Avtor: Brane Senegačnik

Svetlobe val, ki pada skozi kostanje

umirajoč, iz listov rož kaplja

na pesek, pot kamnito, in igra

se z njimi: riše jih in tone vanje.

Kot voda preko bronaste kotanje

razliva noč se v zrak, ki trepeta.

Neslišni dež skrivnosti: kakor da bi temne rože padale ti v sanje.

Molčanja val ti ustnice srca

zagrinja; – zadnje lastovke

letijo vse niže nad zelenkasto gladino

in zgubljajo se v mrak … in misel ta,

ki v njej ožarjene še hip živijo,

v nebo se dvigne in zdrsi v tišino.