Avtor: Andrej Vovko

V Trg republike preimenovani nekdanji ljubljanski Trg revolucije je bil v letih trnovega prehoda iz komunističnega totalitarizma v z mnogimi otroškimi boleznimi obremenjeno slovensko demokratično državo priča precejšnjega števila zborovanj »novega tipa«. Spomnimo se le sneženega zborovanja v prid takrat še enotne slovenske četverice (danes je pač še trojka), svečanosti ob proglasitvi samostojne slovenske države in velikega, bolj ali manj spontanega protestnega shoda ob postkomunističnem žaganju dosedaj edinega resničnega slovenskega obrambnega ministra Janeza Janše.
V primerjavi s temi in še nekaterimi drugimi prireditvami na trgu, ki ga kljub minuli peti obletnici slovenske demokracije še vedno »krasita« spomenika sicer kot kafra »izginuli« revoluciji in »očetu socialističnega samoupravljanja« Edvardu Kardelju, ki ima še vedno edini pravico do obraza sredi gruče bivših samoupravfjalcev, je bil »triumf« 14. maja 1995 po svojem duhu in svoji scenografiji pač »star«. Tisti, ki nas ni zapustil spomin, se »veličastnih manifestacij« bolj ali manj podobne vrste še dobro spominjamo iz naše jugoslovanske preteklosti. Ponovno smo lahko občudovali znano scenografijo, prapore z rdečo peterokrako zvezdo, ki so jo, da bi bila ironija še večja, nosili pripadniki nove slovenske vojske, ki so se zmagovito borili proti njej med našo vojno za neodvisnost leta 1991. Kot je bilo razbrati s televizijskih zaslonov, je triumfalna kuliserija uspešno poudarila Kardelja in tovariše in tudi spomenik revoluciji.
Celo uradni televizijski napovedovalec triumfalnega spektakla z bivšega Trga revolucije je moral ugotoviti, da je med njim in slavnostmi po evropskih mestih bistvena razlika. Medtem ko so bile proslave v Londonu, Parizu in celo v Moskvi v duhu prijateljskih srečanj pripadnikov obeh v vojno vpletenih strani, tako zmagovite kot poražene, in so po francoski prestolnici celo skupaj s francoskimi paradirali pripadniki nemške vojske, pa je bil ljubljanski »triumf« izpeljan v tradicionalno boljševističnem slogu poveličevanja zmagovalcev izpred petdesetih let. V glavnem so v podobnih tonih in piskih izzvenele tudi prejšnje »državne« manifestacije v Topolšici, na Orlah, v Cankarjevem domu, v slovenskem parlamentu … Predsednik slovenske vlade si kot tretjega zla poleg nespornih nacionalsocializma in fašizma ni
»upal« imenovati tudi komunizma, pač pa se je zatekel k stalinizmu. (No, tudi izpričanega zločinskega Stalina je v teh dneh skušal rehabilitirati predsednik »demokratične« gruzinske vlade Ševarnadze).
Vedno bolj neprepričljivemu »predsedniku vseh Slovencev se v svojem nastopu« ni posrečilo kaj prida otresti desetletja zaukazanega besedovanja o tragični slovenski zgodovini 1941–1945. Nedvomno je pomenljivo, da g. Kučan še ni zmogel simboličnega dejanja poklona žrtvam in obžalovanja na kakem komunističnem medvojnem in povojnem množičnem morišču, in to niti v letu 1990, ko je bil zelo blizu kočevskih brezen. G. predsednik je pregovorno dobro poučen in nedvomno ve, da je bilo po vojni pobitih vsaj desetkrat več kot »nad tisoč«, kot se je sprenevedal v svojem govoru.
Slovenci smo imeli torej uradno državno praznovanje, kot so nam ga vsilili z za demokratične norme nesprejemljivim preglasovanjem dediči bivše vsemogočne komunistične partije. Tem si je, kot je dovolj znano, uspelo z raznimi rjavo-rdečimi in podobnimi trojanskimi konji na volitvah 1992 in s kasnejšimi nakupi poslancev in poslanskih skupin zagotoviti učinkovit glasovalni stroj, ki je med drugim poskrbel, da ostajajo tisti, ki so se pred petdesetimi leti borili na protikomunistični strani, brez vsakega moralnega in materialnega zadoščenja za prestane krivice. V naši državi se tako tudi po formalnem koncu prejšnje totalitarne države v posmeh demokraciji nadaljuje svojevrsten »rdeči apartheid«, ki se med drugim kaže tudi v besni medijski vojni, v besednih in celo fizičnih napadih na vse tiste, ki so si drznili na glas povedati, da ne mislijo proslavljati konca vojne po zaukazanem scenariju, ki hudo spominja na čase, ki bi morali po vsej pravici že na smetišče zgodovine. Nekateri postopki, ki smo jim bili priča ob praznovanju 13. maja, tako »civilizirani« postopek policijskih oblasti ob odstranitvi prsti z desetin in desetin slovenskih morišč, zbuja boleče spomine na čase, ko takrat še javno razglaševane revolucionarne oblasti svojega zmagovalnega ideološkega sovraštva niso zaustavile niti pred grobovi svojih nasprotnikov.
