Avtor: Neoznačeni avtor

Nova Slovenska zaveza je tudi v letu 1995 pozorno spremljala politične in kulturne dogodke in v luči svojega programa do njih zavzemala svoja stališča ter podajala nanje svoje pripombe. Tako je sprejela in posredovala javnosti, političnim strankam in Državnemu zboru Republike Slovenije naslednje dokumente:
1. Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, objavljen v javnih glasilih in dostavljen Državnemu zboru Republike Slovenije z naslednjim pismom:
2. Pomen in smisel Poziva Državnemu zboru,
3. Izjava NSZ o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka,
4. Praznovanje 50-letnice konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom,
5. Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji,
6. Stališča NSZ do »vojnih zakonov«.

Poziv državnemu zboru in pristojnim oblastem Republike Slovenije

Letos mineva 50 let, odkar se je končala druga svetovna vojna. Obenem pa so se takrat na območju Slovenije polastili oblasti člani komunistične partije in vzpostavili totalitarni režim.
Leta 1990 je bila uvedena parlamentarna demokracija, naslednje leto pa nastala nova država, Republika Slovenija. Njena ustava ji poleg drugega nalaga, naj uredi nerešena vprašanja, ki izvirajo iz državljanske vojne, in zagotovi enakopravnost vseh državljanov Republike Slovenije. Slovenski spominski odbor kot neformalna skupina slovenskih državljanov meni, da lahko ta dejanja opravi Državni zbor Republike Slovenije samo in zgolj z ukrepi, navedenimi v priloženem Pozivu, tako da ga sprejme v celoti, obenem pa naloži vladi Republike Slovenije, naj pripravi zakone, ki bi vsebovali vse, kar Poziv zahteva, in jih predloži v potrditev Državnemu zboru.
Poziv je dobil veliko podporo doma in po svetu. V dobrem mesecu ga je v najbolj skromnem postopku in v skrajno neustreznih razmerah podpisalo 24346 podpisnikov. S tem je dobil značaj politične volje in ima tako težo, da Državni zbor ne more mimo njega.
Stvar, katere ureditev ta Poziv predlaga, je tako pomembna, da ima po našem mnenju prednost pred vsemi drugimi tekočimi zadevami. Zahtevamo, da poskrbite, da bo Državni zbor razpravljal o Pozivu še pred spominskimi slovesnostmi 13. in 14. maja 1995.
Državni zbor želimo z vso resnostjo opozoriti, da bi katerikoli ukrepi zakonske ali druge narave, ki ne bi upoštevali bistvenih elementov našega Poziva, ne reševali vprašanj, ki so življenjskega pomena za razvoj slovenske države. Če bi se zgodilo, da Državni zbor besedila ne bi vzel v pretres ali ne bi upošteval elementov iz Poziva, bi prišel v navzkrižje s slovensko ustavo. Predvsem pa ne bi opravil svoje temeljne politične dolžnosti, ki je v tem, da konča državljansko vojno.
Priloga: Poziv s 24346 podpisi

