Avtor: Meta Velikonja

Maj 1945

Tiste sobote, 5. maja 1945, ne bom nikoli pozabila. V našem sicer mirnem domu sta zavladala nemir in zaskrbljenost. Od desetih otrok naše družine nas je ostalo doma samo še pet. Brata Tine in Jane sta se pred kratkim pridružila domobrancem. Starejših treh: Mije, Jožeta in Ivankice že dalj časa ni bilo doma. Mija in Ivankica sta bili v Gorici, kjer sta pomagali v slovenski šoli, Jože je pa bil nekje na Primorskem pri domobrancih in je bil zadnjikrat doma za božič 1944. V soboto, 5. maja, po kosilu smo se začeli pripravljati za odhod. Kam? Različni znanci so nam prišli povedat, da ljudje bežijo na Koroško. Prihajajo menda Rusi in Kozaki, ki ropajo in posiljujejo. Čeprav so odrasli nekatere svoje pogovore skušali pred otroki prikriti, sem marsikaj ujela in si razlagala po svoje. Bili smo že pripravljeni, da gremo, ko se je s potepanja vrnila najmlajša sestra Lenka, ki je tedaj bila stara devet let, meni je pa bilo dvanajst let. Z vrstnikom in prijateljem Večerinovim Janezom sta se potikala po zapuščenih vojašnicah. Čeprav je bilo pri nas potepanje vedno prepovedano, tokrat Lenke nihče ni okregal. Vsi smo bili preveč prestrašeni. Lenka je sedla mami na kolena in začela ihteti, da ona ne gre nikamor, da bi ostala doma. Prav to je spremenilo odločitev, da bi bežali vsi. Oče je bil namreč bolan. Leta 1933 ga je zadela možganska kap. Od tedaj je imel desno stran telesa paralizirano in je pisal z levo roko. Brez prevoza ne bi prišel daleč. Bilo je sklenjeno, da bežijo tri starejše sestre: devetnajstletna Zina, sedemnajstletna Zora in štirinajstletna Ančka. Saj bo le začasno, za kakih štirinajst dni! Potem se spet snidemo in zberemo na »našem« vrtu, kot smo med seboj imenovali škofijski vrt ob koncu Sv. Petra ceste, kjer smo stanovali na številki 93. Bilo je še svetlo, ko so starejše tri sestre odšle. Za njimi je ostala praznina. V tisti stiski in praznini oče in mama z nama najmlajšima nista veliko govorila.
Ne vem natančno, kako smo preživeli naslednje dni. Oče je urejal svoje papirje in jih sežigal v peči v sobi. Ko ga je Lenka vprašala, kaj dela, ji je odgovoril, da mora sežgati papirje, da dobri ljudje ne bodo po nedolžnem trpeli. Ko sva potem z Lenko nosili pepel v gnojno jamo na vrtu, so naju spremljali čudni pogledi sosedovih. Tudi medve z Lenko sva se lotili preurejanja stanovanja. Prenesli sva knjige iz fantovske sobe v dekliško sobo. Mama in oče najinemu početju sploh nista utegnila nasprotovati, imela sta preveč svojih skrbi.
V noči med 8. in 9. majem smo skoraj celo noč poslušali ropot voz in topot konjskih kopit ter vojaških korakov, ki so se pomikali mimo hiše. Zdi se mi, da je oče opazoval dogajanje na cesti, jaz pa nisem šla k oknu. Zjutraj, 9. maja, je bilo sončno in nenavadno tiho. Ko smo pogledali skozi okno, smo opazili, da so vse sosednje hiše okrašene z zastavicami: s slovenskimi z rdečo zvezdo in z rdečim srpom in kladivom. Kmalu je prišla teta Rezka, mamina sestrična, ki je stanovala pod nami v pritličju, in povedala, da morajo imeti vse hiše zastave z rdečo peterokrako zvezdo. Spomnim se, da sta se oče in mati temu uprla. Ko pa smo prišli od jutranje maše, je že visela zastava z zvezdo tudi na naši hiši. Tisti dan nismo šli nikamor. Po ulicah v naši neposredni okolici je bilo kar mirno.
V četrtek, 10. maja, je bil za nas kar dvojni praznik: vnebohod in srebrna poroka naših staršev. Obletnico poroke staršev smo v družini vedno slovesno praznovali, tudi med vojno. Oče in mama sta se poročila 10. maja 1920. Menda je bila poroka zelo slovesna, saj sta se hkrati poročili dve sestri: Ivanka in Anka Jeglič. Poročil ju je njun stric ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Ko smo se na vnebohod zjutraj vrnili od maše, je oče mene in Lenko poslal po rože za mamo. Šli sva kar v najbližjo cvetličarno. Takrat sem prvič kupovala rože, kar je opazila tudi lastnica cvetličarne. Prav čutila sem njeno nenaklonjenost. Ne vem, ali sva ji z Lenko povedali, zakaj rabiva rože. Še danes imam pred očmi, kakšen nemogoč šopek iz vej okrasnega grmičevja z razcvetenimi snežnimi kepami nama je prodala. Oče se je ob pogledu na šopek zgrozil. Nič ni rekel in ni naju okregal. Sam je odšel v cvetličarno in prinesel mami spodoben šopek. Ne spominjam se, da bi bilo čez dan kaj posebno svečano. Z obrazov je bilo razbrati skrb in negotovost. Oče, mama, teta Rezka in njen mož Jožko so popoldne sedeli pod kuhinjskim balkonom. Ne vem, o čem so se pogovarjali. Kljub prazniku zvečer nismo šli v stolnico k večernicam, ki jih drugače ob nedeljah in praznikih nikoli nismo zamudili.

