Avtor: Janko Maček

Bilo je sredi avgusta leta 1944. Nemci so se že nekaj dni spopadali s partizani po moravških hribih. Vaščani Križevske vasi in Zagorice so se zaskrbljeno ozirali proti Murovici, Ciclju in Sv. Miklavžu. Partizani so se iz šole in župnišča pri Sv. Križu pred nemško hajko umaknili v gozd in niti svojega prateža niso odpeljali s seboj. Ko se je 18. avgusta močna nemška kolona približala Križevski vasi, so partizani s hriba nad cerkvijo oddali nanjo nekaj strelov, nato pa so se na hitro premaknili proti Vačam. Nemci so vdrli v vas in začeli preiskavo po hišah. V šoli in v župnišču so našli dovolj dokazov, da so se tu dalj časa mudili partizani. Na domovih v Zagorici in v Križevski vasi so pobrali osem mož in jih odgnali v kamniške zapore. Lojzeta Povirka iz Zagorice pa so ubili blizu doma, ker so ga obdolžili neposredne zveze s partizani.
Ljudje so že upali, da je nevihta mimo, toda 24. avgusta sredi dopoldneva so Nemci, pravzaprav so bili to vlasovci, spet prišli. Obkolili so Zagorico in Križevsko vas. Vse vaščane so nagnali v dolinico med Križevsko vasjo in Zagorico. Preiskovali so izpraznjene hiše in ropali. Nekako po treh urah so ukazali ljudem, naj gredo domov in vzamejo nekaj najnujnejših potrebščin, ker bodo morali iti z njimi. Živino in prašiče in še kaj so pobrali vlasovci. Komaj so se vaščani spet začeli zbirati na določenem mestu, so že zagorele prve hiše in gospodarska poslopja. Dolga procesija pregnancev se je nato v spremstvu vojakov uvrstila po poti proti Vrhu in naprej v Dolsko. Za njimi se je valil dim gorečih poslopij. Ognjeni zublji so neusmiljeno požirali njihove domove, gorele so tudi cerkev, šola in župnišče. Preden sta hrib in gozd ljudem zakrila to sliko groze, so nekateri še videli, kako se je zrušila streha zvonika s križem. Ko so prišli v Dolsko, so jih vojaki pustili. Dovolili so, da se nastanijo pri sorodnikih in znancih v Dolskem, Dolu, Ihanu in v okoliških vaseh. Do konca vojne pa se niso smeli vrniti domov.
Tale žalostni dogodek nas spominja na težko poletje leta 1942, ko so Italijani po Notranjskem in Dolenjskem požigali vasi, pobijali talce in vodili ljudi v internacijo. Požar revolucije se je v Ljubljanski pokrajini razplamtel mnogo prej kot na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je »skrbel za red« nemški okupator. Meja med italijanskim in nemškim okupacijskim področjem je razdelila tudi Ljubljano, saj je potekala med Šentvidom in Šiško, južno od Črnuč in nato po desni strani Save proti Litiji. Zaradi meje so nekateri kraji, kot Dol in Dolsko, ki so bili prej povezani z Ljubljano, prišli pod vpliv Gorenjske in včasih celo Štajerske. Temu primerno so se potem v teh krajih odvijali tudi medvojni dogodki.
K predvojni občini Dol pri Ljubljani so poleg Dola spadali še kraji Dolsko, Laze pri Dolskem, Klopce, Vinje, Vrh, Zagorica, Križevska vas in drugi. Cerkvenoupravno sta Zagorica in Križevska vas do nedavnega spadali pod moravško župnijo. Zaradi velike oddaljenosti od farnega središča so v Križevski vasi in v sosednjih vaseh začeli razmišljati, da bi imeli pri Sv. Križu svojega duhovnika. Leta 1859 so poleg cerkve postavili še župnišče in kmalu nato so dobili stalnega duhovnika ekspozita.

Opis slike: Požgana cerkev Sv. Križa, križevska šola in župnišče

Zadnji ekspozit pri Sv. Križu je bil Anton Komlanec. Nemci so ga kmalu po zasedbi leta 1941 kot toliko drugih duhovnikov pregnali in potem se za stalno ni več vrnil k Sv. Križu. Komlanec je za svoje vernike naredil veliko dobrega. Takoj po prihodu k Sv. Križu se je lotil ureditve pokopališča ob cerkvi. Do tedaj so Križevci nosili pokopavat na uro in pol oddaljeno pokopališče v Moravče. Pot po hribovskih stezah in kolovozih je bila posebno v zimskem času težka in naporna.
