Avtor: Neoznačeni avtor

Tine Velikonja

Ni dvoma, da so bile za Slovence posledice druge svetovne vojne hujše kot posledice prve. Prva je že po dvajsetih letih postala zgodovina. Učili smo se o bitki na Ceru, o umiku čez albanske gore, o soški fronti in Doberdobu, in to nič bolj prizadeto kot o kmečkih uporih ali bitki pri Sisku. Spomeniki padlim v tisti vojni so že stali. Plošče z njihovimi imeni na cerkvah ali v kapelicah nekje zraven so spadale in še danes spadajo v farno središče tako kot zvonik, mrliška kamra ali kaplanija. Ob njih smo se redko ustavljali, le za vse svete je tam zagorelo morje lučk. Čeprav so se padli borili za avstrijsko cesarstvo, so jim tudi v stari Jugoslaviji priznavali človeško čast, tiste na soški fronti so celo imenovali branilce Bohinja, da ne omenjam borcev za severno mejo. Posledice druge svetovne vojne pa so tako hude, da smo še danes kot narod razcepljeni in živimo v sporu. Zmagovita stran si je prilastila vso slavo in resnico. Premaganci so bili pahnjeni v smrt ali so si rešili življenje z izgubo domovine, oropani so bili imetja, vzeti sta jim bili človeška čast in pravica do groba.
Še danes naši zgodovinarji s težavo priznavajo, da je šlo poleg odpora proti okupatorju tudi za revolucijo in državljansko vojno, a še v isti sapi ju omejujejo na ozemlje bivše Ljubljanske pokrajine, komaj na Gorenjsko, še celo pa naj bi šlo za čisti boj proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju na Primorskem in Štajerskem. Totalitarni režim, ki so ga vzpostavili komunisti po končani vojni, naj bi po njihovem padel z neba in med partizanskim bojem naj bi ne bilo nobenih znakov, ki bi ga napovedovali.
V roke mi je prišel črtast zvezek z rjavimi platnicami in porumenelimi listi, na katerih je na 117 straneh napisana kronika Poljan nad Škofjo Loko med 6. aprilom 1941 in 12. julijem 1943. Ni podpisa, ni naslova. Očitno kmet, samski, saj o ženi in otrocih ne govori. Živi z materjo na kmetiji, omenja Jožeta, za katerega do konca ne izvemo, kdo je to, brat ali hlapec. O očetu niti besede, mora biti že mrtev, nič o kakih sestrah, tetah in stricih. Čeprav očitno živi na osamljeni kmetiji na pobočju blizu Poljan, je o vsem dobro in hitro obveščen.
O sebi ne piše. Nič ne izvemo o dekletih, ki bi ga morala vendar zanimati. Kmetija je kar vpila po mladi gospodinji in nadaljevanju rodu. Matere skoraj ne omenja. Če ne drugega, je kuhala in skrbela za krave. Ne zanaša se na Boga in tudi ne razmišlja o krščanskih vrednotah, katerih veljava se je v tistem času tako majala.
Jezik je izbran, pisava lepa. Pisec spremlja splošna dogajanja, na robu pa skrbno vpisuje svoje opravke na kmetiji in ne pozabi na tako preproste reči, kot so prodaja jabolk, razvažanje gnoja ali klatenje orehov. Pri kupčijah izvemo za količino in ceno. Skrbi tudi za računovodstvo in knjigovodstvo v posojilnici in v mlekarski zadrugi v Poljanah. Imeti mora še kako dopolnilno izobrazbo. Nikjer ne beremo o načrtih za naprej, čeprav je razvidno, da gre za bistrega in modrega mladega človeka, ki bi bil sposoben kaj več kot ubadati se z neprijazno hribovito zemljo, ki ji mora dobesedno iztrgati vsak mernik pridelka.
Pogrešamo globljih ocen, razlag in razmišljanj, osebnih čustvenih vložkov. Ni opaziti pravega razvoja in ne izvemo, kako je pisec deloval navzven in kako je zorel v letih, ki jih je spremljal. Piše samo o preverjenih dogodkih. Če se po nekaj dneh zapis izkaže za netočen ali površen, ga dopolni in popravi. Morda temu botruje kmečka previdnost. V tistem času je bila vsaka beseda, ne samo pisana, ampak tudi izgovorjena, nevarna. Zvezek bi lahko prišel v roke tako Nemcem kot partizanom. Zato ni nobenih imen partizanov. Kronist skuša ostati neopredeljen, vendar se mu ne posreči. Nemcev seveda ne mara, vendar pazi, kako piše o njihovih zločinih. Partizani in komunisti so zanj eno in isto, večkrat jih imenuje gošarje in celo bandite. Večina domačinov, ki so se znašli pri partizanih, je bila po njegovem zapeljana, Osvobodilno fronto ogradi z vejicami, obsoja poljansko vstajo kot nekaj norega in neodgovornega, dvomi o zmagi v Dražgošah.
Obsoja poboje, ki jih opravljajo partizani, vendar skuša pri večini žrtev odkriti vzrok: nemčur, izdaja, za Nemce, ovaduh. V tistih časih je bil umor za slovenskega človeka nekaj nezaslišanega in sad skrajne izprijenosti. Zato je bilo težko doumeti in priznati, da bi šlo lahko za čiste politične umore, za odstranjevanje ljudi, katerih krivda je bila samo v tem, da niso hoteli sodelovati. Tudi naš kronist skuša za vsako tako dejanje najti opravičilo, ki bi ga pomirilo in mu olajšalo dušo. Še nekaj opazimo. Skoraj bolj neprimerno se mu zdi partizansko ropanje po kmetijah, ko nekatere kmete puščajo pri miru, drugim pa poberejo vse, kot ubijanje.
Kaj ga navdaja ob vsem tem, ne izvemo. Nobenih stavkov tesnobe ali strahu. Živi na svojem otočku sredi burnega dogajanja, kot bi stal zunaj tega viharja.
Na splošno za partizanske akcije ne najde dobre besede. Način njihovega delovanja je zanj razbojništvo in tolovajstvo, čeprav tega nikoli ne izreče. Partizani se borijo zares samo, kadar so napadeni in si morajo reševati življenja. Drugače pa gre pri njihovih akcijah za zahrbtne napade iz zasede, brez občutka odgovornosti do domačega človeka, za uničevanje zasebne in splošne lastnine, pa naj gre za ropanje po kmetijah, požig lesenih mostov, žaganje telegrafskih stebrov ali napad na avtobus.
Kronika nam odkriva, da se je na Gorenjskem še bolj kot drugod po Sloveniji vedelo, da gre za revolucijo. Na začetku izvemo, da so se ob okupaciji in pred napadom na Sovjetsko zvezo obnašali kot nemčurji predvsem tisti ljudje, ki so šli potem prvi v hosto. Pa še nekaj je vsaj nakazano, čeprav o tem ni veliko napisanega. Izvemo, kako so živeli takrat ljudje na podeželju. Literatura in zgodovinopisje o tako imenovani NOB sta neizmerljiva. V kronikah brigad je zapisana najmanjša podrobnost, manjkajo pa realistični opisi življenja na vasi med okupacijo, z vedno živim nasprotjem med zdravo kmečko pametjo v skrbi za kmetijo, za blagor družine in celotne soseske, med avanturističnim in nečistim delovanjem partizanskih skupin in grobimi in surovimi povračilnimi okupatorjevimi dejanji. Kot v grški tragediji je moralo prej ali slej potegniti v vrtinec še tako ob strani stoječega človeka.