Opis slike: Pisatelj Narte Velikonja

Zdi se mi, da smo tisti večer šli zgodaj spat. Ponoči me je prebudila prižgana luč. Videla sem, da so v sobi tuji ljudje. Mama je prišla k meni in mi povedala, da so prišli po očeta, da ga bodo odvedli v zapor. Iskala sem dolge očetove dokolenke, ki sem jih pred kratkim zašila, pa jih nisem našla. Bilo mi je težko ob misli, da bo očeta v zaporu zeblo. Odkar je bil bolan, ga je vedno zeblo. Ponoči si je grel posteljo s prižgano nočno lučko, podnevi je pa hodil po stanovanju v podlogi dežnega plašča in v slamnatih copatih in se poskušal ogreti.
Ne vem, kaj so med preiskavo premetali in koliko so odnesli. Preden so odšli, so zapečatili dekliško in fantovsko sobo. Mama je pozneje večkrat pripovedovala, kako jo je bilo strah, ko so med brskanjem po fantovski sobi v zgornjem predalu omare našli težko škatlo. Preiskovalci so takoj napovedali, da so našli orožje in strelivo. Pri fantih, starih petnajst in šestnajst let, to ne bi bilo nič nenavadnega. Ko so škatlo odprli, si je mama oddahnila. V škatli so bili namreč kamni z žigi slovenskih vrhov.
Tako smo ostale same: mama, devetletna sestra Lenka in jaz. Doma in v mestu se mi je zdelo prazno. Precej znancev in prijateljev naše družine je odšlo na Koroško. Že po očetovi aretaciji so se nas začeli ljudje izogibati. Po obsodbi in izvršitvi obsodbe je bilo to izogibanje še bolj izrazito. Mama je včasih, ko je prišla iz mesta, povedala, da se je kdo pred njo umaknil na drugo stran ceste ali pa se zagledal v izložbo, da mu je ne bi bilo treba pozdraviti. Takrat so te lahko zaprli in obsodili že zato, če si nekoga poznal. Bili smo vedno bolj osamljeni. Ta osamljenost nam je pustila posledice tudi za poznejši čas.
Na razglas za oddajo praznih sob je mama prijavila papanovo sobo. To je bila prijetna sobica poleg kuhinje, v kateri je oče popoldne po službi počival ali delal. Kmalu smo dobili podnajemnico, suho dekle pri tridesetih letih, ki je bila kuharica v oficirski menzi. Od časa do časa je naša podnajemnica prinesla mami kakšno hrano. Zdi se mi, da tedaj nisem bila več tako lačna kot med vojno in še zlasti zadnjo pomlad. Mama je namreč skrbno izkoristila živilske karte. Vsaj v začetku je dobila živilske karte tudi za tiste družinske člane, katerih ni bilo doma. Živo se spomnim, kako smo v trgovini na karte dobili goriške češnje. Takrat sem se prvič v življenju najedla češenj.
Kmalu po očetovi aretaciji se je na dvorišču v nekdanji šupi naselila družina Pavlovčič. Gospod Pavlovčič je bil menda v službi pri policiji, zato so družino prisilno izselili iz stanovanja. Ne vem, zakaj so prišli prav na naše dvorišče. Gospa Pavlovčič je bila doma iz Trsta. V družini so bili štirje otroci: Gizela je bila že skoraj odrasla. Tone je bil star nekako petnajst let, Anka je imela dvanajst let kot jaz, najmlajša Lucija pa je bila stara štiri ali pet let in so jo klicali Cija. Teta Rezka je Pavlovčičevim odstopila eno sobo, in vanjo se je vselila Gizela. Me pregnancem nismo mogle pomagati, saj smo se vse tri stiskale v eni sobi, dve sobi sta bili zapečateni, v papanovi sobi je pa že bila »partizanka«, kot smo jo imenovali. Pavlovčičevi so se zato vselili v del šupe, kjer je bila prej nekakšna delavnica. Tam so menda prebivali vse do leta 1960, ko so šupo podrli zaradi gradnje stolpnic. Gospa Pavlovčič se je kar hitro udomačila v naši kuhinji. Mami je bilo to všeč, meni in Lenki pa ne. Male Cije nisva marali. Zdela se nama je preveč razvajena, saj je za vsako malenkost jokala. Gospa Pavlovčič jo je vedno zagovarjala, zato sva jo medve z Lenko imenovali »Čija-mama«. Družina je žalovala za najstarejšim sinom Mavricijem, ki je umrl v čudnih okoliščinah.