Z veliko vnemo je Komlanec skrbel za vzgojo otrok. Malo pred začetkom vojne je dokončal gradnjo enonadstropne cerkvene šole, ki je obenem postala tudi prosvetni dom. Pod njegovim vodstvom je v teh hribovskih krajih zacvetela katoliška prosveta. Križevci so igrali razne ljudske igre in imeli celo svojo godbo. Ob prosvetnem delu so se mladi in starejši tudi izobraževali. Njihov duhovnik je bil dovolj razgledan, da jim je znal pojasniti dogodke v Rusiji in v Španiji, o katerih so brali v Domoljubu in Bogoljubu. Ko se je leta 1941 zvedelo za nemško okupacijo, je Komlanec primerjal Nemce z vlomilci in opozarjal ljudi, naj ne dovolijo ponemčevanja. Morda tudi zato nemški učitelj Maier, ki je julija 1941 prišel v Križevsko vas, potem ko so Nemci zaprli domačo učiteljico Ano, učitelj Bogomir pa jim je pobegnil na Dolenjsko, ni zdržal več kot tri tedne. Pobral je svoje stvari in odšel in s tem je bilo konec pouka nemščine v Križevski vasi. Šola je ostala prazna, dokler je leta 1942 niso začeli uporabljati partizani, ki so tu kmalu imeli nekakšno oporišče za prehod preko Save.
Ko so jim Nemci pregnali duhovnika, so Križevci in okoličani spet hodili k maši v Moravče, kjer je vso vojno deloval župnik Jernej Hafner, eden redkih slovenskih duhovnikov na nemškem zasedbenem področju, ki je lahko ostal v svoji službi. Glede posvetnih zadev so pa bili vezani na zasavsko stran. Tam so imeli občino pa tudi železniško postajo. Kar precej dolga je bila pot iz Zagorice na postajo v Laze pri Dolskem, le malo krajša pa iz Križevske vasi v Jevnico. Nemci so od Laz pri Dolskem mimo Črnuč do Šentvida zgradili novo železniško progo in tako mimo Ljubljane vzpostavili neposredno zvezo z Gorenjsko.
Ljudje so prve partizane, nekateri so jim rekli goščarji, ki so se pojavili poleti 1941, z navdušenjem sprejeli, saj niso marali Nemcev, ki so takoj v začetku svojega vladanja izselili skoraj vse duhovnike, učitelje in druge ugledne Slovence. Toda Nemci so takoj v začetku ostro ukrepali. Zagrozili so, da bo pokončan vsak, kdor bo kakorkoli dvignil roko proti Nemčiji. Pa ni ostalo samo pri grožnjah. Že leta 1941 so streljali talce. Julija 1942 je na Gorenjskem stopila v veljavo odredba o delovni in vojaški obveznosti, na Štajerskem se je to zgodilo že nekaj mesecev prej. Tistim, ki se pozivom ne bi odzval, in njihovim svojcem, so napovedali najhujše kazni. Mobiliziranci niso imeli nobenega razloga, da temu ne bi verjeli. V celjskem Starem piskru so 22. julija 1942, dan pred odhodom prvih mobilizirancev iz Celja, postrelili več ljudi. Ponekod so že preganjali tudi sorodnike partizanov. Med mobiliziranci v nemško vojsko je prevladalo mnenje, da je bolje, da gredo v nemško vojsko in tam padejo sami, kot pa da gredo v partizane in bi bile preganjane tudi cele družine. Nekateri so se tedaj v strahu pred mobilizacijo zaposlili pri železnici ali v vojaških tovarnah, vendar jih je kasneje mobilizacija vseeno zajela.
