Avtor: Tine Velikonja

Ne vojna za Slovenijo, ampak oviranje nasprotnika pri umiku

Znano je, da Titu leta 1944 ni uspelo pretentati zahodnih zaveznikov samo s svojimi obljubami o parlamentarni demokraciji, ki jih je potrdil s sporazumom z londonsko kraljevo vlado, ampak tudi s podatki o moči svoje armade, saj jim je zatrjeval, da bo ob kapitulaciji Nemčije in ostankov Italije zlahka in gladko opravil z vsemi sovražnimi formacijami, ki bodo takrat na ozemlju bivše Jugoslavije.
Vsi poskusi Titove vojske, da bi zajezila reke umikajočih vojakov in civilnih beguncev, so bili neuspešni. Izkazalo se je, da so bile njene armade prešibke, prepočasne in premalo motivirane. Tisto, kar so počele do 16. maja, ni bila vojna za Slovenijo, ampak oviranje in uničevanje sovražnika na umiku. Ta ni imel najmanjšega namena obdržati zasedeno ozemlje. Skušal se je samo kakorkoli prebiti do zahodnih zaveznikov, da bi si rešil življenje. Priti v roke podivjani rdeči armadi ali krvi željnim Titovim partizanom je pomenilo smrt.
Nekako se še da razumeti položaj na Primorskem, kjer je partizanske generale zanimal samo Trst in jim je bilo malo mar za pisano dvajsettisočglavo sovražno vojsko, ki jim je brez večje praske ušla čez Sočo. Da pa so morali na Gorenjskem nemočno gledati, kako jim uhaja tisto, česar za nobeno ceno ne bi želeli izpustiti iz rok, namreč domobranska vojska in z njo povezani civilisti, pa je bilo poniževalno. Ves čas od prvih previdnih spopadov okrog Postojne okrog 1. maja pa do zasedbe Ljubljane zjutraj 9. maja so bili v stiku z umikajočim se sovražnikom. Potem pa jim je zmanjkalo moči in volje, da bi ga s hitrimi manevri obkolili in uničili. Razpršene skupine partizanov so z gričev opazovale človeško reko, kako se cepi v rokave in spet združuje, si dajali duška s samotnimi streli ali napadi s pehotnimi minami po čelu in repu kolone, medtem ko jim je glavnina polzela iz rok. Zato še danes nepomirljiva jeza, ker je nasprotnik tako zlahka razbil zaporo na Dravi pri Borovljah. Celo čez nekaj tednov vrnjeni domobranci niso bili prava uteha za tisto sramoto. Seveda se pa ob dilemi: Koroška ali domobranci, niso obotavljali niti za hip.
Bolj uspešni so bili na Štajerskem, ne zaradi svoje vojaške moči, ampak zaradi dogovora z zavezniki. Na Poljani jim je 15. maja po številnih pregovarjanjih šest dni po kapitulaciji padla v roke desetkrat močnejša Löhrova armada. Hrvaški vojski je v številnih juriših uspelo, da se je po ozkih in nevarnih dolinah prebila čez avstrijsko mejo, tam pa so jo Angleži, zgneteno na libuški gmajni, prepustili Titovim partizanom, ki spet niso vedeli z njo početi nič bolj pametnega, kot da so jo pobili.
Vojna v Sloveniji bi se lahko končala 9. maja. V zaključnih bojih ni Titovi vojski uspelo zasesti niti kvadratnega metra zemlje, ki bi ga ne bila dobila tudi sicer. Ni šlo za ozemlje ne za vojaško opremo in orožje, ampak za meso in kri!

Varljivo upanje

Varšavski upor nam bi moral biti v pouk, da se nikdar ne smeš zanesti na druge, pa če so še taki zavezniki. Pri njih večina tistega, kar obljubljajo, ni uresničljiva, predvsem pa v kritičnem trenutku niso pripravljeni napraviti nič takega, kar bi jim lahko škodovalo. Ne bodo dali od sebe nekaj, za kar se jim zdi, da bodo morda pogrešali. Še hujše je, če takega zaveznika sploh ni in smo si predstavo o njem ustvarili v svoji zmedeni glavi, namesto da bi skušali z vso odgovornostjo poiskati izhod iz zagate, v kateri smo se znašli.
Človek v stiski se oprijema najtanjše bilke; bolj se potaplja in mu leze voda v grlo, bolj upa. V kričečem nasprotju z resničnostjo se slepi, da se bo zadnji hip zgodilo nekaj odrešilnega, kakor obljublja svetopisemski rek,ki se glasi približno takole: »Kadar je stiska najhujša, je pomoč najbližja.«
Tako upanje je zavladalo v Sloveniji, zlasti pa v Ljubljani in Novem mestu, v četrtek, 3. maja zvečer, še bolj pa v petek, 4. maja zjutraj, leta 1945, brž ko so se po ulicah pojavili prodajalci časopisov. Z velikimi črkami je bila objavljena vest o slovenski vladi, ki je prevzela oblast v Sloveniji, o preimenovanju domobrancev v Slovensko narodno vojsko; natisnjena je bila tudi vsebina telegramov, poslanih voditeljema zahodnih zaveznikov Churchillu in Trumanu in morda še komu. Prebirali smo tiste stavke, kot bi bili suho zlato. Glasno in vzhičeno smo vzklikali, obrazi so se nam svetili, tesnoba pri srcu se je topila in sonce, ki je tisti pozni pomladi tako radodarno metalo svoje žarke, je bilo še bolj svetlo in toplo. Zdelo se nam je, da smo priča čudežnemu obratu, ki se nam je zdel še pred nekaj dnevi nemogoč. Sporočilo je bilo prepričljivo in samozavestno. Zahodna državna voditelja nam bosta kar padla okrog vratu, njuna vojska je že nekje na Vrhniki in Titova armada se bo pohlevno ustavila na hrvaški meji. Tistih nekaj slovenskih partizanov, kolikor jih je še bilo, pa bo ostalo na prostoru, kamor so jih zrinili udarni bataljoni. Kdo si je lahko pri vsem tem mislil, da telegrami ne bodo videli niti Trsta.
Medtem ko smo 4. maja v Ljubljani in Novem mestu slavili, so domobranci in Nemci po silovitih borbah zapuščali Kočevje in je domobranska policija morila na Turjaku. Jugoslovanska armada je bila v Trstu že nekaj dni. Primorski domobranci so se že 30. junija zvečer skupaj s četniki in vojaki prostovoljskega srbskega korpusa prebili čez Sočo in zlili v Furlanijo. Padla je Postojna, 29. hercegovska divizija je nezadržno prodirala proti Planini in Rakeku, prekomorska brigada je že silila čez zasneženi Vršič v Zgornjesavsko dolino, na Notranjskem je bil dan splošni preplah, na Dolenjskem pa so izgubljali dragoceni čas in čakali na navodila.
Že v soboto, 5. maja, so se, kot smo že pisali (Zaveza, 13, 32–43), novoizvoljena vlada, škofija, člani časopisnih redakcij in Rupnikov ožji krog spravljali v avtomobile in se odpravljali čez Ljubelj in Podkoren. Ujeli so pravi čas. Nikogar pa ni bilo, ki bi dal povelje za pospešeni umik ostale vojske. Ta bi bil še vedno možen proti zahodu. Potrjena je bila vest, da so zavezniki obstali na Soči, za avstrijsko Koroško pa ni bilo jasno, kako daleč bodo prodrli Rusi.
A tri dni se je še dalo priti do Celovca. Še v ponedeljek, 7. maja, sta bila mostova čez Dravo prosta, 8. maja pa je bila pot zaprta.
Večina primorskih domobrancev se je rešila, tudi posadka iz Idrije. Napotila se je čez Črni Vrh in Col, prišla v nedeljo, 29. aprila, v Ajdovščino in se 30. aprila zvečer skupaj z drugimi prebila čez Sočo.
Žal ta podvig ni uspel posadkam iz Grahovega ob Bači, Tolmina in Kobarida, ki so se umikale po dolini Soče. Povelje je bilo, da naj se idrijskim domobrancem pridruži tudi posadka iz Veharš, ker je spadala v primorsko domobranstvo. Bila je močna, saj je štela okrog sto ljudi. Poveljnik Nace Hladnik, študent, je odločil, da ne bodo šli s primorskimi, ampak se bodo raje pridružili notranjskim domobrancem.
Že januarja leta 1945 se je bil uprl, da bi se posadka premestila na Col, kakor je zahtevalo poveljstvo v Trstu. Zato tam postojanka ni bila ustanovljena. Vojaško gre za nedopustno samovoljo, človeško pa se da razumeti. Čutili so se bolj povezane z Rovtami in Št. Joštom, odkoder so bili večinoma doma. Dvojno nepokorščino so plačali z življenjem.
Če bi ubogali povelje, bi se umaknili z drugimi primorskimi domobranci in se rešili.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Skozi Tržič Marjan Kocmur

