Avtor: Marica Bastič-Cerar

Vetrinjsko polje

Ko smo se v maju 1945 begunci vsaj nekoliko uredili, je bilo že potrebno misliti na najmlajše – na otroke. Družine z majhnimi otroki so dobile streho in zatočišče v prostorih starega gradu, tedaj že opuščene tovarne, ter po samostanskih hodnikih.
Na dvorišču pod košatim drevjem so učiteljice začele zbirati otroke. Tam so peli, poslušali povesti, rajali.
Taboriščno vodstvo je že sredi maja imenovalo ravnatelja Marka Bajuka za prosvetnega načelnika. V prostorih šole na polju pred samostanom je začel zbirati gimnazijce. Začel je zbirati tudi pevce in pevke, organiziral pevske vaje; vsaj enega nastopa se dobro spomnim.
Morali smo premagovati revščino, vremenske neprijetnosti, lakoto, malodušje, obup, ko smo ob koncu maja zvedeli za usodo domobrancev – naših bratov, mož, očetov. Morali smo premagovati tudi skrb, kaj bo z nami. Še vedno smo se bali prisilne vrnitve v Jugoslavijo. Šele po posredovanju dr. Valentina Meršola in kanadskega majorja Barreja pri Britanskem vojaškem poveljstvu smo dočakali obljubo, da civilnih beguncev ne bodo vračali. To nam je dokončno potrdil maršal Alexander, ko je 4. junija obiskal taborišče. Šele tedaj smo se oddahnili in zaživeli nekoliko bolj sproščeno.
Že v vetrinjskih dneh smo uživali pomoč mednarodnega Rdečega križa in angleških kvekerjev. Med nami ne bo nikoli pozabljeno ime Johna Corsellisa, ki se je zavzel za nas in posredoval pomoč, ko je bila stiska najhujša. Najprej je deloval v Vetrinju, pozneje še v drugih taboriščih. Dobili smo vsaj skromno in preprosto zdravniško službo, nekaj dodatkov k hrani ter higienskih potrebščin.
Na resno delo pa nismo mogli misliti. Zavedali smo se, da je tukaj samo naše prehodno bivanje. Proti koncu junija so nas začeli deliti na različne skupine. Upoštevali so naše želje, da so vaške skupnosti, sorodniki, prijatelji ostali skupaj.

Odhod iz Vetrinja

Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, se je vetrinjsko polje skoraj izpraznilo.
Manjša skupina se je odpeljala v Judenburg na Štajerskem, druga v Št. Vid ob Glini. Taborišče Judenburg je obstajalo prav do konca leta 1948, ko se je večina ljudi začela izseljevati v prekomorske dežele.
Št. Vid je bil staro vojaško taborišče, neprimerno za družine. Že pred zimo so ljudi preselili v novo, čisto taborišče Kellerberg blizu Beljaka, južno od Drave. Barake so bile nove, lesene, toda zelo mrzle.

Peggetz pri Lienzu

Številčno najmočnejša skupina se je odločila za taborišče Peggetz na vzhodnem Tirolskem, družine s srednješolci, ravnatelj Marko Bajuk z vso družino, velika skupina Ljubljančanov, profesorji in več duhovnikov. Že tedaj so načrtovali ne samo osnovno šolo, temveč tudi gimnazijo. Po velikih začetnih težavah in s prizadevnostjo najboljših organizatorjev so ta cilj res dosegli.

Spittal ob Dravi

Velika skupina okrog 2000 ljudi se je preselila v taborišče Spittal ob Dravi. Barake so bile dolge, trdne, vsaj deloma zidane. Kdo je pred nami bival tukaj? Sprva so bile to vojašnice, proti koncu vojne so tu živele družine iz najrazličnejših evropskih dežel, ki so jih nacisti preseljevali. Še nekaj tednov smo opazovali skupino otrok – sirot, ki so jih oskrbovale in vodile učiteljice. Bili so doma iz baltskih dežel.
V taborišču je bila v začetku strašna gneča. Naši horjulski skupini je bil odkazan del velikega praznega prostora. Vsak je pogrnil na tla svojo odejo, ob vzglavje postavil nahrbtnik ali torbo. Tam smo podnevi sedeli, ponoči spali. Skromno hrano smo dobivali v skupni kuhinji.
Slovensko in angleško taboriščno vodstvo se je takoj lotilo dela za izboljšanje stanovanjskih prostorov. Delavci so začeli čistiti izpraznjene barake in delati preprosto pohištvo, mize, stole, postelje itd.
V takih razmerah smo sredi vročega poletja začeli z begunsko šolo; otroci niso potrebovali počitnic, temveč šolo, pouk in nadzorstvo. Mnogi možje so hodili delat na okoliške kmetije. Vsak krompir ali kos kruha, ki so ga prinesli svoji družini, je bil dobrodošel.
Vodstvo je imenovalo profesorja Franceta Novaka za voditelja šole. Začel je zbirati učitelje in učiteljice, da smo za silo uredili šolsko barako. Delavci so prinašali mize in klopi, črne stenske table, mi pa smo vpisovali učence in jih razdeljevali na oddelke.
Kaj nas je nagibalo k vsemu temu delu? V začetku predvsem skrb za mladino, da bi šolarji dokončali tekoče šolsko leto, pomoč družinam, da smo zaposlili otroke, jih nadzorovali, jih učili poleg obveznih šolskih predmetov tudi zborovskega petja, nastopanja na odru.
Pozneje, ko smo se počasi sprijaznili z dejstvom, da ne moremo misliti na vrnitev v domovino, smo pač želeli šolski mladini dati dobro jezikovno podlago, zdravo narodno zavest, poznanje verskih resnic in jih pripraviti na zakramente.