Kdor še vedno hrani zgodovinski spomin, ve tudi, na kakšnih majavih nogah je zaklinjanje na »protifašistično koalicijo«, ki je nadomestilo nekdanje malikovanje revolucije. Ves komunistični predvojni, medvojni in povojni tisk lepo priča, kako so bili v očeh vodstva partizanskega gibanja uvrščeni »zavezniki«: na čelu Sovjetska zveza, Rdeča armada in Stalin, na repu Angleži in Američani. Ni še tako dolgo, ko so si vrhovi partizanskega gibanja prizadevali kar najbolj zmanjšati, če že ne zatajiti vojaško pomoč zahodnih sil. Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi bil slovenski »triumf« leta 1995, če bi se recimo Angloameričani izkrcali v Istri leta 1943 in se takrat spopadli z zavezniškimi silami Nemcev in partizanov ali če bi se uresničila leta 1945 načrtovana Operacija Everest: načrtovani vojaški spopad med Angloameričani in Titovo armado za Trst in Julijsko krajino. Podobno bi bilo zanimivo vedeti, ali so bili med sodelujočimi ameriškimi veterani tudi taki, ki so se spopadli s komunizmom bodisi na Koreji ali v Vietnamu, in ali so Američani, ki so menda zelo hvaležni partizanom za svoje rešene letalce, pozabili na posadki tistih dveh letal, ki so ju leta 1946 sestrelili nad Slovenijo.
Maj 1995 bo šel v slovensko zgodovino kot tragično neizrabljena priložnost. Nihče od Slovencev dobre volje ne zanika zaslug tistim partizanom, ki so odšli v boj z iskrenim domoljubjem in ki niso tega boja umazali z boljševistično revolucijo in z njo povezanimi zločini nad civilisti, ranjenci in ujetniki. Vsaj tisti, ki so iz tega svojega dejanja niso skovali dolgoletnih dobičkov kot njihove vodje, bi morali, podobno kot redke izjeme med njimi, vsaj zdaj dobiti moč, da bi se vsaj na stara leta, če se niso mogli ali znali med vojno, otresli obnašanja, zaukazanega od komunističnih politkomisarjev, in sodelovati na resnični vseslovenski spravni svečanosti. Namesto tega pa smo doživeli »triumf«, ki je pomenil nadaljevanje tradicije rimskih triumfov nebrzdanega slavljenja zmagovalcev in znašanja nad premaganimi. To je nov dokaz, da dobivamo tisti, ki nam je samostojna Slovenija resnično pomenila prvo lastno državo, od padca Demosove Peterletove vlade aprila 1992 in sestave nesrečne koalicije januarja 1993, vedno grenkejši občutek, da ta država postaja vedno manj naša. Na taki rakasti poti »triumfov«, ki obujajo strahove v svetu bankrotiranega komunističnega sistema, nas vodi vedno bolj stran od Evrope, tudi od nekaterih naših sosedov v balkanskem prostoru. Prav v času dvomljivega triumfa se je na pliberškem polju uradna Hrvaška spominjala povojnih žrtev komunističnega nasilja in na spominskih svečanostih konca vojne so drugo ob drugi enakovredno omenjali obe vanjo vključeni vojskujoči se hrvaški strani: ustaško-domobransko in partizansko. Pri nas je zveza borcev bojkotirala resnično spravno zamišljeno svečanost v Kranju, ki jo je za vse v vojno vpletene strani in kategorije organiziral sin partizana Vitomir Gros. Tistim, ki se opajajo s »triumfi«, pač ne more biti do sprave. Kot so ponovno pokazali majski dogodki, do tistega dela sprave, ki bi moral biti častna obveznost slovenske države do vseh njenih državljanov brez desetletja podedovanih ideoloških diskriminacij, ni niti sedanji oblastni večini, sestavljeni iz strank, recikliranih iz bivše zveze komunistov. Če volitve leta 1996 ne bodo bistveno spremenile teh razmerij, se nam utegne kaj lahko zgoditi, da bomo, namesto da bi nas sprejeli v Evropo, ostali na idejnem Balkanu in odšli nespravljeni in v medsebojnem sovraštvu v naslednje tisočletje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svetloba in sence na Rogu Mirko Kambič