Avtor: Neoznačeni avtor

Tone Natlačen

Od prvega leta svoje spominske zavesti vem za grob, obdan s treh strani z gosto cipresno ograjo, kamor smo hodili na vse svete prižigat svečke. Bil je dvojni s črnim marmornim obeliskom zadaj na sredini. Na njem je bil vklesan napis:
NATLAČENOVI
Vida, rojena Kos 1892–1914
Vladimir 1917–1919
Bogumil 1918–1919
To so imena očetove prve žene, ki je umrla ob porodu drugega otroka, in mojih pravih bratcev iz drugega zakona, ki sta umrla za špansko gripo. V župnijski matični knjigi je napisana tudi Terezija Marija 1914–1915, na spomeniku pa je ni bilo.
Očetovega pogreba se dobro spominjam. Ležal je v kapeli sv. Nikolaja. Še zdaj mi pridejo solze v oči, ko na novo doživljam trenutke, ko sem zadnjič videl in pokrižal očeta. Običajna lesena krsta je bila znotraj obložena s pločevino, ki so jo pred pogrebom zacinili. Nato so jo prenesli v stolnico k pogrebni maši. Potem vidim odprti grob, ob njem kup zemlje. Pred mano stoji škof, ki se poslavlja od prijatelja: Dr. Marko Natlačen, hvala Ti za delo in za Tvoj svetli zgled! Kaj bi nam zdaj, ko se poslavljamo od Tvojih zemeljskih ostankov, povedal in naročil Ti, ki iz božje bližine pregleduješ preteklost in bodočnost ljudstva, za katero si do konca storil vse, kar si mogel? To bi bilo Tvoje zadnje naročilo:
»Narod, zavrni in odkloni od sebe brezboštvo, to največjo nevarnost, ki te tira v časno in večno pogubo. Nobenega sodelovanja, nobene zveze z brezboštvom in tistimi, ki jim je vodilni nazor. Trdno stoj v veri v Boga, zidaj prihodnost svojo na božje zapovedi, ki so edini trdni temelj zdravega razvoja vsakemu narodu.

Opis slike: Na Jefličevem pogrebu 5. julija 1937 – Marko Natlačen, Miha Krek, Anton Korošec

Ostani živ, narod moj, ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenjski sili. Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite lepše življenje, lepše in boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem: združite se in preprečite, da tisti, ki so z Vami sicer iste krvi, a s tujo, bolno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli pokončavati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo bodočnost. Takšno bi bilo Tvoje sporočilo! Razumemo ga in sprejmemo ga.«
Ko se je zemlja sesedla in je bil grob na pomlad 1943 počiščen in z rožami posajen, je dala mama vklesati pod druga imena samo: naš očka. Brez imena in letnic.
Spomladi leta 1946 me je v begunskem taborišču Peggetz poklical v svojo pisarno dr. Franc Blatnik in povedal, da so dobili obvestilo iz Slovenije o tem, kako so na veliko noč izkopali trupli našega očeta in dr. Ehrlicha in njuna oskrunjena grobova poravnali.
Mladina je leta 1990 objavila pismo škofa dr. Leniča:
»V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče na Žalah v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s tovornjaki. Najprej so jim dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim ukazali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študenta Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja. Ta je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani usmrtila v letu 1942. Ko so trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov odpeljali nekam proti Postojni in vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ta je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Naj povem še to: Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč ob slavnostni priliki govoril o Kristusovem grobu in vstajenju ter pri tem dejal: V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove … Poslušajoči so dobro razumeli, kaj to pomeni, in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. To sem moral napisati na ljubo zgodovinski resnici. Naj bo tudi prispevek k vsemu plemenitemu govorjenju in pisanju o neznanih grobovih ob letošnjem dnevu mrtvih.«
Tako je napisal dr. Lenič. Ker nismo pozabili, kje je bil naš grob, ni ostalo neopaženo, da so kasneje v njem pokopali mlado partizanko. Mi smo si zapomnili položaj predvsem po tem, ker se je izpred našega groba lepo videl trideset metrov naprej v desno grob Cankarja, Ketteja in Murna. No, zdaj leži tam še Župančič.
Kdo nam bo pokazal, kje ležijo naši dragi?