Iz nič smo začeli

To so besede pokojnega ravnatelja Marka Bajuka. To velja za vse begunske šole. Največ pač vem iz lastnih izkušenj. Kdo nam je preskrbel svinčnike in papir in kredo, več ne pomnim. Pomnim pa, da nam je bil vsaj na začetku glavni učni pripomoček naš spomin. Pesem, ki sem jo znala na pamet, sem napisala na tablo. To je bila najprej vaja za pisanje, branje in razlago besed. Potem smo jo ponavljali, da so se je učenci naučili na pamet. Vsak dan eno kitico. Vmes smo kaj zapeli. Tudi računstva nismo zanemarili. Kaj več pa v začetku ni bilo mogoče.
Bili smo lačni. Kolikokrat so se mi proti koncu popoldanske šole šibila kolena! Toda v razredu nisem imela niti svojega stola, kaj šele mizice, da bi sedla ali se vsaj naslonila. Nekoč sem prišla prav trudna in lačna iz šole. Kar sesedla sem se na svoje ležišče. Ob vzglavju začutim zavitek. Kakšno presenečenje! Kolegica Mija Markež mi je prinesla dar: nekaj krompirjev, lonček malin, pol štruce kruha in škatlico saharina. Prišla je iz dobro uro hoda oddaljene vasi Sv. Peter. Tam je njena družina stanovala, ker se je moral oče že pred meseci umakniti z Jesenic zaradi partizanskih groženj.
Kaj je tak dar pomenil v tistih časih, razume samo človek, ki je trpel lakoto!
Učiteljski zbor se je od časa do časa sešel na posvetovanja. Bolj izkušeni so nam mlajšim svetovali, obravnavali smo želje staršev, posebno tistih, ki so prišli iz gorenjskih in drugih krajev, kjer so nacisti preprečili vsak pouk slovenščine, tudi veroučiteljev niso imeli. Takoj so se nam pridružili še duhovniki – kateheti in začeli poučevati verouk.
Proti koncu poletja so se stanovanjske razmere začele izboljševati. Samske učiteljice smo prosile za svojo sobo, kjer bi se lahko v miru pripravljale na šolo, brale, korigirale naloge itd. V deveti baraki so nam odkazali prostorno sobo z desetimi ležišči, veliko mizo z nekaj stoli in pečico. Kar kmalu smo jo lepo po dekliško uredile, prav tako majhen vrtiček pod okni. Zato so ljudje šaljivo imenovali naše stanovanje »učiteljski gaj«.
Uredili so otroško kuhinjo. Nekaj časa so delili samo dodatke za predšolske otroke, kmalu pa je bila urejena kuhinja in obednica za vse šolarje. Tam so jedli trikrat na dan, sredi popodneva dobili tudi malico. V začetku smo morali učitelji skrbeti za red pri mizah. Pozneje so za pomočnice v kuhinji in obednici zaposlili druga dekleta.

Šolsko leto 1945–1946

Po poletju smo imeli nekaj dni oddiha, nato pa začeli novo šolsko leto. Nižje razrede smo razdelili na manjše oddelke, višji razredi so bili številnejši. Začetnice smo poučevale nižje razrede. Nekatere družine so imele s seboj kako čitanko ali mladinsko knjigo. Iz teh smo prepisovale krajša berila, pesmi, uganke in jih uporabljale pri pouku. Zelo smo poudarjali petje. V začetku smo peli samo v razredih, pozneje pa organizirali tudi otroški zborček. Učenci pevci, ki jih je vodila učiteljica Angela Gospodarič, so nam pričarali marsikako prijetno uro. Starši so se veselili uspeha.
V oktobru 1945 smo imeli prvo sv. obhajilo. To niso bili prav majhni otroci, temveč tisti, ki poprej niso imeli možnosti za pripravo. Socialno skrbstvo nam je preskrbelo nove plaščke za deklice, jopice za dečke, da je bila tista nedelja zares praznična.

