Avtor: Marko Kremžar

Vsi poznamo ljudi, ki žive v revščini, a to skrbno prikrivajo, ker jim ponos ne da govoriti o svojih stiskah. Nekaj podobnega se dogaja slovenskim beguncem pred komunističnim terorjem, ki smo postali čez čas politični emigranti in bivamo zdaj pod splošnim plaščem »zdomstva«. Po pol stoletja življenja v širnem svetu smo kljub vsemu še vedno rod beguncev, ki si je ob koncu komunistične revolucije reševal življenje in svobodo z nehotenim odhodom na tuje.
Dolga desetletja smo po vseh celinah sveta skrbeli in delali, da si ohranimo življenje ter identiteto, hkrati pa živ spomin na pričetke in na potek revolucije na Slovenskem ter na žrtve komunizma. Spominjali smo se tistih, ki so bili pomorjeni, pa tudi teh, ki so v domovini trpeli leto za letom izgubo svobode in drugih osnovnih človeških pravic, se zapirali v molk in čakali, da mine čas, ko je bila na Slovenskem prostost – privilegij. O vsem tem pa tudi o rojakih, ki so na domačih tleh, a zunaj državnih meja morali prenašati poleg nasilja potujčevanja še ideološke pritiske iz matične države, smo govorili in pisali. O sebi pa smo najraje molčali. Govorili smo o svojih nalogah in dolžnostih, le malokdaj pa o nesreči, ki nas je prizadela. Nismo tožili nad usodo, nismo se zatekali v tarnanje. Vdano smo sprejemali križ, ki nam ga je poslal Gospod. Kot v težkih vetrinjskih dneh smo še vedno prepričani, da ima, kakor vsak križ, tudi križ našega begunstva in nehotenega zdomstva – svoj smisel.
Zdaj, na pragu petdesetletnice bega pred komunistično strahovlado, pa je prav, da spregovorimo tudi o sebi. Dolžni smo to tridesetim tisočem slovenskih beguncev, ki so tedaj v maju leta 1945 zapuščali svojo domovino in katerih večina danes že počiva bodisi po zatajevanih grobiščih slovenske zemlje bodisi v neznanih grobovih tujine.
Hudo je, če ti vzamejo dom, neizmerno huje – če te oropajo domovine. To težko krivico so slovenski komunisti prizadeli nam. Prav kakor jim v boljševiški zaslepljenosti ni bilo mar bratske krvi, ki so jo prelivali, so še danes brezbrižni, oni in njihovi potomci, do slovenske krvi, ki so jo pognali na tuje.
Ko smo zapuščali dom, se nismo zavedali, da postajamo begunci, saj smo upali, da se kmalu vrnemo. Težko je bilo prestopiti mejo, a ker smo bili še vedno na slovenskih tleh, čeprav na področju sosednih držav, nismo pomislili, da smo v tujini. Kljub bednosti vetrinjskega taborišča je občutek, da nas vse zbrane pod milim koroškim nebom povezujejo vera, slovenstvo in ista usoda, storil to bivanje znosno. Hudo pa je postalo pri srcu, ko smo spoznali, da zavezniki niso to, kar smo upali, da kljub meji nismo varni, ko je udarila med nas vest o izdaji ter je skoraj vsaka družina objokovala vsaj enega svojih članov, vrnjenega v roke komunistom, ko je splahnelo zadnje upanje ter je postal zločin nad njimi – gotovost.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Begunska druščina iz Ježice in Stožic na Vetrinjskem polju Marjan Kocmur

Taborišča so nam bila del Slovenije, kjer smo živeli ob skupni boli, svobodni in zvesti, ter bili drug drugemu v oporo. Ni bilo lahko, a gledano iz polstoletne perspektive so leta, ki smo jih preživeli v taboriščih, kljub mrzlim zimam in slabi hrani kakor svetle točke na sivi poti, ki se je pričela odpirati pred nami. Šole in delavnice, zbori in prireditve, razmnoženi časopisi in knjižice, domovi po lesenih barakah in kapela med njimi, vse je bilo delo skupnih, zastonjskih naporov ob istih narodnih in verskih vrednotah, ki so nas družile in dajale našemu bivanju smisel. Šele ko je bilo treba po odločbi ZN iz zasilnih begunskih taborišč v svet, ko so nas iz beguncev preimenovali v DP, v »razseljene osebe«, smo občutili, da lega na nas resnična teža brezdomstva. S časom smo si ustvarili domove v tujini, a teža nam je obležala na duši in nas bo spremljala do groba.
Danes je veliko govora o popravi krivic, ki so jih prizadeli komunisti. Te niso bile nikakršna zgodovinska nujnost, temveč zavestne odločitve mislecev in aktivistov boljševiške revolucije. Tudi žrtve so bile konkretne osebe. Zato je glede tega vsa simbolika, če je ne spremlja konkretna in realna volja poravnati povzročeno zlo, le izmikanje in zakrivanje oči pred problemom, ki pretresa celotno narodno občestvo prav do korenin.
