Avtor: Jože Pučnik, Lojze Peterle, Franc Zagožen, Marijan Poljšak

Dr. Franc Zagožen

Ob tem pa imamo več tisoč Slovencev pokopanih v Sloveniji in njihova grobišča niso urejena. Mrliški listi zanje niso bili izdani in svojci ne vedo, kje so pokopani. Če urejamo podobne zadeve z državo, s katero smo bili v vojni, z državo, ki je okupirala del našega ozemlja in naredila na tem ozemlju veliko zločinov proti našemu narodu, se nam zdi to popolnoma normalno, civilizacijsko dejanje, pri tem pa tako oklevamo, da bi uredili veliko težje stvari, ki so se zgodile znotraj našega naroda, jih priznali in z ustrezno zakonodajo tudi, na način, kot so to storili drugod, priznali to našo zgodovino tako, kot je bila, popravili krivice, kolikor jih je mogoče še popraviti, in se na tak način ne samo vpisali v družino civiliziranih narodov, ampak tudi postavili trdnejše temelje naši demokraciji. Dokler ta država, ta Državni zbor ne bo sposoben z ustreznimi akti priznati nekaterih zgodovinskih dejstev in najti zanje ustrezne rešitve, s katerimi bi se lahko strinjale tudi žrtve, toliko časa nimamo garancije, da se kaj podobnega ne bo kdaj v prihodnosti ponovilo.

Dr. Jože Pučnik

Spoštovane kolegice in kolegi! Ta zakon v veliki večini ureja zadeve, če hočete, krivice, pavšalno rečeno, ki jih je povzročila slovenska država po maju leta 1945. To, kar je rečeno o dobrem imenu brezimnih žrtev, ki nimajo niti mrliških listov iz medvojnega časa, je seveda nekaj, kar je samoumevno in je za nas vse velika sramota, da to že zdavnaj ni bilo urejeno. Torej, mi smo tukaj konfrontirani s tem, kar se je delalo ( … ), kar so opravljali organi države, organizirano, načrtovano, sistematično, z vsemi silno pogubnimi posledicami tega sistematičnega delovanja komunistične države po vojni. Zato bi rad zelo jasno povedal: poslanci naše stranke ne moremo sprejeti nazorov, stališč, ki se enostavno postavljajo na to shizofreno pozicijo in rečejo: »popravimo krivice«, ne da bi seveda izgubljali besedo o tem, kdo je te krivice delal, kako se je pisal, kako se je imenovala institucija, ki je to počela. Mi bomo samo popravili krivice, ampak bognedaj, dragi kolegi, da bi se kakšna beseda izgovorila o tistih, ki so vse to načrtovali, izvajali z vso, bi rekel, švicarsko perfektnostjo nekega uničevalnega stroja.

Dr. Franc Zagožen

Ne smemo pozabiti tudi, če gremo v vrednostne sodbe, kdo je začel državljansko vojno v Sloveniji. Ne smemo se delati, ko da ni bilo likvidacij že leta 1941. Ne moremo se delati, ko da ni bilo Kardeljevega povelja. Vendar ta zakon o ničemer takem ne govori. ( … ) Torej, zakon v ničemer niti ne posega v vrednostno oceno državljanske vojne nobene strani. Naj to opravijo zgodovinarji na podlagi dejstev. Zakon pa obsoja totalitarni povojni režim in v preambuli pravi, da se od tega distancira. Menim, da je to minimum, ki ga moramo storiti. Menim pa, da bomo tudi mi morali dozoreti do tega, da bomo praznovali konec delovanja tudi komunističnih koncentracijskih taborišč, tako kot nacističnih in fašističnih, in jasno povedati sebi in svetu, da se je to žal dogajalo tudi pri nas in da se kot narod odločamo, da se ne bo nikoli ponovilo. ( … )
Zelo rad bi videl, da bi zgodovinarji že opravili svoje in da bi se naši otroci pri zgodovini v osemletki, v srednjih šolah pa na univerzah učili zgodovino, tudi novejšo zgodovino, na podlagi zgodovinskih dejstev in ne neke ideološko prirejene zgodovine. Ničesar ni doslej v naših učbenikih o tem, o čemer smo danes govorili in tudi včeraj in večkrat ob razpravi o tem zakonu. Ničesar o pobojih, ne o teh ne v Rogu ne v Kočevski Reki ne v Kidričevem in drugih krajih po Sloveniji, niti ničesar o marsičem, kar deloma načenja samo ta zakon, o krivicah, ki so bile storjene in bi jih radi popravili.

