Avtor: Marjan Jakopič

Že dolgo čakam te, dekle, v tej jami,

kot nekdaj vasovalec – nič ne spim,

zvečer pod okno tvoje pohitim

in te objamem s trudnimi rokami.

A vidim vse, kot šel bi skozi vas,

za dvorom zopet češnjev cvet poganja,

glej, mater vidim, ki se k molku sklanja –

čez noč se zgubal ji je lep obraz.

Kdo letos bo bandera naša nosil,

kdo pritrkaval bo na sveti dan,

kdo bo otavo spravil in pokosil?

A vendar pridemo zvečer prav vsi

pogled v vas, poljé, domove,

poprosit vas za češnjeve cvetove,

saj ni nad nami rož, le kup prsti.