Umorov ne more poravnati simbolična slovesnost niti navzočnost državnih organov na nekaterih grobiščih. Pravna obsodba komunističnih zločinov in priznanje slovenskih oblasti, da so bile žrtve partijskih revolucionarjev pomorjene zaradi svoje vere, slovenske zavesti in demokratičnega prepričanja, bi bil potreben korak v smeri poravnave. Tudi vračanje pokradenega premoženja, četudi je bila kraja izvršena po nekaki revolucionarni zakonodaji, bi bilo lahko vsaj izraz volje nove oblasti, da se poravna ne le krivica, temveč da se javno zavrne in prekliče dolgoletno delovanje nelegitimnih partijskih oblastnikov. Na žalost moramo po petih letih »prehajanja« v demokracijo še vedno pisati o vsem tem le kot o neizpolnjeni želji. Ko se nekateri slovenski politiki sklicujejo, da vseh krivic ni mogoče popraviti, (kar je na žalost res), neodkrito molče tudi o tistih krivicah, katere je še mogoče popraviti ali vsaj omiliti njihove posledice. To ni v čast slovenski demokraciji.
Med neporavnanimi in malokdaj omenjenimi krivicami totalitarizma na Slovenskem je tudi beg desettisočev v tujino. Takrat je velika večina beguncev rešila le golo življenje. V tujini so se znašle cele družine brez vsakega imetja. V svet so odhajali v oblekah, ki jim jih je priskrbela UNRRA, da niso zmrznili sredi evropske zime. Ladje ZN so jih odlagale v tujih pristaniščih, tam so pričeli iskati delo in streho nad glavo. Matere so delale kot služkinje, očetje so dobivali prve službe pri javnih delih, v tovarnah, nekateri celo v pragozdu, otroke so čuvali, kot so vedeli in znali. Izobraženci, ki so imeli srečo, so se znašli pri strojih, drugi so zagrabili za metlo ali lopato, dokler se niso prebili do pisalnih miz v množici podjetij in državnih uradov. Po več družin se je stiskalo v stanovanjih s skupno kuhinjo in kopalnico, drugod so se morale družine razdeliti, da so mogli spati vsak v svoji postelji. A nihče ni tožil in skupna slovenska nedeljska maša je teden za tednom krepila vezi in voljo. Bili so delavni in pošteni in s časom so si opomogli. Skraja so mnogi med njimi celo pošiljali svojcem v socialističnem raju pakete z obleko in s hrano, ki so si jo odtrgovali od ust. Niso dajali od preobilja, temveč od svoje revščine s čutom odgovornosti za svojce v domovini. Odgovornost, vzajemnost, ki so jo begunci nosili v sebi kot del slovenske krščanske kulture, pa je postala v socialistični Sloveniji kmalu nepoznan pojem. Ni čudno, če še danes večina rojakov v domovini ne razume, da je iz ljubezni do slovenstva mogoče žrtvovati čas in denar ter da je človeku na tujem hudo, čeprav se je s trdim delom iztrgal iz pomanjkanja in revščine.
Izguba poklica, iskanje strehe nad glavo in kruha za družino so bile preizkušnje prvih let emigracije. A kmalu so se pojavile globlje težave. Ohranjanje slovenske in katoliške identitete, jezika, zvestobe – ni bilo lahko. Vsak korak je bil naporen in povezan z žrtvami, a nas je prav zato polnil z veseljem in zanosom. Delo za slovensko begunsko skupnost je postalo samoumeven in naraven del našega življenja. O njem ni pisane kronike, le sadovi pričajo, a malokdo pozna njih ceno. Kdo more prešteti ure, ki so jih posvetili rojaki gradnji krajevnih »slovenskih domov«, kdo naj preceni napore učiteljev in profesorjev, ki se leto za letom predajajo slovenski mladini, kdo pozna tiho požrtvovalnost kulturnih in političnih delavcev? Kdo ve za skrito delo slovenskih begunskih duhovnikov, ki niso zapustili svojih ovac, četudi so se kdaj oddaljile od črede? Kdo se danes spomni deklet, ki so se prostovoljno odpovedale delu svoje skromne delavske plače, da je mogel slovenski duhovnik sredi Argentine kupiti zemljo ob rečici za prvo počitniško kolonijo slovenskih otrok? Tiha vzajemna pomoč med rojaki in težko pritrgani prihranki so omogočali delo, ki je imelo za nas globok smisel, kajti po božji volji smo ostali živi, da z življenjem pričamo. »Nekoč bo … « smo upali proti upanju.