Božič beguncev

Začeli smo se pripravljati na zimo, tudi na zimske praznike. Med salezijanci je bilo veliko muzikalnih talentov. Z njihovo pomočjo smo pripravili Miklavžev prihod, božično igrico in koncert. Vse taborišče je sodelovalo, da smo uredili oder, napravili primerne kostume in napeljali razsvetljavo. Učenci so nastopali z veseljem, starši so vsakokrat napolnili dvorano do zadnjega kotička.
Dogodek, ki ga želim opisati, ne spada samo v šolski okvir, temveč v okvir splošnega begunskega življenja. V angleškem vodstvu taborišča je bil najbolj priljubljen mož poljskega rodu, bivši oficir, tedaj pa zastopnik UNNRE za naše taborišče. Imenoval se je Stadnik.
Bližali so se božični prazniki; radi bi napravili vsaj malo veselja temu starejšemu vrlemu Poljaku. A s čim? Profesor Franc Cigan, salezijanec, je našel poljsko družino in jo prosil, naj mu zapojejo najljubšo božično pesem. Ko so peli, si je zapisoval note, nato so mu napisali besedilo in ga naučili izgovarjati. Vse to je pevovodja Cigan posredoval nam cerkvenim pevcem in naučili smo se poljsko božično pesem na pamet. Na koncertu, ki se ga je udeležilo tudi vodstvo, smo jo zapeli. G. Stadnik je bil globoko ganjen, srečen, solze so mu tekle po obrazu, ko se nam je zahvaljeval. Za angleško govoreče smo zapeli latinsko Adeste fideles.
Po mnogih letih sem v lanskem božičnem času poslušala po radiu nastop varšavskega opernega zbora. Zapeli so tudi pesem: Wšrod nocnej ciszy … (Sredi nočnega miru … ) Solistka je pela refren: Przywitać Pana … (Slavite Gospoda … ) Tedaj sem pela tudi jaz z njimi, prvo kitico še vedno znam. Pred oči mi je stopila slika tistega davnega, revnega begunskega božiča, obšla me je misel na moje tedanje učence, kolegice, misel na vse begunce, ki še danes po svetu doživljajo isto usodo. In v srcu sem ponavljala prošnjo, naj Novorojeni prinese svoj mir vsemu svetu.

Taborišče Kellerberg se nam pridruži

Vrhovno vodstvo begunskih taborišč v južni Avstriji si je prizadevalo, da bi bila taborišča čim bolj narodnostno enotna. V februarju leta 1946 so se nam pridružili slovenski begunci iz taborišča Kellerberg. Ob robu starih spittalskih barak so začeli graditi nove lesene. Tam so nastanili predvsem odrasle samske ljudi. Družine z otroki so dobile prostore v trdnejših zidanih barakah. Mednarodna organizacija za pomoč beguncem nas je močno podpirala. Dobivali smo odeje, obleke, plašče. Skladišče se je včasih napolnilo z najrazličnejšim blagom, ki so nam ga pošiljale ameriške dobrodelne ustanove. Zato je bilo nujno organizirati trgovino, šivalnice, čevljarske delavnice, ker je bilo treba marsikaj popraviti in predelati. Tudi mizarska delavnica je bila zelo uspešna. Tako se je zaposlila predvsem doraščajoča mladina pod vodstvom spretnih obrtnikov.
Šola je kar hitro vključila nove učence in pridobila tudi nekaj učiteljskih moči.
Po končanem šolskem letu junija 1946 smo učitelji prvič imeli poletne počitnice. Izrabili smo lepo spittalsko okolico in bližnje hribe za prijetne izlete. Drava je bila blizu, mrzla in deroča, sedeli smo ob bregu in valovom izročali pozdrave za domovino, ki se nam je zdela tako neskončno oddaljena, čeprav smo z vrha najbližje gore Goldeck videli vse vrhove gorenjskih gora.

