Avtor: Blaža Cedilnik

Morda sem malo neučakana s to svojo spravo. Morda hočem preveč naenkrat. Pa prav jaz, ki tako rada govorim o evoluciji, o počasnem, skoraj neopaznem razvoju. Stokrat sem že rekla, da ne maram revolucij, ampak kaj, človeško življenje je pač zelo kratko, in če hočeš videti spremembe in njihove rezultate, potem ti živci popustijo. Hočeš tudi sam videti in doživeti. In sama bi rada doživela spravo. Celovito spravo v vseh plasteh družbenega udejstvovanja. Rada bi doživela Slovenijo tako, kot bi le-ta bila, če ne bi zakorakala na stranpot komunizma.
Če sem čisto odkrita in poštena, moram priznati, da so majhni koraki v to smer vendarle narejeni. Komunizem se je na vseh področjih človekovega udejstvovanja pokazal kot skrajno neučinkovit sistem. (Dajmo, naj bo fešta, dokler imamo!) Ne samo na vseh področjih, ampak tudi na vseh celinah, v vseh državah.
Žal pa so skoraj v vseh državah ostali isti ljudje ne samo na oblastnih pozicijah, ampak tudi na vodstvenih mestih. Kot sem že napisala, so komunisti pri nas lepo nežno (doucement) sestopili z oblasti, se razlezli v vse žive stranke (v nekatere, da jih vodijo, v druge, da jih minirajo in blokirajo) in tako smo dobili večstrankarski komunizem, ki ima sicer še nekaj lepotnih napak (Janša, Podobnik, Gros), ampak se dela na tem, da se to popravi. Lepo počasi jih blatijo, da bi se vsem zagnusili. Da bomo spoštovali in volili samo še preizkušene, umirjene, profesionalne politike z veliko let delovnih izkušenj. In krasno bo obdržati popackanega Peterleta, Podobnika in Janšo, da se bo nanje po potrebi zvalila krivda za neuspešnost »novega« sistema pri nas. In če ne bomo začeli gledati okrog sebe z odprtimi očmi, nas bodo zopet pošteno potegnili, češ da sistem ne funkcionira zato, ker ga nekateri blokirajo, se pravi omenjene dobrodošle lepotne napake naše mlade demokracije. Kot npr. v znanem vicu o prvem nočnem lokalu s striptizetami v bivši Sovjetski zvezi. Prvo noč je bil lokal nabito poln, drugo noč je bilo obiskovalcev pol manj, po tednu dni je zašel v bar le še kak osamljen zablodeli pijanček. In partijski vrh se je vprašal, zakaj povsod na zahodu taki lokali nosijo denar, pri njih pa ne gre in ne gre. Ustanovili so komisijo, da razišče vzroke za neuspeh. Komisija je raziskovala in končno podala poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da pravega vzroka za nedelovanje nočnega lokala ni našla, je pa ugotovila, da striptizete zagotovo niso krive, saj so vse že vsaj štirideset let zveste članice partije. Seveda pa se vsi novi – stari oblastniki zelo trudijo na vseh koncih in krajih, da bi nas prepričali o koncu komunizma. Gledam mladinsko oddajo »Male sive celice« in skoraj padem na trepalnice ob vprašanju, kaj imajo skupnega komunizem, kri in Rdeča kapica. Odgovor: rdečo barvo. Po drugi strani pa ZLSD alias … … … komunisti praznujejo svojo ustanovitev na Čebinah. Prlek bi zapel: Saj ste lüdi čisto nori! … da ne spregledate.
Torej, kot sem napisala, so žal ostali isti ljudje na oblastnih in vodstvenih mestih. Zato je razvoj počasen in celo zablokiran. (Kako kazati razvoj in napredek s statističnimi podatki, pa tako lepo pripoveduje George Orwell v svoji 1984.) In zato resnica o komunizmu, njegovih zablodah in hudodelstvih, njegovi škodljivosti za ljudi in narod tako počasi prodira na plan. Zato tudi tako počasi, s tako majhnimi koraki, prihaja narodna sprava. Če lahko sploh rečemo, da prihaja.
Ampak sem pa tja kakšen mali duhec le uide iz steklenice in se ga ne da več stlačiti nazaj. In potem straši naokrog, straši ortodoksne komuniste, straši prebarvane, preoblečene, preimenovane komuniste, straši mlado generacijo, ki jo je vzgajal komunizem in ki ni imela »nič z vsem tem«. Straši mlade ljudi, ki so dobili majhne bonitete (stanovanja, partizanska leta itd.) – strah jih je, da bi to malo, kar so dobili, izgubili. In taki mali duhci delajo grde packe (ali pa brišejo navlako z nje?) po naši »najsvetejši« in »najsvetlejši« preteklosti. In tako se bo morda enkrat ta preteklost le prikazala v pravi luči, taka kot je, oziroma kot je bila. In to bo sprava. Upam, da ne le za nazaj, ampak tudi za naprej. In vesela bom, če bom to doživela, četudi s tresočimi rokami in usihajočo pametjo. Doživela.
No, en tak duh, ki je ušel iz steklenice, je vedenje o pobojih po vojni. Tega ni mogoče več tlačiti v nevedenje. To je postalo dejstvo. Dejstvo, ki se sicer poskuša opravičiti, podtakniti zgodovinarjem kot edinim pristojnim. Ampak ne gre čisto tako, kot bi nekateri želeli. Če nič drugega, so vnebo vpijoči pričevalci tega časa, teh dejanj farne plošče, ki jih ljudje spontano postavljajo ob farnih cerkvah in kjer so zapisane dovčerajšnje neosebe – žrtve komunističnega terorja med drugo svetovno vojno. Prav tako se pojavljajo imena teh žrtev tudi na grobovih na pokopališčih. Čeprav je šele majhen del Slovenije postavil take plošče, je skupna številka že grozljiva. Da bo tudi širša javnost seznanjena z obsežnostjo tega pojava, se pripravlja knjiga z do sedaj zbranimi in preverjenimi imeni.
