Avtor: Janez Grum

Na primorskem ter v ljubljanski pokrajini

Na Primorskem je bil 9. partizanski korpus z operativnim področjem na Banjški planoti ter na Trnovskem gozdu. Zadnje dni aprila se je korpus zadrževal predvsem na jugovzhodnem delu tega gozda.
Korpus sta sestavljali 30. in 31. divizija. Vsaka teh dveh je štela »komaj tisoč mož« (NOV na Slovenskem 1941–1945, str. 935), torej je bilo v njem 2000 partizanov.
Zadnje dni aprila sta se diviziji spustili s Trnovskega gozda v Vipavsko dolino. 30. divizija je bila poslana proti Trstu. Ko je bila pri Repentabru, se je Kosovelova brigada te divizije prebila v tržaško predmestje Rojan, pred tem pa presekala komunikacije med Trstom in Tržičem (Monfalcone). Z ostalim delom (pribl. 750 partizanov) je napadla nemško oporišče na Opčinah, a brezuspešno. Naslednje tri dni je pri tem sodelovala s tremi moderno oboroženimi brigadami 4. jugosl. armade in te so nosile glavno težo bojev. In na splošno velja, da so daleč največjo težo za zavzetje Trsta nosile brigade 4. jugoslovanske armade. Slovenskih partizanov je pri tem sodelovalo le 1000.
31. divizija 9. korpusa je bila poslana proti Tržiču in ga zavzela, nato pa proti Gorici. Tam je nasprotna četniška stran dajala nekaj večji odpor le pri glavni železniški postaji, ker je šlo za železniški most čez Sočo. Pri Zagradu in Ronkah se je pred tem srečala s predhodnico angleške novozelandske divizije. Solkan, severno od Gorice, kjer je važen železniški most, je zavzel škofjeloški partizanski odred brez boja.
Operativno področje 7. partizanskega korpusa je bilo predvsem Dolenjska. Zanj je zapisano v Pregledu NOV 1941–1945: »Tudi taktične enote 7. korpusa so v tem obdobju (v marcu in aprilu, J. G.) zelo oslabele, ker jim od nikoder niso mogli dati popolnitve … ki je bila vedno bolj pereča in nujno potrebna« (str. 302). Zato so okrog 20. aprila porazdelili moštvo 5. prekomorske, izurjene in dobro oborožene brigade, ki je štela 2386 borcev in starešin, po brigadah 15. in 18. divizije (str. 313). To je bila krepka injekcija z borci, ki niso bili partizani (vsi pa Slovenci ali Hrvati). Pred to injekcijo je bilo v 7. korpusu »za boj na voljo le okoli 4000 mož« (NOV str. 965). Proti koncu aprila je korpus dobil nalogo, da brani smer Kočevje–Ljubljana proti poskusu prodora obkoljenega nemškega 97. korpusa (zahodno od Ilirske Bistrice) proti Savi ali Ljubljani.
Zadnje dni aprila in prve dni maja je bil 7. partizanski korpus v boju proti domobranskim, četniškim in nemškim četam na ozemlju med Kočevjem in Kolpo. Tretjega maja je bil v hudih bojih za mesto Kočevje. Domobranske in nemške čete so odbile vse napade, a so se v naslednji noči iz taktičnih razlogov umaknile.
»Umik sovražnika iz Kočevja je očitno pospešil prodor 29. divizije (4. jugosl. armade) v smeri Postojna–Ljubljana, ki je 3. maja osvobodila Cerknico, Rakek in Planino ter po trdem boju zlomila odpor proti Grčarevcu in nadaljevala prodor proti Kalcam. Naslednjega dne so se srditi boji nadaljevali. Sovražnik, ki se je naslanjal na utrdbe ob stari jugoslovanski državni meji, se je umaknil proti Logatcu šele tedaj, ko sta dve brigadi te divizije obšli njegove obrambne položaje na severu v smeri Rovt in jugovzhodno čez Laze. Enote 29. divizije so v naletu zavzele Logatec, ena brigada pa je čez Menišijo prodirala iz Cerknice proti Borovnici. Ta globoki prodor številčno močne in dobro oborožene 29. (hercegovske) divizije na smeri Postojna–Vrhnika do obrobja ljubljanske kotline je hudo zmanjšal sovražnikove upe, da bo mogel uspešno braniti Ljubljano, če se bodo njegove sile zadrževale še globoko na jugu pri Kočevju in Ribnici. Začel se je umikati« (NOV str. 971).