Opis slike: Stari dobri tramvaj in stara dobra hiša nasproti šempetrskega župnišča

Mislim, da po nastopu » svobode« nismo več hodili v šolo. Jaz sem bila tedaj v drugem razredu klasične gimnazije, Lenka je pa hodila v tretji razred osnovne šole. Našo gimnazijo so vodile šolske sestre in pouk smo imele v Lichtenthurnu. V novem šolskem letu je Lenka obiskovala četrti razred. Takoj v začetku je imela težave. Tovarišica jo je prestavila v prvo klop, kjer je morala sedeti sama, in pred celim razredom jo je ožigosala za hčerko vojnega zločinca. Moji profesorji so bili dobri in nisem imela nobenih podobnih težav.
Nekega dne naju je mama peljala v trgovino s čevlji na Čopovo ulico. Lastnica trgovine nama je ponudila, naj si izbereva čevlje po želji. Vsaka od naju je dobila po dva para imenitnih letnih čevljev, kakršnih še nikoli nisva imeli. En par čevljev je bil lešnikove barve, en par pa bel.
Z Lenko se ob gospe Pavlovčič, ki je bila pogosto v našem stanovanju, nisva dobro počutili. Nisva razumeli, zakaj je mama tako malo doma in naju prepušča gospe Pavlovčičevi. Prav zato sva se radi zatekali na naš vrt, ki je bil lep in prostran kot vedno. Vsako jutro ali že kar dopoldne sva šli k maši v stolnico, potem pa prek tržnice počasi domov. Le redko sva imeli kaj denarja za sadje. Tako sva se spomnili na »zaposlitev«. Cerkovniku Šešlju pri sv. Petru sva se ponudili za »vajenca«. Najino delo je bilo, da sva opoldne in zvečer zvonili, ob sobotah pomagali pri čiščenju in krašenju cerkve in sploh bili na razpolago, kadar bi naju rabili. Župnišče pri sv. Petru je bilo tedaj skoraj prazno. Župnik Košmrlj je odšel in tudi katehetov g. Starca in g. Škrbca ni bilo več. V župnišču sta bila samo še g. Pavlin in dr. Demšar, katehet Janko Mlakar je pa stanoval v Ilirski ulici.

