Avtor: Jože Zadravec

Na mnogih slovenskih, predvsem družinskih in osebnih knjižnih policah se iz leta v leto množi literatura, ki globlje posega v obdobje državljanske vojne. Pred kratkim sta izšli dve knjigi: Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (Milko Mikola) ter Non cogito, ergo sum (Jože Dežman). V ponatisu – in dopolnjena – pa je sedaj spet prišla obsežna knjiga »Palme mučeništva« (372 strani) v založbi celjske Mohorjeve. Ko prebiramo te strani, osupnemo. To je torej moj včerajšnji slovenski narod. To so torej tisti grozoviti časi, ko je Slovenec moril Slovenca – brata. V vojnem in povojnem času, kakor govorijo raznoteri viri, je v Sloveniji bilo pobitih blizu 38.000 drugače mislečih ljudi. Bili so naši ljudje – otroci, starčki, žene, matere, sinovi, hčere. Bili so naši ljudje!
»Palme mučeništva« je knjiga, ki vsebuje zapise o 240 žrtvah nasilja; od teh je bilo ubitih 124 duhovnikov ter 70 bogoslovcev. Knjiga je neovrgljivo pričevanje o domoljubju in poštenosti duhovnikov, bogoslovcev, redovnih bratov, pokončnih Martinov Čedermacev, ki jih je odpisalo smrtonosno rezilo, z boljševizmom – ali po Cankarju s »tujo učenostjo« – zastrupljeno. Med smrtnimi žrtvami so bile tudi redovne sestre.
V podnaslovu knjige sta avtorja (Anton Pust in Zdravko Reven) zapisala: »Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.« Dediči nekdanjih ubijalcev bodo vsemu navkljub še vedno imeli za izdajalce vse, ki niso hoteli z roko v roki s stalinistično-titoističnimi klavci. Namen, ki so ga zapisovalci teh imen in njihovih življenj imeli s to knjigo, je le »blag spomin našim duhovnikom«, žrtvam v različnih okoliščinah, pričevalcem zvestobe svojemu narodu. V kratkem uvodu, ki ga je h knjigi napisal ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, je med drugim poudarjena misel: »Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in do njihove žrtve.«
Lahko bi se prepustili gomazenju strahu, groze, maščevanja, ko listamo po tej obsežni knjigi in gledamo fotografije žrtev, ljudi v cvetju mladosti, življenjske vedrine. Lahko bi se prepustili tudi človeškim krikom v sebi, ki dajejo netiva, da bi se v nas razbohotilo slo maščevalnosti. Trije zbiralci in urejevalci smrtnih žrtev, povzetih sedaj v knjigo, so imeli dovolj smisla za odrešenjskost tega velikega dejanja. Na mnogih mestih so zvrstili ustrezne izpovedi mučencev in apostolov prve Cerkve, izpovedi posameznih žrtev, iz papeževih pisem, nekaterih pesnikov beguncev. Utemeljena je trditev, ki je zapisana ob koncu knjige, da si namreč Cerkev v Sloveniji zasluži naziv »Cerkev mučencev«. Iz ljubezni do Boga, iz hotenja po tem, da bi bil slovenski narod srečen, so se naši ljudje podali na nevarno pot, ki je vodila v smrt. »V tem smislu imamo tudi mi svoje krščanske mučence in jih moramo častiti. Zavzemati se moramo tudi za to, da bi bili vpisani v uradni seznam svetnikov. Dejstvo, da pripadamo Cerkvi mučencev, zavezuje kajpada sedanji – in prihodnji slovenski rod za vrsto nalog.« Za njihovo uresničitev se bo morala zavzemati slovenska katoliška mladina!