Opis slike: Predvojna župna cerkev v Poljanah

Dnevnik za leto 1941

Ni napisan po dnevih kot kasnejši dnevnik, ampak celostno, kot povzetek prvega leta okupacije, in zasluži, da ga preberemo:
Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je Nemčija napovedala vojno Jugoslaviji. Na veliko soboto so italijanske čete že zasedle (v vojni smo bili tudi z Italijo) našo dolino in tudi druge dele Slovenije, kolikor jih niso okupirali Nemci. Na belo nedeljo 20. aprila so se Italijani umaknili in dolino prepustili Nemcem. Ti so postavili za občinskega komisarja poljanske občine gostilničarja Jožeta Tavčarja. Slovenski napisi so morali izginiti, knjižnice so zapečatili, društva razpustili. Sredi maja so deloma zaprli, deloma pregnali vse slovenske duhovnike. V začetku junija je bila registracija vsega prebivalstva, kar je povzročilo veliko razburjenja. Nekatere izobražence in druge, ki so bili zaprti, so začetek julija preselili v Srbijo. Vabijo nas v vpis v Kärntner Volksbund. Začne izhajati Karawanken Bote in Stenski časopis.
Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22. 6. 1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilna fronta in partizanske edinice. Vse to narašča. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. okt. zvečer izgine nemcofil kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom.
Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili.
Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev, napadenih iz zasede.
Vojaške moči se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Škofjo Loko ali kaj?
18. dec. partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerijo). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih.
Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar zbuja strah. 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.
Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta komunistični klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške.

