Avtor: Neoznačeni avtor

Po zvočnem zapisu prevedel in za tisk pripravil Davorin Bažec

Gospod John Corsellis je Anglež, ki je prvič prišel v stik s Slovenci v begunskem taborišču v Vetrinju maja leta 1945, na predvečer velike tragedije. Posebnosti v značaju naših ljudi, njihova pridnost, potrpežljivost, globoka vernost, po drugi strani pa vloga uradne Velike Britanije v tistih usodnih dneh, so naredile nanj tolikšen vtis, da vsa povojna leta ni nehal misliti nanje. Zadnjih pet let, odkar je v pokoju, se intenzivno ukvarja s temi stvarmi in piše o njih knjigo. Tu objavljamo nekaj odlomkov iz daljšega pogovora, ki smo ga imeli z njim v uredništvu Zaveze.

Gospod Corsellis, kolikor vemo, je to vaš prvi obisk v Sloveniji. Z veseljem vas pozdravljamo v deželi, ki se je nedavno uvrstila v krog mednarodno priznanih neodvisnih držav. Vemo, da vas je usoda povezala z našimi ljudmi v času, ki bi ga lahko označili s podobo Roberta Conquesta kot »žetev gorja«. To se je zgodilo v taborišču za begunce iz Slovenije v Vetrinju pri Celovcu. Kaj vas je pripeljalo na Koroško tistega maja leta 1945?

Najprej vas moramo popraviti: nisem v Sloveniji prvič. Vašo deželo sem obiskal ali vsaj potoval skoznjo šestkrat ali sedemkrat, ko sem v petdesetih letih vodil društvo za izmenjavo učiteljev in dijakov med Veliko Britanijo in drugimi državami. Vsakokrat sem ostal pri vas dan ali dva. Spominjam se Ljubljane in seveda Blejskega in Bohinjskega jezera in zdi se mi, da sem obiskal tudi Celje. Drugače pa imate prav: na Koroško sem prvič prišel maja leta 1945. Kako? Bil sem član majhne organizacije pod okriljem Britanske kvekerske družbe. Kvekerji so majhna protestantska skupnost, ki je nastala v 17. stoletju v Angliji. Njen ustanovitelj je učil, da se moramo dosledneje držati Kristusovih naukov. Da ne smemo ubijati. Zato so bili kvekerji vedno proti nošenju orožja in ubijanju. V vojnih časih pa so, kolikor so le mogli, lajšali trpljenje ljudi. Tako nas je kakih tisoč fantov in deklet služilo v neoboroženi kvekerski reševalni službi (Friends’ Ambulance Unit – FAU). Kakih 25 nas je prišlo v Avstrijo.
Ko sem prišel v Celovec, so mi povedali, da bom delal v dveh taboriščih, pol dneva v enem in pol dneva v drugem. Prvo je bilo blizu celovške železniške postaje, v njem so bili v glavnem nemško govoreči begunci, verjetno folksdojčerji. Drugo taborišče pa je bilo v vasi dve milji jugozahodno od Celovca: to je bil Vetrinj. Ko sem prišel tja, sta bila tam že upravnik taborišča, kanadski major Barre (izgovori »beri«), in bolničarka britanskega Rdečega križa, gospodična Balding. Pred tremi leti je žal umrla. Pisala je zelo zanimiv dnevnik, katerega fotokopijo imam, tako da ga bom lahko uporabil v svoji knjigi.
Svojega prvega dne v Vetrinju se ne spominjam natanko. Vem pa, da sem se najprej javil majorju Barreju in ga vprašal, kako lahko pomagam. Odgovoril mi je, da so najbolj žgoč problem higienske razmere v taborišču. »Svetujem vam, da poiščete dr. Valentina Meršola, ki tekoče govori angleško. On je vodja taborišča in bo najbolje vedel, kaj bi bilo treba najprej storiti.« In Meršol mi je kot zdravnik povedal isto: da je najnujnejša stvar urediti higienske razmere.

Opis slike: John Corsellis

Bili ste dodeljeni upravi taborišča za civiliste. Verjetno ste kmalu prišli v stik z zastopniki Slovencev. Se morda spomnite kakšnega imena?

