Avtor: Neoznačeni avtor

Ko so prvaki slovenske politične emigracije, med katerimi sta bila tudi dr. Jože Bernik in dr. Marko Kremžar, lani jeseni Slovenskemu spominskemu odboru, ki je že tako omagoval pod težo naloženega programa, ponudili tekst Poziva državnemu zboru in izrazili željo, naj ga podpiše čim več Slovencev, smo se naloge lotili z veseljem, obenem pa s skrbjo, ali bomo zmogli. Tekst smo vsebinsko uravnovesili v odboru, jezikovno pa nam ga je izbrusil prof. Janez Gradišnik. Če bi državni zbor razpravljal o Pozivu in ga sprejel, bi napravil s tem odločilni rez v prehodu iz totalitarnega komunističnega režima v parlamentarno demokracijo v suvereni državi Sloveniji. Ne bi moglo ostati samo pri besedah, ampak bi s tem država in njeni predstavniki na vseh ravneh prevzeli obveznosti in morali tudi z dejanji izpričati, da je državljanske vojne konec.
Kaj Poziv pomeni, pišemo v drugih prispevkih, opozorili bi le, da je bila v prvotnem tekstu zahteva, naj krivce medvojnih in povojnih pobojev postavijo pred sodišče in obsodijo. Ker se nam je zahteva zdela nerealna, če bi se jo dalo uresničiti, pa bi imela nasprotni učinek, smo jo črtali. Izkazalo se je, da je vsebina Poziva za ljudi, ki imajo vgrajen čut za pravičnost in resnico, sprejemljiva. Samo z eno ugotovitvijo in zahtevo se nekateri niso strinjali in so imeli zaradi nje resne pomisleke:
Četrtič:
Zahtevamo, da državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje.
Ta zahteva je bila vzrok, da se je 60 vidnejših slovenskih intelektualcev odločilo za lastno resolucijo. Justin Stanovnik v svojem prispevku utemeljuje pravilnost naše zahteve, čeprav je na videz paradoksalna. Ponovno se je izkazalo, da je odnos do domobranstva preizkusni kamen demokratičnega čuta pri nas.
Kako smo se lotili svoje akcije?
Najprej so bile težave s prvimi podpisniki. Nekateri so to čast zavrnili, celo zadnji hip, pretežno zaradi že omenjene četrte zahteve, drugim ni bilo všeč, ker so nanje pozabili. Predvsem pa je bilo precej razširjeno mnenje, da je med njimi preveč ljudi, ki jih večina ne pozna, ker ne živijo na ozemlju države Slovenije, največ podpisov pa pričakujemo ravno s tega področja.
V Južni Ameriki so začeli s splošnim podpisovanjem zaradi počitnic in najugodnejših vremenskih razmer že okrog božiča. Pri njih je takrat poletje. V Slovenijo so sicer prišle vesti o tej akciji, pri kateri je ljudi, ki nam niso naklonjeni, motilo predvsem to, da so med podpisovalce pritegnili tudi mladoletnike, ki so dopolnili komaj 14 let. Izrabljati tako mlade ljudi in jih vpletati v politiko, se jim je zdelo nezaslišano. Odgovor, da gre za reševanje temeljnih reči, brez katerih Slovenci kljub lastni državi nimamo možnosti za življenje pod skupno streho, in imajo v tem pravico sodelovati tudi mladi, jih ni zadovoljil.
Pri nas smo počakali in razglasili začetek 24. februarja in napovedali, da bomo podpisovanje zaključili 25. aprila, nato še teden dni zbirali podpisne pole, v prvih dneh maja pa Poziv s podpisi vred izročili predsedniku Državnega zbora.
Čeprav smo se dela lotili resno, smo čutili, da se spuščamo v neznano. Koliko ljudi bo pripravljeno podpisati nekaj, kar pomeni neizbrisen vpis med tiste, ki zahtevajo, da se obsodita nasilna ideologija in totalitarni režim? Nismo pozabili na izkušnje z majniško deklaracijo. Takrat so podpis odklonili celo ljudje, ki so bili prej s svojim ravnanjem in govorjenjem javno dokazali, da spadajo v demokratični tabor. V starem režimu so veliko pretrpeli, ne samo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, pripravljeni so bili pomagati z denarjem in spodbudno besedo, niso pa se hoteli izpostaviti z lastnim podpisom. Bridke izkušnje iz državljanske vojne so jim zlezle v kosti. Niso pozabili, kako tragično se lahko konča osebno prizadevanje, in ni jih bilo mogoče pripraviti, da se spet prikažejo na čistini.