Opis slike: Polde Krmelj

Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju nekaj strašnega.
Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Streljanje narašča, razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. Partizani streljajo s Hotovlje, s Kuclja, Kovčka itd., Nemci iz Poljan iz zvonika, izpod Pečna. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe.
Sv. Štefan je na splošno miren. Naslednji dan zopet spopad na Kukovem vrhu in Pasji ravni. Vidi se dim, zgorelo je baje pri Kralju na Pasji ravni.
Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brdarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari.
Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske – razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo, nekateri morda tudi nočejo vrniti.
Cerkev so v božiču zaprli in do nadaljnjega molitve odpadejo. V Poljanah so utihnili zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.«
Opisan je dogodek, ki je prišel v zgodovino kot poljanska vstaja, v kroniki za leto 1942 pa prebiramo o posledicah. Napoveduje se že dražgoška bitka. Ni dvoma, da je bila prezgodnja vstaja na Gorenjskem napaka. Kaj so hoteli z njo doseči komunisti, nam še niso odkrito razložili. Zdi se, da so menili, da je treba za vsako ceno pomagati napadeni Sovjetski zvezi, obenem pa upali, da bo odziv v tem delu Slovenije množičen, ker je delavski razred najbolj številen. Izkazalo se je, da so dobili v partizane predvsem kmečke ljudi, obenem pa so bili Nemci tako močni, da so gibanje hitro in surovo zatrli. Ob poljanski vstaji so dvignili nekaj sto domačih fantov, samo del je imel orožje, drugi pa so šli v hosto z vilami in lopatami. Tam na gorskih kmetijah, kjer so se zbrali, pa so na lepem zagledali rdeče zastave s srpom in kladivom. Večina je ušla domov, brž ko se je našla prilika. Le manjši del se je za novo leto zatekel v Dražgoše. Iz kronike je razvidno, da so skoraj do konca vojne ostale v teh krajih samo manjše skupine, ki so povzročale znatno več škode domačemu prebivalstvu kot okupatorju. Večje enote so le včasih in za krajši čas prihajale čez mejo iz Ljubljanske pokrajine.