Da. Kot sem povedal, sem najprej spoznal Valentina Meršola. Njega se živo spominjam, kmalu sva postala prava prijatelja. Poznal sem tudi njegovo ženo in njune štiri otroke. Ko sva z dr. Meršolom govorila o urejanju taborišča, sem mu povedal, da znam nekaj malega hrvaščine, precej dobro italijansko in za silo nemško, in ga vprašal, ali mi lahko dodeli tolmača, ki bi bil obenem moj pomočnik, da bi laže delal z ljudmi. Odgovoril mi je: »Tu imamo fanta, ki bi bil idealen za to. Je le malce starejši od vas, študent medicine, in gladko govori italijansko, tako da bosta imela skupen jezik.« Ta fant je bil Jože Jančar in ostal je moj tolmač, dokler smo bili v Vetrinju.
Takoj sva organizirala manj še ekipe močnih mož in fantov, vajenih krampa in lopate, da so naredili, kar je bilo treba za boljšo higieno in lepši videz taborišča. Ko je bilo to urejeno, sem se – ne vem več, ali na svojo pobudo ali po nasvetu koga drugega – posvetil šolstvu. Tako smo si mi trije, major Barre, gdč. Balding in jaz, kar uspešno razdelili delo pri upravljanju taborišča. Jaz sem postal nekakšen referent za šolstvo in tako sem pri svojih »zrelih« 22 letih nadzoroval delo ravnatelja Marka Bajuka, ki bi mi bil po starosti lahko stari oče. Ta gospod je bil odličen pedagog. V nekaj dneh so že delovali otroški vrtci in osnovna šola in sredi junija tudi gimnazija, znamenita slovenska gimnazija. Vse to že v Vetrinju.
Našteli ste že nekaj imen. Se spomnite še katerega? Poleg Meršola, Bajuka in Jančarja je bil ena najvidnejših osebnosti dr. Franc Blatnik, salezijanski duhovnik.

Mlajši človek?
Ne, ne. Bil je že ravnatelj neke gimnazije in imel za sabo pester življenjepis. Bil je ponosen, da je bil nekaj časa zaprt v zloglasni rimski ječi Regina Coeli kot žrtev fašistov. Bil je malce skrivnosten mož; rad je namigoval, da ima zveze z britansko obveščevalno službo. Taborišče je veliko dolgovalo njegovi podjetnosti in iznajdljivosti. Po njegovi zaslugi smo že v Vetrinju začeli izdajati dnevni informacijski bilten. Za begunce v taborišču je namreč zelo pomembno, da so obveščeni o najvažnejših dogodkih v zunanjem svetu. Major Barre se spominja, da je že prve dni dobil od nekod radio …
Gospod Blatnik?

Ne, major Barre. Taborišču je priskrbel radio in časnikarska ekipa je potem lovila poročila in jih zapisovala. Priskrbel je tudi star pisalni stroj, Blatnik pa, kdove po kakšnih črnoborzijanskih zvezah, velike količine kopirnega papirja in primitiven ciklostil, tako da so lahko razmnoževali ne le biltena, ampak kmalu tudi šolske knjige.
Iz Vetrinja se spominjam še nekaterih ljudi. To so bili France Pernišek, tajnik taboriščnega odbora, monsinjor Matija Škrbec, monsinjor Jagodic … in Jože Lekan, ki je že v prvih dneh organiziral službo za razdeljevanje hrane. V spominu se mi že malce mešajo znanci iz Vetrinja z ljudmi, ki sem jim bolje spoznal kasneje v Peggetzu. Iz Peggetza bi lahko naštel kakih petnajst imen. No, iz Vetrinja moram omeniti še g. Ambrožiča, nadškofovega očeta. Delal je v odboru za socialno pomoč, mislim, da je bil predsednik. Njega se živo spominjam. Bil je močan mož, resen in redkobeseden. V najlepšem spominu imam tudi Marka Kremžarja. Zelo aktivna je bila tudi neka učiteljica, trenutno se ne spomnim njenega imena, verjetno pa ga imam v svojih zapiskih. Stara je bila blizu 40 let, plavolasa, gladko počesana nazaj. V taborišču je vodila otroški vrtec.
Če prav razumemo, ste prišli v Vetrinj okrog 20. maja, le teden dni, preden so začeli izročati domobranske enote jugoslovanskim partizanom. Se kaj spomnite nadaljnjega poteka dogodkov?