Poljski pesnik je zapisal, da je »rodoljubu na tujem umreti«. Sam je to izkusil in ni pretiraval. V starem Rimu je bilo izgnanstvo, odvzetje pravice bivanja v domovini, najtežja kazen za usmrtitvijo, kajti odrezala je človeku korenine. Mi smo se temu uprli. Ohranjamo korenine slovenstva sredi sveta za nemajhno ceno, v zavesti, da človek ne živi le od kruha in od tvarnega ugodja.
Občutek, da smo po krivem oropani domovine, je bil vedno prisoten, a boj za vsakdanji kruh in za obstoj naših zdomskih skupnosti je pomagal, da smo usodi kljubovali in našli sredi tujine pot in način za ohranjanje slovenskih vrednot. Ob rojstvu otrok na tujem je bilo veselje premnogih staršev pomešano s trpkim občutkom, da se jim rojeva rod, ki bo poznal domovino le po njihovem izročilu. Ob rojevanju vnukov je postal občutek grenkobe močnejši. Ali bomo mogli posredovati tudi njim, kar smo prejeli, ali bodo hoteli tudi oni, kot so to storili njihovi starši, sprejeti poslanstvo slovenstva v svetu? Ali jim bo slovenska dediščina le nerazumljiv križ ali tudi opora in ponos? Ali bosta tudi novim rodovom zvestoba in upanje mogočni sidri, s katerima bodo zasidrani sredi morja na skalo katoliškega slovenstva?
Z zlomom komunističnega totalitarizma, s prihodom demokracije in slovenske države je upanje postalo resnica, pa tudi razočaranje. Domovina, ki smo jo desetletja hranili v svojem srcu, ni prepoznala naše resničnosti in bolečine.
Večine rojakov v domovini ta del slovenskega narodnega telesa in naše skupne zgodovine ne zanima. Tu in tam je slišati osamljen glas kakšnega čutečega in mislečega Slovenca, ki vidi, razume in čuti, da je rod političnih beguncev prenašal na svojih ramenih križ, ki so ga organi totalitarnega režima s svojimi agenti vztrajno večali, ter da predstavlja še danes, k1jub delovanju odgovornega tajništva slovenske vlade, eno od velikih krivic revolucije.
Nekatere države, ki so izšle iz realsocializma v istem času kot Slovenija, so svoje politične emigrante javno povabile, naj se vrnejo in sodelujejo pri obnovi domovine. Pri nas so morda dobrodošli nekateri posamezniki, a zdomska skupnost je zanimivejša kot »pojav« in ne kot trdna osebna in narodna stvarnost. Celo nekateri predstavniki slovenske demokracije ob misli na nekdanje begunce, na rod slovenske politične emigracije, skomignejo z rameni, češ, kaj neki hočejo, saj niso pomrli od lakote, imajo lepe hiše in nič jim ne manjka. Ali res tako malo ljubijo Slovenijo, da ne čutijo, kako strašna krivica je izguba domovine? Pozabljajo na preteklo trpljenje beguncev pa tudi na dejstvo, da je po svetu še vedno dosti onemoglih in nepreskrbljenih rojakov, bolnikov in invalidov, ki so medtem izgubili svojce in zdaj samevajo kljub nujno omejeni pomoči svojih zdomskih rojakov? Tako mišljenje in vedenje govorita o pomanjkanju slovenske vzajemnosti pa tudi o odsotnosti naravne pravičnosti.
Ob prvem obisku predstavnika slovenske države smo morali slišati, da je politične emigracije konec. Zaman pa smo čakali, da bo tem besedam sledila izjava demokratičnih oblasti, da je konec tudi razlogov, ki so nas pognali v svet, da je konec krivične zakonodaje, konec jemanja dobrega imena, konec laži. Zaman smo čakali na povabilo, naj se vrnemo v svoje nekdanje domove, naj kot enakovredni državljani sodelujemo pri gradnji skupne domovine, naj izkušnje, nabrane v trdi šoli širokega sveta, posredujemo domovini, zaman smo pričakovali, da bi nam nova slovenska oblast javno izrekla priznanje za odpor proti komunizmu, za zvestobo demokratični tradiciji, za ohranjanje zgodovinske resnice v dobi, ko se je večina rojakov klanjala laži. Slišali pa smo razne želje, da pride v Slovenijo »kapital«, s katerim naj bi zdomci razpolagali. Ironija je, da kolikor imajo nekdanji begunci, ki so s culo v roki zapuščali dom, danes premoženja, so ga prigarali po svetu v časih, ko je v domovini realsocializem opravičeval sebe in revolucijo z obljubami gospodarskega napredka in trajne blaginje. Lastnik teh prihrankov bi se mogoče raje vrnili ali vsaj občasno vračali v domovino, če bi čutili, da so dobrodošli kot osebe, kot nekdanji begunci in ne kot morebitni vir dohodkov. Slovenija res potrebuje kapitala, a zakaj ne poskrbi, da ga vrnejo nekdanji oblastniki, ki so ga desetletja vztrajno kradli in prelivali na tuje? Ali se od članov še vedno privilegiranega razreda nihče ne upa zahtevati, naj pokažejo svoje skrite, umazane račune?
