Revija NSZ

Unda irremeabilis

Jun 1, 1995 - 1 minute read -

Avtor: Brane Senegačnik


Svetlobe val, ki pada skozi kostanje

umirajoč, iz listov rož kaplja

na pesek, pot kamnito, in igra

se z njimi: riše jih in tone vanje.


Kot voda preko bronaste kotanje

razliva noč se v zrak, ki trepeta.

Neslišni dež skrivnosti: kakor da bi temne rože padale ti v sanje.


Molčanja val ti ustnice srca

zagrinja; – zadnje lastovke

letijo vse niže nad zelenkasto gladino


in zgubljajo se v mrak … in misel ta,

ki v njej ožarjene še hip živijo,

v nebo se dvigne in zdrsi v tišino.