Prevara

Zgodbe v filmih katastrofe se odvijajo po vedno istem kopitu. Omenil bi jih samo nekaj: Požar v nebotičniku, Letališče, Odrešitev, Potres, Titanik, H-8, Živi in Osmi potnik. Začne se preprosto, pokažejo nam protagoniste. Nekdo se ravno ločuje, drugi ima težave v službi, tretji se nerad odpravlja v pokoj; obvezno so zraven mlada družina, novoporočeni zakonski par, moški, ki bo odigral vlogo junaka, ter seveda omahljivo in čedno dekle, ki se ga bo na koncu oklenilo za vse življenje. Domov odhajamo potešeni in zadovoljni kljub prizorom groze, ki so nam jih kazali, in ljudem, ki so izgubili življenje.
Ko sedimo v temi pred filmskim platnom, občudujemo vrtoglavi nebotičnik, hitro zračno ptico, mogočno ladjo, divjo reko. Kmalu vplete režiser v pripoved temne tone tako v glasbi kot na sliki in nas s tem opozori, da nas lahkotna zgodba ne sme zapeljati. Katastrofa ne trešči vedno z jasnega neba. Zato junaki pogosto ne spoznajo takoj, kako resen je položaj: trk v ledeno goro, rušilni potres, stoletna voda, napad pošasti, čelno trčenje, vihar, padec letala, atentat.
Tole, kar bom napisal v tem poglavju, bi bil lahko scenarij za podoben film katastrofe; za pokušnjo je podana samo ekspozicija in začetek zgodbe. Šest sošolcev 5. razreda škofijske klasične gimnazije v Ljubljani nas sklene, da bežimo na Koroško na čimbolj varen način: Aljoša Basaj, France Hočevar, Lojze Lesar, Jože Podržaj, jaz in brat Jane. Pol nas je Ljubljančanov, pol z Dolenjske. Tri dni pred koncem vojne 5. maja 1945 oblečemo uniformo vojakov poražene vojske in se ji pridružimo pri umiku. Nič pravega se ne dogaja. Spopad s partizani za dravske mostove pri Borovljah se nam zdi le prvovrstna predstava, saj ni čutiti, da spodaj na poljanah umirajo ljudje. Temnejši toni zadonijo 12. maja na bregovih Drave, ko moramo oddati orožje, po treh tednih, 29. maja, katastrofa: prevarantska izročitev sovražni vojski.
V Teharjah sta Aljoša in Lojze ubita, drugi preživimo. Samo s koncem je nekaj narobe. Kdo bo zadovoljen s filmom, v katerem se preživeli vračajo brez kančka zmagoslavja ter jih pričakajo zdesetkani svojci, izropani domovi in 45-letno suženjstvo.
Največja pokora pa je glavni junak v moji osebi, saj ni na njem nič takšnega, kar bi bilo vredno pozornosti. Skratka, junakinja bo morala biti ena od deklet, ki preživi Teharje, in kot Meta v Samorastnikih začne na svoje, rojeva otroke na pogorišču in vleče plug po izsušeni zemlji.
Aprila leta 1945 je v cvetu moškosti izkrvavel iz razjede na dvanajstniku stric France, mamin brat. Na pogrebu se je zbrala vsa žlahta, med njo tudi priženjeni stric dr. Ivan Stanovnik. Ko takole odhajamo skozi vrata cerkve pri sv. Petru, pove: »Angleži so že na Vrhniki.« Z obraza mu odsevata zadovoljstvo in sreča, pa tudi ponos. Spada v vodstvo OF in mora vedeti, kaj pripravljajo komunisti, kljub temu pa se prihoda zahodnih zaveznikov veseli. Predvsem pa se ga veselimo Velikonjevi. A Angležev aprila ni v Ljubljano, tudi maja jih čakamo zastonj. Treba bo bežati. Prvi dnevi prekucije so najbolj nevarni. Mimogrede si ob glavo.
V soboto, 5. maja, se zglasimo, France že teden dni prej, na sedežu dopolnilne čete slovenske narodne vojske v Dravljah, v sedanji šoli Valentina Vodnika. Prepričani smo, da ne odhajamo za dolgo.
Nič ne vemo za vrvež okrog nas. Občutek imamo, da smo se vselili v hišo, ki je prvotni prebivalci še niso zapustili … Ni pravega reda, nobenega zbora, moja obleka je pisana, suknjič je rjavkast, hlače prekratke. Zaposlijo nas. Inštruktorji nas urijo v topografiji. Prvič v življenju mi dajo v roke puško. Nobenih zaklinjanj. Pusto razstavljanje, sestavljanje in vaje v merjenju na cilj. Vmes spanje na pogradih. Franceta pošljejo h kmetu, da bo stražil konja, ki ju bomo potrebovali za prevoz. Izvemo, da je napodil Nemce, ki so hoteli konja zase.
Na Vodnikovi cesti se ne dogaja nič. Nihče od poveljnikov in inštruktorjev ne odpre ust, da bi nam razložil, kaj počne naša vlada in kje so Angleži. Z Vrhnike do Ljubljane pa spet nimajo tako daleč. Nismo preveč radovedni. Zdi se nam, da dela čas za nas, da je pobuda na naši strani. Če bomo že morali zapustiti Ljubljano, ne bo treba daleč in ne za dolgo.
V torek, 8. maja, me popoldne z Janetom pustijo, da greva domov po slovo. Ne vem, kako je to mogoče, če vedo, da gremo zvečer na pot. Morda upajo, da se bova premislila in ostala. Vrneva se. Očetove solze ob slovesu mi ne gredo iz glave. Nikdar jih nisem videl pri njem, pa je bilo včasih hudo. Česa se le boji? Zase že ne. Le kdo mu kaj hoče, tako staremu in zdelanemu. Midva pa bova vsak čas na varnem.
Ob 18. uri nam sporočijo, naj se v dveh urah pripravimo na pot. Imamo dovolj voz, hrane, streliva in konjev. Franceta so pobrali kuharji in gre s komoro. Naš odhod se zavleče in je že tema, ko zakorakamo po Vodnikovi cesti. Nekaj čez sto nas mora biti. Drugih ne poznam, samo sošolce. Zame je puška prevelika in pretežka. Ne morem si je urediti, da me ne bi tolkla zadaj po stegnih. Obute imam očetove čevlje. Mehki so, narejeni nalašč zanj, da je laže hodil. Ni jih še veliko nosil. Čeprav je čudno opletal z nogami, se na čevljih ne pozna. Ustavimo se že pri prvih draveljskih hišah. Okna nizkih kmečkih hiš so zaprta in v temna, kot da je vse izumrlo. Z gradu se slišijo topovi, ki tolčejo nekam proti Barju. Ne odnehajo. Kje je le in kakšen ta sovražnik, da niti ne odgovarja.
Hodimo skoraj neslišno, bolj glasni so vozovi in konji, ki spočito prhajo in otepajo z repi. Pridemo do Celovške. Ustavimo se in stojimo, ko smo se komaj ogreli. Nemška motorizirana kolona nekje od Kleč ali Domžal ravno pred nami zavija proti Gorenjski. Po mojem prihaja s Štajerske. Ne vidimo, kakšna vozila so, samo luči. Noče je biti konca. Ena ura, dve uri. Zdaj morajo biti prvi že v Celovcu. Streljanje z gradu potihne. Ne vemo, da je eden od topničarjev naš sošolec Jožko Kragelj.
Ne manjka veliko do polnoči, ko se premaknemo. Priključimo se domobrancem, ki prihajajo iz ljubljanske, pred Šentvidom pa tudi iz podutiške strani. Prej smo se obirali, zdaj pa hitimo ob robu ceste, mimo nas pa v obeh smereh švigajo avtomobili. Tankov ali oklepnih vozil ni videti. Le betonska cesta, mi pa po dva in dva molče ob strani mimo Mednega. Jane je bolj vzdržljiv in mu ni nič, mene pa začne na medvoškem klancu zdelovati. Žulijo me čevlji, noge so težke, puško bi najraje vrgel v grm. Kaj naju je le prijelo, da nisva šla pravočasno na vlak. Bila bi že na suhem, zdaj pa sva zabredla v to godljo. Kako se bo končal ta nočni izlet v neznano. Vojska je vojska; imaš orožje in se lahko braniš, obenem pa si večna tarča. Star sem že šestnajst let, pa največja reva med vsemi sošolci. Kmečki fantje se držijo, kot bi šli na ohcet, vajeni so vsega, tudi dolgih poti. Stiskam zobe, tema je in hodim bolj na pamet malo po betonu, malo po bankini. Sorškega polja in njegove ceste, ki ga reže na dvoje, noče biti konca. Jeprško cerkev prepoznam v temi. Še pred šestimi leti smo hodili iz Sore mimo nje v gozd nabirat borovnice in gozdne jagode. Brž ko je imela moja šalica pokrito dno, sem se usedel in z velikim užitkom vse pojedel. Mama je bila huda, vendar ne zares. Dekleta so bila bolj pridna, zame in Janeta pa so že tako vedeli, da sva pravi zgubi.
