če bi jih prireditelji sami obvestili. Jakob Žakelj, glavni pobudnik šentjoškega protikomunističnega odpora, se tedaj še ni vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali Nemci že maja 1941. Njegova domačija je namreč bila v Suhem dolu na nemški strani meje. Jeseni leta 1941 ljudje na splošno za OF še niso vedeli. Situacija pa se je spremenila decembra 1941, ko je OF onstran meje začela mobilizacijo in je prišlo do prvih nemških represalij. K ločitvi duhov je mnogo pripomogel sestanek, ki ga je za novo leto 1942 v Šentjoštu organizirala vrhniška OF. Dr. Logar tega sestanka ne omenja. Jakobu Žaklju so na tem sestanku še nudili funkcijo predsednika Zdravstvene zadruge, ki naj bi postala nekakšna centrala OF za šentjoško področje. Od tedaj se je začelo javno pridobivanje ljudi za OF, ki se je kasneje spremenilo v grožnje in nasilje.
Žrtve nasilja so postali tudi štirje sodelavci OF, s pomočjo katerih je dr. Logar poskušal priti v Šentjošt: Tomaž Vrhovec je bil lastnik gostilne na Ljubljanici, kjer je septembra 1941 bil oni znani sestanek. Ljudje so ga poznali tudi kot domačega živinozdravnika in so ga večkrat klicali k bolni živini. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Šolski upravitelj Jože Mivšek je bil brat Vrhovčeve žene in je stanoval pri njih. Na zunaj res ni bilo videti, da bi se zanimal za politiko. Najljubša tema razgovora mu je bila o lovu in o divjačini. Otroci so ga imeli radi, saj v šoli ni bil preveč zahteven. Učiteljica Betka Nagode je bila doma iz Verda pri Vrhniki. Stanovala je v šoli v Šentjoštu. Delala je za OF, toda bila je verna in je gotovo bila daleč od komunizma. Mesar Leopold Leben je samo začasno stanoval pri Vrhovčevih.
Druga grupa odredov je 28. junija 1942 pri Verdu prešla železniško progo in se napotila v Polhograjske Dolomite. Namenjena je bila na Gorenjsko. Mejo naj bi prestopili pri Planini v neposredni bližini Šentjošta. Pri prehodu preko Dolomitov naj bi Drugi grupi pomagal Dolomitski odred in enote narodne zaščite, ki so bile organizirane po mnogih vaseh. V zvezi s pohodom Druge grupe so bile alarmirane vse italijanske posadke tega področja, Nemci so pa zastražili mejo. Že 1. julija je močna italijanska kolona prihrumela iz Rovt do Šentjošta. Zasedli so položaje po vzpetinah okrog vasi in začeli divje streljati na vse strani. Baje so partizani iz bližnjega gozda proti njim oddali nekaj strelov. Le malo je manjkalo, da tedaj Italijani niso požgali vasi. Tisto noč in še naslednji dan so ostali na položajih v vasi in po bližnjih hribih. Okrog poldneva 2. julija se je učiteljica Betka Nagode s kolesom vračala od doma iz Verda v Šentjošt. Malo pred Šentjoštom so jo ustavili Italijani, preiskali njeno prtljago in jo takoj aretirali. Nato so šli na Ljubljanico in prijeli še Mivška, Vrhovca in Lebna. Vse štiri so 3. julija dopoldne odgnali v Rovte in jih tam ustrelili.
Režimska zgodovina je krivdo za to ustrelitev pripisala organizatorjem šentjoške vaške straže, ki tedaj uradno še ni bila ustanovljena. Ta obsodba je bila v emigraciji večkrat zanikana, kljub temu pa vse okoliščine tragičnega dogodka niso bile pojasnjene. Sama po sebi se nam postavljajo nekatera vprašanja: Kakšne papirje so dobili Italijani pri učiteljici Nagodetovi? Zakaj do sedaj še nihče ni izbrskal iz arhivov, kaj so Italijani zapisali o aretaciji in ustrelitvi teh štirih žrtev? Ali ni bilo skrajno neprevidno, da je Nagodetova tisti dan potovala v Šentjošt? Zakaj ji njena organizacija že doma ni odsvetovala potovanja ali pa jo vsaj na poti zaustavila? Koliko je resnice na govoricah, da je partija sama pripomogla k usmrtitvi Nagodetove in drugih? Te govorice omenja tudi Tone Kebe v svojem članku O nastanku bele garde v Sentjoštu in na Rovtarskem. (Borec 1989, št. 9, str. 959) Nehote se ob tem spomnimo na krščanskega socialista dr. Aleša Stanovnika, ki je baje bil med udeleženci septembrskega sestanka. Jože Javoršek je že 2. junija 1942 zapisal v svoj dnevnik, da so Stanovnika izdali komunisti, saj razen neke vosovke nihče ni vedel, kje stanuje. (Spomini na Slovence III, str, 121.)
Kje je ločnica med osvobodilnim bojem in komunističnim nasiljem? Dr. Logar pove, da se mu je že med vojno upiralo delati vse po diktatu partije, toda tedaj se je zavedal, da je za zmago in osvoboditev potrebna disciplina. Za Dolomitsko izjavo se ni zanimal, ker ni bil nikoli politik, ampak le borec za osvoboditev izpod okupatorja. Potem nadaljuje: »Vse to sem razumel šele pozneje. Smatram, da se je že tedaj odločilo: ali parlamentarni, demokratični sistem družbe ali enopartijska diktatura, katere žrtev sem postal tudi jaz. Diktaturo je partija uvozila iz Sovjetske zveze, iz zaostale aziatske družbe. To agenturo Partije so ves čas vojne strogo prikrivali, dejansko pa so naši glavni voditelji – Kidrič in drugi – to politiko študirali v Moskvi na posebni ustanovi.« (Razgledi št. 3, str. 8)
Šentjoški kmetje so že v začetku leta 1942 vedeli, od kod prihaja OF in kaj prinaša. Njen osvobodilni program bi jih gotovo pritegnil, če ne bi čutili, da se za njim skrivajo popolnoma drugačni cilji: komunistična revolucija in diktatura. Zato niso sprejeli OF. Zaradi svojega upora so doživeli kruto maščevanje. Ni bilo dovolj, da so jim vzeli življenje, hoteli so jim vzeti tudi dobro ime, zato so jim pripisali tudi dejanja, ki jih niso nikoli storili.