Prvi Gorenjci letnikov 1923 in 1924 so bili vpoklicani januarja 1943, večina letnikov 1916 do 1926 pa v prvi polovici tega leta, le posamezniki še leta 1944. Na Štajerskem se je mobilizacija začela že leta 1942 in se nadaljevala vse leto 1943. Alojzij Žibert iz Suhe pri Kranju je v knjigi Pod Marijinim varstvom opisal svoja tragična doživetja od mobilizacije do ruske fronte, ujetništva in surovega udbovskega sprejema ob povratku domov leta 1945. V epilogu je zapisal tudi tole: »Največ junakov in največ pametnih je po vojni. Tudi meni sedaj po vojni nekateri očitajo, da nisem dovolj ljubil svoje domovine. Očitajo mi, da sem ubijal sovjetske ljudi, da sem še živ.« Partizani in OF naj bi namreč preprečevali nemško mobilizacijo s svojo protimobilizacijo. O tem Jože Dežman takole piše: »Partizanska razlaga zgodovine je temeljila na predpostavki, da so imeli mobiliziranci v nemško vojsko možnost, da bi se mobilizaciji izognili z odhodom v partizane. V začetku leta 1943 ni bilo na Gorenjskem niti tristo partizanov. V zgornji savski dolini, okoli Jesenic in na celotnem levem bregu Save razen peščice borcev ni bilo partizanskih enot. Gorenjsko partijsko in vojaško vodstvo se za prisilno mobilizacijo ob vpoklicu prvih letnikov v nemško vojsko ni odločilo predvsem zaradi slabih izkušenj iz leta 1942, ko je večina novincev dezertirala, in tudi zato, ker jih niso imeli s čim oborožiti. Partizani so na Gorenjskem začeli s prisilno mobilizacijo samskih moških do 40. leta starosti in družinskih očetov do 35. leta starosti maja 1943, torej potem, ko so nacisti vpoklicali večino rekrutov razen letnika 1926. Večini v nemško vojsko vpoklicanih Gorenjcev tako ni preostalo drugega, kot da so se vpoklicu odzvali. Torej mobilizirancem ne moremo očitati, da so prostovoljno odšli v nemško vojsko.« (Zbornik posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, 1992 str. 102).
Te splošne podatke o razmerah na nemškem okupacijskem področju na Gorenjskem in Štajerskem smo navedli za boljše razumevanje naše zgodbe. Na ta ali oni način so te razmere prizadele tudi ljudi in vplivale na njihove odločitve. Pri svojih odločitvah so pogrešali duhovnike in druge vodilne ljudi, ki so jih pregnali Nemci takoj po zasedbi in s tem naredili uslugo komunistom. Začetno navdušenje za partizane se je umirilo, ko so ljudje spoznali, da se za OF skriva še marsikaj. O tem priča tudi dogodek, ki se je leta 1942 dogodil pri Sv Križu. Nekaj partizanov se je oglasilo v vasi. Želeli so se pogovoriti z organistom Vincencem Povirkom in Ivanom Vodnikom. Oba sta med vaščani uživala velik ugled. Razvil se je razgovor o OF in o delovanju proti nemškemu okupatorju. Pravzaprav sta govorila dva obiskovalca, domačina pa sta v glavnem poslušala. Čez nekaj časa se Povirk le ojunači in vpraša: »Pa imate vi kaj vere?« »Ne, to pa ne. Pa saj to vendar ni važno,« je bil odgovor. Brez razmišljanja je organist nato zaključil: »Če je pa tako, se bomo težko dogovorili.«

Opis slike: Anton Komlanec – priljubljeni križevski duhovnik

Kmalu se je izkazalo, da se res niso dogovorili. Komunistični likvidatorji so tudi v teh krajih začeli svoje delo. Tudi Vincenc Povirk in njegov brat Lovro sta bila že obsojena na smrt. Imela sta srečo, da so ju iz nekega taborišča nad Trojanami vendarle izpustili in organist Vincenc je pred nekaj leti končal svoje življenjsko popotovanje v Clevelandu v ZDA. Ena prvih žrtev prevratniškega nasilja v dolski občini je bil tridesetletni Jože Loboda iz Podgore. Čeprav mu starši niso mogli omogočiti šolanja, si je pridobil temeljito izobrazbo. Takoj po osnovni šoli se je zaposlil v Jugoslovanski (prej) tiskarni v Ljubljani, obenem pa je obiskoval razne večerne tečaje, se sam učil in veliko bral. V domači dolski fari je delal pri Fantovskem odseku, v prosvetnem društvu in tudi pri Slovenski ljudski stranki. Ko so bile leta 1932 v Dolu demonstracije proti Živkovićevi diktaturi in v podporo dr. Korošcu, je bil med glavnimi manifestanti. Zaradi tega so ga zaprli. Na posebnem procesu v Beogradu je bil obsojen in odsedel je devet mesecev v Sremski Mitrovici. Po povratku iz zapora je neutrudno nadaljeval prosvetno in politično delo. Ko je bila v Dolu ustanovljena Katoliška akcija, je Jože postal njen predsednik. Že pred vojno je prevzel službo občinskega tajnika v Dolu. Kot po mnogih drugih občinah so Nemci tudi v Dolu odstavili župana, pustili pa drugo upravno osebje. Jože je bil velik nasprotnik Nemcev, zato se je le s težavo odločil, da tudi pod nemškim komisarjem ostane občinski tajnik. Naredil je veliko dobrega za ljudi. Jože je dobro razumel pravi pomen OF. Ni skrival svojega prepričanja. Večkrat je javno rekel: »Komunizem, nacizem in fašizem so največje zlo za človeštvo.«

Opis slike: Križevska vas 1947 – Prva obnova cerkve in šole

Partizani so Jožeta 29. maja 1943 ponoči prišli iskat na dom v Podgori. Odpeljali so ga nekam v moravške hribe. Potem so govorili, da so ga odpeljali na Hrvaško v štab, kjer rabijo take ljudi. Toda Jože se ni več vrnil.