Saj ni čista tema. Noč je jasna, lune ni videti nikjer, zvezde niso preveč svetle, a tam daleč za nami mora nekaj goreti. Še pred dvema tednoma smo kopali jarke okrog Rožnika. Začeli smo prve dni februarja blizu Brda na levem bregu Glinščice. Najprej kar čez polje, potem pa na robu gozda okrog hriba. Delali smo skupaj s fanti z realke in drugih gimnazij. Spominjam se, da so bili med njimi Brane Kratohvil, Janez Šinkovec in drugi. Kakšnih vse so se znebili. Govorili so o dekletih. Z njimi je prišel najdlje Braco Mušič. Dominik Smole je kar naprej hodil okrog in žical cigarete. Ne pravih, samo kakšen čik. Imel je sežgane prste, ker je kadil do konca. Janez Menart je pravil o svojih kupčijah z gumbi in trakovi. Nisem mogel pozabiti tiste votline na Šentpetrski cesti, odkoder je kot iz groba prihajal glas njegove mame: Janez, Janez! Všeč so mi bili, ker so bili taki frajerji. Naslanjali so se na lopate, večinoma sploh niso lezli v jarek, ampak samo nekaj poravnavali. Kasneje so se znašli in se javili v Holzkolone; sekali so drevje in žagali hlode za bunkerje. Bili so pravi mojstri. Zjutraj so podrli drevo, stalno nekaj merili in zlagali in še do kosila niso končali. Naši iz škofijske gimnazije, večinoma kmečki fantje, pa so garali kot ponoreli. Mene so proglasili za lenuha. Da sploh ne zaslužim tiste zajemalke s fižolom in makaroni. Herr Rippe se je blaženo smehljal, ko jih je gledal, kako mahajo s tistim orodjem. Kaj se le ženejo! Komu bodo služili tile jarki in leseni bunkerji?
In zdaj sem tu, na negotovi poti in sploh ne vem, kaj hočem. Nisem čisto prepričan, da si rešujem življenje. Oni fantje zdajle spijo, jutri pa se bodo širokoustili po Ljubljani in vzklikali partizanski vojski. Nekaj se jih bo odločilo za orožje, saj ne bodo nič tvegali, postavljali se bodo pa vseeno. Tiho smo, tudi z Janetom se ne pogovarjam. Niti stokati se ne upam.
9. maja ob štirih zjutraj smo končno pred Kranjem. Zavijemo na dvorišče gostilne na vrhu klanca. Takoj me zmanjka. Ko se zbudim, je sonce že visoko in pripeka. Nisem še pravi. Žulimo kruh. Po strmi poti se spustimo do Save in pijemo vodo. Prava snežnica. Noge imamo otrple od nočne hoje, vse me boli. Sezujemo se in namakamo zdelana stopala. Aljoša je ves izgubljen in vprašuje po očetu, ki mora biti nekje blizu. Mečemo kamenje čez vodo. Jožetu in Lojzetu nese na drugo stran, Janetu le malo manj, meni komaj do tretjine. Najraje bi zaspal na bregu. Pa kaj vemo, kdaj se bodo odpravili naprej. Nas bi kar pustili, saj ni nobenega nadzora, smo samo velika čreda.
Postavim se nekam nad Savo in občudujem Karavanke. Visoke grape so še polne snega, vrhovi pa taki, kot bi šlo za himalajske osemtisočake. Vroče je, da bi se kar slekel.
Nikjer ne vidim naših poveljnikov. A popoldne ob dveh premik. Navzdol do Save, ki je narasla, saj vroče pomladansko sonce z vso silo topi gorski sneg. Pred vojno smo šli peš na Brezje, čez Sorško polje ob Savi, naprej pa po tejle, kjer smo sedaj. Do Kranja je šlo, potem pa me je sonce tako zdelalo, da so me morali od Podnarta naprej nositi. Naši starši niso imeli pojma, koliko prenese devetletni fant; tudi tole potovanje bi nama bilo prihranjeno, če bi se količkaj potrudili in naju prepričali, naj raje ostaneva doma.
Desno na vrhu gorijo tovornjaki in barake. Mogočna reka smo, saj ni videti čela, čeprav vidimo nekaj kilometrov daleč, in ne repa zadaj na cesti, ki se spušča proti Savi. Civilistov ne vidim, tudi ne Nemcev, samo domobrance in njihove komore. Pri Naklem na mostu eksplozija. Jože je na železniško progo zabrisal ročno granato. Smeje se, ko prestrašeno gledamo, kaj se je zgodilo. Drugi se sploh ne zmenijo.
Vasi ob cesti proti Tržiču so prazne, hodimo leno, se ustavljamo, vendar smo zvečer že v Tržiču. Sonce nam je izpilo vso tekočino, vode pa nikjer. Na začetku ozke glavne ulice potrkamo na hišna vrata. Ker se nihče ne oglasi, gremo na dvorišče, tam je vodovodna pipa in se napijemo po mili volji. Voda je hladna. Svarijo nas, da nam ne bo dobro dela.
Spet postaja. Vozovi na ozki cesti in divji klanec zunaj mesta. Udarci z bičem, kričanje, potiskanje voz. Mrači se. Naše komore ne vidim več. Gremo po travi ob cesti in se ne oziramo na nikogar. Ne vem, kako da se nismo izgubili ali raztepli. Ustavimo se pri Sv. Ani (današnjem Podljubelju) na širokem travniku. Pravi vaški sejem. Vse polno civilistov, kot bi prilezli iz tal. Izvemo, da čakajo tu že dva dni. Obupani so. Prišli so pod te mogočne gore, ki so jih s svojih dolenjskih in notranjskih gričev videli samo ob jasnem vremenu. Nikjer ni videti, da se bi dalo priti čez. Počutijo se kot miši v pasti. Čakajo na domobrance, saj so partizani že na Koroškem in ne pustijo čez Dravo.
Zaspim. Ko se zbudim, je že 10. maj. Vnebovhod je. Nihče ni slišal za predor, ki je izkopan skozi Karavanke. Ljubeljske klance in ovinke poznam iz šole. Učili smo se o motornih dirkah. Vem tudi, da je Ljubelj visok nekaj nad 1300 metrov. Ko se razgledam po dolini, me postane strah za to množico. Glava pri glavi, tam spredaj, kjer se bregova zbližujeta, pa se že vije kolona preobloženih voz, ki jih vleče živina.
Na lepem povelje, da jih moramo prehiteti. V breg skoraj tečemo. Nič ne zaostajam. Dobro se mi zdi, da sem jim kos. Barak nimamo za mar, zagledamo cerkvico in izvemo, da je tisto prava Sv. Ana. Pred nami nasipi razbitega skalovja kot nekaka ploščad. Ko se povzpnemo nanjo, zagledamo črno luknjo predora. Ta luknja nas bo rešila pred partizani, ki jih sicer ni od nikoder, a govorijo, da so nam že za petami. Oddahnemo se. Po prerekanju z Nemci se zaženemo vanjo in globoko zadihamo. Čez pol ure smo že na drugi strani. V skladišču si poiščemo boljše puške. Nato brcamo in prevračamo vreče s kakavom, s katerim si ne vemo pomagati. Dolga pot navzdol me je ožulila do krvi, ob 17. uri gala predstava nad Borovljami, ko Rupnikov bataljon izbori prehod čez mostova na Dravi.
Dovolj za ekspozicijo celotne zgodbe. Kamera bi se nato zadržala pri 12. maju in posnela pot čez reko, pokazala prihod v Vetrinj, 29. maja prevaro v Pliberku, 1. junija Teharje, 9. avgusta ob 5. uri zjutraj pa mene in brata pred našo hišo zraven šentpetrske cerkve z mamo na pragu. »Odkod pa vidva; papana so ustrelili.«