S strankami si ne bomo veliko pomagali

V odboru smo predvsem računali na pomoč strank slovenske pomladi in sklicali konec marca pogovor z njihovimi predstavniki. Bil je le delno uspešen, saj je prišel samo eden od predsednikov stranke, drugi so poslali nekompetentne zastopnike ali pa ni bilo nikogar. Načelno so bili za, praktično pa so obljubili samo to, da bodo svojim krajevnim odborom priporočili, naj bodo akciji naklonjeni in naj pomagajo. Poziva niso želeli sprejeti v svoj program, ker da imajo že lastne programe, ki na podoben način obravnavajo popravo krivic in dovolj jasno pojasnjujejo strankin odnos do revolucije in državljanske vojne. Tako je naš načrt, od katerega smo veliko pričakovali, padel v vodo oziroma ni nikdar shodil. Upali smo namreč, da bodo stranke slovenske pomladi, ki morajo čutiti, da se je volilni boj že začel, izkoristile podpisovanje Poziva za dve reči: da bi s povezovanjem v ohlapnih odborih za organizacijo podpisovanja postale bolj dovzetne za skupni nastop na samih volitvah in da bi z javnim nastopom in sprejemanjem vsebine Poziva razjasnile svoj odnos do državljanske vojne in komunistične revolucije. Poziv ne slepomiši, zato ni deklaracija ampak operativni program; ni naklonjen boju za golo oblast in vladanje, ampak zahteva demokracijo. Teden dni smo čakali, da nas bodo vodstva strank obvestila o sklepih svojih izvršilnih odborov, svetov ali predsedstev. Prvi so se oglasili Zeleni Slovenije in protestirali, kako da jih sploh prištevamo k strankam, ki bi bile pripravljene podpreti tak dokument; to smo vzeli na znanje. Tudi od drugih strank pravih preciznih odgovorov nismo prejeli. Poslali so nam samo sorodne programske točke, ki vsebujejo stališča do naše boleče preteklosti, niso pa ničesar obljubili.
Spoznali smo, da bodo morali najtežje breme prevzeti člani Nove Slovenske zaveze in člani odborov za postavitev farnih spominskih plošč tako, da bodo poiskali na svojem področju krajevne odbore strank, se povezali z župnijskimi sveti in prosili za pomoč pri domačih župnikih in njihovih sodelavcih. Zaradi tega smo obiskali nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Prosil nas je, naj Cerkve ne vpletamo preveč v svoje načrte, saj so njene naloge univerzalne. Ker pa gre za zahteve po pravičnosti, sodelovanju duhovnikov ne nasprotuje, če se bo ob upoštevanju razmer pokazala potreba po njihovi pomoči.
Tako je Nova Slovenska zaveza v začetku marca poslala sporočilo svojim članom in župnijskim svetom, naj se zberejo in začnejo zbirati podpise tako, kot dovoljujejo domače razmere. V začetku aprila pa smo prosili tudi župnike v vseh župnijah ljubljanske nadškofije in župnike v večjih župnijah koprske in mariborske škofije, naj blagohotno pomagajo.
Držali smo se roka; 25. aprila je bilo podpisovanje zaključeno, teden dni smo še sprejemali popisne pole, preštevali podpise, napravili kopije, nato pa 6. maja izročili Poziv z originalnimi podpisi Državnemu zboru v hranjenje in obravnavo.

24.346 podpisov

Listanje po popisnih listih, na katere se je podpisalo in zapisalo toliko Slovencev doma in na tujem, je srhljivo in napeto kot branje pustolovske detektivke. Pred nami se vrstijo imena kot na filmu. Izvemo, kdo se je podpisal, spoznamo pa tudi, kdo je podpis odklonil. Slika je presenetljiva, podpisalo se je veliko ljudi, ki so ob majniški deklaraciji stali ob strani, pogrešamo pa podpise nekaterih, od katerih bi ga smeli skoraj zahtevati. Res pa marsikdo ni kriv, da ga ni na podpisnih polah. Vemo, preveč smo hoteli in vrgli po Sloveniji preveč redko pleteno in prekratko mrežo.