Zaradi bojnih uspehov hercegovske divizije v sosednji Loški dolini so se domobranske in nemške sile umikale na črti Kočevje–Ljubljana. Za zavzetje Grosupljega je 7. korpus imel manjši spopad z umikajočimi se domobranci, končno pa je korpus ustavila domobranska artilerija z Golovca in ljubljanskega gradu ter ogenj topniškega diviziona na Barju.
Medtem ko so se domobranske in nemške sile umikale iz Kočevja proti Ljubljani, sta se tudi domobranska in nemška skupina v Novem mestu (blizu 3000 mož) morali umakniti iz taktičnih nujnosti, ker sta bili globoko na Dolenjskem izolirani. Njun umik se je začel, ko sta začutili pritisk dveh divizij 2. jugoslovanske armade, ki sta prišli čez Kolpo, torej iz Hrvaške. Domobranci so se umaknili k Radečam, k mostu čez Savo. Tam so domobranski poveljniki dali svojim četam na razpolago dve izbiri: ali da se prebijajo skoz Štajersko na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje in se tam skrivajo. Večina domobrancev se je odločila za vrnitev domov. Zato smem reči, da domobrancev pri Radečah niso razbile enote 2. jugosl. armade, kot pravi NOB.
Naj preidem na zadnja dva dneva bojev okrog Ljubljane.
Na umiku obrambnih enot iz Ljubljane in okolice proti Kranju in Ljubelju – zadnji so bili domobranci, pred njimi trije majhni Ljotićevi polki, pred temi Ruski korpus nekdanjih carskih belogardistov ter nemške sile – je na to skupino od Kranja naprej (nekaj malega že prej od škofjeloške strani) pritiskala omenjena hercegovska divizija. Komanda Titove jugoslovanske vojske za Slovenijo seje zavedala, da je v tej umikajoči se skupini še vedno udarna sila, saj je štela vsaj 17.000 mož, a verjetno precej več, zato je poslala za njo udarno divizijo Hercegovcev. Vendar je bil umik na obeh straneh Save precej počasen, saj so se domobranci zadrževali v Kranju 9. maja skoraj do večera. (Morda je zmagoslavje v Ljubljani omogočilo domobrancem in drugim pred njimi sorazmerno počasen umik.) 7. partizanski korpus pa je bil poslan, da zasede Trojane in Kamnik, od koder so enote nemške policije že prej odšle.
Glavni del domobrancev je bil 10. maja že na Ljubelju. Bojni stik s predhodnico 29. hercegovske divizije je v Križah pri Tržiču imela le zaščitna domobranska enota pozno 10. maja ali zgodaj zjutraj 11. maja. Ta dan popoldne je hercegovska divizija preprečila nadaljnji umik večji skupini kmečkih voz s šibkim domobranskim spremstvom, okoli 300 mož. Pozno popoldne pa je začela obstreljevati položaje zaščitne domobranske enote pod sv. Ano ter med njo in predorom.
Nekaj besed o 29. hercegovski diviziji: Ta je zaslužila ime udarna. Imela je 6600 mož in moderno oborožitev: 28 topov, 52 minometov, 41 težkih in 405 lahkih strojnic. Ta divizija je sama predstavljala veliko večjo udarno silo kot 7. in 9. korpus skupaj. (K temu naj pripomnim: Na vetrinjskem polju je angleški obveščevalni oficir spraševal podpolk. Vuka Rupnika, ki je bil zahodno od Ljubljane v bojih s to hercegovsko divizijo, kakšen vtis je napravila nanj in kakšno oborožitev naj bi imela. Vuk je odgovoril: Hitro smo začutili, da imamo opraviti z moderno oboroženo vojsko in ne več s partizanskimi odredi. Angleži so želeli vedeti, kakšna je oborožitev novih jugosl. enot za primer spopada na Koroškem in Primorskem.)
