Avtor: Vladimir Kos
1 Med mrakom in zoro
Kaj si mi hotel reči včeraj, dež,
ko si tiho trkal na sobice okna,
brez zvezd,
brez pisma o breskvi cvetoči?
Jaz sem bil čakal.
Z mrtvim pajkom v mreži.
Nikogar ni več bilo v bambusov šelestenje.
Pes se je jokal nad morjem.
2 Drevo suó
Drevo suó,
med zadnjimi razpadlimi stvarmi
na vdove vrtu
med težkimi aprilskimi oblaki,
vijolično,
premišljevanje, v zrak smehljaje se,
drevo neplodno –
kako si zvedelo za plodne čase?
Je veter pel
od ponedeljka tja do senc sobot,
ves smrtni teden?
Ker Božji Sin je zdaj Nesmrtni Človek.
Suó, suó,
je veter bral ti zvitek, poln prerokb,
kako sam Bog bo
v resničnem raju ljubkoval rastline?
Držeč navzgor,
v vijoličnem kimono, z vzorci zvezd, živeče ceste,
grajene z drobci vrta s strto vazo – drevo suó,
kako si bolj resnično kakor jaz!
Odkrij srce mi,
ki slavčki mu pojó s srebrnim glasom.
3 Med mrakom
Tema se z mesca leščerbo na roki
v potok sklanja.
V kristalni krsti za vedno češnjev cvet.
Tema ga z mesca leščerbo vprašuje:
Ali sanjaš?
In ve, da veter s stekla briše zvok besed.
Tema majavo gre čez most iz hribov,
most iz kamna.
A z mojih strun še zmeraj vriska češnjev cvet.