Leto 1942

Drugod je mir in ni takih nesreč kot v tukajšnji okolici!
Nekaj vpisov iz kronike:
5. 1. Iz Loke je prišla novica, da so ustrelili vse aretirance iz tukajšnje okolice.
6. 1. Videl sem v Poljanah nabit plakat o nesrečnih ustreljenih žrtvah. Ustreljenih je bilo 36 oseb, med njimi domačini: Pešar in Brdarjev Stanko iz Vinhar, oba Platiševa fanta iz Bukovega vrha, Rovtar iz Bukovega vrha, Marjančin Francelj iz Javorjev, Drmota Tone iz Žabje vasi, Čelik Metod iz Poljan.
7. 1. Povedali so o novih aretacijah okoli Loke (baje 15 mlajših ljudi).
11. 1. Čez Blegoš se sliši topovsko streljanje. Pravijo, da so se partizani utrdili v Dražgošah. To vas sedaj napadajo Nemci, gotovo pa tudi partizani ne mirujejo. Baje se je že včerajšnja dva dneva slišalo streljanje.
14. 1. Nov plakat: Dražgoše uničene, komunisti pokončani, enako bo povsod, kjer se bodo pojavili.
15. 1. O Dražgošah slišimo razne vesti: Nemcev pobitih baje 800?, partizanov padlo le malenkostno število?
Izvemo tudi o vremenu in kmečkih opravkih. Novo leto je bilo lepo, grabili so listje, popravljali vodovod za hišo. Deževati je začelo šele 6. 1., nato pa nekaj dni snežilo. Šele takrat je sneg pokril tudi Dražgoše.
To je vse, kar izvemo o Dražgošah. Desetletja smo prebirali in poslušali, kako se je bil glas o spopadu za to vas razširil po vsej Evropi, kronist na drugi strani Škofjeloškega hribovja pa opravi z njo v nekaj vrsticah. Sploh ne izvemo o uničenju vasi in poboju domačinov. Če vprašaš Dražgošane, kdo jih je takrat spravil v nesrečo, čeprav so jih na kolenih prosili, naj gredo proč, bodo povedali, da so tisti partizani govorili poljansko. Še nekaj vpisov:
21. 1. Skupina partizanov je prišla zgodaj zjutraj k Munhu v Vinharjah. Najbrž so tam mislili malo počivati. V pol ure pa so že prišli Nemci in jih tako iznenadili, da jim partizani niso nudili kakega odpora, temveč so bežali na vse strani. Pri tem begu so Nemci seveda nanje streljali in kolikor vemo, kakih 8 do 10, morda tudi več, postrelili. Točno se ne da ugotoviti, kajti vse te žrtve so pometali na ogenj, ko so zažgali Munhova poslopja. Le ostanke trupel so sedaj dobili na pogorišču. Na žalost so bili ti nesrečniki sami od komunistov zapeljani domačini. Padel je Platišev Pavle, Sovančarjev Ciril, en Lukov fant iz Dol. Brda, domneva se še za Šikarjevega Rudeljna, Petkovega Pavleta, Kosmovega Franceljna itd. – Pet partizanov iz te skupine je baje ušlo. Kohorja so živega ujeli.
V Kremenku pa je bilo tako: Albin je bil pri partizanih in je prišel domov ter šel ležat na peč. Naenkrat se pojavijo Nemci, ga potegnejo s peči, vlečejo iz hiše in ustrelijo. Pri Kosmačarju so dobili Balantačevega Jožeta ter ga gnali proti Poljanam. Pod Kremenkom pa so ga naenkrat kar ustrelili.
26. 1. Drugod je mir in ni takih nesreč, kot v tukajšnji okolici.
11. 2. Danes ob 2 popoldne so se morali vsi, ki so bili o božiču pri partizanih, a so se vrnili domov, javiti v Poljanah. Prišli so, misleč, da bodo še zaslišani ali kaj podobnega, a Nemci so jih naložili na avtobuse in odpeljali. Bilo jih je sedem avtobusov. Nekateri vedo, da jih bodo dali na Koroško in Tirolsko na delo za nekaj časa. Gotovega pa nihče ne ve. Bilo jih je blizu 180 iz poljanske in javorske občine. Javorje in okolica je baje s tem skoro brez moških.
15. 2. Vrnilo se je pet ljudi, ki so jih bili 11. 2. odpeljali, menda zato, ker so delali prošnjo. Pravijo, da jih je enajst v Šentvidu, ostali pa so že odšli na delo na Koroško.
V nadaljevanju izvemo o zimi, ki je noče biti konec, o popravljanju ceste. Marca že vlači z Jožetom gnoj iz jame na grič. Posebnih omejitev potovanja ni. Ko kupuje vola, se vozi in hodi daleč naokrog, od Davče do Žabnice. O partizanih ne izvemo veliko, le o posameznih akcijah iz zasede in ubijanju domačih ljudi:
19. 3. Danes so pokopali Jenačevega Jožeta z Gabrške gore. 20. 1., ko so se komunisti pojavili tam, jih je baje šel naznanit. Zato so ga vzeli s seboj, za Gabrško goro pri cesti ubili in pustili v snegu. Šele sedaj, ko je sneg že precej skopnel, so ga dobili. Bil je star šele 20 let.
24. 3. Za Kovskim vrhom so dobili napol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 11. 10. min. leta in nato ubili.
5. 4. Danes je velika noč. Procesije ni bilo, pač pa maša (nem. duhovnik iz Šk. Loke). Pele so tudi orgle. Najlepše pa je bilo nazadnje: »Povsod Boga, zemlja slovenska … «
Žalostna novica. Snoči je bil ustreljen doma skozi okno Palirjev Stanko v Poljanah. Kdo je zločinec, ni znano. Nekateri pravijo, da partizani, drugi da ne. Znano pa je bilo, da je simpatiziral z Nemci. Pred svojo hišo na Dobravi je bil ravnotako snoči ustreljen neki mehanik … njegovo mater so že pred dnevi ustrelili v Žirovskem vrhu iz zasede. Baje je Nemcem ovajala domačine.