Pomen in smisel poziva državnemu zboru

Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.
Glavna ovira, da bi stopili na nujno pot sprave, je očitno dejstvo, da nasilni prevzem oblasti, ki ga je deloma že med vojno, v celoti pa po vojni izvedla komunistična partija, doslej ni bil pravno obsojen, da se samostojna in demokratična slovenska država še ni ločila od prejšnjega totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega.
Poziv Državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države, ki ga dajemo v podpis vsem demokratičnim Slovenkam in Slovencem, bo pomagal, da bo ta velika ovira za začetek slovenske sprave čim prej odstranjena. Vsem znano nasilje v medvojnih in povojnih letih je treba tudi pravno oceniti, storjene množične zločine je treba tudi pravno imenovati.
Predloženo besedilo Poziva Državnemu zboru ni in ne more biti opis slovenske zgodovine, ni in ne more biti vrednotenje posameznih dogodkov, posameznih udeležencev in njihovih dejanj, noče razvrščati medvojnih dejanj in dogodkov na revolucionarno nasilje in na odpor zoper to nasilje na eni strani in na osvobodilni boj na drugi strani. To besedilo tudi ni deklaracija o spravi. Z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili.
Poziv Državnemu zboru ne zahteva, naj slovenska država v nekaj stavkih določi zgodovino Slovencev od 1941 leta dalje. Zahteva le, da država obsodi revolucionarno nasilje in nosilce tega nasilja po letu 1941; ne zahteva, da država obsodi osvobodilni boj, ampak da obsodi zlorabo tega boja za komunistično revolucijo; ne zahteva, da odobri nedovoljeno kolaboracijo, ampak da prizna obstoj in legitimnost slovenske samoobrambe in odpora proti revoluciji. Zahteva, naj država sprejme zakone, ki bodo omogočili enakopravno sožitje vseh Slovencev, kar bo nekoč pripeljalo do sprave.
Obsodba zločinskega nasilja, ki ga je komunistična partija za kuliso osvobodilnega boja izvajala, da je na nedemokratičen način za petdeset let prevzela absolutno oblast, ni samo zadeva politike, ampak predvsem stvar morale, je stvar bodočnosti vsega slovenskega naroda. Kot je nujna sprava, je nujna obsodba komunističnega nasilja, saj to nasilje ni bilo nič boljše od drugih totalitarnih sistemov tega stoletja.

Izjava o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka

Izhajamo iz spoznanja, da nova levica z močjo, ki jo ima v gospodarstvu in upravi, v znanstvenih in kulturnih ustanovah, bolj odločilno pa z močjo, ki si jo je deloma na volitvah deloma pa z vsakovrstnimi manevri pridobila tudi v središču političnega odločanja, obvladuje državo do te mere, da z njo, izkoriščajoč večinsko načelo, praktično gospodari. V razmerah etablirane demokracije nas to ne bi vznemirjalo, ker pa v našem primeru gre za sile, ki prihajajo iz okolja, ki je v preteklosti zelo prizadelo našo duhovno in politično kulturo, predvsem pa izvorno nosi v sebi zli sloves dvojne igre, ki koničasto nasprotuje demokratični igri na odprtem prostoru, nas prodor na postkomunistični levici navdaja z nezaupanjem in skrbjo. Poleg tega pa nova levica z močjo, ki jo ima, preprečuje vse poizkuse, da se z vsesplošno razpravo o slovenski preteklosti razreši vprašanje državljanske vojne, ki s svojo senco spremlja in dela negotove vse naše korake. Za politično prosperiteto nove levice je stanje državljanske vojne eksistencialno nujno, za izgradnjo države, ki jo je postavila na program sedanja zgodovina, pa nevarna in mogoče nepremostljiva ovira. Ker iz tega jasno izhaja, da bodo državljansko vojno lahko končale samo izvorno demokratične sile, če bodo pridobile večino v državnem zboru, predlagamo – v tonu urgentne neodložljivosti – da v ta namen začnejo z organizacijo demokratičnega bloka. Da se to zgodi, je treba napraviti sledeče korake:
1. Izstop SKD iz leve koalicije in duhovna in politična reorganizacija stranke v skladu z zgodovinskimi in aktualnimi zahtevami prostora, ki ga pokriva.
2. Sporazum med SKD in SLS o stopenjskem zbliževanju obeh strank do končnega organizacijskega in programskega zlitja, s čimer se bo oblikovala velika desnosredinska stranka in končala nenaravna delitev krščanskega dela demokratičnega prostora.
3. Sporazum nove stranke s Socialdemokrati na levici in Narodnimi demokrati na desnici o ustanovitvi velikega akcijskega političnega bloka, ki bo imel možnosti večinske zmage na naslednjih volitvah.
Tako – in po našem mnenju samo tako – bodo podani osnovni pogoji, da se konča državljanska vojna, uvede v politično središče enoumen jezik in sprejmejo odločilni dokumenti za novo, pravno, pravično in trdno državo.