Zdi se mi, da sem spomine na to v veliki meri potlačil. Podobno kot ženska potlači spomin na porodne bolečine. Če jih ne bi, ne bi več imela drugega otroka. Mislim, da je bila vloga britanske vojske pri tem zame tako travmatičen šok, da sem ga potlačil. Res si ga ne morem priklicati v spomin. Planinšek piše v svojem dnevniku, da »nam John Corsellis priznava, da je britanske vojake sram tega, kar se dogaja«.
Sami se pa tega ne spomnite?

Ne. Čeprav je povsem verjetno, da sem to rekel. Kolikor se poznam, bi bil reagiral tako. Jože Jančar mi je zatrdil, ko sem ga spraševal po njegovih spominih, da se jasno spominja, kako me je odpeljal na samo in me vprašal: »John zakaj nam nisi povedal?« Imel je občutek, vsi Slovenci so imeli občutek, da sem jih izdal. Da sem vedel, kaj se dogaja, pa jih nisem opozoril. Tudi Jože je bil v mučnem položaju. Vsi so vedeli, da sva prijatelja: vedno sva bila skupaj in med seboj govorila italijansko. Jaz sem mu menda odgovoril: »Nisem vedel, res nisem vedel, da se to dogaja.« Tudi to se mi zdi čisto verjetno. Vsak dan sem delal pol dneva pri njih in bil tako zaposlen v civilnem taborišču, da nisem imel skoraj nobenih stikov z vojaškim taboriščem.
Nečesa pa se jasno spominjam. Že prve dni sem v Vetrinju vzpostavil prisrčne odnose s Slovenci v taborišču. Videli so, da skrbim zanje, da jim skušam pomagati in njihov odziv je bil temu primeren. Radi so imeli tega mladeniča, ki stalno teka naokrog in se trudi, da bi zboljšal razmere v taborišču. Po nekaj dneh tega toplega, prijateljskega ozračja pa nenadoma začutim ohladitev. Ljudje so naenkrat postali hladni, zadržani in skoraj sovražni. Priznam, da v tistih dneh nisem bil preveč občutljiv in rahločuten. toda ta nepričakovana sprememba me je vseeno prizadela. Zdaj jo seveda popolnoma razumem. Nosil sem uniformo britanske armade in ti ljudje niso mogli vedeti, da sem pravzaprav civilist, neborec, kar naj bi razodevala rdeči križ in kratica FAU na moji epoleti in podobna oznaka na kapi. Toda to je v bistvu vse, česar se spomnim iz tistih dni. In ta spomin je v meni zelo živ.
Ste kaj vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno, preden so ti ljudje prišli na Koroško? Teden dni je bil gotovo premalo, da bi se seznanili s politično resničnostjo za sceno. Kaj pa drugi Britanci v upravi, zlasti vojaki, če ste sploh imeli kakšne stike z njimi?

Z vojaškimi osebami nisem imel nobenih stikov, razen z majorjem Barrejem. Toda oba sva bila tako zaposlena vsak s svojo službo, da nisva imela časa za klepetanje.
Ste vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno?

Nekaj sem vedel. O tem je dokaj korektno poročal resnejši tisk. Do julija ali avgusta 1944, ko sem šel iz Anglije, sem bral The News Chronicle, vodilni liberalni časnik, ki je imel zelo dobre dopisnike iz tujine. Mislim, da so precej točno poročali o državljanski vojni v Jugoslaviji.
In posebej v Sloveniji?

Za Slovenijo sem komaj vedel. Tako kot vsi drugi – razen Slovencev samih. No, nekaj malega sem vedel. Pazljivo sem prebral knjigo, ki jo je, mislim da leta 1943, objavila oboževalka Jugoslavije Rebecca West: »Črno jagnje in sivim sokol«. Toda v knjigi govori skoraj izključno o Srbiji in Hrvaški. Sloveniji posveti le nekaj strani s precej prezirljivo sodbo o banu in … tistem politiku duhovniku … kako se je že pisal? Korošec!
Prezirljivo?