Lojze Peterle

Želel pa bi, da bi prešli zelo resno z razpravo na temo, ki se vleče pet let, dejansko iz območja revolucije, ker če ne bomo prišli do tega, potem ne morem drugače kot trditi, da smo še v njej in da še traja. ( … ) Za to govornico sem enkrat že dejal, da gre tukaj v osnovi za moralno vprašanje. Politični naboj pa se veča iz dneva v dan, zato ker se to moralno vprašanje noče rešiti. In čim dlje bo to trajalo, tem bolj bo to politično vprašanje in tem bolj bo verjetno tudi razdvajalo Slovence na novo.

Marijan Poljšak

To je zame poprava krivic, ker popravo krivic je potrebno narediti tako, da bo slovenski narod nazaj tisto, kar bi moral biti, ali pa, kar naj bi bil 1945. leta, če ne bi bilo vmes državljanske vojne: osvobojen, enoten, celoten in pripravljen za vzpon, za razvoj, za marš – ne za marš nazaj, kot se sedaj dogaja tudi na tem področju.

Dr. Jože Pučnik

Poglejte, po vojni so odvzeli majhne otroke, stare leto, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem let; dali so jih v neko posebno zastraženo taborišče pri Celju in od tam so jih razpošiljali v posamezne domove. ( … ) Tudi tukaj ni nobene moralne občutljivosti pri Združeni listi, da bi se ta zadeva rešila. To so v nebo kričeče krivice, ki jih nekatere politične sile v Sloveniji tako rekoč zavestno tolerirajo, ker so se odločile podpirati samo svojo klientelo. Odkar se je v Sloveniji spremenila situacija v tem, da se v gospodarstvu utrjujejo pozicije bivših struktur, da se v bančništvu itn. prehaja čez zlorabo družbenega premoženja in se to sanira v obliki javnega dolga, in ko se je utrdila kadrovska politika teh sistemov, tudi v sodstvu vse tja do Računskega sodišča, vse to zbuja pogum pri tej politični usmeritvi, da gre v ofenzivo; in tako smo zadnjo soboto v sobotnem Delu prečitali prvo razpravo, ekonomsko, socialno, politično razpravo, ki ji bodo v tem letu velike obletnice sigurno sledile še mnoge druge, namreč razpravo, v kateri se končno le odprto in demokratično brani to, kar smo imenovali kardeljanstvo v Sloveniji.
Torej, ta zadeva je v ofenzivi, to nastopa, poteka v okviru pravne države, kljub pomislekom je v tem smislu, če hočete, legalna. Ampak tem bolj ostro in tem bolj jasno in tem bolj občutljivo je potrebno na političnem in kulturnem področju nastopiti proti tem poceni metodam politične, ekonomske in moralne rehabilitacije cele vrste prestopkov vse tja do izrazitih vojnih zločinov, ki so jih opravljali ljudje v službi takratne slovenske komunistične države.

Dr. Franc Zagožen

Letos pa smo v času, ko bomo praznovali 50-letnico zmage nad nacizmom in fašizmom, in bojim se, da če ta zakon ne bo sprejet pravočasno in s pravo vsebino, da bomo Slovenci praznovali to obletnico razklani. Žal očitno nimamo na državnih funkcijah državnika, ki bi bil sposoben take geste, kot je je bil recimo Brandt, ki je šel v Auschwitz in se tam – mislim, da kleče – opravičil za zločine, ki jih je naredil nemški narod pod nacistično vladavino, čeprav je bil on sam seveda borec proti nacizmu. Če bo Državni zbor izglasoval predlog matičnega delovnega telesa, potem bo po mojem mnenju tudi že dal vedeti Slovencem, da tudi Državni zbor kot najvišji zakonodajni organ in v parlamentarni demokraciji tudi organ z najvišjo avtoriteto ni v stanju sprejemati državniških odločitev take vrste in ni v stanju Slovencem pomagati do sprave, do lažjega življenja, ampak pravzaprav s svojimi odločitvami in spori povzroča nasprotne učinke. Za Slovence zanesljivo ne bo dobro, če bomo letos spomladi in poleti razklani in če se bodo mnogi naši ljudje počutili ogoljufane in bodo morda iskali pravico pri pravnih institucijah zunaj Slovenije, ki pa jih kot država tudi moramo spoštovati. Zaradi tega bom torej glasoval proti temu sklepu, gospa Potočnikova pa ima možnost, da svojo, verjetno drugačno odločitev, obrazloži in ne komentira moje.

Lojze Peterle

Mislim, da se da, kakršenkoli bo izid glede na ta nova dejstva, relativno kmalu priti do sprejemljivih rešitev. Če pa do tega ne bo prišlo, potem povem, da me ne bo na nobeni državni proslavi, ker mislim, da nimamo moralne osnove za to, da proslavljamo določene zadeve, če nismo v stanju narediti tega. Najmanj pa me ne bo zraven na kakšni paradi, ki se najavlja kot del scenarija ob proslavi 50-letnice zmage nad nacizmom ali pa fašizmom, in se že sedaj in tukaj oglašam proti takemu načinu proslavljanja.