Lovro Štefančič iz Zagorice je skupaj z očetom delal na železnici Laze–Šentvid. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Odločil se je, da gre raje v partizane. Ker je bila njegova enota v bližini domačega kraja, je po nekaj tednih partizanskega življenja prosil, da bi ga pustili domov po nekaj obleke in hrane. Dobil je dovoljenje. Na pot sta se odpravila skupaj s prijateljem Antonom Strmlanom, s katerim sta prej skupaj delala na železnici. V enoto sta se vrnila v določenem času, toda za njima ali že pred njima je prišlo tudi neko sporočilo domačih terencev. Po hitrem postopku so ju obsodili na smrt. Rabelj je bil takoj pripravljen, da ju odpelje na morišče in umori po svoji običajni metodi z nožem. Nekaj mesecev kasneje je Štefančičeva mati srečala rablja in ga s solznimi očmi vprašala: »Jovo, kje je naš Lovro? Ali je še živ?« Odgovoril ji je, da so ga poslali na Dolenjsko. Mati je še vprašala: »Ali res?« Jovo je zatrdil: »Glavo stavim, da je res.« Partizan Jovo je res izgubil glavo na pepelnično sredo 1944, ko je njegova enota, utrujena od pustnega veseljačenja, blizu Voklega pri Ihanu padla v roke Nemcev.
Samo nekaj dni pred usodnim dogodkom v Voklem so Jovo in njegovi partizani odpeljali Ivana Ramšaka, znanega prosvetnega delavca iz Dolskega. Ramšak je bil daleč naokrog najboljši telovadec. Baje so ga pobili prav tisti fantje, ki jih je učil telovadbe. Tudi pri tem uboju je bil glavni rabelj Viktor Janež–Jovo iz Dolskega. Njega je Ramšak pred grobom, ki si ga je moral sam skopati, prosil, naj ga zaradi žene in otrok pusti pri življenju, toda Jovo se za njegove prošnje ni zmenil.
Odstranjevanje načelnih in vplivnih mož in fantov je bilo bistveni del velikega programa za uvedbo novega družbenega reda. Po tem programu so odpeljali v gozd tudi bivšega župana v Dolu Zorka in predvojnega župana iz Dolskega Janeza Zajca, po domače Horvata. Nista se več vrnila.
Franca Kuharja, kovaškega mojstra iz Vidma pri Dolu so ubili kar doma in s tem ljudi še bolj prestrašili. Kovača so vsi poznali kot odličnega obrtnika in razgledanega, pokončnega moža. Komunistom se je še posebno zameril, ko je po uboju Lobode in drugih večkrat javno obsojal njihovo početje. Tistega jesenskega popoldneva je prišel h Kovačevim neki terenec in naročil, naj bosta pred hišo pripravljeni dve kolesi, ker ju bodo zvečer rabili za neko akcijo. Večerilo se je že, ko sta prišla dva partizana v civilni obleki. Kovačevi so oba poznali. Poklicala sta očeta iz kovačnice. Eden je ostal z njim v kuhinji, drugi pa je porinil mamo in otroke v sobo in jih tam strahoval z veliko pištolo. Kmalu so v kuhinji odjeknili streli. Morilca sta zapustila hišo, vzela pripravljeni kolesi in se odpeljala. Spotoma sta na drugem koncu Vidma kar skozi okno ustrelila komaj dvajsetletno Micko Gregorin, nato pa odbrzela proti Ihanu.