Praznovanje 50. obletnice zmage nad fašizmom in nacizmom

Vlada R Slovenije je ustanovila poseben odbor za organizacijo proslav zadevne obletnice. V odbor je povabila predstavnike državnih, političnih, kulturnih, verskih in drugih institucij, med njimi tudi ZZB NOV. Menimo, da slednja ne more imeti člana v tem odboru. Predstavlja namreč komunistično stran v državljanski vojni, ki se danes ne more enačiti z demokratičnimi institucijami, ki bodo v letu 1995 praznovale 50-letnico zmage v drugi svetovni vojni. V tem odboru bi namreč predstavljala institucijo totalitarnega sistema, ki ga svet primerja oziroma enači s fašističnim in nacističnim totalitarnim sistemom v drugi svetovni vojni, katerega zlom praznujemo v letu 1995.
Če predstavnik ZZB NOV ostane v odboru, pa zahtevamo, da vlada R Slovenije povabi v odbor tudi predstavnika NSZ, ki predstavlja demokratično stran v državljanski vojni, to je stran, ki je leta 1991 zmagala na svobodnih volitvah in ki bo v letu 1995 praznovala 50. obletnico zmage demokracije nad totalitarizmom.
Če vlada R Slovenije tega ne bo storila, smemo pričakovati, da bodo desno usmerjene stranke in seveda tudi naslovna odklonile sodelovanje v odboru.
Zahtevo NSZ utemeljujemo tudi s tem, da NSZ programira v letu 1995 vrsto jubilejnih slovesnosti in bi bilo prav, da bi jih v odboru usklajevali, sicer bodo neizogibno »motile« slovesnosti, ki jih bo organiziral odbor.
Imenovanje predstavnika NSZ v odbor sodi tudi v vrsto dejanj države, ki vodijo v popravo krivic, enakopravnost in vseslovensko spravo.

Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji

Ljubljana, Trg Republike 3
Vaša ekscelenca, gospod veleposlanik,
v zvezi s praznovanjem petdesete obletnice konca druge svetovne vojne Vas želimo, gospod veleposlanik, seznaniti s svojimi pogledi na britansko udeležbo na majskih slovesnostih v Ljubljani.
Nova Slovenska zaveza je naslednica Slovenske zaveze, ki je nastala med zadnjo vojno, da bi organizirala odpor proti tujim napadalcem, a je, soočena s komunistično agresijo doma, morala organizirati obrambo proti tej. Gotovo Vam ni neznano, da se je domobranska vojska, ki je bila v ta namen ustanovljena, nazadnje vdala britanskim silam na Koroškem, a so jo te, pod slepilnim videzom, da jo bodo prepeljale v Italijo, vrnile v tedanjo Jugoslavijo, kjer so jo komunisti množično pobili, kar je bilo po vsem, kar se je o njih vedelo, mogoče z veliko gotovostjo pričakovati. Ko je bila po letu 1990 v Sloveniji obnovljena demokracija, so ostanki domobranske vojske, čeprav zdecimirani, ustanovili veteransko organizacijo in ji dali ime Nova Slovenska zaveza.
Nas prvenstveno ne zanima, kdo je v ozadju odločal o tem, kar se je zgodilo na Koroškem v pozni pomladi leta 1945. Kar pa vemo in kar je gotovo nad vsak dvom, pa je to, da je ta nedovoljena dejanja opravila britanska vojska. Zdaj ko so slovenska javna občila sporočila, da se bodo majske parade v Ljubljani udeležili ali predstavniki britanske vojske ali britanskih veteranov, se čutimo dolžne, da Vas prosimo, da neutegoma posredujete pri vladi Njenega veličanstva v Londonu, da znova premisli svoje odločitve glede nastopa v Ljubljani, če je do katerih res že prišlo.
Prepričani smo – spričo tega, kar se je zgodilo leta 1945 tako na Koroškem kakor v jamah in breznih Kočevskega Roga, in spričo tega, da sta oba dogodka med seboj vzročno povezana – da bi za mnoge Slovence, če ne za večino, nastop britanskih vojakov ali britanskih veteranov na majski paradi v Ljubljani pomenil hudo žalitev. Britansko prisotnost bi gotovo imeli za ponovitev smrtne obsodbe, ki je bila pred davnim časom izdana na Koroškem v opreki s pravili, ki veljajo med civiliziranimi narodi.
Prepričani smo, da boste našo potezo razumeli kot prispevek k reševanju problemov, ki izhajajo iz druge svetovne vojne, ki je svoj pravi konec doživela s padcem berlinskega zidu leta 1989, in k reševanju problemov, ki izhajajo iz tega, čemur z naraščajočo vztrajnostjo pravijo Evropska revolucija.
Pričakujoč Vašega odgovora, Vas lepo pozdravljamo.
Ljubljana, 6. 4. 1995