Predhodnico so dobili v pest že v torek, 8. maja

Milan Pečjak nam odkriva doslej neznano poglavje, da se je že 6. maja navsezgodaj odpravil na Koroško ljubljanski bataljon domobrancev. Vodili so ga štabni oficirji, med njimi poveljnik Krener. Novopečeni general je deloval klavrno, švigal v svojem avtomobilu in usmerjal kolono skozi predor. Nikoli ni povedal, kaj je imel v načrtu, ali beg na varno ali posredovanje pri zaveznikih. Vse kaže, da med našo in nemško vojsko ni bilo nobenega sodelovanja, čeprav očitajo domobrancem ravno ta greh, da so se umikali skupaj z Nemci. Nemci so mislili samo nase, odrivali svojega zaveznika, kjer se je le dalo. Spor je postal očiten pri prerivanju skozi ljubeljski predor. Neke telefonske in radijske zveze so morali imeti in biti obveščeni, da so partizani že na Koroškem. Krenerju tega niso povedali, in tako je njegova skupina nič hudega sluteč v torek, 8. maja, prikorakala do Borovelj in padla v roke partizanom. Kot vemo, je štela partizanska vojska v Borovljah in njihovi okolici največ tisoč vojakov. Obkolitev je bila tako nenadna in nepričakovana, da sploh ni prišlo do pravega streljanja. Krenerju je uspelo, da je v avtomobilu pobegnil nazaj proti predoru in na drugo stran, zapuščena vojska pa je postala lahek plen partizanov. Le redkim je uspelo pobegniti, drugi so bili pobiti neznano kje.

Vse poti peljejo čez Ljubelj

V zapisih o umiku čez Ljubelj smo se doslej zadrževali predvsem pri civilistih in vojakih z Blok, iz Cerkniške doline, Loške doline in Menišije, le bežno pa omenili umik s področja Polhograjskih Dolomitov. Titova armada se jim je na začetku izognila, saj je prodirala predvsem po glavnih cestah. Domobranci in civilisti so imeli tako dovolj časa, da so se brez pretirane naglice umikali čez hribe v Poljansko dolino. Trije nam bodo pripovedovali, kako so se dolomitska, rovtarska in logaška skupina umikale po dveh strugah, čez Pasjo ravan na Log v Poljanski dolini ali čez Suhi dol mimo Gorenje vasi. Rokava sta se združila pred Škofjo Loko, potem pa po glavni cesti skozi Kranj in Tržič. Na zunaj je bil videti umik usklajen, nikjer niso pustili civilistov zadaj, vedno počakali, da so šli naprej. Vse kaže, da je vsaka enota delovala samostojno in nepovezano z drugimi. Da ni prišlo do katastrofe že pred Ljubeljem, ni zasluga domobranskega štaba. Bolj se je treba zahvaliti partizanski lagodnosti v osvojeni Ljubljani, da se jim ni mudilo naprej, in iznajdljivosti poveljnikov domobranskih enot.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Pred zadnjo strmino Marjan Kocmur