Pri sprejemanju pol s podpisi smo napravili napako in jih vlagali v takem zaporedju, kot so prihajale po pošti ali so jih izročali osebno. Tako imamo sedaj sicer na videz vse urejeno, vsaka popisna pola ima zaporedno številko, pa čeprav je na njej en sam podpis, župnije in področja pa so pomešana in razmetana. Samo Ljubljana je na šestdesetih različnih mestih, Kranj na osemnajstih in tako naprej. Premalo smo pazili, odkod prihajajo pole, zato so na njih pogosto napisana nepoznana naselja, ne pa glavni kraj, fara ali občina. Pisava je včasih slabo berljiva, zlasti je težko uganiti, od kod so ljudje, ki so kot kraj bivanja navedli samo ulico, ni pa napisano ime kraja, ali pa je kraj eden tistih, ki jih je v Sloveniji nekaj deset kot Breg, Brezovica, Dol, Zales, Hrib. Tako kljub radovednem brskanju po telefonskem imeniku ni bilo mogoče ugotoviti, v katerem kraju imajo ulico Emila Adamiča, na kateri stoji hiša s številko 60; v njej so namreč zbrali kar 24 podpisov. Bilo je tudi nekaj zadreg. Tako so se poštarji ob kratici NSZ včasih zmotili in kljub pravilno napisanemu naslovu vrgli našo pošto v predal NZS – Nogometne zveze Slovenije. Tam pa so bili toliko uvidevni, da so preusmerili pošiljke na pravi naslov.
Kako so se odrezale stranke slovenske pomladi? Kolikor smo obveščeni, so se izkazali samo odbori krščanskih demokratov. Za akcijo so se odločili na svojo roko, saj iz centra niso prejeli posebnih navodil. Za zgled bi omenil njihov odbor v Šentvidu nad Ljubljano. Vse kaže, da imajo krščanski demokrati zasluge tudi za uspeh na Gorenjskem in Štajerskem. Nimamo pa podatkov, koliko so jim pri tem pomagali domači župniki, ki smo jih tudi zaprosili za pomoč.

Večina je najprej opravila v domači hiši

Napravljen je samo površen pregled, odkod ljudje, ki so se postavili s svojim podpisom. Večina izpolnjenih pol je namreč delo posameznikov, ki so se podpisali kot prvi, pobrali podpise pri bližnjih in daljnih svojcih ter znancih, nato pa šli na obisk v kraj, odkoder izhajajo, in bili delavni tudi tam. Če jim je manjkalo še kaj podpisov, so jih pobirali povsod, kamor so prišli, dokler nista bili polni obe strani. Tako so njihovi seznami izredno pestri, na nekaterih je zastopana prav vsa Slovenija, kot bi šlo za seznam predstavniškega telesa. Za tako zbiranje podpisov je potreben poseben dar, ki smo zanj mislili, da Slovencem manjka. Veseli nas, da smo se zmotili. Seveda pa bi zahtevala natančna statistika, ki bi upoštevala podpis vsakega človeka, veliko časa. Čutimo, da bi podpisniki tako pozornost zaslužili, saj so se podpisali pod dokument, ki kar sedemkrat tolče po komunizmu tako, da ga imenuje, kar je v sedanjih časih vsaj nekaj na moč nespodobnega, če že ne prepovedanega.