Junij 1945

Ne vem, kolikokrat in kam je mama hodila spraševat o očetu. Nikoli naju ni vzela s seboj, niti kadar je šla k sestri Anki. Prav tako ne vem, kako in kdaj je mama kaj zvedela o svojih otrocih, ki so se pred »svobodo« umaknili od doma. V prvi polovici julija so se začele širiti vesti, da so domobrance vrnili s Koroškega in da jih pobijajo na Kočevskem, da jih na pol žive mečejo v jame. Vse je zajela groza. V obupu in stiski so se ženske obiskovale in se med seboj pogovarjale o svojcih, ki so bežali, in o aretirancih. Zelo dobro se spominjam gospe Vladke Žele, ki je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Stanovali so na Ambroževem trgu pri gospe Roegerjevi, ki je tudi pogrešala moža-domobranca. Z njimi smo se veliko družili. Z Lenko sva popazili na male otroke, da so se starejši lahko nemoteno pogovarjali.
Dobro se spominjam eksplozije streliva na ljubljanskem kolodvoru. Bilo je 9. junija zvečer pred začetkom II. kongresa protifašistične ženske zveze. Ko se je zmračilo, so začeli spuščati rakete v počastitev kongresa. Da bi rakete bolje videla, sem šla na kuhinjski balkon, ki je bil obrnjen proti kolodvoru. Nenadoma je nebo prelila slepeča svetloba. Trenutek kasneje je močno počilo. Prišla je mama in me odvedla z balkona. Ker grmenje ni prenehalo, smo stanovalci »z vrta« odšli v klet sosednje Dobovškove hiše, ki je imela trden, obokan strop. Mama je bila v velikih skrbeh zaradi Lenke, ker je ni bilo doma. Vedeli smo, da je šla s Pavlovčičevim Tonetom na Žale, ko je nesel rože na Mavricijev grob. Čim bolj je pokalo, tem večja je bila skrb za Lenko, pa tudi za očeta. V zaporih jim verjetno niso dovolili oditi na varno v klet. V kleti smo ostali skoraj vso noč. Mislim, da sem v kleti celo zaspala. Zjutraj sva si z mamo oddahnili, ker je Lenka srečno prišla domov. Njo in Toneta so eksplozije zatekle še na pokopališču, zato sta ostala v kleti stavbe pokopališke uprave. Razdejanje je bilo kar veliko. Na streho naše hiše je padel del železničarskega kolesa. Prebil je le streho. Razbilo je stekla na cerkveni uri. Od tedaj so številčnice ure na cerkvi Sv. Petra ponoči temne.
Pred tem si lahko sredi noči pogledal na zvonik in od daleč videl, koliko je ura. Pogledat smo šli, kaj je s tetko Marico, ki je stanovala tik ob progi v tovarni baterij. Poslopje tovarne Zmaj je imelo razbite šipe, drugače pa ni bilo poškodovano. Povsod po mestu so bila razbita okna. Vsepovsod so ležali večji in manjši kosi železja. Tedaj ni bilo težko postati rekorder v zbiranju starega železja in s tem udarnik pri obnovi domovine.
Iz časopisa je mama izvedela, da bodo očetu sodili pred vojaškim sodiščem. Razprava je bila javna. Prenašali so jo po radiu in prek zvočnikov pred sodiščem. Mama ni smela v sodno dvorano. Meni in Lenki mama niti ni dovolila, da bi razpravo poslušali po radiu. Prihajale so mamine znanke in pripovedovale o razpoloženju pred sodnijo. Me nismo šle tja, ker smo se bale, da bi nas poslušalci napadli.
V ponedeljek, 25. junija, zjutraj je mama meni in Lenki naročila, naj greva h gospe Remčevi in tam počakava, da pošlje po naju. Res sva šli k Remčevim. Gospa naju je nadvse prijazno sprejela, naju pogostila, zabaval naju je pa njihov sin Mitja. Bili smo na dvorišču, se igrali in klepetali. Ne vem točno, kako sva proti večeru prišli do stolnice. Tam naju je čakala mama. Prijela je vsako za eno roko in naju peljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskega vhoda nama je v veliki stiski rekla: »Sedajle bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili.« Vse tri smo klečale pred Križanim, molile in jokale. Ne vem, kako dolgo. Tudi ne vem, kdaj in kako smo prišle domov. Naslednje dni mame ni bilo doma. Odšla je k prijateljem v Šentvid nad Ljubljano. Dr. Matej Justin je bil dolgoletni očetov prijatelj in krstni boter vsem desetim otrokom. Mama se je zatekla tja, da v miru in samoti, stran od radovednežev in hinavcev objokuje svojo nesrečo.