1. 4. Plakat o novih usmrtitvah v osveto za Jerančevega Jožeta in še dva druga. Med ustreljenimi je tudi Jazbecev France iz Lomov.
Junija proda vola, težkega 677 kg, začne kopati krompir, vmes vesti o streljanju talcev, o početju partizanov:
7. 6. Alič iz Žabje vasi se bo z družino izselil, ker se boji zaradi pokušanega atentata. Od njega sem kupil junico, ki bo imela čez en mesec telička, za 510 RM. Jože je prinesel iz Črnega vrha enajst knjig Slovenčeve knjižnice in sebi novo uro.
9. 6. Zvedel sem, da so v noči med 7. in 8. 6. partizani vlomili pri Aliču in odnesli vse stvari, ki so jih imeli pripravljene za na pot. Pobrali so vsa živila, zaklali prašička in ovco. Ljudje so spali v Poljanah. Ko bi jaz ne bil gnal krave takoj v nedeljo 7. 6., bi bili tudi njo pobili.
Partizani iz zasede napadajo avtobus, žagajo telefonske stebre, vsak teden praske z Nemci okrog po Škofjeloškem hribovju in Polhograjskih dolomitih. Izgine evharistični križ s Kovčka, čeprav je bil velik in težak. Zraven je moralo biti najmanj deset ljudi, da so ga lahko odnesli.
Pisec kronike in še nekaj domačinov sprejetih v Wehrmannschaft kot nekakšni vodje. Dobili bodo rumeno uniformo. Nemci aprila omejijo potovanja: samo 10 km daleč, sicer posebno dovoljenje. Ko urejajo preskrbo, zahtevajo mleko in prepovedo izdelovanje masla. Zato poberejo posnemalnike in pinje. Popišejo zaloge drv. Prepovedo vožnjo s kolesom, zapro vse gostilne, uvedejo policijsko uro od 8. zvečer do 6. ure zjutraj. Otrokom je zaukazano, da morajo pozdravljati z dvignjeno roko.
10. 5. Danes dopoldne so imeli blockleiterji Volksbunda in NSV prisego. Tudi jaz sem menda en tak. Bil sem povabljen, pa nisem utegnil iti zraven, ker sem delal v posojilnici. Prisegali so s podajanjem roke predstavniku države.
24. 5. Včeraj je bil ustreljen doma v Vinharjah Jakob Frlic p. d. Adam. Zjutraj, ko je šel vrdevat, ga je ustrelil na hlevu skrit komunistični partizan. S tem se mu je maščeval, ker je baje pri zasledovanju partizanov pomagal Nemcem. Splošno pa je bilo o njem znano, da drži z Nemci. V Zadobju pri Lučinah sta bila ustreljena Terminka in njen sin. Povedali so, da je bilo takole: partizan je prišel in prosil, da naj mu dajo kaj jesti. Gospodinja pa mu je baje odvrnila: »Pojdi v Lučne in se javi pri Nemcih, pa boš dobil!« Nato jo je takoj ustrelil, za povrhu pa še sina. Pri Sv. Urbanu pa so ustrelili mežnarjevega fanta.
Nekaj ljudi, ki se čutijo ogrožene, se je odselilo čez Karavanke.
11. 7. Danes je storila junica. Zelo se je mučila, ker je bilo tako veliko tele. Prišel je Jakelj, ki je na vzvod izvlekel tele. Krava ne vstane in tudi tele je pretegnjeno.
12. 7. »Banditi« so kradli v Javorjah in na Mlaki živila in konje. Novi plakati: 51 ustreljenih, dve vasi uničeni v kamniškem okraju.
Krava še vedno leži, drugače je videti zdrava. Tele je popoldne poginilo.
14. 7. Ob 10. smo morali iti vsi (od vsake hiše gospodar) v Poljane, kjer so nas poučili, kako je treba ravnati, če se kje pojavijo komunisti. Treba jih je takoj prijaviti, sicer smrtna kazen.
Medtem ko sem bil v Poljanah, so v velikem lovu, ki se je danes pričel v dolini, baje pri naši hiši na griču trčili skupaj Nemci in komunisti. Nato so Nemci prinesli v našo vežo mrtvega vojaka. Napravili so hišno preiskavo, ker so rekli, da so komunisti streljali iz naše hiše. Vzeli so akumulator, slušalke, nekaj stare manevrske municije in knjigo Srbska trilogija. Zaklenili so hišo in ključe vzeli s seboj. Z volom so padlega Nemca peljali proti Poljanam. Tudi mama je morala z njimi. Jože je prej obiral češnje, ko se je pa začelo streljanje, je bežal čez gozd k Lazarčku.
Mene so poiskali v Poljanah. Zvečer so naju z mamo odpeljali v Škofjo Loko v zapor. Z istim avtom so peljali tudi Zg. Rovtarico z Gabrške gore, Pečelarjevega Naceta in štiri kmete iz Lučin; vse te pa so peljali naprej v Begunje.
Z mamo sva bila zaprta deset dni. V tem času so Nemci lovili in iskali komuniste po dolini. Baje je čez mejo prišlo okrog 600 oboroženih partizanov z namenom, da zasedejo Poljansko dolino. V več krajih so trčili na Nemce.
31. 7. Nov plakat: 133 ustreljenih, med njimi Mežnarjev Tone in Lojze z Gabrške gore, Pešarjev Francelj, Jakovčev Pavle, Petelinov Jože, berač Pisel, trije Maticovi bratje iz Hotavelj. Nekaj je med njimi tudi tistih, ki smo bili skupaj v zaporu, na pr. Posevčnikov Janez iz Martinjega vrha. Pri njem so dobili nekaj tihotapljenega tobaka.