Razmišljali smo, da bi bilo boljše, če bi snov podali primerjalno in vzporedno za vsak dan, vendar bi s tem zgodbe preveč razbili. Enote iz Logatca, Rovt in Hotedršice so se odpravile na pot prej in so bile 9. maja že v Kranju. Skupina domobrancev iz Horjula in Št. Jošta se je začela takrat šele spuščati v Poljansko dolino, nato pa v pospešenem nočnem pohodu nadomestila zamujeno in prišla do jutra pred Tržič. Nato je spet čakala dva dni, a kljub temu prišla 11. 5. v popoldanskem maršu do Drave dan pred rovtarsko in logaško skupino.
Mislili smo, da je motorizirana kolona angleška
Jože Kočar iz Komende nam je izročil dragocen dnevnik. Bil je domobranec v Ravniku pri Logatcu in se umaknil na Koroško s prvo skupino. Večina doslej objavljenih spominov je pisana ali pripovedovana kasneje, Kočar pa je svoje vtise zapisoval sproti in zapisano opremil z datumi. Tako je možno na podlagi njegovih opisov povezati tudi pripovedovanje drugih, ki se sicer spominjajo dogodkov, ne pa dni in zamenjujejo zaporedje. Kako je opisal prvih trinajst majskih dni:
Vedel sem, da se je nemška armada v Italiji vdala. Samo čakali smo, kdaj bodo angleški in ameriški tanki privozili prek Idrije, Cola ali Postojne. Slišali smo, da se Nemci umikajo iz Idrije, da so boji v Loški dolini, kjer je bil tudi udarni vod iz Hotedršice, in da partizanska vojska napreduje od Reke proti Št. Petru.
Torek, 1. maja. Sneži ves dan. Opoldne se grem smučat, čeprav je snega samo za ped. V daljavi grmenje topov. Pri Postojni se dajejo.
Sreda, 2. maja. Sneg je skopnel. So že na Rakeku.
Četrtek, 3. maja. Tolčejo se pri Grčarevcu. Proti večeru pretrgana telefonska linija v Logatcu. Verjetno so na delu terenci. Z Ostrega vrha gledamo borbe v Grčarevcu. Na vsaki strani je videti po kakšen tank in protiletalski topič, flak. Vemo, da od Postojne ne prihajajo Angleži, ampak partizani. Samo to ni jasno, odkod so se vzeli.
Petek, 4. maja. So že pri Kalcah. Boji so le ob glavni cesti. Mirno čakamo Angleže, ki morajo po naših pričakovanjih priti čez Col ali Idrijo. Po cesti s Cola proti Idriji zvečer res opazimo luči večje motorizirane kolone. Z Ravnika, od cerkve sv. Barbare, jih dobro vidimo. Kasneje sem izvedel, da je šlo za motorizirani odred 4. armade JA. Zvečer pade Logatec. V mraku dobro vidno streljanje s svetlečimi se kroglami z obeh strani, ki odkrivajo bojno črto. Umaknemo se proti Rovtam. Po naše bi šli raje čez Veharše na Primorsko proti Kobaridu, vendar bi se morali tudi tam prebijati po Soški dolini (opomba: omenili smo že, da so domobranci, ki so šli po dolini Soče, padli v roke partizanov). Povelje iz Ljubljane zahteva drugo smer. Okrog osmih zvečer prispe na Ravnik tudi posadka iz Hotedršice. Pridruži se nam še logaški vod, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu. Umaknemo se proti Rovtam. Vsak dobi hlebec komisa. Odhajamo urejeno z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domači domobranci. Nobenega streljanja ni, niti ob odhodu niti med potjo. Precej reči smo pustili v postojanki, jaz svoje knjige. Partizani se tiščijo glavne ceste in ne silijo v stran. Pri Zalčanu se z Radom priključiva na telefonsko linijo in javiva v Rovte, da prihajamo.
Sobota, 5. maja. Ob štirih zjutraj smo na Rovtah. Bernik nam skuha kavo. Vsak dobi po dve pločevinki s hrano. Telefonske aparate in drugo opremo pustimo v vasi. S seboj peljemo samo dva poljska telefona in dvonaročniško centralo. Ob enajstih dopoldne se že umikamo naprej proti Št. Joštu. Tam dobimo vino in komis, nato pa naprej čez Suhi dol in Lučine v Gorenjo vas. Prespimo.
Nedelja, 6. maja. Kava. Odidemo k maši. Opoldne južina, nato pa nazaj v Dolge njive med Lučinami in Suhim dolom. Zvečer dobimo čaj in med. Spimo kar tam. Varujemo dostop do Gorenje vasi. Nobenega streljanja, skoraj kot da je že mir.
Ponedeljek, 7. maja. Bernik skuha kavo. Dva jo neseta našim na Št. Jošt. Južina. Od tam se opoldne pripelje domobranski častnik, rekli so, da je Remec ali Remic (op. Jaka Remec). Verjetno vodi umik. Nadaljujemo pot čez Lučine, Gorenjo in Srednjo vas, Poljane, Zminec, kjer je malica, Škofjo Loko k Sv. Duhu. Na zvoniku v Škofji Loki visi zastava, slovenska ali jugoslovanska. Nima zvezde. Mirno je, kot da ni vojne. Ljudje so resni, a prijazni. Nihče nas ne nadleguje. Prime me, da bi odšel kar domov v Komendo, pa se premislim. Samo na videz je varno. Bernik nas spet preseneti z večerjo. Prespimo na nekem vrtu na desni strani ceste malo pred cerkvijo.
Torek, 8. maja. Proti večeru pridejo ostali s Št. Jošta. Ponoči poslušamo eksplozije z ljubljanske strani, nato vse utihne. Mirno počivamo pri Sv. Duhu in stražimo.
Sreda, 9. maja. Spet jutranja kava, potem odhod proti Kranju. V Stražišču, nasproti cerkve na desni strani poti, pred glavno cesto, gorijo barake. V njih so bile vojaške delavnice. Nihče ne gasi, pa tudi ljudi ni videti. Vojna torej še ni končana. Na glavni cesti dobimo udarni vod, ki je bil v Loški dolini.
Mirno po cesti do Naklega, kjer Bernik skuha večerjo. Dobimo po 100 gramov tobaka in po eno konzervo. Desno od glavne ceste, verjetno v Strahinju, gorijo blizu cerkve velika poslopja. Gasilcev ni videti. Zdi se mi, da smo med zadnjimi enotami na umiku (op. tega dne je šla po tej cesti glavnina domobranske vojske). Streljanja ni slišati nikjer, čeprav smo ves čas previdni in pripravljeni, če bi počilo. Zdi se, da so partizani preveč zaposleni s proslavljanjem zmage in se jim ne mudi za nami. Ustavimo se v naselju Babja vas. Tisto na drugi strani Tržiške Bistrice je Kovor.
Četrtek, 10. maja. Vnebohod. Ves dan stojimo pred Tržičem. Bernik kuha, da ga bo konec. Dobili smo po en komis. Vse poti so polne voz in civilnih beguncev. Vmes se gnetejo vojaki vse vrst z raznimi vozili. Čudno se nam zdi, da je kolona tako počasna. Govorijo, da je premirje, da je prehod čez Ljubelj zaprt, da so v Celovcu Angleži in podobno.
Pod cesto je na Bistrici nekak jez. Voda je hladna in prijetno grize. Vreme je vso pot lepo in toplo. Pomislim na napoved: Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi (Mr 13,17-18).
Med begunci so tudi Kosovi, ki jih nisem videl od začetka vojne, odkar sem se 13. julija 1941 odpravil peš v Ljubljano. Takrat je kazalo, da bo v njej mirno. Italijani so bili v začetku kar pohlevni in niso tako kot Nemci brez povoda preganjali Slovencev. Prespimo na vozovih in ob cesti. Vlada popoln mir.
Petek, 11. maja. Jutranja kava, potem pa se le premaknemo malo naprej, na Pristavo pred Tržičem. Gremo na ogled v tovarno Peko. Vse odprto in razmetano, kupi čevljev brez para. Južina. Popoldne je slišati pehotno streljanje od Golnika proti Križki gori. Izvemo, da naši odganjajo napadalce z gore in zaustavljajo prodor. Hujša zmeda nastane, ko začnejo partizani s topovi ali minometi obstreljevati cesto skozi Tržič. Na njej je polno vojakov in civilnih beguncev. Granate in mine zadevajo v živo. Grmi v salvah dobro uro. Granate letijo najprej na zgornji del mesta, zdaj pa se nam nevarno bližajo.
Ob petih popoldne je spet mir in odpravimo se od Pristave po glavni cesti skozi Tržič. Takoj za Pristavo, kjer je prehod najožji, zapira cesto goreč tank, v katerem od časa do časa poka razstrelivo. Zažgali so ga namerno, da bi oviral napadalce. Beguncev ni več videti. Kam so se skrili? Mimo gorečega tanka se umikamo v bojnem razmiku, kaže, da smo zadnji vojaki. Sredi Tržiča razbiti vozovi, ubita živina, mrtvi ljudje. Povsod je razmetano borno premoženje beguncev. Tako živali kot ljudje so razmesarjeni, brez glave ali udov. Morda ne bo nihče izvedel, kdo so bili in koliko jih je bilo.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Maj 1945, Ljubelj – V bočno zaščito Marjan Kocmur