Opis slike: Takrat so bili otroci zastonj

Ohranjeno je pismo, ki ga je mama 2. julija 1945 o dnevu očetove smrti pisala v Rim svojemu bratrancu Antonu Prešernu: »Ves tisti strašni dan sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav do predsedstva vojnega sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vse strahotno razdejanje, ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca, videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično. Tako silno sem se zbala tega sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli. Tako težko je to. Mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj. Bojim se jim povedati vso krutost, s katero se je vse to zgodilo. Niso me pustili k njemu, niso mu hoteli dati mojega pisma, niso mu dovolili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega.«
Zaradi tega pisma je bila mama kasneje zaprta in obsojena. Trinajst mesecev je prebila na prisilnem delu v Rajhenburgu.

Vroče poletje 1945

Medtem ko je bila mama po očetovi smrti v Šentvidu, je za Lenko in zame skrbela gospa Pavlovčičeva. Čeprav mi to ni bilo všeč, sem se morala sprijazniti. V znak žalovanja sva z Lenko nosili črne šolske halje, saj drugega primernega nisva imeli. Najina revščina je udarila v oči Tozonovim. Gospa Mirjam in njena sestra Marjana sta doma poiskali črne slamnike, ki sta jih nosili še kot dekleti. Peljali sta naju k modistki, da nama je slamnika preuredila. Obe sta bili veseli, da sva bili z Lenko po videzu malo bolj spodobni, pa kaj, ko samo slamnika, ki ju nisva bili vajeni nositi, nista mogla skriti najine zapuščenosti. Ko si je Lenka nekoč privezala v lase belo pentljo, jo je teta Fani hudo okregala in jo obtožila, da je ona kriva, da so papana ustrelili. Za devetletno deklico je bilo to veliko preveč.
Poletje je bilo vroče. V cerkvi sv. Petra, kjer sva z Lenko pomagali cerkovniku, smo po žegnanju pospravljali velike zaboje s cvetjem. Nekaj smo jih naložili na voziček in peljali na škofijski vrt, ki je bil prav blizu cerkve, toda treba je bilo prečkati cesto. Ko sem se vrtela ob vozu, je mimo pripeljal motorist in me podrl. Čutila sem bolečino okoli ust in bila sem vsa krvava. Sama sem vstala in stekla domov. Pavlovčičeva Gizela me je spremila v bolnico. Tam so mi zašili spodnjo ustnico, ki je bila presekana, in me poslali domov. Mislim, da je že naslednji dan prišla mama, ki je bila do tedaj pri Justinovih v Šentvidu. Kuhala mi je tekočo hrano, da sem jo lahko sesala s slamico. Nekako po štirinajstih dneh sem odšla v Šentvid k dr. Justinu, da mi je pobral šive. Šele takrat sem videla, da sem si pri »srečanju« z motoristom polomila tudi zgornje sprednje zobe. Povedali so mi, da bom zobe lahko uredila šele, ko bom odrasla.
Mama je po moji nesreči ostala doma. Kmalu je zvedela, da je najstarejša sestra Mija zaprta v Ljubljani. Bila je že obsojena na tri mesece prisilnega dela. Preden so jo odpeljali na Kočevsko, ji je mama še oddala paket, nekaj najnujnejših potrebščin in malo hrane. Ob tem se je pojavljalo še več drugih vprašanj: Kje sta Ivanka in Jože? Ali so s Koroškega vrnili tudi Tineta in Janeta? Kako se imajo Zina, Zora in Ančka? V pismu svojemu bratrancu v Rim, zaradi katerega je bila potem zaprta, je mama tudi prosila, naj poskuša kaj poizvedeti o njenih razkropljenih otrocih. Za Ivanko je kmalu zvedela, da je v taborišču v Riminiju v Italiji. Ko so 3. maja na ulici v Gorici »osvoboditelji« prijeli Mijo, je bila Ivanka doma v stanovanju, kajti v tisti zmešnjavi je bila ranjena v nogo. Potem je z velikimi težavami zbežala v Italijo. V Italijo se je srečno umaknil tudi Jože. O vsem tem nama mama ni govorila. Bala se je, da se ne bi kje zagovorili, pa tudi obremenjevati naju ni hotela. Kot dobra mati je razprla svoj plašč in naju po svojih močeh branila pred krutimi dogodki.
Zjutraj, 8. avgusta, je zelo zgodaj, še v mraku pozvonilo pri vhodnih vratih. Mama je najprej pogledala skozi okno. Spodaj sta bila Jane in Tine. Prišla sta iz Teharij. Mama je odhitela po stopnicah in odprla vhodna vrata. Pred njo sta bila dva živa mrliča, suha, slabotna in v nemogočih vojaških capah. Mama ju je spravila v posteljo, saj je prav hitro ugotovila, da sta izstradana in resno bolna. Imela sta tifus. Seveda potem v postelji zame in za Lenko ni bilo več prostora. O Teharjah tedaj doma nismo govorili. Jaz sem šele leta 1988 izvedela, kaj se je leta 1945 tam dogajalo.