Opis slike: Vrsta slovenskih fantov v Poljanah

Nemci napovedo obvezno delovno službo in vojaško dolžnost, zamenjajo slovenske župane z nemškimi, vpokličejo v vojsko tiste, ki so bili potrjeni na naboru, začasno odpravijo policijsko uro, razglasijo, da imajo domači prebivalci iste dolžnosti kot Nemci, saj so se »odločili za sodelovanje«. V tem času se vračajo domov vojni ujetniki, pa tudi nekaj tistih, ki so se po poljanski vstaji vrnili domov in so jih odpeljali na Koroško, delijo nove osebne izkaznice z uvedbo ponemčenih rodbinskih in krstnih imen, napovedujejo nove nabore letnikov 1923 in 1924, nato pa še letnikov 1920, 1921, 1922 in 1925. Oddati je treba velike količine sena in žita. 13. 11. neha voziti potniški avto, ker je stalna in lahka tarča napadov iz zasede. Tudi oboroženo spremstvo ni zaleglo.
Ob zaključku leta 1942 izvemo, da je bila letina dobra, sedemdeset mernikov žita (pšenice, ječmena, ovsa, prosa in ajde), dobro so rodile hruške, češplje, orehi, kostanj, bilo je veliko gob, pet ton krompirja, samo s senom in otavo je bilo slabo.

Leto 1943

V primežu nemškega pritiska in partizanskega nasilja
Zgodbe se ponavljajo. Nemci zapirajo domačine, streljajo talce po Gorenjskem in med njimi je vedno nekaj ljudi iz Poljanske doline. Spremenijo taktiko in si pomagajo z lažnimi partizani:
14. 1. Zjutraj je šla policija na jago proti Srednji vasi in Brdam. Za Srednjo vasjo so dobili komunistično gnezdo. Vnela se je bitka. Ustreljeni so bili trije gmajnarji: dva tujca in Jernejcev iz Srednje vasi. Oba Jurčkova iz Poljan, Tineta in Pavleta pa so ujeli.
Ko so Tineta novembra ujeli pri Kumru, so ga kmalu izpustili in mu naročili, naj pripelje na Gestapo svojega brata Pavleta. Javiti da se mora vsake dva dni. Toda Tine se ni dosti menil za ta navodila in je šel zopet v svojo družbo nazaj, kjer so ga sedaj zopet ujeli.
18. 1. Dopoldne so dobili Nemci in njihovi »komunisti« novo taborišče gmajnarjev v gozdu med Lovskim brdom in Brdami. V spopadu je bilo sedem komunistov mrtvih, med njimi Kosmova Nada in njen fant Mlakarjev Bine, nekaj ranjenih, dva ujeta, trije pa so menda ušli. Anžaja so zaprli.
Ko so prejšnji mesec Kosmovo Nado izpustili iz zapora, so ji naročili, naj poišče svojega fanta Bineta in naj ga pripelje k Nemcem. Če bi ga pa ne dobila, pa da se mora tudi javiti. Nada ga gotovo ni mogla pripraviti do tega, da bi šel z njo ali pa ga sploh ni poskušala pregovoriti; v zapor nazaj se je pa bala iti in tako je ostala pri svojem fantu, kjer je sedaj končala.
Nemci kličejo v vojsko in policijo vedno več letnikov, končno vse letnike od 1915 do 1925. Pri tem so vedno manj uspešni. Nekateri se jim skrijejo, veliko jih poberejo partizani.
Sicer o partizanih izvemo malo. Čeprav je kmetija na samem, ni zapisano, da so se kdaj oglasili. Največ je naštevanja, koga vse so odpeljali in ubili, tako so 22. 2. prišli gošarji v Javorje in ubili »Žnidarja« in dekle, ki je bila v Javorjah pri žandarjih za kuharico. 13. 3. ubili dve dekleti (Žnidarjevi) v Podgori. Požgali šolo na Trebiji, 21. 3. požagali trideset telegrafskih drogov.
Na Logu so ubili selškega župana, nato še javorškega.
O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito
24. 4. Danes je sv. Jurij. Pomlad je v razmahu. Že pred dobrim tednom se je začelo delati listje in cvetje. Tudi je že bilo precej toplega vremena. »O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito,« pravi pregovor. Letos bi se lahko. Saj je pšenice na nekaterih njivah za dve pedi.
6. 5. Danes so nabori za 1. 16. do 20. za našo občino. Menda so dobili pozive, naj s seboj prineso kovčke in hrano za dva dni. Iz cele občine jih je šlo menda le kakih šest, pa še to le bolni, pohabljeni itd. Ostali so se neznano kam izgubili. Nekateri pa so zboleli. Snoči so šli poljanski orožniki v Črni vrh po regrute, da bi jih radi varnosti spremljali v Poljane, a so se vrnili sami.
K policiji v Poljane je prišlo sedaj več Slovencev, tistih, ki so bili pozimi vpoklicani. Nemci selijo družine, kjer imajo koga pri partizanih. Fantje, ki so se odzvali pozivu v vojsko, pišejo, da jih dodeljujejo v SS oddelke. Streljajo talce po Gorenjskem. Vedno novi plakati: 24. 3. o 22 usmrtitvah, 19. 5. o devetih, 29. 6. o desetih.
Belogardizem se pojavi v dnevniku prvič 16. 5.: V zadnjih dneh so v Škofji Loki ustrelili komunisti organista. Bil je baje »belogardist«. V okolici Škofje Loke so partizani pobrali več fantov in mož, ki so bili baje belogardisti. Nekdo mi je povedal, da so ustanavljali neko »klerofašistično« stranko. V Lučnah so isti ljudje ustrelili kmeta vulgo »Benedika«.
30. 5. Pred dnevi so partizani odpeljali s seboj Žirovca z Dol. Brda ter enega Lukovega in enega Petelinovega fanta. Sedaj smo izvedeli, da so Žirovca ustrelili. Baje je bil obdolžen, da je naznanil Nemcem oni bunkar, ki so ga ti razkopali pozimi za Srednjo vasjo.
8. 7. Pri Zmincu so partizani požagali trideset telefonskih drogov. Ponoči so vzeli na Visokem Kosmovo svinjo in pri Platišu v Lovskem brdu eno junico.
11. 7. Nedelja. Lepo, deloma oblačno.
12. 7. Zjutraj sem šel v Loko. Kupil pri Slugu 2.5 kg podplatov in eno telečjo kožo. Popoldne kosil gozdno seno za mejo in v grapi.
Konec kronike.