Če bi ocenjevali udeležbo po pokrajinah, seveda ni dvoma, da daleč prednjačita Dolenjska in Notranjska. Začutili smo, da spet naseljujejo te kraje posebni ljudje, hrabri in jasnega pogleda, spoznali, kakšna milost je kri mučencev iz teh krajev. Izjeme so bile Ajdovec, Dobrnič in Novo mesto, kar spet pomeni, da božja milost sama po sebi ni dovolj, potreben je tudi človeški trud. Niso imeli ljudi, ki bi hodili od hiše do hiše, pa bi bila žetev prav tako bogata, kot je v drugih župnijah teh pokrajin. Presenetljivo dobro se je odrezala Gorenjska, kjer imajo razen Kranjske gore številne podpisnike prav iz vsakega večjega kraja. Teh ne bi posebej naštevali. Še bolje se je odrezala Ljubljana. Nekatere ulice so bile dobesedno prečesane, pogosto pa je bila res potrebna pomoč domačega župnika, ki je pri obvestilih na koncu maše povedal tudi to, kjer in kdaj je možno podpisovanje; najbolj podjetni so postavili pri izhodu iz cerkve mizico, in so se ljudje zvrstili. Ali je to vpletanje Cerkve v politiko? Gre za ureditev temeljnih reči v družini, to pa sta tudi njena naloga in dolžnost. Brez tega bo življenje pod skupno streho neznosno. Pri tem si moramo pomagati sami, ne moremo se več izgovarjati na Dunaj ali Beograd.
Kako se je odrezala naša emigracija. Izkazali so se Argentinci, ki so zbrali 2.665 podpisov. Če vemo, po kako veliki državi so razmetani in kakšna pota so bila potrebna, da so podpisne pole dospele na pravi naslov, jim smemo samo čestitati. Iz USA je prišel paket s 675 podpisi, iz Kanade z 203. Na videz številki nista veliki, upoštevati pa moramo razbitost slovenskega življa v teh državah. Cleveland že dolgo ni več drugo ali tretje največje slovensko mesto.
Imensko bi omenili nekatere zbiralce podpisov iz krajev, ki jih imamo za težavne, kot so revirji, Štajerska, Primorska in Primorje ter zamejstvo, predvsem področja, za katera trdijo, da v njih ni bilo revolucije, še manj državljanske vojne. Tako smo dobili podpise iz Izole: Vladimir Kern jih je poslal 25 in dr. Stane Lovšin 11, župnik Ciril Turk je našel 11 podpisnikov ob obalah Vrbskega jezera, dr. Andrej Fidelj 50 v Mariboru, dr. Lojzka Berden 50 v Martjancih, ing. Janez Črnej 18 v Celju, Marjeta Nardin 40 v Dolenjskih Toplicah, Ivan Glušič 50 v Mozirju. Razveselili smo se 226 podpisnikov iz Celja, 50 iz Šoštanja, 60 iz Semiča, 61 in Postojne, 24 iz Tržiča, 70 iz Kopra, 70 iz Vranskega, 50 iz Prevalj, 82 iz Slovenj Gradca, predvsem iz Pameč, 34 iz Trente in Bovca in 55 iz ostale Primorske, 57 iz Črnomlja, 63 iz Ptuja, 23 iz Murske Sobote, 16 iz Osilnice, 70 iz Slovenskih Konjic, 84 iz Zreč, 18 iz Zagorja, 17 iz Slovenske Bistrice, 5 iz Gorice (Italija), 50 iz Žalca, 15 iz Ljutomera, 19 iz Hrastnika in 70 iz Trbovelj, 50 iz Pariza, 75 iz Stuttgarta in 21 iz Linza.
Ne smemo spregledati duhovnikov, predvsem gre za domače župnike, ki so se kot dobri pastirji postavili na čelo svoje črede. Podpisali so se prvi in z zgledom pokazali, kako je treba delati za demokracijo. Verjetno vseh ne bomo našteli, ker smo jih pri površnem prebiranju listov spregledali. Upam, da nam bodo napisani odpustili, če bomo tudi pri njih opustili častne nazive, razen pri zlatomašniku Vojku Seljaku iz Javorij nad Poljanami, ki mu je pri podpisovanju sledilo še 174 podpisnikov iz njegove fare; Franc Baloh načeluje 50 iz Šmartnega v Tuhinju, Božidar Metelko iz Šentvida nad Ljubljano je prvi na listah z 241-imi podpisniki, Vinko Šega iz Roba pri Velikih Laščah je poslal listo kot prvi podpisnik, na njej pa je 50 župljanov, Stanko Cikanek iz Londona je prvi med enakimi na listi 250 podpisi, Janez Kompare z Brezovice pri Ljubljani se je postavil pred 14 podpisov, Stanko Kapš z Vrhnike je tudi prvi na eni od list s 305 podpisi iz te župnije. P. Matej Papež s Solkana predseduje poli s 50 podpisi.