Tudi termin »sovražna emigracija« se je kar nekako izgubil. Počasi postaja ta še do nedavna zanikani del slovenskega naroda njegov konstitutivni del s svojim nezanemarljivim prispevkom h kulturi in umetnosti, počasi morda tudi k gospodarstvu in politiki.
In pripravlja se izvedba Debeljakove Črne maše v Cankarjevem domu. Če bo do te izvedbe prišlo in če bo obenem še izšla Črna maša v luksuzni izdaji (ne kot zvezčič pogrošnih romanov) kot epopeja trpljenja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, potem bomo spet lahko rekli: to pa je že spet en korak h narodovi spravi.
Naj povem o svojem srečanju s Črno mašo. To srečanje se je pripravljalo zelo dolgo. Od mojih gimnazijskih let pa do pred nekaj leti, ko je prišla ta knjižica v Slovenijo.
Imela sem srečo, da sem hodila še v osem let trajajočo gimnazijo, kjer so poučevali in vzgajali še profesorji stare generacije, ki so bili poleg velike zagnanosti za pedagoško delo tudi vsi po vrsti veliki humanisti. Skupaj z njimi smo skrbno prerešetali slovensko, svetovno, pa tudi južnoslovansko književnost. In videli smo, da so veliki dogodki v zgodovini narodov navdihnili pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje in skladatelje, da so ustvarili velika dela. A glej, čudo prečudno, tako velika reč, kot je bila druga svetovna vojna pri nas, pa ni in ni umetnika, ki bi ustvaril veliko delo svetovne razsežnosti, veliko epopejo tragedije in zmage nekega naroda. Dlje ko seje odmikala druga svetovna vojna, več je bilo govorjenja o tem, o tem so pisali tudi časopisi in je govoril radio.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Mineva danVlastja Simončič

Potem je izšla Ukana. Sledilo je blazno navdušenje – imamo ga, imamo veliki roman o NOB. Vendar ni treba biti hudo učen, da veš, da je Ukana sicer »velik« roman, ni pa »veliki« roman, spada v žanr indijanaric ala Karl May. (Saj poznate tisto: Dva se pogovarjata in eden pravi: sedaj na stara leta spet berem Karla Maya, pa se mi še zdaleč ne zdi tako zanimiv kot včasih. – Katero njegovo knjigo pa bereš? – Berem Kapital. – Pa saj to ni od Karla Maya, to je od Karla Marxa. – Saj sem res nekaj zamešal. Veš, prebral sem že prek dvesto strani, pa še ni bilo govora o nobenem Indijancu.) In sem še naprej premišljevala, kot že takrat v srednji šoli: ko bom velika, bom preštudirala vse živo in bom napisala epsko-lirsko pesnitev, roman v verzih o čim več plasteh tega časa. O človeških usodah, o družinskih tragedijah, o usodnih odločitvah, o pokončnosti, o zapeljanosti, o taki in drugačni ljubezni do domovine, o predanosti neki ideologiji, o veri staršev, pa o nadčloveku – Übermenschu in avantgardi delavskega razreda. In žal mi je bilo, da nimam časa, da bi z delom kar takoj začela. Potem pa se je pojavila Debeljakova Črna maša. Neugledna broširana knjižica. Prebrala sem jo enkrat na hitro, potem vse razlage in komentarje, potem še enkrat lepo počasi. Knjiga me je do dna duše pretresla. In bilo mi je jasno: Imamo jo, Slovenci imamo epopejo časa med drugo svetovno vojno, morda ni ravno vsem po godu, ampak imamo jo. Veliko delo velikega časa, velikih preizkušenj, velikega trpljenja in ponižanj. Ta knjiga si zares zasluži luksuzno izdajo in uprizoritev. In obvezno branje v srednji šoli. In to bo korak k spravi slovenskega naroda.
Ampak (to sem se naučila od komunistov) bojim se, da je to le moje sanjarjenje. Da iz vsega skupaj ne bo nič. Jaz pač na političnem področju nimam ne sreče ne pameti. Vedno volim stranke in ljudi, ki nimajo šanse. Pa kaj hočem, če že ni drugih svoboščin, vsak ima pravico do svojih sanj. Kajti bliža se leto 1995. Petdesetletnica »zmage« NOB. Govorci (tisti, ki to znajo, tisti, ki so se tega naučili) že gromoglasno naznanjujejo leto veličastnih proslav, ki bodo spet povedale Resnico. Edino pravo Resnico. Za vse večne čase.
»NOB je najsvetlejše in najsvetejše obdobje v naši zgodovini in pika. Nikomur ne bomo dovolili, da bi pačil to Resnico, da bi jo po svoje interpretiral, da bi razglašal drugačno resnico. In petdeseto obletnico tega dogodka bomo proslavili nadvse slovesno.«
Rdeči parlament, rdeča vlada, rdeč predsednik! Ja, kaj ste pa mislili.
Sicer je pa Kocbek, ko je leta 1936 pisal o Gidovi vrnitvi iz Rusije, zapisal tudi stavek, ki se danes zdi preroški: Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega.
Še bolj pa me skrbi prerokba moje stare mame (doslej je imela še v vsem prav). Rekla je, da bo najprej ves svet komunističen, potem bodo šele ljudje spoznali, kaj je v resnici in se odvrnili od njega.
In kje smo sedaj?