Iz Tržiča pridemo do neke žage. Potok je na naši desni strani, gledano proti prelazu. Dohitimo enega naših voz. Tam obstanemo in čakamo vso noč. Mirno je, le nekje visoko v hribu sredi noči zaslišimo strel. Srečam sošolca U., ki ga že celo leto nisem videl.
Sobota, 12. maja. Cesta je zabita z vozovi. Zapustimo komoro in nadaljujemo umik peš. Streljanja ni slišati. Barak pred predorom ni več, ni videti, da bi kaj gorelo. Pred vhodom v predor ni nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. Vstopimo. Popolna tema, pod seboj mešamo blato, prerivamo se in gnetemo. Ob 10-ih dopoldne smo na drugi strani, brez hrane in brez opreme. Nemška postojanka še stoji, visoko na drogu vihra nemška vojaška zastava z viteškim križem. Nihče nas ne ovira. Gremo navzdol do Podljubelja in naprej do Kožentavre. Tam spet najdemo en ali dva naša voza. Na križišču vasi, malo pred mostom čez Dravo, stoji majhen angleški tank s strojnico večjega kalibra, verjetno 12,7 mm. Na cesti ni videti sledov bojev. Polno domobrancev in drugih vojakov. Varni smo. Za večerjo kruh in konzerva. Prespimo na nekem vrtu desno ob cesti.
Nedelja, 13. maja. Končno čez Dravo. Kakih sto metrov od mostu na vzponu proti prvemu ovinku stojita dva Angleža. Tam oddajamo orožje. Marsikdo ga prej poljubi. Angleža se čudita, odkod taka ljubezen. Ne razumeta, da nam je pomenilo varnost, odslej pa bomo nemočni in ranljivi. Naprej proti gradu na obeh straneh gore orožja. Straže ni videti nobene. Nekaj se jih ponovno oboroži s kako lepo pištolo ali ročno bombo – za vsak slučaj. S ceste se spustimo na polje na levi strani. – Vetrinj. Tam je že komora našega udarnega voda in dva naša vozova. Bernik kuha. Manjka nam samo kruha. Šotor postavimo pod drevje, pod potjo ob potoku, na civilni strani srednje poti od samostana skozi taborišče. Kdor ima orožje, ga zakop1je v šotoru. Rešeni smo.