Od hiše do hiše

Ker nam s prvo možnostjo ni uspelo, da bi delali organizirano s pomočjo ohlapnih odborov in v soglasju in s sodelovanjem strank slovenske pomladi, smo spoznali, da bo treba od hiše do hiše. Pokazalo se je, da je tako zbiranje podpisov uspešno celo tam, kjer ljudje podpisovalca ne poznajo, če mu uspe, da po instinktu izbira prave ljudi in si vzame zanje dovolj časa.
Prav je, da damo zato besedo Fani Božič iz Škofje Loke, ki je sama zbrala 735 podpisov:
Pri tem delu sem doživela veliko lepega, pa tudi manj lepega, da ne rečem grdega. Kamor sem prišla, so me lepo sprejeli, celo pogostili, se pogovarjali in svetovali. Pripovedovali so mi svoje zgodbe, včasih tako krute, da sem obnemela. Žal, da jih nisem sproti zapisovala, saj bi jih bilo za celo knjigo.
Poznam veliko ljudi, zlasti tiste, ki so bili zaposleni, na lepem pa sem spoznala, koliko jih še ne poznam. Bila sem presenečena, koliko je dobrih ljudi, pa so žal skriti. Navezala sem toliko stikov, da se mi je vse pomešalo v glavi. Mnogi so me vabili,naj še kdaj pridem na obisk vsaj za klepet.
Mož, ki je izgubil očeta, mi je dal naslove svojih sorodnikov. Obiskala sem bolj oddaljene vasi naše župnije in cele občine. Za svoje področje sem si izbrala štiri fare. Dvakrat sem se peljala z avtobusom v Poljansko dolino, vračala pa se peš od vasi do vasi. Seveda povsod ni šlo. Nekateri niso pomišljali in podpisali takoj, brž ko sem jim razložila, za kaj gre, in so prebrali tekst Poziva, drugi pa so mi odvrnili, da bodo še pretuhtali. Nikjer me niso grobo odslovili ali žalili, čeprav sem slišala prenekatero opazko. Nekdo je rekel: Aja, to je pa za ta bele, tega pa ne podpišem! Nekateri niso vedeli, da se je bila komu zgodila krivica, nekateri pa kar na kratko: Ne podpišem, ker pri teh ljudeh nobena stvar ne pomaga. S seboj sem do konca nosila vse doslej podpisane pole, da so ljudje videli, da niso sami.
Marsikje so me sprejeli z nezaupanjem, ker me niso poznali. Treba se je bilo predstaviti. Takoj so uganili, da nisem Ločanka, in me vpraševali vse mogoče. Morala sem jim povedati, da sem doma z Bizovika, da sem se šolala na učiteljišču, pa morala šolanje prekiniti, ker nisem bila prava. V službo so me vzeli v Gorenjski predilnici, pa že čez dve leti postavili na cesto. Potem sem bila 34 let v banki. Sedaj sem upokojena in tako kot vsi upokojenci nimam nobenega časa. Z možem sva prevzela skrb za farno cerkev sv. Jakoba, tako da sem še mežnarica, v varstvu imam štiri vnuke, zdaj sem si ob vsem tem nakopala še to podpisovanje. Za vnuke skrbi mož.
Povedala sem tudi, da sem preživela Teharje. Tako sem si pridobila dodatno zaupanje. Podpisal mi je gospod, ki je bil rojen v škofjeloškem gradu. Mati – nosečnica je bila vrnjena z domobranci, njen čas se je stekel in rodila je v prenapolnjeni sobi.
Borec, na katerega sem naletela pri neki hiši, mi je rekel: Kakšne krivice neki! Vas je peščica, vse drugo smo mi! Vsi otroci belogardistov so prejemali štipendije in se šolali, kakor so hoteli. Takoj sem mu povedala svoje, da moj oče ni bil vojak, ampak kmet in župan, ugleden in spoštovan mož. Zaprli so ga in obsodili, pet let je odsedel. Zaplenili so vse premoženje. Mama se je borila za preživetje petih otrok. Vsi smo bili mladoletni, zraven pa še 85 let stara mati. Nalagali so nam obvezne oddaje, sestre so se šolale brez štipendij, popolna revščina. Ni mi verjel. Rekel je, da me kot človeka zelo spoštuje, da pa ne verjame, da se je kaj takega dogajalo. Kdo mi ni dovolil nadaljevati šolanja na učiteljišču? Ljudska oblast, konkretno Krajevni odbor Bizovik. No, ta je pa huda. Vi se jih pa znebite. Škoda za izgubo časa pa adijo!