Stališča NSZ do »vojnih zakonov«

NSZ se pri presoji »vojnih zakonov« ne spušča v posamezne konkretne rešitve. Podaja le načelne pripombe, temelječe na ustavi R Slovenije, in sicer:
1. K predlogu zakona o vojnih veteranih: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 3. čl. v celoti izključuje iz tega zakona protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.
Predlog: 3. člen predloga zakona naj se črta v celoti in ustrezno dopolni 2. člen ter se s tem izenačijo vsi državljani R Slovenije v pravicah iz tega zakona, ki izpolnjujejo pogoje iz 1. člena predloga tega zakona.
2. K predlogu zakona o vojnih invalidih: predlog zakona zavrača, ker je enako protiustaven, saj v svojem 2. členu izključuje osebe, ki so dobile okvaro zdravja v državljanski vojni, to je protirevolucionarje.
Predlog: V 2. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« doda besedilo: »ali državljanski vojni«, v 3. členu pa naj se v predzadnji vrsti za besedo: »mobiliziran« vstavi besedilo: »ali v vojaških enotah protirevolucionarjev v slovenski državljanski vojni«.
3. K predlogu zakona o žrtvah vojnega nasilja: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 6. členu izrecno izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.
Predlog: v 1. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« vstavi besedilo: »ali državljanski vojni«, 6. člen pa naj se črta v celoti.
4. K predlogu zakona o popravi krivic: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj tudi ta izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni v pretežni večini.
NSZ zavrača tudi le delno vključevanje protirevolucionarjev v ta zakon in zahteva izenačitev obeh strani v državljanski vojni v vseh zadevah. Tako zavrača predlog, da naj bi bili upravičenci do odškodnine po tem zakonu tudi svojci pobitih protirevolucionarjev. To zavrača zlasti zato, ker načelno odklanja barantanje o vrednosti življenja, še zlasti pa, ker za pobite protirevolucionarje, za njihove svojce in preživele zahteva enakopravnost z vsemi drugimi, ki jih zajema predlog zakona. Zahteva pa predvsem moralno popravo krivic, vrnitev časti in dobrega imena ter dostojno in teži krivice primerno ureditev grobišč in pobitih v Kočevskem Rogu, na Teharjah, Orlovem vrhu in drugod po Sloveniji.
NSZ zavrača tudi predlog, da se s tem zakonom pobitim protirevolucionarjem milostno podeljuje pravica do mrliških listov in zaznamovanja njihovih grobov. To pravico imajo prizadeti namreč že od rojstva, ker so se rodili kot ljudje in jim te pravice ni nihče odvzel. Ponujanje take poprave krivic je skrajno žaljivo izživljanje ene strani državljanske vojne nad drugo. Ta zakon mora pristojni službi le naložiti nalogo, da to sramoto čim prej odpravi in na najenostavnejši način izda mrliške liste in v tem uskladi matične knjige z dejanskim stanjem ter da poskrbi za skromno in dostojno označitev grobov in grobišč na državne stroške. Samo to želimo, da se uredi s tem zakonom.
5. NSZ zavrača tudi predlog izjave o opravičilu države za storjene krivice. To pa zato, ker je pri tem potrebno najprej ugotoviti konkretne krivice in konkretne krivce ter nato krivice – zločine priznati in jih obžalovati. Samo opravičevanja ne more sprejeti, ker je le pesek v oči in ne pove, česa se kdo opravičuje.