Avtor: Slovenski spominski odbor

Slovenski spominski odbor je v spominskem letu 1995 pripravil Poziv državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države. Poziv je že pred njegovo objavo podpisalo 50 znanih Slovencev in Slovenk iz vsega sveta in iz vseh glavnih področij človekovega udejstvovanja. Preden bomo poziv izročili državnemu zboru, ga v naslednjih dveh mesecih dajemo v podpis še tisočem drugih znanih in neznanih Slovencev v domovini, v zamejstvu in v širnem svetu. Vsebina in namen poziva sta takšna, da ga more in bi ga moral podpisati vsak Slovenec, ki je za demokracijo in proti totalitarnemu nasilju.
Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.
Glavna ovira, da bi stopili na pot sprave, je očitno dejstvo, da nasilni prevzem oblasti, ki ga je deloma že med vojno, v celoti pa po vojni izvedla komunistična partija, doslej ni bil pravno obsojen, da se samostojna in demokratična slovenska država še ni ločila od prejšnjega totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega.
Poziv Državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države, ki ga dajemo v podpis vsem demokratičnim Slovenkam in Slovencem, bo pomagal, da bo ta velika ovira za začetek slovenske sprave čimprej odstranjena. Vsem znano nasilje v medvojnih in povojnih letih je treba tudi pravno oceniti, storjene množične zločine je treba tudi pravno imenovati.
Poziv državnemu zboru je zato še posebej pomemben za vse še žive udeležence in sodelavce slovenskega protikomunističnega odpora, za njihove družinske člane, sorodnike in prijatelje, in za vse, ki so bili osebno ali kot člani slovenskega narodnega občestva kakor koli prizadeti zaradi komunistične zlorabe posameznika ali naroda. Vsi neposredno ali posredno prizadeti na katerikoli strani so še posebej dolžni dodati svoj podpis in se potruditi tudi za podpise svojih bližnjih. Naj se ve, da jih je na tisoče, na desettisoče takšnih, ki še niso izgubili ne spomina in ne časti.
Predloženo besedilo Poziva Državnemu zboru ni in ne more biti opis slovenske zgodovine, ni in ne more biti vrednotenje posameznih dogodkov, posameznih udeležencev in njihovih dejanj, noče razvrščati medvojnih dejanj in dogodkov na revolucionarno nasilje in na odpor zoper to nasilje na eni strani in na osvobodilni boj na drugi strani. To besedilo tudi ni deklaracija o spravi. Z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili.
Poziv Državnemu zboru ne zahteva, naj slovenska država v nekaj stavkih določi zgodovino Slovencev od 1941. leta dalje. Zahteva le, da država obsodi revolucionarno nasilje in nosilce tega nasilja po letu 1941; ne zahteva, da država obsodi osvobodilni boj, ampak da obsodi zlorabo tega boja za komunistično revolucijo; ne zahteva, da odobri nedovoljeno kolaboracijo, ampak da prizna obstoj in legitimnost slovenske samoobrambe in odpora proti revoluciji. Zahteva, naj država sprejme zakone, ki bodo omogočili enakopravno sožitje vseh Slovence, kar bo nekoč pripeljalo do sprave.
Obsodba zločinskega nasilja, ki ga je komunistična partija za kuliso osvobodilnega boja izvajala, da je na nedemokratičen način za petdeset let prevzela absolutno oblast, ni samo zadeva politike, ampak predvsem stvar morale, je stvar bodočnosti vsega slovenskega naroda. Kot je nujna sprava, je nujna obsodba komunističnega nasilja, saj to nasilje ni bilo nič boljše od drugih totalitarnih sistemov tega stoletja.
Poziv naj zato podpišejo vsi ljudje, ki obsojajo medvojni komunistični teror in nasilen prevzem oblasti po končani drugi svetovni vojni, vsi demokrati kakršnegakoli svetovnega ali političnega nazora, ki so prepričani, da mora biti bodočnost slovenskega naroda in njegove države položena na trden temelj resnice in svobode.