Ko so prihiteli domači, je oče Kovač ležal v kuhinji na tleh v mlaki krvi. Dobil je pet strelov v glavo, pa je kljub temu ostal živ. Zdravnik ga je poslal v bolnico na Golnik. Po nekaj mesecih je za silo okreval. Mama je dobila zagotovilo domačih partizanov, da se oče lahko brez skrbi vrne domov. Verjel jim je in se res vrnil. Zvečer 28. decembra 1943 pa so partizani spet prišli in obkolili Kovačevo hišo. Družina se je ravno pripravljala za večerjo. Oče je sedel v kuhinji pri mizi. Vstopil je samo partizan, ki je ob prvem »obisku« strahoval mamo in otroke. Zagrmel je strel iz njegove velike pištole in oče se je mrtev naslonil na mizo. Brez besed je morilec odšel iz hiše in z drugimi izginil v temno noč.
Trije Kovačevi sinovi so bili tedaj v nemški vojski. Obvestilo o očetovi smrti je doseglo samo mlajšega Jožeta, ki je prišel na pogreb. Kmalu potem je bil Jože poslan na rusko fronto in se je za njim izgubila vsaka sled. Simon in France sta se v Franciji priključila odporniškemu gibanju in z njegovim posredovanjem prišla v jugoslovansko prekomorsko brigado. Preko Barija so prišli v Bosno. Kot vojak te brigade je France nekje pri Bihaču padel v boju z Nemci. Domači so po vojni brez uspeha skušali zvedeti za njegov grob. Simon je s partizansko vojsko maja 1945 prišel v Trst in na Koroško. Ko se je potem vrnil domov, je našel domačo hišo zapečateno, kajti mama je z nekaj otroki bežala na Koroško, ker se je upravičeno bala osvoboditeljev.
V Križevski vasi se nekateri še spominjajo žene, ki je prišla nekje od Kresnic. Partizani so jo osumili, da je vohunka, in jo zaprli. Neko noč so jo odgnali v gozd nad cerkvijo in jo ustrelili. Njen grob v rebri nad križevsko cerkvijo je bil le površno zagreben. Kasneje se je zvedelo, da je bila mati več otrok, ki je po hribovskih vaseh nabirala živež.
V gozdu pri Klopcah je bil leta 1944 umorjen tudi enaindvajsetletni Martin Povirk iz Križevske vasi. Nekaj časa je bil pri partizanih, toda kmalu je sprevidel, da ne spada k njim. Vrnil se je v domači kraj in se skrival na nekem kozolcu. Po hrano je hodil ponoči k sorodnikom. Komaj teden dni je tako preživel, pa so ga že odkrili. Prijeli so ga in odpeljali na morišče. Tam sta mu rablja čez glavo zavezala suknjič in ga nato tolkla s sekiro. Potem sta se hvalila, kako trdo delo sta imela, da sta s sekiro pokončala neko zver.
Ko so bile leta 1944 tudi na Gorenjskem ustanovljene domobranske postojanke, so se fantje, ki so iz nemške vojske prišli na dopust, začeli zatekati v te postojanke. Čeprav po juniju 1943 niso več dobili dovoljenja za dopust na domačem slovenskem ozemlju, so mnogi na ta ali oni način vendarle prišli domov. Tedaj so bili postavljeni pred odločitev, ali naj gredo k partizanom ali k domobrancem. Nazaj na fronto se gotovo niso želeli vrniti. Nekateri so se raje skrivali okrog doma, kot da bi se odločili za eno ali drugo stran. K odločitvi za domobrance so večkrat pripomogli poboji, ki so jih zagrešili partizani po njihovih vaseh. Kljub vsemu pa je bila večina fantov po prihodu iz nemške vojske najprej pri partizanih. Mnogi od teh so ostali pri partizanih le malo časa, nato pa so se zatekli v najbližjo domobransko postojanko. Domžalska postojanka je bila ustanovljena avgusta 1944. Štela je okrog 200 mož in fantov in je tako spadala med večje gorenjske postojanke. Največ »nemških vojakov« je v to postojanko vstopilo januarja 1945. Domobranska postojanka v Št. Vidu pri Lukovici je nastala decembra 1944. Postojanki v Kresnicah je poveljeval Jože Povirk iz Križevske vasi. Njegovega brata Martina so partizani ubili, ko se je skrival blizu doma. Prav gotovo nihče od domobrancev, še najmanj pa tisti, ki so prišli iz nemške vojske in s fronte, niso verjeli v nemško zmago, saj so dobro vedeli, da je nacistični vojaški stroj na koncu svojih moči. Verjeli so v zmago zahodnih zaveznikov in v demokratično ureditev Slovenije po vojni. Skupaj z ostalimi so se ob koncu vojne umaknili na Koroško in bili vrnjeni.