Nepozabni bodo dnevi, ko sem obiskovala vasi Godešič in Reteče. Ljudi v njih ne poznam. Ponudila se je dobra gospa Milka in me kljub invalidnosti spremljala po vasi. Prav tako se zahvaljujem gospe Francki, ki je pobrala podpise od sorodnikov in sosedov. Hvaležna sem pevskemu kolegu Dragu, ki je poskrbel, da so lahko podpisali ljudje v Bodovljah in Podpurfelci. Lepo se zahvaljujem tudi fantu Ambrožu za dobro voljo in nazadnje tudi gospodu Mateju.
Vida Kuharič iz Male vasi v Ljubljani:
Na Ježici sem edina članica NSZ. Po pomoč sem se napotila h gospodu župniku, vendar od tega ni bilo nič. Dela sem se lotila sama in zbrala čez 400 podpisov. Podpisala mi je celo nečakinja nekdanjega političnega komisarja, ki ga je prva komisija za povojne poboje celo klicala na zaslišanje. Ljudje pa, ki gredo vsak dan k sv. maši, so podpis odklonili. Oče ministranta in raznašalca Družine je vpil, da sicer ni rdeči, podpisal pa bo šele, ko mu bodo vrnili nacionalizirano zemljo. Pri neki družini sem pobrala podpise, ko gospodinje ni bilo doma. Čeprav ni vedela, kako se pišem, me je nekako poiskala in podpisala, češ da pri taki stvari mora biti zraven. Prav tako je gospa, ki je zdravnica, nagovorila še svojega moža, inženirja kemije, ker osebno pozna nekaj prvih podpisnikov in ceni njihovo poštenje in držo.
Večkrat se mi je pripetilo, da sem jih pošteno slišala. Vseeno sem se zahvalila in odšla. Moram reči, da sem si šele dobro opomogla. Bilo je garaško delo.
V Dobrepoljah sta se izkazala Pavle Žnidaršič in Ignac Hegler s približno 1000 zbranimi podpisi, v Dravljah Ljudmila Koman, Anton Semenič iz Črnuč, v Kamniku Maksimilijan Šimenc, v Šentjerneju Stanko Hosta in Lojze Vrtačič, v Preserju Polde Pristavec, kjer so skupno zbrali 301 podpis, Vinko Zadražnik na Primskovem, Jakob Mivšek pri Sv. Treh Kraljih, Janez Krašovec in Ivan Škrlj pri Sv. Trojici, Jože Obreza v Dolenji vasi pri Cerknici, Marija Kožuh na Dobravi, Pepca Rus z Grosupljega, Jože Meden iz Begunj pri Cerknici.
Skratka, izkušnja je dragocena. Treba je spet tako kot pri starih Slovanih, lepo peš in od hiše do hiše. Če bi imeli dovolj časa, bi postopno prečesali prav vsa področja, kjer so ostale bele lise. Pravi človek na pravem mestu dela čudeže. Za to je dokaz že dosedanji uspeh. Zavedamo se, da smo zmožni nabrati 100.000 podpisov, če bi se odločili, da raztegnemo akcijo na eno leto, in če bi se naši člani lahko ukvarjali izključno s tem. Vendar se zavedamo naslednjega: če za koga 25.000 podpisov ni dovolj, da vzame zadevo resno, mu tudi štirikrat večje število ne bo pomagalo.

Strah je znotraj votel, zunaj pa ga ni nič

Nekateri so priložili spremno pismo in bi jih nekaj pokazali.
Tinca Novak z Brega pri Temenici piše: Tukaj vam pošiljam poziv s podpisi. Prosim Vas, da mi oprostite za zamudo, ker sem imela zlomljeno roko, tako da nisem mogla nikamor.
