Avtor: Blaža Cedilnik

Kulturni forum si predstavljam kot združbo ljudi, ki bi neprestano, na vseh ravneh skrbela po eni strani za ohranjanje, po drugi pa za poglabljanje in širjenje kulture v najširšem pomenu te besede. Pri tem seveda ne mislim na kakršno koli kulturo, ampak na kulturo, ki temelji na zgodovinskih izhodiščih, se pravi na tradiciji slovenstva kot integralnega dela Srednje Evrope. Kmalu bo osemdeset let tega, kar so nas pripeli na Balkan, vendar mislim, da je bilo in je, žal, še vedno zares usodnih »teh naših petdeset let«.
Morda nisem najbolj poklicana, da govorim na kulturnem forumu, pa mi vendar dovolite, da povem nekaj besed v duhu predvsem človeške in delno tudi zgodovinske resnice s stališča današnjega in polpreteklega trenutka.
Svoja razmišljanja sem nekako strnila v tri sklope: kultura v širšem pomenu besede, kultura v ožjem pomenu besede, slovenska pomlad. Osnovni misli okrogle mize bi dodala še misel, ki sem jo pobrala v TV oddaji o univerzi v Cambridgeu: So we are here. Using the past to build the future.

Kultura nasploh, ohranitev slovenstva, ohranitev slovenskega jezika

Čeprav sem se v življenju mnogo ukvarjala s kulturo v ožjem pomenu besede in se zavedam njene pomembnosti, saj mi pomeni nepogrešljivo protiutež pri ukvarjanju z eksaktnimi vedami, menim, da je za človeka, za narod, za človeštvo še bolj pomembna kultura oziroma kulturna tradicija v splošnem, najširšem pomenu te besede. Zato je za vsak narod pomembna velika splošna in stalna skrb za ohranjanje narodove kulture. Pod tem razumem najprej kulturno obnašanje, ki se je že v času mojega življenja izredno spremenilo. Najbrž nisem pristojna, da bi sodila, ali se je spremenilo na bolje ali na slabše, vendar lahko rečem, da se je spremenilo pod vplivom Balkana in zapustilo kulturno dediščino in tradicije Srednje Evrope, kamor smo bili v vsej zgodovini vraščeni.
Pa naš jezik – celo vrsto slovenskih besed so izrinile besede z juga, pa ne samo besede, tudi besedne zveze. Nekje spotoma se je izgubilo tudi, vsaj meni se tako dozdeva, etimološko načelo, za katerega smo se v šoli učili, da se Slovenci pri pisanju naslanjamo nanj, in sedaj tudi pri nas vse bolj velja: »Piši kao što govoriš.« Kaj nam pomaga, da smo se osamosvojili, če pa se obnašamo kot Balkan in govorimo že skoraj isti jezik. (Na pomembnih mestih so Srbi, ki pa ne bi smeli biti na mestih, kjer imajo stike z javnostjo, če ne znajo jezika; da ne govorim o tem, da ga v osnovni šoli, ko se jezik razvija, sploh ne bi smeli učiti itd … ). Spomnimo se znamenitih »skupnih jeder« in dežurnega šovinista Janeza Menarta, ki je ozaveščal javnost in jih napadal. Kje je danes kak tak dežurni šovinist, ki bi dajal besede in besedne zveze, s katerimi nas zastrupljajo mediji, na rešeto in ločeval pšenico od ljuljke. Naši eminentni slavisti – kar vprašajte študente slavistike – napadajo drug drugega, namesto da bi strnili svoje vrste za ohranitev jezika. Ne razumite me čistunsko. Jezik se mora razvijati, spreminjati, rasti, saj je živ, vendar si majhen narod, kot je slovenski, ne more privoščiti, da zanemari svoj jezik, da ga pomeša in poenoti z večjimi sosedi.