Leto ¹⁹⁴⁶⁄₄₇

Pred pričetkom novega šolskega leta smo izpopolnili učne načrte. V tem času smo že dobivali nekaj literature in učnih knjig iz Celovca od obnovljene Mohorjeve družbe. V taborišču smo že imeli razmnoževalni stroj, nismo bili več odvisni samo od prepisovanja. Tudi poštne usluge so bile bolj redne, iz Slovenije smo poleg pisem prejeli včasih tudi kako knjigo. Tako smo sestavili in razmnožili preproste čitanke in katekizem.

Preselitev Peggetza

Proti koncu jeseni smo že vedeli, da bomo v naše taborišče sprejeli tudi slovensko skupino iz Peggetza, in se začeli pripravljati na to. Vlaki so jih pripeljali 26. novembra 1946. Spet so postavljali nove barake in preurejali prostore v starih. Našo učiteljsko sobo smo pregradili z dvojno lepenko od tal do stropa. Na eni strani smo še vedno stanovale učiteljice, na drugi strani Markeževa družina. Vsi smo pač morali malo potrpeti in dati prostor drugim.
Število učencev se je podvojilo. Za osnovno šolo smo uporabljali isto šolsko barako; višji razredi so imeli pouk zjutraj od 8. do 12. ure, nižji pa popoldne od 1. do 4. ure. Za tri oddelke otroškega vrtca je bila izbrana posebna stavba.
Gimnazija je dobila učne prostore v stari, slabi baraki. Prvo zimo so prenašali vlago, mraz in mnoge neugodnosti. Toda pouk se je kljub vsemu nadaljeval. Poleti so strokovni delavci zgradili novo, dobro urejeno gimnazijsko stavbo.
S pritokom novih talentov je tudi kulturno življenje postalo zares živahno, posebno v zimskih mesecih leta 1947. Gledališka skupina je igrala ne samo preproste slovenske igre, temveč tudi najbolj zahtevne svetovno znane, npr. Slehernika. Vrstili so se koncerti, pri božji službi so sodelovali pevski zbori, odrasli, mladinski in otroški. Šolski pouk se je nadaljeval tako resno, da nas je včasih obiskal celo šolski nadzornik. Ocenil je nas učitelje, naše metode, uspehe in pomanjkljivosti in nam dajal strokovne nasvete.
Naj dodam dve prijetni zgodbici iz te dobe:
V tretjem razredu smo začeli nauk o stavku. Proti koncu učne ure sem hotela učence nekoliko preizkusiti. Zato so morali povedati vsak po en stavek. Spodbujala sem jih z vprašanji: kaj dela mama, oče, kaj se godi zunaj, kaj delamo v šoli itd. Lojzek v tretji klopi se ponuja in mu dam priložnost, naj pove. »V šoli je učiteljica žleht.« Razred je kar osupnil, morala sem premagovati smeh. Začela sem pogovor, če je prav rekel, če smemo tako govoriti, če je beseda žleht lepa beseda. Vsi učenci so soglašali, da ne. Medtem se je tudi Lojzku zasvitalo, da nekaj ni v redu in si je prizadeval, da bi popravil svojo napako. Dam mu dovoljenje. Glasno se odreže: »V šoli so učiteljica žleht!« K sreči je tedaj pozvonilo.
Katehet Boris Koman je učencem v postnem času razlagal Jezusovo trpljenje in smrt. Ker ni imel slike, da bi poživil pouk, je potegnil iz žepa škatlico barvastih kred in začel risati na tablo. Bil je talentiran risar. Naslikal je Jezusovo glavo, trpeče poteze na obrazu, trnovo krono, kaplje krvi, vse zelo nazorno in živo. Ob koncu ure je razred obnavljal pouk in znanje. Zastavi jim vprašanje: »Zakaj vsak petek ob treh popoldne zvoni?« Ponuja se več rok, besedo da malemu Martinčku, ki pove: »Zato, da tečemo po malico.«
Čakala sem pred vrati, da bom nadaljevala pouk; ko je g. Koman prišel iz razreda, se je glasno smejal. Kmalu je vsa šola zvedela za tako brihten odgovor.

Leto 1947–1948

Ko smo v septembru začeli novo šolsko leto, je bilo pred nami že vprašanje, kam se bomo izselili. Zastopniki različnih prekomorskih dežel so zbirali prijavljence. Mnogi so odlašali s to odločitvijo, dokler se je dalo. Opravljali smo vsakdanje dolžnosti. Šola se je nadaljevala po zdaj že kar uglajeni poti. Prejemali smo vedno več šolskih potrebščin. Tako je pouk uspešno potekal. Pred zaključkom šole v juniju 1. 1948 sem se tudi jaz že prijavila za naselitev v Kanadi. Moja sestra, ki se je v taborišču poročila, je z možem že odšla v Kanado. Prav tako tudi nekaj skupin fantov in deklet. Poletje smo izrabili za izlete, tudi za hribolaštvo, saj so bile Tirolske gore in Visoke Ture tako blizu. Ko smo se ob koncu avgusta vrnili s takega izleta, me je že čakalo obvestilo, da bo odšla velika skupina deklet iz taborišča 8. septembra. Tudi jaz!