Da. O njem govori s prezirom. Domnevam, da je imela dobre prijatelje med Hrvati in Srbi in je zato gledala na Korošca skozi oči zelo sovražnih Hrvatov ali Srbov. Omenja ga kot ozkosrčnega in ne preveč sposobnega državnika. Ko sem prej rekel, da skoraj nihče ni vedel niti za obstoj Slovenije, sem nekoliko pretiraval. Vsak bolj razgledan človek je vedel, da je Slovenija severozahodni delček Jugoslavije, tehnično veliko bolj razvit in z višjim življenjskim standardom kot drugi deli države. Zato pa manj zanimiv. Nekakšna mala Švica ali Avstrija. Hrvaška in Srbija sta bili veliko bolj romantični, eksotični.
Domobranci so verjeli Britancem, da jih vozijo v severno Italijo. Toda počasi je ljudem postajalo jasno, da jih pošiljajo v komunistično Jugoslavijo. Tisti, ki so ostali na Koroškem, večinoma civilisti, so dobro vedeli, kaj to pomeni. Nam lahko poveste kaj o tem? Njihov občutek, da so izdani, je moral biti porazen.
Osebno se spominjam le tega, kar sem že povedal: očitne zgroženosti med mojimi Slovenci in nenadne ohladitve v njihovem, prej tako prijateljskem razpoloženju do mene. Vse drugo pa vem iz svojih kasnejših raziskav. Na primer to, da so brez premora molili v cerkvi in da se je vse taborišče, kot poroča nadzornik britanskega Rdečega križa za južno Avstrijo, »zagrnilo v žalost«.
Zdaj, ko gledamo nazaj, vidimo, da je šlo za prelomen trenutek. Nedoumljivost udarca, ki je zadel te ljudi, bi bila lahko načela njihove verske temelje. To pa se, kot vemo, ni zgodilo. Kaj bi lahko rekli o tem? Če bi nam njihova takratna drža lahko pomenila neko novo zavezo, bi bilo to velikanskega pomena za prihodnost našega naroda.

Moje mnenje o tem temelji na spoznanjih, do katerih sem prišel v petih letih intenzivnega raziskovanja. V tem času sem natančno preučil dnevnik enega begunca in spomine štiridesetih drugih, ki sem jih, vsakega posebej, sam izprašal in posnel na trak. Na podlagi tega sem si ustvaril dokaj jasno podobo o tedanjem dogajanju in vaše vprašanje je bilo eno izmed prvih, ki sem si jih postavil tudi sam. Kako je mogoče, da so se ti ljudje tako hitro opomogli od tako strašnega, dvojnega udarca? Da niso zapadli v klinično depresijo ali kronično melanholijo?
Mislim, da je za to več razlogov. Daleč najpomembnejši pa se mi zdi tale: kvaliteta in globina njihove katoliške vere in tipično slovenske pobožnosti. Meni se je zdela ta vera v nekem smislu zelo preprosta, poenostavljena, toda bila je tako živa in resnična, da jim je dajala ogromno moč.
V oporo sta jim bili še dve srečni okoliščini. Ena je bila ta, da so Britanci skoncentrirali vse različne skupine beguncev na poljani ob samostanu, pri katerem je bila stara vetrinjska cerkev, za Slovence zgodovinskega pomena, tako da so jo vzeli kar za svojo in dobili v njej svoje versko središče. Druga pa je bila ta, da je bilo med begunci veliko duhovnikov, ki so tako kot oni morali bežati. Tako so bile v cerkvi vsak dan maše, verjetno kar vsako uro. V tistem času stiske, še preden se je zvedelo za prisilne repatriacije, so se ti duhovniki odlično izkazali kot vestni pastirji svoje črede in blagodejni tolažniki.
Ko so se pojavili prvi dvomi o tem, ali domobrance res pošiljajo v severno Italijo ali pa jih izročajo titovcem, in po strašnem odkritju, da je slednje res, so se ljudje spontano zatekli v cerkev. In tu je nastala neka nova, pretresljiva oblika kolektivnega žalovanja. Ko človek žaluje, je važno, da lahko svojo bolečino izrazi in jo deli z drugimi, namesto da bi jo zapiral vase. V Vetrinju so se ljudje zbirali v cerkvi, molili naglas, ječali na glas, skupaj prosili Marijo za pomoč. Tako je vsak posameznik slišal, da drugi čutijo isto kot on. Neka slovenska zdravnica, takrat 17-letna begunka, pravi, da je bilo to skupno, občestveno žalovanje nekaj zelo zdravilnega. Toda posebnost vetrinjske žalosti je bila v nečem drugem: da ljudje niso vedeli, ali objokujejo mrtve ali žive. Nihče ni vedel, ali je draga oseba živa ali mrtva, ali kje je. Ta strašna negotovost je po mojem ena najhujših oblik duševne torture. Premagali so jo le zato, ker so znali deliti svojo bolečino z občestvom in se skupaj soočiti z njo. Tako so se rešili nevarnosti, da bi boleči dogodek potlačili vase in ga izrinili iz zavesti.
To je psihološka plat situacije, stvar duševne higiene. Jaz pa mislim na nekaj drugega. Na to, da se niso odvrnili od Cerkve, četudi je vse kazalo, da so jih izdali ne le Britanci, ampak tudi sam Bog. To se mi zdi važno.