Bila sva vojaka v Št. Joštu

France Leben, Balksov iz Horjula, je vstopil k domobrancem v jeseni leta 1944, namesto da bi šel v TODT, kamor so ga pozvali. Star je bil dobrih 16 let. Stane Kogovšek, Jurčkov iz Žažarja, se je odločil za ta korak novembra 1944, ko še ni dopolnil 17 let. Nihče ga ni silil, tja so šli prijatelji, on pa z njimi. Njuna kasnejša usoda je različna. Oba sta pribežala na Koroško. Leben je ostal v Vetrinju, Stane pa je bil vrnjen in šel skozi Teharje.
France si je v Argentini prislužil in prihranil toliko denarja, da si je v Kanadi kupil farmo, na kateri goji 80 glav živine. Stane je preživel Teharje in komaj shajal s skromno delavsko plačo, da tudi v pokoju nima kaj pokazati. France je veliko pozabil, Stane pa se spominja najmanjših podrobnosti. Želim namreč posplošiti, da so manj zanesljivi spomini naših emigrantov kot tistih, ki smo živeli doma. Kaže, da se je bila zunaj borba za preživetje še bolj trda, zato ni bilo časa za preteklost in njene temne sence. Doma je spomin ostal živ iz več razlogov. Režim je deloval zatiralsko, ni dovolil, da bi misel privrela na dan. Kljub temu so se zgodbe premlevale po kmečkih hišah v jesenskih in zimskih večerih, ko se je dalo sedeti in nekaj početi, obenem pa ponavljati zgodbe iz časov, ko se je podiral slovenski svet. Drugi razlog so kraji, ki so bili povezani z dogodki med vojno in tistimi ob koncu vojne. Ob pogledu nanje je spet zaživel spomin na spopade s partizani, obhodne poti patrulj, pohode, umik na Koroško, pot mimo Pliberka ali skozi karavanški predor, ogled taborišč in morišč. Kot tretje bi omenil krajevno zgoščenost preživelih. Večina se nas je gibala po ozemlju bivše Ljubljanske pokrajine, ljudje smo se med seboj poznali, pogovor za zaprtimi vrati je hitro stekel, kot bi šlo za zarotniško bratovščino, saj ni bilo nikogar, ki bi vlekel na ušesa.
Opozoril bi na dve knjigi, s katerimi bi želel podpreti svojo tezo, na Teharske krvave arene, ki jo je napisal Ivan Korošec, in Ukradeno otroštvo, delo Ivana Otta. O tem, kako se lahko piše zgodba, sem že nekaj pisal v Zavezi. Ena skrajnost je strog zgodovinski zapis, okrašen z referencami in citati; vmes romansirana pripoved: na dogodke se avtor sicer opira, vendar jih svobodno razlaga; druga skrajnost pa je umetniška stvaritev, v kateri je dogodek samo povod za zgodbo, avtor pa razkriva predvsem sebe in svoje poglede. Da ponovim, umetniška stvaritev je tem boljša, čim bolj se ji je uspelo oddaljiti od faktografskih značilnosti dogodka, in bolj ji je uspelo odkriti in razviti notranjo dinamiko.
Korošec v treh tednih bivanja v taborišču ni mogel veliko videti, saj je bil ujet na taboriščnem šodru za dvojno ograjo, pa še tisto, kar je doživel, je večinoma pozabil. Za zgled bi opozoril na Zdešarjevo knjižico Spomin na težke dni (Družina, 1990), ki je prava zakladnica dragocenih podatkov in pristnega občutja. Korošec pa skuša praznine napolniti z zgodbami drugih ljudi. Pri tem se je izkazal za premalo izbirčnega. Uspelo mu je sicer ustvariti doslej najbolj pretresljivo fresko teharskega vsakdana, žal pa so najbolj odločne in opazne poteze dvomljive. Omenil bi poboj domobranskih otrok, še prej pa njihovo mučenje na soncu, množično posilstvo oficirjeve žene pred gledalci, trupla golih domobrancev, obešena za noge kot v klavnici. Zanimivo je, da so ravno ta poglavja njegove knjige najpogosteje citirana kot dokaz, kako daleč seže človeška zloba. Ko bodo nekoč pripovedovali zgodbo o Teharjah, bodo naštevali predvsem ta dejanja, podobno kot sta pri bitki na Kosovu ostala najbolj v spominu kosovska deklica in izdajstvo Miloša Obilića, manj smrt kneza Lazarja. Na Teharjah je nedvomno najpomembnejše odvažanje na morišča z vsem obredjem, ki spada zraven: klicanje imen na seznamih, vezanje z žico, nalaganje na tovornjak in odhod. A šlo bo v pozabo ali v drugi plan. Strinjam se, da je za navadnega bralca, ki je vajen filmov groze, zgodba dolgočasna, posebno če se pettisočkrat ponavlja. Ženskam na Teharjah bi morali pred smrtjo vsaj še rezati trebuhe, da bi postale zanimive.
Ott je imel takrat deset let. Kljub temu pa se vsega spominja, kot da je bilo včeraj. Del, ki opisuje razmere na Teharjah, je zmeden, očitno je, da je mož, ki je zrasel iz tistega dečka, podrobnosti pozabil. Zato se jih je moral izmisliti. Lahko bi si pomagal iz zagate, da bi se odločil za umetniško pisanje, kar pa je hudo tvegana pot in smo že omenili, da se večinoma konča neuspešno. Preostalo mu je samo, da napiše resnico, res samo tisto, kar mu je ostalo živo v spominu, tega pa seveda ne bi bilo niti za desetino knjige.
Naša domobranca 43. čete, ki je imela pol moštva v Horjulu, drugo polovico v Št. Joštu, nista poskušala ne eno in ne drugo, povedala sta tisto, kar se spominjata zares, Stane več kot France, njuno zgodbo pa sem spletel v eno, saj kaže, da sta bila na poti čez Karavanke ves čas skupaj. Večino zgodbe je povedal Stane:
Na Št. Joštu je bilo leta 1942 hudo, vendar se danes spominjajo predvsem spopada v noči med 24. in 25. julijem, ko je uspelo komaj ustanovljeni posadki vaških stražarjev odbiti silovit partizanski napad (J. Maček, Zaveza, št. 5, 7–13). Ko je nato spomladi leta 1943 kapetan Vidmar – Pavle Vošnar združil posadke vaških stražarjev v Dolomitih in razgnal Dolomitski odred, so imeli do konca vojne mir.
V Št. Joštu in Horjulu so bili na postojankah domobranci 43. čete, ki ji je poveljeval Lojze Bastič, tisti, ki je bil ob mrliškem odru, na katerem sta ležala umorjena oče in mati, glasno dejal: »Jaz se bom branil!« Spadal je v skupino oficirjev, dragocenih poveljnikov vodov in čet, kot so bili Božo Berlot, Jaka Remec, Niko Žužek, Drago Furlan in mnogi drugi. Zanje je značilno, da niso bili poklicni vojaki, a pokazali so take človeške in vojaške kvalitete, da se bo treba kdaj spoprijeti tudi z njihovo zgodbo in usodo.
Ker nam je doma zmanjkalo dela, smo hodili na pomoč drugam. Ob nemški ofenzivi marca leta 1945 na Cerkljanskem smo imeli utrjeno staro jugoslovansko mejo. Grozilo je namreč, da bodo partizani udarili v Dolomite. Na velikonočni teden so nas poslali v Trnovski gozd. Napadali smo Sinji vrh na Angelski gori. Razporedili so nas v drugo črto. Borbe smo gledali z nasprotnega griča pol kilometra daleč. Partizanov je moralo biti najmanj tisoč. A četniki, ki so napadali partizanske katakombe na tem strmem griču, so jurišali s tako silo, da so jih pognali v beg. Pravili so, da so bili tam člani poveljstva IX. korpusa, med njimi tudi Vida Tomšič. Zadnji hip so se rešili tako, da jih je domači vodič vešče peljal po neki grapi, na katero ni nihče pomislil, saj se je zdela kot past. Partizani so bili boljše oboroženi. Imeli so angleške brzostrelke, mi pa italijanske puške, tako da so bili v premoči, a jim ni bilo do borbe, saj so vedeli, da bo vojne vsak čas konec.
Potem se je ofenziva sesula, pol se nas je vrnilo domov, druga polovica pa je odšla v Loško dolino. Na postojanki nas je bilo komaj za dve desetini. Veliko tistih, ki so prišli iz borbe na Primorskem, kjer so videli partizansko moč, se je poskrilo doma. Spoznali so, da je za domobrance vojna izgubljena. Kar nas je ostalo, smo hodili na obhode, enkrat smo prišli prav nad Cerkno.
Prve dni maja so se vrnili tisti iz Loške doline, se samo preoblekli in posušili ter odšli na Suhi Dol. Bastič je sestavil močan vod. Noč med nedeljo, 6. majem, in ponedeljkom, 7. majem, smo prebili na Kogliču, visokem griču nad Št. Joštom. Nismo imeli take oborožitve kot udarni bataljoni. Vod je imel samo en puškomitraljez in mali minometalec, brzostrelko samo desetar, drugi pa italijanske puške. Partizanom smo zaplenili nekaj angleških pušk, zanje pa nam je manjkalo streliva, imeli smo tudi nekaj mavzeric in to je vse.
V ponedeljek, 7. maja, smo se umaknili v dolino in povzpeli na Butajnovo. Od tam smo prikriti v travi gledali čez grapo na Samotorico, kjer so že bili partizani. Videli smo jih, kako se nekaj pogovarjajo s kmetom, ki je oral. Stražili smo, dokler se niso umaknili vsi civilisti. Bilo jih je na tisoče, večinoma peš. Nadaljevali so pot proti Pasji ravni. Popoldne smo se premaknili do velike kmetije na samem, reklo se je pri Omejcu ali Zameja. Tam smo ostali do 9. maja popoldne, dokler niso šli mimo zadnji zamudniki med civilisti. Izvedeli smo, da so partizani že v Ljubljani. Ko se nam je pridružila še močnejša skupina, ki je varovala Suhi Dol, smo se počutili tako varne, da nismo postavili niti straž. Čudil sem se, da smo tako brezskrbni. Vsaj po bližnjih gričih bi morali postaviti zasede, pa se ni nikomur ljubilo. Lahko bi nas presenetil kdorkoli.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Domobranci na Vetrinjskem polju Marjan Kocmur