Nečitljiv podpis je na naslednjem pismu: V prilogi vam pošiljam podpise. Ni bilo enostavno. Ljudje so postali nezaupljivi. V njih je ostal strah …
Maksimilijan Šimenc iz Vrhpolja pri Kamniku: Župnika nisem želel izpostavljati, osebno pa mi je podpisal deklaracijo. Vedeti moramo, da je precej ljudi, ki so imeli določene koristi od še vedno delujočih sil komunističnega režima, veliko se jih še vedno boji, največ pa jih je, ki so slabo seznanjeni, ker so nenačitani. Ali pa bero časopise, ki še zavajajo svoje bralce. Kar precej sem si prizadeval …
Janeza Črneja iz Celja je pesniško zaneslo:
Pri nas v Celju je slovenska pomlad šla mimo naših vrat. Komaj sem zbral nekaj podpisov.
Valentina Kukel iz Murske Sobote je potožila:
V prilogi Vam dostavljam seznam s 23 podpisi. Zelo drago sem plačala svoje protikomunistično prepričanje, da živim prek 42 let celih 200 km daleč od svojega doma.
Milan Zupan iz Čemšenika: Sin Dominik nam jo je prinesel v podpis in odnesel naprej, da dobi novo podporo – podpise. Res je, da je bilo na našem čemšeniškem področju le nekaj malega teh povzročenih krivic, toda bile so.
S Svete Gore pri Gorici nam je pisal p. Pavel Krajnik OFM, svetogorski spovednik:
Vsi se niso hoteli podpisati. V spomin na svojega brata Pavla Krajnika, moje krstno ime je Franc, pa sem med ljudmi zbral polno polo podpisov. Štirje zaprošeni so mi podpis odrekli z različnimi izgovori: da s podpisovanjem ne bomo nič dosegli, da se v to zadevo nočejo vtikati, da obsojajo pobijanje ljudi že s tem, da hodijo v cerkev. Neki izobraženi mož pa je poziv pozorno prebral, ga dal ženi, naj podpiše, sam ga pa ni podpisal. Neki mož mi je podpis odrekel, češ da ga more oblast klicati na odgovor, ker je podpisal nekaj nepreverjenega. Moj brat Pavel je bil letnik 1928, vrnjen kot domobranec s Koroškega po mojem sklepanju na Teharje …
Župnik Alojzij Lamovšek iz Velikih Lašč zaključuje svoje sporočilo takole: Pri tem se opaža pri ljudeh strah, nezaupanje, resigniranost, nezainteresiranost … Da bi le vse to pospeševalo resnico, pravico, mir, spravo!
Vida Vrbnjak Duler, ki je, kot kaže, spodbudila večino podpisnikov iz Pameč, oče je bil domobranski oficir, ubit po vojni, piše naslednje: Uspavamo se s trditvijo, da komunistične revolucije pri nas ni bilo, ker da je bila samo na Dolenjskem in Notranjskem – na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Vendar ni tako. Kar ni opravil Puklasti Miha in njemu podobni, je opravila Udba v roku enega meseca takoj po vojni. V rokah imam …
Ko smo zraven pri blagoslavljanju farnih spominskih plošč, govorimo, da nas bodo te plošče z imeni ljudi, ki so se uprli komunizmu v času, ko ga je podpiral ves svet, osvobodile. In česa nas bodo osvobodile – strahu! Isto smemo reči za podpise na Pozivu.
Kar iz drugega časa in sveta je pismo iz Avstralije, saj kaže, kako slabo seznanjamo svet z demokratičnimi pridobitvami v Sloveniji:
Valerian Jenko iz Marylandsa v Avstraliji je prvi podpisnik dveh podpisnih pol, na katerih je 36 podpisov. Pozneje nas je obiskal naš prijatelj Jože Košorok z zanimivim sporočilom:
Prosimo, da izbrišete podpisnico ob obkroženi številki 8 – Sonjo Cesar. Njena stara mama se boji, da bi imela težave s slovensko oblastjo, če gre v Slovenijo na obisk. Ljudje v Avstraliji mislijo, da obiskovalce slovenskega rodu še vedno zaslišujejo na Udbi, kakor so včasih nas.
Slovenski spominski odbor