Poglejmo na kratko, kako so tudi križevski fantje šli po tej poti. Anton Korimšek bi leta 1943 moral iti v nemško vojsko. Odločil se je za partizane in postal partizanski kurir. Bil je dober z ljudmi. Tudi v domači vasi je marsikomu pomagal. Proti koncu leta 1944 je prestopil k domobrancem. Z njimi je maja 1945 šel na Koroško in bil vrnjen v Celje. Med potjo od celjske železniške postaje proti Teharjem ga je prepoznal mlad partizan, ki še danes živi v Ljubljani. Potegnil ga je iz kolone in ga začel obdelovati s puškinim kopitom. Domobranec, ki je bil s Korimškom skupaj v koloni, je kasneje kot mladoletnik prišel domov in povedal, da ga po tistem ni več videl. Pripovedujejo, da se je oni partizan ob raznih priložnostih in celo na večer, ko je bil z vaščani ob mrtvaškem odru svoje matere, hvalil, koliko jih je »poslal na drugi svet«.
Antonov brat Jakob Korimšek je bil znan v Križevski vasi in v okolici. Rad je pomagal pri cerkvenem gospodarstu in pri prosvetnem delu, vodil je križevsko godbo. Bil je pri domobrancih in potem so ga videli med vrnjenimi trpini v Kočevju.
Večina gorenjskih domobrancev je namreč bila vrnjena 28. maja 1945 s 4. polkom, ki ga je vodil major Mehle. Skozi Podrožco, Jesenice, Kranj in Škofjo Loko so prišli v Šentvid. Njihov križev pot se je končal v Kočevskem Rogu. Po pričevanju preživelih je v Rogu izginil tudi Anton Tekalec. Ko je dobil poziv za nemško vojsko, je šel k partizanom. Ob kapitulaciji Italije je bil na Dolenjskem. Kasneje je pobegnil od partizanov. Vstopil je k domobrancem in do konca delil njihovo usodo.
Pred kratkim sem v Dnevniku ponovno bral misel, da je brskanje po preteklosti neumnost, ki ni vredna človeškega dostojanstva. Baje je vsakemu normalnemu človeku jasno, da so vsi protikomunisti imeli krvave roke in da so bili na napačni strani. Prav tako je popolnoma jasno, da so komunisti osvobajali slovenski narod tudi tedaj, ko so pobijali njegove najboljše sinove in hčere. Naši zgodovinarji so to že potrdili, saj je tisoč knjig zgodovine NOB že napisanih, kakšno podrobnost bodo sčasoma še dodali, vendar bistvenega v ničemer ne bo spremenila. Ob tem sem nehote pomislil na duhovnika Komlanca, o katerem sem mnogo slišal, ko sem zbiral podatke za tale zapis. Nemci so ga leta 1941 pregnali iz Križevske vasi na Hrvaško. Že po nekaj mesecih se je vrnil v Ljubljano, od koder je živo spremljal medvojne dogodke v svoji duhovniji. Kmalu po koncu vojne so ga prvič zaprli. Ko je leta 1946 prišel iz zapora, se je naselil v samostanu sester sv. Križa v Mali Loki pri Ihanu. Rad bi šel v Križevsko vas, pa mu niso dovolili. Vsako nedeljo je zjutraj maševal pri sestrah v samostanu, nato pa se je peš po bližnjicah odpravil na dobsko podružnico Sv. Trojice. Tako je tudi v nedeljo, 26. decembra 1951, maševal pri Sv. Trojici in v pridigi kritiziral novo oblast: da so pomorili domobrance, da ropajo privatno in cerkveno lastnino, da so prepovedali verouk v šolah, da so izgnali usmiljenke iz bolnišnic.
Še preden je v ponedeljek zjutraj končal mašo, so že prišli oznovci. Na grob način so ga aretirali in odpeljali v Kamnik. Ko so ga zasliševali zaradi nedeljske pridige, jim je med drugim rekel: »Kar sem povedal, je čista resnica. Pomor 12.000 vrnjenih domobrancev: po mednarodnih pravilih nobena oblast nima pravice ubijati vojnih ujetnikov. Ujeti so zaščiteni in morajo biti izpuščeni, če so nedolžni.« Po dolgem zasliševanju so ga uklenili in odpeljali v umobolnico v Polje, kjer je bil potem zaprt skoraj petnajst let.