Strinjam se z vami, to je tudi mene presenetilo. To pa lahko spet pripišem edino kvaliteti in globini njihove vere. Vedeli so, da trpijo s Kristusom, da ponavljajo njegov križev pot. Ne bi rad poučeval ljudi, ki poznajo te stvari veliko bolje kot jaz, toda občutek imam, da je bilo v njihovi drži nekaj zakramentalnega. Tako kot Kristus so darovali svoje trpljenje Očetu …
Kot svoj prispevek za rešitev sveta.

Tako je. Pri tem pa so vedeli, da se je Kristusovo trpljenje končalo v velikonočnem jutru. To jih je, ob dragoceni podpori duhovnikov, obvarovalo dokončnega obupa.
V ravnanju Britancev s slovenskimi begunci zlahka prepoznamo elemente cinizma, ki je tako značilen za človeka ob uri triumfa. Iz tega bi se lahko vsi kaj naučili. Ali se je v Angliji kdaj resneje razpravljalo o tem dogodku? Zlasti od angleških katoličanov bi upravičeno pričakovali, da bi rekli kakšno besedo k temu, kar se je zgodilo na Koroškem leta 1945.

Vsa zadeva je prišla v širšo britansko javnost pred petimi ali šestimi leti po zaslugi velike publicitete in pisanja resnejših dnevnikov in tednikov pred in med procesom Aldington proti Tolstoyu. Ta proces je Tolstoy zavestno izzval, ker je hotel, da bi se o stvari čim več pisalo – in v tem je bil nadvse uspešen. Njegova glavna teza, da sta za prisilne repatriacije osebno odgovorna Harold Macmillan in lord Aldington, ni prepričala sodnika in porotnikov, tako da je Tolstoy pravdo izgubil. Pri tem pa tisti, ki so branili Macmillanov in Aldingtonov ugled, niso nikoli zanikali, temveč so v bistvu priznali to, kar se mi zdi za Slovence najpomembnejše: da je armada res lagala in prevarala domobrance, da jim je res zatrjevala, da jih pošiljajo v Palmanovo, v resnici pa jih je izročala Titovi vojski. Da je to sramoten madež na britanski armadi, so priznavali vsi in na veliko razpravljali o tem. Ljudje torej vedo za to stvar.
Nekaj ljudi se je zelo izpostavilo s protesti zoper to nemoralno dejanje. Najpomembnejši med njimi je po mojem Nigel Nicolson. Bil je intimno vpleten v to stvar (ker je moral po ukazu od zgoraj sodelovati pri prisilnih repatriacijah – op. urednika), o čemer podrobno poroča v dveh intervjujih. Oba sta posneta na trak in shranjena v Britanskem imperialnem vojnem muzeju. Meni sta se zdela tako pomembna, da sem si trakova izposodil in si tekst zapisal, da bi bil dosegljiv tudi v pisni obliki. Eno kopijo sem obdržal zase, drugo pa podaril knjižnici tega muzeja.
V enem intervjuju ga izpraševalec vpraša, ali je pomislil na to, da bi se uprl. In Nicolson mu odgovori zelo pošteno in odkrito, da je pomislil na to, da pa si tega ni upal storiti. In da se še danes sprašuje, ali je bilo prav, da se ni uprl. Toda v tem primeru bi bil povelje izvršil kdo drug, njega pa bi aretirali, postavili pred vojaško sodišče in zelo verjetno pred zid. Jaz mislim tudi, da njegov upor ne bi imel nobenega učinka v javnosti, ker bi bilo sojenje najbrž tajno in o njem sploh ne bi poročali. Nigel Nicolson se torej ni uprl, bil pa je tako pošten, da je že v tistem času protestiral, in to pismeno, kar je bilo že samo po sebi zelo pogumno dejanje. Za to je bil ostro grajan.
Je g. Nigel Nicolson delal za obveščevalno službo?