Kolikšno silo je predstavljala 4. jugoslovanska armada, pove Pregled NOV str. 314: Imela je 13 divizij, med temi tri za čelne napade, pet manj prodornih je bilo določenih za obkolitev nemškega 97. korpusa, pet lahkih divizij pa je bilo za fronto v sovražnikovem zaledju. To so bile 15. in 18. ter 30. in 31. ter italijanska partizanska divizija, torej 7. in 9. korpus, ki sta bila 27. aprila postavljena pod poveljstvo te armade. V boju za Trst in Ljubljano je sodelovalo 50 partizanskih brigad, 9 artilerijskih divizionov, 13 inženirskih bataljonov in deset partizanskih odredov. Vse te sile so štele okrog 75.000 borcev in starešin. Sicer jemljem s pridržkom vse te podatke (npr. kolikšen naj bi bil en inženirski bataljon), eno pa je zunaj dvoma: da so slovenski partizani predstavljali le desetino borcev v teh silah in da so bile njihove divizije označene kot lahke po moštvu in po oborožitvi.

Na štajerskem

Kakšen in kolikšen je bil ob koncu vojske bojni prispevek slovenskih partizanov proti nemškim silam na Štajerskem? Za bojne operacije so bile sposobne le tri brigade 14. partizanske divizije: Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva, precej manj Šlandrova in Zidanškova divizija. Ti sta bili v začetku maja v Zagorju in Trbovljah ter končno tam razorožili izolirane nemške posadke za varstvo železnice in rudniških naprav. Glede števila mož v brigadah je zapisano v NOV (str. 982), da »so nekatere imele komaj 250–350 mož. Če so hotele izpolniti naloge … so morale sproti mobilizirati novince«. Medtem ko so prve tri brigade imele po nekaj več mož, je 14. divizija štela nekaj nad 2000 partizanov. Te brigade kakor drugi partizanski oddelki, raztreseni tudi vzhodno od železnice Celje–Maribor, npr. Kozjanski odred, so v zaledju nemških sil »rušile« prometne komunikacije, »vznemirjale« nemške kolone ter »ovirale« njihov umik. (Izrazi vzeti iz omenjenih dveh knjig, NOV na Slovenskem 1941–1945 in krajši Pregled te.)
Glede položaja v Celju je rečeno v Pregledu, da so tam »že 9. maja vzpostavili ljudsko oblast, (vendar) enote 4. operativne cone niso mogle obvladati in razorožiti ogromne nemško-ustaške vojske«. Nato so Šlandrovi brigadi prišli na pomoč oddelki Kozjanskega in Kamniškega zasavskega partizanskega odreda in bataljon 3. brigade Narodne obrambe, ki so »oteževali« premik sovražnikovih čet v celjsko kotlino in iz nje. Na splošno pa: »Divizije jugoslovanskih armad so čedalje bolj pritiskale na začelje umikajočih se nemško-kvizlinških kolon ter jih razoroževale« (Pregled, str. 323). Primer: Pri Slovenski Bistrici je pred 17. divizijo 3. armade položila orožje nemška bojna skupina Fischer.
Ko je 4. operativna partizanska cona (štajerska) 2. maja 1945 zvedela za nemško vdajo v Italiji, je še isti dan poslala Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado na Koroško. Prvi dve sta hoteli najprej pregnati nemško postojanko iz Dravograda, a jima ni uspelo (tam sta dva važna mostova čez Dravo), nato pa sta se obrnili proti nemškim postojankam v Črni, Kotljah in Žerjavu. V tem zadnjem sta uničili nemško postojanko. Nato so te brigade odšle proti Železni Kapli, zaprle cesto na Jezersko in se zapletle v boj s 14. nemško SS divizijo Galizien. Nemško zaporo ob Dravi so te brigade trikrat poskušale predreti, a jim ni uspelo. Zato Bračičeva brigada ni prišla v Celovec 8. maja, kot je imela v načrtu, ampak 9., torej dan po razglašeni nemški vdaji.