Komlanca so zaprli v umobolnico z izgovorom, da je neprišteven in nevaren okolici. Ali je bila ta diagnoza postavljena zaradi njegove obsodbe poboja domobrancev? Vsekakor je bil Komlanec zaradi tega nevaren komunistični oblasti, ki ni želela, da se o njenih zločinih govori v javnosti. In danes, ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne? Zdi se, da je še vedno nevarno in nespametno govoriti o komunističnih pobojih, medtem ko »prava stran« lahko dela vse, kar hoče. Pravijo, da se zgodovina ne da spreminjati, pri tem pa pozabljajo, da zgodovina ne more biti prirejena trenutnim potrebam nekaterih.
V Zagorici, manj kot en kilometer od Sv. Križa, kjer je grob duhovnika Komlanca, je Vehovčeva domačija. Tu je bil leta 1754 rojen slavni matematik Jurij Vega. Njegova rojstna hiša je avgusta leta 1944 hkrati s celo Zagorico in Križevsko vasjo pogorela, kot smo opisali na začetku naše zgodbe. Na obnovljeni Vehovčevi domačiji sedaj živijo Pokovčevi in v hiši je urejena tudi spominska soba, kjer je mogoče videti marsikaj iz življenja in dela znamenitega Zagoričana. Pred kratkim smo obiskali Vegov dom zaradi pogovora s petinosemdesetletno Vehovčevo mamo Ivano. Čeprav sama pravi, da govori, »kot bi iz otrobov štrik pletel«, čutimo v njenem pripovedovanju pravo zakladnico spomina in modrosti.
Komaj dvajset let ji je bilo, ko je iz Križevske vasi prišla v Zagorico. Doma pri Mežnarju je bilo dvanajst otrok. Živeli so skromno in Ivanka je vedela, da se mora poročiti ali pa iti za deklo. Odločila se je za poroko. Z možem Francetom sta trdo delala in skrbno gospodarila. Drug za drugim so prihajali otroci. Z njimi sta imela mnogo skrbi pa tudi obilo zadovoljstva. Nesreče pri živini so se vrstile, toda nista obupavala. Vedno sta se nekako izkopala iz težav in domačija je lepo napredovala. Toda prišla je vojna. Hudo je bilo, ko so jim Nemci pregnali duhovnika in učitelja. Tedaj so preko hribov in skozi gozd hodili k maši v Moravče, tudi potem, ko so v gozdu že bili partizani, ki »so pa raje imeli tiste, ki k maši niso hodili«. Februarja 1944 so partizani v šoli pri Sv. Križu sklicali sestanek zaradi nekakšne obvezne oddaje. Vehovec se je vedno branil hoditi na sestanke. To pot so ga odvedli s silo in bogve kako bi se končalo, če se zanj ne bi zavzel sosed, ki je bil pri partizanih.
Češnje so leta 1944 bogato obrodile. Navadno so jih Križevci in Zagoričani nosili prodajat v dolino, da so dobili kak dinar za vsakdanje potrebščine. Tisto leto so partizani prepovedali prodajati češnje v dolino. Naročili so ljudem, naj jih oberejo in dajo partizanski vojski. K Vehovcu sta prišla po češnje dva mlada partizana iz enote, ki se je zadrževala v Veliki vasi. Bilo je nekega dopoldne konec junija. Poleg petnajstletne Micke je bil doma še desetletni brat, vsi drugi Vehovčevi pa so ne daleč pod hišo obirali češnje. Slišali so strele, pa niso bili vznemirjeni, saj v tistih časih to ni bilo nič nenavadnega. Prestrašili so se šele, ko je k njim pritekel partizan in povedal, kaj se je zgodilo. Micka je partizanoma že izročila češnje. Eden od njiju je zahteval še vrečo. Zdi se, da je iskal priložnost, da bi se približal brhkemu dekletu. Baje ji je rekel: »Če ne, te bom pa kar ustrelil.« Potem mu je bilo zelo hudo in je jokal ob mrtvem dekletu. Tudi desetletni brat je takoj povedal: »Saj je ni nalašč, saj sta se oba smejala.«

Opis slike: Križevska vas 1978 – Druga obnova cerkve. Na njej je bila lani odkrita spominska plošča medvojnim in povojnim žrtvam

Oče in mati sta verjela, da je bila nesreča. Oče je modro odločil: »Micka je mrtva. Ne moremo ji več pomagati. Niti njej niti nam ne bo koristilo, če bodo sedaj ubili še tega mladega fanta.« Naročil je drugemu partizanu, naj pove v štabu, da je bila nesreča in da starši ustreljenega dekleta prosijo, naj se nič hudega ne zgodi nepreudarnemu mlademu fantu.