Kultura v ožjem pomenu besede

Ta je zelo pomembna za ohranitev in dobro ime vsakega naroda, posebej majhnega, kot je slovenski, saj velika kulturna dela trajno zapišejo vedenje o njem po vsem svetu. Pri opravljanju tega svojega poslanstva pa ima sveto dolžnost, da v našem primeru neguje slovenstvo, slovensko zgodovinsko in kulturno dediščino ter tradicijo, njen besedno izrazni del pa poleg tega še slovensko besedo. Ali jo tudi res, pa je drugo vprašanje. Mislim, da se mlada kultura premalo zaveda svojega poslanstva.
Po vsebinski plati pa naj kultura v ožjem pomenu besede išče resnico, pravico, poštenost, skratka vrline, ki jih je nekdaj premogel slovenski človek. Žal pa ni čiste resnice, čiste pravice, čiste poštenosti, kajti vse omenjene in še druge neomenjene čednosti so odvisne od okoliščin, od zornega kota, s katerega gledamo na to resnico, pravico in poštenost. In tu sem pri namenu današnje okrogle mize: namenu iskanja naše človeške in zgodovinske resnice.
Kadar v matematiki rešujemo kak problem, ga seveda najprej skušamo rešiti popolnoma splošno. Če pa se to ne da, ga obravnavamo, se pravi, rešujemo za posamezne parametre oziroma množice vrednosti posameznih parametrov, tako da končno zajamemo vse vrednosti vseh parametrov. Tako dobimo splošno rešitev problema kot sintezo vseh delnih rešitev. Na podoben način bi se morali lotiti iskanja oz. odkrivanja resnice o naši polpretekli zgodovini. Pogledati in analizirati bi jo morali iz vseh zornih kotov in ko bi krog zaključili, bi se pred nami najbrž znašla neka abstraktna resnica, ki morda ne bi bila všeč drugim kot matematikom in filozofom, menda tudi zgodovinarjem, a vsak drug bi v množici zornih kotov, s katerih bi bila osvetljena, lahko našel svoj zorni kot in svojo svetlobo in bil na neki način zadovoljen. Ne pa, da je resnica ves čas osvetljena le iz enega zornega kota, pa še to s posebno lučjo, da je videti taka, kakršna je pač videti. Za vsakogar, ki jo je kdaj koli videl od drugod in v drugačni luči, popačena do nespoznavnosti. Moja podoba o njej se je ustvarila kot mozaik iz spominskih prebliskov prvih let življenja, iz ujetih šepetanj odraslih v naslednjih letih, iz nerazumljivih »izločanj«, ki so me doletela, iz nerazumljivih ugodnosti, ki so jih bili deležni nekateri vrstniki, in kasneje iz sinteze vsega tega ter opazovanja ljudi in dogajanja okoli mene.
In kulturniki, predvsem umetniki, naj bi držali družbi, v kateri živijo, ogledalo. Če so hoteli ti kulturniki in umetniki uživati družbeno veljavo, so morali odslikavati družbo v zapovedanem zornem kotu in ob zapovedani svetlobi. Zato bi jih sama imenovala kulturniki in umetniki z napako. Dopustili so namreč, da so njihov talent vpregli v voz komunistične ideologije in so tako pomagali oblikovati izmaličeno podobo resnice ne samo o času med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ampak tudi kasneje vse do današnjih dni. In moje mnenje je, da je njihova krivda še večja od krivde nas drugih, ki smo bili neme priče teh dogajanj, ker se tudi sedaj, ko se podobne – če ne celo enake – reči spet oziroma še vedno dogajajo, ne oglasijo, ne odrečejo javno svojih zlih del (glej Brižinske spomenike). Zakaj končno svojega talenta ne uporabijo v prid prave resnice, svobode in demokracije, ne pa, da je še vedno v prid izmečkom, ki so bili v preteklosti in so še sedaj poimenovani s temi besedami.
Za primer bodi nacionalizacija in denacionalizacija. Povejmo že enkrat, da je bila nacionalizacija kraja in naj se vrne ukradeno imetje vsem, ali pa recimo, da ni bila kraja, da je bilo pravilno in pošteno dejanje in naj se ne vrne nikomur. Ne pa, da se razpravlja, komu vrniti in komu ne, kdo je prišel nekje v daljni preteklosti do tega premoženja pošteno in kdo ne, da se kar naprej vračamo k srednjemu veku in sežiganju čarovnic. Če se bomo ukvarjali s čarovnicami tukaj in zdaj, se bodo ukvarjali z dogodki med drugo svetovno vojno in po njej naši prapra … pravnuki čez štiristo let. Vmes pa se jim bodo dogajale podobne »napake«, sama bi jim rekla katastrofe, kot so se dogajale moji generaciji, pa tudi generacijam pred menoj in za mano. Zdaj je čas, da naše otroke in vnuke osvobodimo bremena raziskovanja teh časov in to naredimo sami. Za primer: menda ne bo pra-pravnuk nekega razlaščenca dokazoval pra-pravnuku nekega povojnega veljaka, da je njegov prapraded ukradel njegovemu pra-pradedu premoženje.
Pesnik, ki ga zelo cenim kot pesnika, saj se za njegovimi robatimi besedami skrivajo prefinjene lirične note, je zapisal epigram, ki se je končal nekako takole:
Partizani so se vpisali med klavce,
a klali so vendar izdajalce.

