Avtor: Aleksander S. Puškin, Mile Klopčič

Lep spomenik sem si zgradil, a ne z rokami:

do njega se ne bo zarasla pot nikdar;

in više se z glavó uporno pnè nad nami

kot oni, ki ima ga car.

Ne, ves ne bom umrl! Telo segnije v jami,

a v pesmih bo moj duh preživel mnogo let –

in slaven bom ostal, dokler bo pod zvezdami

prepeval le en sam poet.

Po vsej Rusiji glas razširi se o meni,

in slednji jezik v njej me cenil bo in bral:

Finec in vnuk Slovan, Tungúz neukročêni,

Kalmík iz step me bo poznal.

In dolgo me moj rod ljubeče bo pozdravljal,

ker sem svobodo pel v okrutnih dneh verig,

ker s svojo pesmijo dobroto sem proslavljal,

in padlim bil sem priprošnjik.