Leopold Krmelj, Zgornji Podborštarjev, in njegova smrt

Ko sem dobil v roke zvezek, da ga preberem in pregledam, nisem vedel o piscu nič. Odpravil sem se v Poljane, da izvem, zakaj konec pisanja, čeprav je ostalo še nekaj praznih listov, in kaj se je zgodilo z avtorjem. Želel sem si tudi ogledati kmetijo, da vidim, kje je grič, kje dolinica, kakšen je hlev in kakšna hiša.
Moj sošolec župnik Miro Bonča mi pove, zakaj tako:
14. 7. 1943 je prišlo približno dvajset partizanov na kmetijo pri Zgornjem Podborštarju v Smoldnu. Vzeli so gospodarja Leopolda Krmelja, starega 31 let, in ga odpeljali v Škofjeloške hribe. Rekli so, da gre samo na zaslišanje. Doma sta ostala mati in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal na kmetiji. Skoraj pol leta se ni vedelo, kaj se je s Poldetom zgodilo. Terenci so materi govorili, da je odšel na Dolenjsko v brigado, drugi so ga videli v Cerknem, kjer naj bi dajal dovoljenja za dopust. Potem pa so se začele širiti vesti, da so ga ubili še isto noč. Domači so po koncu vojne izvedeli, kje je pokopan. Izkopali so ostanke, za katere se jim je zdelo, da so njegovi (prepoznali so ga po gumbih), in jih skrivaj prekopali v domači grob brez prič, samo župnik je podelil blagoslov.