Opis slike: Počitnice na Sori 1937 – Spredaj od leve sedita Marjan in Tine, za njima Ančka, v maminem naročju Alenka, ob njej stoji Metka: naslonjen na zid oče Narte, ob njem Zina, Ivanka in zadaj Jože; desno trije otroci iz družine Brajša

Tri dni kasneje, 11. avgusta, je prišla domov s Kočevskega Mija. Tako je bila zbrana že polovica družine, pet otrok in mama. Meni se je zdelo čudovito, da smo bili zopet družina, sicer ranjena in zmanjšana, pa vendar skupaj. Kmalu so nam odpečatili in vrnili obe sobi, da se nam ni bilo treba preveč stiskati.
Od tu dalje naj bi o letu petinštiridesetem pripovedoval kdo od starejših, ki je bolj čutil in razumel dogajanja tistega časa. Vem, da so se mnogim ljudem tedaj dogajale še hujše stvari, toda kljub temu sem želela ohraniti spomin na tiste mesece, ki so bili za našo družino tako zelo težki. Da ne bi pozabili našega očeta in mame in moje najmlajše sestre Lenke, s katero sva skupaj preživljali ne le prve tri mesece »svobode«, ampak celih šestinštirideset let do njene smrti.
Letos, 10. maja, smo se nekateri sorodniki zbrali ob 75-letnici poroke naših staršev v škofijski kapeli v Ljubljani. Od devetih še živih Velikonjevih otrok nas je prišlo sedem. Petdesete obletnice očetove smrti pa se bomo 25. junija spomnili v Kočevskem Rogu, kjer bomo ob množičnih grobovih pomorjenih domobrancev mislili tudi na našega očeta. Ali nam bodo vsaj po petdesetih letih povedali, kje je njegov grob?

Slovenski poročevalec je v soboto, 23. junija 1945, pod naslovom Krvniki slovenskega naroda pred sodiščem poročal tudi o obtožbi proti Narteju Velikonji:
Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inspektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo »Zanjka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.
Ljudska pravica je 26. junija 1945 na strani 5 sporočila:
V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje vojaško sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.
Nekaj o izvršitvi te obsodbe in o smrti Narteja Velikonje zvemo iz članka Alenke Puhar v Delu od 12. 7. 1990: Pisateljeva drža na morišču. Pričevanje.
Spis o Narteju Velikonji, objavljen pred dvema tednoma je ostal brez zaključnega akorda, se pravi podatkov o smrti. Toda eden od tistih, ki so ga brali, prgišče teh podatkov pozna. Bil je namreč zraven, ko so izvršili sodbo na smrt, stražil je obsojence in eksekutorje.
Zaključni akordi so torej takšni:
Četa vojakov je bila proti večeru poslana pred zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na dvorišču so na kamione spravili neuklenjene obsojence, med njimi je bila tudi ena ženska, in jih odpeljali proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Vojak (ki danes o tem priča) je slišal, da se eden od obsojencev pogovarja z oficirjem: »Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena!« »Bom,« je odgovoril oficir.
Vojaki so se razpostavili v bližini velike jame in ta, ki želi danes spregovoriti, priča: »Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okviri očal. Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta pa jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega sem opazil, da ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.« Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali.