Avtor: Mirko Kunčič

Čudežno ptičko imam,

v srcu nam strune razpreda,

poje, smehlja se in joče

– naša beseda.

Mehka je, uspavjoča

kakor dih vetra v vetrovih,

silna kot duša, ki vriska

v velikonočnih zvonovih.

Stopi na morsko obalo,

kadar valovi bučijo

in jim ukaži, naj pesem

svojo na dno potopijo.

Stopi na goro, ukaži

soncu, naj neha sijati;

materi svoji sporoči:

»Nehaj ljubiti me, mati!«

Sonce bo dalje sijalo,

morje bo dalje bučalo,

mati, vsa tiha in bleda

te bo ljubila do konca –

večna je naša beseda.