Opis slike: Poljanska katoliška mladina s svojim župnikom

Polde je imel tak ugled, da se partizani niso upali priznati, kaj so napravili z njim. Nemoteno pa je o uboju pisal novinar Mile Smolinsky leta 1952 v Slovenskem poročevalcu (309, str. 4), »ki je imela stike z Leopoldom Krmeljem iz Smoldnega, ki je bil leta 1943 likvidiran kot narodni izdajalec«.
Polde se je rodil leta 1912. Oče je padel v prvi svetovni vojni, ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, sestra se je omožila in zapustila dom. Tako je mlajši sin postal gospodar. Bil je odprte glave in bi moral postati študent. Ni bilo denarja, pa tudi mati ga je hotela imeti zase na kmetiji. Opravil je tečaj v zadružni šoli. Pripraven kot je bil, je sodeloval pri prosvetnem delu v Poljanah. V Čudetovem hlevu je bila igra skoraj vsako nedeljo, saj so naštudirali veliko predstav. Glavno besedo so imeli kaplani, ti pa so se hitro menjavali in je bil Polde tisti, ki je skrbel, da pobude niso zamrle. Čeprav kmetija ni bila velika, je dobro gospodaril in si pridobil ugled tudi med kmeti.
Veljal je za prvega med mladimi gospodarji in v njem so že videli bodočega poljanskega župana.
Kar nekaj deklet ga je lepo gledalo in upalo, da si bodo pridobile njegovo naklonjenost. A prišla je vojna, vse drugo je postalo bolj pomembno.
Že kmalu po okupaciji je prišel v stik z domačimi komunisti. Udeležil se je pomembnega sestanka, kjer je bil tudi glavni, Maks Krmelj – Krivar, priložnostni delavec, poln naprednih idej. Dogovarjali so se o sodelovanju v OF Baje se je Polde pred koncem dvignil, ker mu govorjenje ni bilo všeč, in odšel. Iz kronike izvemo, da je hodil na Črni Vrh, ne omenja pa Šentjošta. Pravijo, da je šel nekajkrat tja in se pogovarjal z vaški stražarji.
Kaj se je v njem kuhalo, kako je naraščala jeza nad partizanskim terorjem in nesmiselnim uničevanjem, kako se ga je polaščal občutek nemoči, ne bomo izvedeli nikdar. S tem, da ni hotel sodelovati, je postal sovražnik in bil sumljiv. Baje so ga opozorili: »Ti, varuj se!« »Nič nisem naredil, nimam se česa bati!« Končno se niso mogli upreti skušnjavi in moral je pasti.
Danes stoji na poljanskem pokopališču spominska nagrobna plošča z imeni žrtev poljanske fare na protikomunistični strani in padlih mobilizirancev v nemško vojsko. Na njej je tudi Polde.

O tem je nevarno govoriti, bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!

Poljanci so bistre glave. Dobro so se znašli tudi v današnjih časih. Vsi kaj delajo, celo uradno brezposelni ne stojijo praznih rok. Kmetje iz mleka, ki ga ne morejo oddati, delajo sir in ga prodajajo širom po Sloveniji, kovači kujejo nože, ki gredo dobro v denar. Navzven je Poljanska dolina cvetoča in urejena, ravno pravšnja, brez smrdljivih dimnikov in razpadlih kmetij.
Ko pa se je domači župnik spomnil petdesetletnice Krmeljeve smrti in govoril o njem s prižnice, ni naletel na odobravanje. Ena od rednih obiskovalk je iz protesta nehala hoditi k maši in si še ni premislila. Izobraženi ljudje, ki se imajo za poštene in pametne, so mu prišli povedat, da jih ne bo več, če bo »izkopaval kosti«. Tudi po blagoslovitvi nagrobne plošče z imeni pomorjenih se ni oglasil nihče, ki bi pohvalil to dejanje kot pot do sprave.
Tisti, ki se še kaj spominjajo, so v manjšini. Domačin, ki so ga potegnili v svoje vrste ob poljanski vstaji in je šel z njimi prav do Dražgoš, tam pa pobegnil, pravi: »O tem je nevarno govoriti. Bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!
Ljudje so pozabili, pod kakšnim terorjem so živeli. Zdi se jim, da je bil red. Spominjamo se še časopisne polemike pred slovensko pomladjo o slikah zaslužnih poljanskih mož v novi šoli, ko so se spraševali, ali je prav, da so med njimi kar trije duhovniki. Za Miklavčiča so še kar bili, za brata Ušeničnika pa da bo treba vprašati, če nista imela kaj z belo gardo. Brez zadreg pa sta tam sliki Maksa Krmelja, narodnega heroja, in dr. Antona Kržišnika, glavnega sodnika na Kočevskem procesu.
Res je, da so siti tudi partizanščine. Borcem niso odpustili, da je dala njihova oblast leta 1954 podreti farno cerkev, ki je bila ponos vse doline. Prizadeti, tudi Krmelj, se zdaj branijo, da niso imeli nič zraven. Freska na zadružnem domu, ki jo je naslikal Ive Šubic in je posvečena poljanski vstaji, se zdi domačinom neprimerna in odveč. Proslavo ob petdesetletnici tega dogodka so gledali od daleč, kot da se njih ne tiče. Radovedno so opazovali peščico bivših borcev, ki so večinoma prišli od drugod, kako se zbirajo okrog spomenika.
Mladih preteklost ne zanima. »Ne vemo! To se nas ne tiče!« Imajo druge skrbi, služba, izobrazba, uspeh, družina. Ne moti jih neraziskana preteklost, ne motijo krivice, ki ne bodo nikdar popravljene.
Tam na pobočju v Smoldnu pa stoji mogočna kmečka hiša, obnovljena in urejena, zraven gospodarsko poslopje z letnico 1912. Tu je živel pisec kronike, od tod je odšel na zadnjo pot. Samo tista pobočja ga pogrešajo, saj ljudi, ki so ga poznali, skoraj ni več. Življenje teče dalje …