Razhajanje in slovo

Posloviti se je bilo treba od šole, učencev, kolegic, rojakov. To drugo slovo je bilo težje kot odhod iz domovine. Tedaj smo upali, da se bomo kmalu vrnili, zdaj smo pa vedeli, da odhajamo za vse življenje.
Učencev je za šolsko leto ¹⁹⁴⁸⁄₄₉ ostalo skoraj enako število. Družine z otroki so se začele izseljevati šele pozneje, pozno spomladi in v poletju.
Naslednje leto je število otrok že močno upadlo, taborišče se je praznilo. Ob sklepu šolskega leta, junija 1950, se je begunska šola v Spittalu končala. Učence, ki so še čakali v taborišču na odhod, so v septembru sprejeli v nemške spittalske šole. Nekateri so jih obiskovali samo nekaj mesecev, drugi vse šolsko leto.
Samo nekaj družin z otroki se je odločilo, da ostanejo na Koroškem, starejših ljudi pa več. Od učiteljic sta se dve vrnili v domovino iz ljubezni in dolžnosti do ostarelih staršev. Štiri so ostale v Avstriji, napravile potrebne tečaje in poučevale pozneje na dvojezičnih šolah na slovenskem Koroškem.
Največ se nas je izselilo s svojimi ljudmi v prekomorske kraje. Kjer so se osnovale večje narodnostne skupine ali dvorane – tam so se kaj kmalu ustanovile slovenske sobotne šole. Te še zdaj delujejo. Prva leta so poučevali in jih vodili poklicni učitelji in učiteljice. Počasi so pristopili tudi drugi sodelavci, vneti in sposobni za kulturno delo. Vzgojili smo nov rod, da zdaj že naši učenci v mnogih krajih vodijo slovenske šole. Tudi drugi rod rojenih v novi domovini še vedno vneto in redno obiskuje šole, se druži v pevske zbore in nastopa pri igrah.
Svetujejo in pomagajo pa še marsikje učiteljice, ki so začele svoje poklicno delo v spittalski begunski šoli.

Ker slika lahko pomeni več kot mnogo besedi, sem se odločila, da svojo pripoved opremim z nekaterimi fotografijami, ki so se mi ohranile iz tistih treh koroških let. Vse, ki se bodo na njih prepoznali, pozdravljam in jih obenem prosim, da mi katero od njih opišejo: mogoče je še čas, da se ugotovi kdo je kdo.

Opis slike: Najmlajši pred vetrinjsko cerkvijo – Vrtnarica Lali Sešek

Opis slike: Prvoobhajanci, 7. oktober 1945 – Katehet Štefan Kraljič in učiteljici Marica Bastič (levo) in Francka Bolha (desno)

Opis slike: Maj 1947 – Trije otroški vrtci in učiteljice Lali Sešek (levo), Angela Klanšek (v sredini) in Martina Krajnik (desno)

Opis slike: Učiteljski zbor maja 1947 – Ravnatelj Aleksander Majhen na skrajni levi

Opis slike: Maja 1948 – Osnovnošolski drobiž

Opis slike: 1. junij 1947 – Prvoobhajanci vse osnovne šole – Kateheta Gregor Mali in Boris Roman, učiteljice levo Stana Zdešar in Anica Šemrov, desno Polona Pezdir in Marica Bastič

Opis slike: 30. junij 1948 – Del učiteljskega zbora – Sedijo od leve Marica Bastič, Tončka Mravlje, Angela Gospodarič, Viki Holozan, Francka Bolha; za njimi stojijo Angela Klanšek, Mija Markež, Anica Benedik, Marija Arnež, Cvetka Grmek, Pavlina Lovšin, Polona Pezdir, Anica Goršič, Martina Krajnik; v zadnji vrsti Anica Šemrov, Martin Mizerit, Fani Mrak, Slavko Oven in Stana Zdešar

Opis slike: 30. junij 1948 – Tretji razred – Učiteljica Marica Bastič

Opis slike: Junij 1948 – Učenke tretjega razreda, katehet Boris Koman in učiteljica Marica Bastič

Opis slike: Otroci pri igri med barakami – Učiteljici Lali Sešek in Anica Benedik