Petinosemdesetletni mami glas še danes zadrhti, ko pripoveduje o tem žalostnem dogodku. Micko so imeli vsi radi, saj »je bila brhko in bistro dekle pod celo goro«. Še posebno hudo je bilo očetu, vendar na zunaj tega ni pokazal. Kljub bolečini je ostal pokončen in preudaren.
Po spopadu s partizani 18. avgusta 1944 so Nemci med osmimi možmi iz Zagorice in Križevske vasi odpeljali tudi Vehovčevega očeta. Domači so bili v velikih skrbeh. Mati Ivana je tedaj z otroki mnogo molila. Nekateri so ji prigovarjali, naj bi se za nekaj časa umaknila v gozd, saj so pričakovali, da bodo Nemci še prišli. Mati jih je zavrnila: »Križ božji, z osmimi otroki naj grem v hosto!« Ko so vlasovci požgali vas in izgnali ljudi, je mati z otroki prišla v Dolsko in se potem zatekla k sorodnikom v Ihanu. Večkrat je šla v Kamnik in prosila za moža. Po dveh mesecih je le prišel iz zapora in se pridružil družini v Ihanu.
Koliko dela in trpljenja je bilo, ko so obnavljali uničeno domačijo. Poleti je še nekako šlo, toda prišli so hladni in deževni jesenski dnevi. Peč v požgani hiši je ostala, grela pa ni, ker je bilo vse mokro in surovo. Ko so naredili barako, so imeli vsaj zavetje pred dežjem. Veliko delavcev se je zvrstilo, preden so obnovili hišo in hlev, in vsem je v nemogočih razmerah kuhala in pekla kruh. Ob delu za obnovo domačij so Križevci in Zagoričani skrbeli tudi za obnovo križevske cerkve, čeprav je nova oblast temu nasprotovala. Vsega tega se spominja mati Ivana, pa kljub težkim spominom v njej ni sledu zagrenjenosti. Ko zbrano pripoveduje o predvojnem času, o sreči in nesrečah pri živini, o dobrih letinah in ujmah, čutimo, da je to njej svet, ki ga obvlada, kjer se počuti doma. Nekoliko drugače je, ko se pogovarjamo o vojni in revoluciji, ko pridemo do vprašanj, na katera človeška pamet komaj najde odgovor. Tedaj začutimo, da to ni bil normalen čas, saj je v ustaljeno življenje ljudi vdrlo nekaj tujega in začelo rušiti stavbo, ki so jo prej leta in leta gradili.
Kaj se zgodi s človekom, da nenadoma pozabi na svoje dostojanstvo in postane zver? Kaj je nagnilo slabotnega fanta z angelskim obrazom, da je v času najhujše narodove stiske začel pobijati svoje sosede in sovaščane zaradi njihovega prepričanja? Ali so žrtve v Vinjskem gozdu, pri Klopcah, pri Mušonovi jami in drugod padle zaradi boja proti okupatorju? Kakšna ironija, če primerjamo duhovnika Komlanca, ki v svoji pridigi obsodi poboj domobrancev, in mladega partizana, ki na poti proti Teharjem kruto pokonča svojega sovaščana; duhovnika zaradi njegove pridige spoznajo za družbi nevarnega in ga zaprejo v umobolnico, medtem ko se resnični iztirjenec hvali z družbi koristnimi poboji in uživa sloves zaslužnega državljana. In Križevec, ki je tistega majskega dne leta petinštiridesetega obležal nekje ob cesti proti Teharjam? Ali bo njegova smrt tudi po petdesetih letih še zamolčana? Ali bo tudi v bodoče nenormalno povedati, da pod tistimi strupenimi odpadki ležijo kosti mož in fantov in žena, ki so se uprli komunističnemu nasilju, ne pa osvobodilnemu boju. Oni, ki so omahnili v smrt v Vinjskem gozdu, pri Klopcah in podobnih krajih, pa niso prišli do upora, ker jih je nasilje že prej uničilo, tisto nasilje, ki ga sedaj nekateri enačijo z osvobodilnim bojem. Nekoč bodo vendarle morali priznati, kako in kdaj se je začelo tisto nasilje, nekoč bo napisana resnična zgodovina osvobodilnega boja in protikomunističnega upora.