Dr. Jože Pučnik

V tej zvezi je bila omenjena tudi 50-letnica in vsa ta evforija, ko mi tukaj praznujemo. Globoko se strinjam s tem, da Slovenija, slovenska država, proslavi konec druge svetovne vojne in obenem tudi konec tuje okupacije. Sem pa proti temu, da bi se podvrgel tem poskusom manipulacije slovenske zavesti, da si ne bi več upal glasno povedati, da je leto 1945, kakor ga je potrebno z veseljem praznovati – tako bi bilo potrebno ob proslavi leta 1945 ob zastavah Republike Slovenije izobesiti tudi črne zastave. Kajti leta 1945 je uradno in formalno prevladala v Sloveniji komunistična diktatura, ki je po prvih dveh letih pobijanja in koncentracijskih taborišč prešla na zapiranje, na kratitev najosnovnejših človeških pravic, na prepoved opravljanja verskih dolžnosti, na prepoved samostojnega razmišljanja, na prepoved javnega nastopanja recimo novinarjev, na prepoved tiska kakršnekoli publikacije, ki ni bila v politbiroju odobrena itd. To je bilo hkrati izredno žalostno leto za slovenski narod in za slovensko kulturo.
( … ) če praznujemo, lahko praznujemo 50-letnico le z enim smejočim se očesom in z drugim, v katerem je žalost. Žalost nad tem, kar seje dogajalo v Sloveniji po vojni. Dejstvo, da se je ta režim humaniziral, liberaliziral postopoma, da je bil v 60. letih, v 70., 80. nekaj čisto drugega kakor po vojni – to dejstvo ne opravičuje zločinov, ki so jih takratna komunistična država in njeni državni organi po načrtu izvajali, in tudi ne opravičuje, da se ne bi zgražali nad tem, da funkcionarji, ki so takrat igrali vodilno vlogo v takratni slovenski državi, danes živijo ponosni z vsemi državnimi bonitetami, z vsemi privilegiji iz svojega revolucionarnega dela, in da bodo, zaradi mene lahko, z vsem tem prestižem in častjo tudi umrli. Jaz bi jim to privoščil, nimam nič proti temu. Ampak tem ljudem ne morem tega privoščiti, ker niso pripravljeni vsaj to osnovno odgovornost do slovenskega naroda občutiti in povedati za slovenske zgodovinarje, kaj se je takrat dogajalo. Naj povedo, kje so pokopane žrtve, naj povedo, kje je Nagode pokopan, kje so komunisti z dahavskega procesa pokopani. Ne, ti gospodje molčijo mirno, in če se kje v javnosti o tem le blagovolijo izraziti, delajo to z ironijo in s podcenjevanjem, ki je tipično za ta odnos podcenjevanja ljudi, podcenjevanja drugih in podcenjevanja pravne države. Poglejte, gospodje, predvsem pri Združeni listi, čeprav tudi tam verjetno niste vsi enaki: te stvari so v ozadju, ko mi govorimo o popravi krivic. Zakon ne govori o medvojnih zadevah, ne govori o razmerah v zaporih, o načinih zasliševanja. Berite malo te zadeve, kjer so te stvari natančno popisane. Govori samo o tem, da je potrebno tiste, ki se jim je po vojni dogodilo to ali ono, rehabilitirati, da je potrebno dati neko določeno odškodnino in neko osnovno zdravstveno-socialno varnost. Poglejte, samo o tem govori ta zakon, ampak to je seveda samo nekaj, kar se zavrača, tega zavračanja pa ne morem razumeti drugače, če ne postavim hipoteze, da gre nekaterim danes poleg gospodarskega utrjevanja starih struktur tudi za moralno rehabilitacijo zločincev komunističnega režima po vojni, in na to jaz, spoštovane kolegice in kolegi, ne morem in ne bom pristal. Zame ostane zločin zločin in žrtvi je vseeno, ali jo je ubil fašist, nacist ali pa komunist ali pa uslužbenec komunistične države. Dajmo mi tem stvarem odprto v oči pogledati in opravimo že enkrat s to zgodovino in nehajmo se svetohlinsko skrivati za nekimi spravnimi težnjami, če nismo pripravljeni najbolj izrazitih krivic popraviti. Poglejte, verbalne izjave ne pomenijo ničesar. Jaz sem v vseh teh desetletjih po vojni slišal ne vem kaj vse na kongresih itn. Dajmo, važno je to, kaj se opravi. In tukaj, pri teh praktičnih ukrepih, pri teh praktičnih sklepih o nekem zakonu, ko gre res za minimalne zahteve, se kaže, kako gospodje, recimo v Združeni listi, pa ne samo pri vas, resno mislite s tem ali pa samo blefirate, kot ste blefirali dolga desetletja.