V sredo, 9. maja, dopoldne opozorilo, naj se pripravimo na odhod. Bil sem v kuhinji, ko pride Lojz in zapove, naj gre komora naprej. Ustavijo naj se pri neki žagi v Poljanski dolini in skuhajo večerjo. Drugi smo se premaknili ob 3h popoldne. Spustili smo se globoko v Poljansko dolino nekje pri Logu, nato čez Škofjo Loko in mimo Sv. Duha. V Žabnici smo izvedeli, da partizani ropajo po Medvodah. Skozi Kranj smo šli ob 10. uri zvečer. Ko smo se spuščali proti Savi, je tik zraven ceste gorelo skladišče municije. Pokalo je manjše strelivo, verjetno samo za puške in strojnice. V mestu smo se raztepli, a na drugi strani spet zbrali. Niti toliko časa si nismo vzeli, da bi prišli do vode. Vse kar je prav! Pozvonimo pri neki hiši. Možak, ki nam odpre, gleda prestrašeno. Oddahne se, ko povemo, kaj želimo. Nato naprej po glavni cesti proti Tržiču. Od Naklega nas obstreljujejo s strojnicami. Rakete švigajo na vse strani, da je svetlo kot podnevi, po nas pa žvižgajo krogle mitraljezov. Počasi gre, saj kar naprej skačemo v cestni jarek in iščemo zavetje. Lahka tarča smo. Zjutraj ob 10h pridemo do naselja Križe. Kot da gledamo preseljevanje narodov. Civilisti in vojaki, vse pomešano. Med njimi so tudi horjulski.
Po cesti, ki vodi mimo Golnika, prihajajo udarni bataljoni. Doslej Nemcev nismo videli, zdaj pa izvemo, da nagajajo vso pot in skrbijo samo zase. Z vozovi ne moremo naprej, ker so pri Križah med dve hiši, kjer je cesta najožja, postavili tank. Naprej se je dalo šele, ko je odpeljal.
V Križah čakamo dva dni. Šele 11. maja popoldne gremo naprej. Hodim z našo komoro na dveh vozovih. Skozi Tržič gremo ob 17. uri popoldne. Mesto je že precej porušeno, nikjer pa ne gori. Ko smo nekje na sredini, začnejo spet nabijati s topovi. Granate padajo vsevprek. Kmeta, ki vozi, nekaj zadene. Obleži kot mrtev. Zaman ga poskušam prebuditi. Na lepem odpre oči, debelo pogleda in vodi naprej. Konja se plašita, saj padajo šrapneli na vse strani. Na lepem se iztrgata in zbežita nekam v grapo.
Nemci nam nagajajo, kjer le morejo. Med njimi ni pešcev, vsi so na vozilih. Nekje na sredi poti do Ljubelja stoji na mostu tank, Nemci pa za njim. Mimo ni mogoče. Naganjajo nas, naj gremo nazaj in napademo partizane. Končno se umaknejo, da gremo lahko naprej. Pred vhodom v predor ista zgodba. Na samem vhodu tank, obrnjen proti dolini. Ko hočemo naprej, šele spoznamo, da meri na nas. Ne dovolijo nam prehoda. Nekaj časa čakamo. V tem pride večja skupina četnikov. Bradati so, gledajo grdo in mahajo z rokami. Njih se Nemci ustrašijo in jih spustijo v predor, mi pa za njimi. Vidimo, da je v njem kolona tankov, ki so prižgani. Brž smo dobro notri, se zaženejo po rovu. Veliko jih je, njihove luči nas slepijo, vozijo sicer po levi, vendar se ves čas bojimo, da nas bo kateri od njih povozil. Kljub žarometom se v megli izpušnih plinov slabo vidi. Zdi se nam, da se bomo zadušili. Za tanki pritisnejo še oklopniki. Hodimo v gosjem redu tako, da drug drugega držimo za obleko. Kolona je mimo, ko smo že na polovici. Na lepem egiptovska tema. S seboj imam majhno baterijo. Dam jo vojaku pred seboj. Končno priroma do poveljnika, ki nas vodi. Na izhodu iz predora sproži Lojz manjšo mino. Ranjen je v roko. Lahko da je razneslo granato na ročni poteg. Nastavili so nam jo Nemci, morda partizani. Takoj zraven izhoda jih vidimo sedeti na desni strani v bregu. Ni jih veliko. Videti so utrujeni in razpuščeni. Gledajo nas prestrašeno.
Kasno popoldne, še pred temo, pridemo v bližino Drave. Kasneje smo videli, da smo imeli do nje samo še 2 ali 3 kilometre. Vsi umazani se raztegnemo ob cesti. Pred seboj zagledamo majhne angleške tanke. Najprej hočemo samo počivati, potem pa se posedemo in prespimo. Samo dva enodnevna pohoda, pa smo tu.
V soboto, 12. maja, se zjutraj postrojimo na cesti. Sami smo. Nikogar ne vidimo, a vemo, da imajo naši Borovlje in Dravo v oblasti. Stojimo in se pogovarjamo, kako z ene strani derejo Rusi in z druge Angleži, o Andersovi armadi, ki je prišla zelo prav. Morda bodo potrebovali tudi nas. Potem naprej. Čez pol ure smo že na mostu in čez. Vse je mirno. Orožje oddajamo na klancu. V besu zabrišem svojo puško navzdol po bregu proti vodi. Ročne bombe zadržim. Kasneje mi je žal, saj svarijo, kaj se lahko zgodi ujetniku, ki ga najdejo z orožjem. Ko nekje posedemo, jih zbezam skozi ograjo na bližnji vrt. Malo čez poldne je, ko dospemo v taborišče v Vetrinju.
Spominjam se, da sta bila tam grad in voda. Mi smo se namestili nekam med potok in vodni jarek. Še najbolj se spominjam jarka. Četniki so prepoznali partizana, ga potolkli in vrgli v vodo. Čeprav je bil prizor žalosten, nisem mogel zadržati smeha, ko sem gledal, kako so ga mrtvega tiščali pod vodo, da ga ne bi opazili Angleži, ki so šli mimo. Vprašujete, če sem bil še kdaj tam. Ne, tam me ne bodo videli! Tako so se mi zamerili, da tudi drugam v Avstrijo ne grem, v Italijo pa rad. V Avstrijo bi moral. V Kotmari vesi imamo grob. Brat je bežal kot civilist in se zaposlil pri nekem kmetu v tej vasi. Poročil se je z njegovo hčerko. Čez mesece so ga izsledili terenci, morda so prišli od nas, in ga potolkli z železno štango, ko je spal na štali. Žena in hči hodita na njegov grob, mene pa naj si kar namalajo.
France je povedal še tole:
Čez nekaj dni smo v taborišču slovesno pokopali majorja Lehmana, poveljnika notranjske in polhograjske skupine domobrancev. Bil je med zadnjimi, ki se je umikal proti Ljubelju. Nekje med Tržičem in predorom so začeli partizani hudo pritiskati. Hotel je organizirati obrambo, pa ga nihče ni hotel poslušati. Še danes ga vidim na tistem rdečem konju. Ko se je ustrelil, nisem bil zraven. Naganjal je vojake, naj nehajo bežati in naj zavarujejo civiliste. Ko je spoznal, da ne bo uspel, je brez besed naperil orožje nase.
Pravijo, da smo šli ponj na slovensko stran predora. Zdi se, da tako enostavno ni šlo, saj so predor stražili partizani. Že takoj so ga morali prepeljati ali prenesti na koroško stran.
Za življenje se imam zahvaliti Lojzu. Nekaj je moral slutiti, da ni vse čisto. Pa naju je poklical, Buhovega Francija in mene. Naj si skrajšava hlače, da naju bodo imeli za civilista, in greva k horjulskim dekletom: »Bosta pa kaj pomagala zakuriti ogenj in hodila po vodo.«
Sam je šel do konca. V Hudi luknji bi zlahka ušel, a se je zavedal, da svojih v tako hudi stiski ne sme pustiti na cedilu. Zaradi njega pripovedujem to zgodbo.