Po tej vdaji sta dva bataljona Tomšičeve brigade sodelovala pri napadu na Dravograd, da bi preprečila umik nemškim in hrvaškim silam na Koroško. A pred bojem in med njim se je na avstrijsko stran prebil kozaški korpus ter ena hrvaška divizija. (Te so Angleži namestili pri Grebinju.) Tomšičevi brigadi sta prišla na pomoč dva bolgarska polka, Prekmurska partizanska brigada, tri majhne brigade Narodne obrambe in še nekaj enot 3. jugosl. armade. Ker so te sile končno obvladale mostova pri Dravogradu, so bile hrvaške sile, ki so se skoraj v celoti prebile do tja, prisiljene zaviti proti Guštajnu (Ravne) in Prevaljam ter dalje proti Pliberku, da bi se tam vdale Angležem. Toda na angleško zahtevo so se morale predati partizanom, pri čemer je tem vojaško pomagala angleška zapora s tanki. V tem primeru, na Libušni gmajni (14. in 15. maja 1945), ni šlo za tujega okupatorja, ampak za domačega (jugoslovanskega) idejno-političnega nasprotnika.
V tem času je Bračičeva brigada zaprla dravski most dva kilometra zahodno od Borovelj, torej most na glavni cesti Ljubelj–Celovec. (To je bil stari leseni most, ki ga že več let ni. Namesto njega je višji in širši betonski. Zato tudi ni več majhnih serpentin pod Humperškim gradom.) Boj za ta most se je za Bračičevo brigado končal katastrofalno. Tudi zato, ker je bilo v njej veliko neizkušenih novincev. Sedaj se omenja 180 padlih partizanov. Tudi v tem primeru je šlo za ustavitev (jugoslovanskih) idejnih in političnih nasprotnikov, slovenskih, srbskih, ruskih. Pregled NOV pravi: »Boji po 9. maju so se spreminjali v boje za obrambo revolucije jugoslovanskih narodov, za enotnost Jugoslavije in za zmago ljudske oblasti na vsem jugoslovanskem ozemlju« (str. 322).
Dne 9. maja se je pri Topolšici delu zaščitnega bataljona 14. oper. cone posrečilo zajeti vrhovni štab nemške armade (balkanske) s poveljnikom gen. Löhrom. Ponoči nato je gen. Löhr podpisal vdajo vseh nemških enot, ki so bile pod njegovim poveljstvom.
Ko ga je eden od njegovih oficirjev vprašal, kakšna usoda ga čaka v ujetništvu v Jugoslaviji, je odgovoril: Gotova smrt! Kot kaže, se je te usode popolnoma zavedel šele po podpisu. Kakorkoli že, s svojo izbrano bojno skupino se je izmuznil budnosti partizanskih straž in se prebil na avstrijsko stran v Podjuno. Čez dobra dva dneva so ga Angleži vrnili partizanom.
Löhrov podpis vdaje je bil za 4. oper. cono in za partizane povsem nepričakovan uspeh. Predvsem uspeh dialoga. Ta formalna vdaja nemških sil na Štajerskem je padla partizanom v roke kot zlato jabolko. Zato je vprašanje, ali naj bo ta uspeh predmet velike proslave po 50-letih v Topolšici. Je na dlani: če bi bila nemška kapitulacija razglašena dva dneva kasneje, bi bile nemške sile brez večjih ovir prispele na avstrijsko ozemlje, kjer bi imele opraviti samo z Angleži.
Kot je izraženo v naslovu, je namen tegale kratkega sestavka – seveda ni popoln – prikazati, kolikšna je bila v zadnjih dveh tednih druge svetovne vojne bojna dejavnost slovenskih partizanov, in jo primerjati z dejavnostjo in vlogo štirih rednih jugoslovanskih armad, oboroženih z modernim ameriškim orožjem. Samo te so bile, kot omenjeno, »sposobne čedalje bolj pritiskati na začelja umikajočih se nemških kolon«. V edinem večjem boju z ustaško enoto pri Doliču je odločila bitko 17. udarna divizija 3. jugoslovanske armade. Pri vsem tem je 3. in 1. armadi izredno služil deprimirajoči učinek splošne nemške vdaje na njihove čete na Štajerskem, ker je zanje vdaja prišla dva dni prekmalu. In svojo vlogo je imela tudi jasna odločitev angleškega 5. korpusa v Celovcu, dana načelniku Löhrovega štaba, naj se nemške sile na Štajerskem ustavijo tam, kjer trenutno so.
Ti dejavniki so imeli glavno vlogo v dneh med 8. in 15. majem (1945) na Štajerskem. Partizanska dejavnost je opravila le stransko vlogo.