Problem prehoda iz komunističnega totalitarizma oziroma slovenska pomlad

Totalitarizem, tak ali drugačen, vendar mislim, da še posebej komunistična varianta, je skrbno izbiral svoje kadre in pristaše in seveda nasprotnike, da jih je spretno onemogočal, v za to ugodnih razmerah tudi fizično odstranil.
Kdor je vsaj malo študiral (seveda brez plašnic okrog oči) razvoj dogodkov v letih 1941–1942, bi se mu morale določene stvari razjasniti. Žal pa so se voditelji slovenske pomladi naučili malo ali nič in so dopustili, da so jim stranke od znotraj razbili nekdanji komunisti, ki so sicer menjali dlako, čudi pa ne.
Slovenska pomlad nas je, pobožno upam, rešila Jugoslavije, ni pa nas rešila Balkana in komunizma. Slednji se je potuhnil, se preselil v ilegalo, kjer se je že od nekdaj najbolje počutil. In od tam nam v začetku bolj ali manj prikrito, zadnje čase pa bolj ali manj odkrito kroji življenje za danes in za prihodnje rodove. In to zato, ker se, kot sem že rekla, voditelji slovenske pomladi iz zgodovine niso kaj dosti naučili. Predvsem se niso naučili izbirati prijatelje in spoznavati nasprotnike. Niso se naučili prepoznavati komunistične metode.
– Kje si bila pa ti, me lahko z vso pravico vprašate. Vedno sem bila zraven, vendar nekje ob strani, nisem se hotela izpostavljati, da ne bi spravila svojih otrok v zadrego, v neugoden položaj. Sedaj pa mi prav ti otroci očitajo, da nisem odkrito z vsemi svojimi močmi in sposobnostmi pomagala slovenski pomladi. Lahko samo rečem: Je m’accuse, kot je dejal univerzitetni profesor fizike, ker se ni z vsemi svojimi močmi boril proti usmerjenemu izobraževanju. Vendar mu je takoj odgovoril drug univerzitetni profesor, ki se je boril z vsemi razpoložljivimi argumenti na vsakem koraku, pa prav tako ni nič dosegel. Pa vendar, če pustiš stvari, da se razvijajo same od sebe, vedno zavržeš boljšo možnost in nikoli ne zveš, če je sploh bila. Zato je najbrž res: če bi se jaz (pri tem ne mislim samo sebe, ampak vse sebi podobne), torej če bi se jaz borila na strani slovenske pomladi, bi ta morda imela večjo šanso.
Zato, bolje pozno kot nikoli, strnimo svoje vrste, vsi, kar nas dobrih je ljudi, prilezimo iz anonimnosti in rešimo, kar se rešiti da.