Nigel Nicolson je bil stotnik v elitnem polku The Guards. To je bil zelo imeniten polk, v njem je bila zbrana smetana družbe. Tudi on je bil iz zelo ugledne hiše, študiral je v Etonu. V polku je bil obveščevalni častnik pri svoji enoti. Kot tak je imel dvojno nalogo: zbirati podatke in obveščati predstojnike o dogodkih na terenu, po drugi strani pa prenašati njihova povelja navzdol in skrbeti za to, da so se izvrševala. Njegovi spomini iz tistega časa so zelo zanimivi, veliko bolj živi kot moji. Moje spomine iz Vetrinja prekrivajo jasnejši in podrobnejši spomini iz Peggetza in od drugod. Nicolson pripoveduje, kako so britanski vojaki vzljubili domobrance v Vetrinju, kako so bili ti fantje prijazni in delavni, da z njimi ni bilo nikoli težav, kako so bili vedri in veseli, radi so peli, prirejali so razne igre, konjske dirke in take reči. Skratka, britanski vojaki so se med temi ljudmi prav dobro počutili.
Koliko je bil Nicolson takrat star?

Ne vem natančno, kakih 25 ali 26 let. Med vojno ljudje hitro napredujejo. Rekel bi, da je bil nekaj let starejši od mene. Po vojni je postal poslanec v konservativnem krilu parlamenta. Ob sueški krizi je ostro nastopil proti politiki svoje stranke, bil je tako pogumen, da se je uprl svoji vladi – in zato izgubil sedež v parlamentu. Z njim pa tudi priljubljenost v višjih krogih in veliko prijateljev iz visoke, zelo zaprte družbe.
Se osebno poznata?

Ne poznava se prav dobro, toda poznava se. Z njim si dopisujem v zvezi s svojo knjigo. Prosil sem ga za dovoljenje, da citiram daljše odlomke iz njegovih pripovedi, in odgovoril mi je zelo naklonjeno in spodbudno …
Druga taka oseba je Tony Crossland …
Tony Crossland? Anthony Crossland? Znameniti socialist?

Točno. Bil je vodilni socialistični mislec in na koncu kariere zunanji minister. Domnevam, da si je skrajšal življenje, ker je preveč pil, tako kot mnogi drugi britanski politiki. Mislim, da je med vojno služil v polku Welsh Guards, ki je bil tudi eden izmed boljših. Njegova žena, vrhunska in uspešna novinarka, je po moževi prezgodnji smrti napisala njegov življenjepis, lepo in bogato dokumentirano delo. Ko piše o njegovem koroškem obdobju, omenja pretresljivo pismo, ki ga je pisal svojemu dobremu prijatelju iz oxfordskih študentovskih let. V njem pravi, da je v Južni Avstriji »britanska armada razdeljena na dvoje«. Kako zgroženi in besni so vojaki, ker morajo izvrševati to povelje. Kako se jim to upira. In da armada še nikoli ni bila bliže uporu kot tedaj.
Navedel sem le dva primera. Toda v moji knjigi, pa tudi že v Tolstoyevi zelo pomembni knjigi, Minister in pokoli, boste našli še vrsto ljudi, ki so si že takrat upali protestirati. Pol ljudi v armadi je bilo morda res ravnodušnih, nekateri izmed teh so bili tudi cinični in brezbrižni, vsi ostali pa, ki so morali izvajati to prevaro, so bili globoko zgroženi in pretreseni. Anthony Crossland piše v tistem pismu prijatelji, da sta ga v življenju doleteli dve zares hudi reči. In da je ena izmed teh spomin na obraze mož in fantov na vlaku, ki je peljal v Jugoslavijo.