Ni mogoče trditi, da nekdanji begunci ne moremo dobiti slovenskega državljanstva, prav tako pa ne bi govorili resnice, če bi rekli, da je mlada slovenska država begunce in njih potomce sprejela z veseljem in velikodušno. Res so nekaterim priznali državljanstvo brez zapletov, a zakaj morajo drugi zanj prositi, tretji pa na svoje prijave ne dobe niti odgovora? Mar je to le posledica napak posameznih birokratov, ali ni morda prej izraz brezbrižnosti do zdomcev ter nenaklonjenosti po obliki sicer nove, po mišljenju pa mnogokje še stare državne uprave ter kratkovidnosti demokratičnih strank, ki rojakom ne pomagajo pri iskanju pravic?
In vendar se begunci in njih potomci vračajo, obiskujejo Slovenijo in kdor more, se v njej naseli, čeprav so za zdaj le redki rojaki, ki jih velikodušno sprejmejo, tujce na domačih tleh. Naj bo Slovenija daleč ali blizu, revna ali bogata, učena ali nevedna, uklenjena ali svobodna, naša očetnjava je. In kdor se ji pazljivo in z ljubeznijo približa, prične kmalu odkrivati sredi razosebljene množice dobre in plemenite ljudi, ki žive oprti na iste vrednote, iz katerih črpamo sile tudi mi. Taki stiki krepijo življenje in upanje. Hvaležni smo zanje.
Mnogi v domovini pa, ki se nočejo psihično »obremenjevati« s preštevanjem kosti pomorjenih in zamolčanih Slovencev, si žele, da bi tudi podobno zamolčani, a preživeli rojaki, ki so raztreseni po svetu, čim prej potonili v tujem morju. Tako bo mir in zgodovinska stroka bo lahko obravnavala revolucijo in njene posledice po svoje, v skladu s petdesetletno totalitarno tradicijo. (Mimogrede: še januarja leta Gospodovega 1995 je učiteljica na slovenski šoli v slovenski državi učila, da je bil Tito »naš junak«, Stalin pa »velik in dober človek«. Kaj počne ob tem šolsko ministrstvo, kaj poslanci, kaj člani vlade: Ali nočejo, da bi slovenski otroci slišali o gulagih, o Teharjah in Golih otokih, pa o neštetih moriščih na Slovenskem, o tridesetih tisočih slovenskih beguncev in o komunistični zablodi?)
Za take ljudi med onimi v breznih in med nami v tujini ni dosti razlike. Oboje bi radi hitro odpisali in pozabili. Pomorjenim naj svojci postavijo črne spominske plošče in s tem naj bi bilo pravici zadoščeno. Nad nami pa so sami že tolikokrat naredili križ (v katerega sicer večina ne verjame), da zdaj res ne vedo, kaj početi s trmoglavo emigracijo.
Po vseh napovedih nas ne bi smelo več biti, pa smo še vedno tu. Smo »zunaj«, a vendarle toliko blizu, da motimo postkomunistično meglo in majemo dogme, podedovane iz dobe enoumja. Res smo eni in drugi, mrtvi in preživeli nepretrgoma navzoči v slovenskem miselnem in moralnem prostoru in bomo tem bolj, čim bolj nas bodo skušali potiskati v pozabo in v podzavest. Prav kakor je praznina, ki so jo zapustili mrtvi, vedno očitnejša, postaja tudi odsotnost beguncev vedno bolj očitna v narodnem občestvu.
Mi, trdoživi rod beguncev, pa bomo vztrajali, kakor smo že pol stoletja, z božjo in medsebojno pomočjo, v upanju, da se v domovini ponovno vžge ogenj pravega domoljublja, ki tli pod sivim pepelom ostankov totalitarnega internacionalizma. Prepričani smo, da bo tedaj mogoče razumeti vsem Slovencem, ne le redkim izbrancem, usodo in poslanstvo nekdanjih beguncev, pa tudi pomen Slovenije v svetu.
Takrat bo življenje zdomcev postalo lažje, občutili bodo, da so kljub razdaljam z veseljem sprejeti v veliko slovensko družino, da so prepoznani ne le kot vest, marveč kot živ ud narodnega telesa. To morda ne bo kmalu, a nekoč bo …
Medtem pa moramo še naprej nositi križ begunstva, ki smo ga sprejeli in ki ga predajamo iz roda v rod. Težak je, a Bog daj, da bo kot vsak križ tudi ta plodovit.

Avtor slike: Marjan Kocmur

Opis slike: Nevarnost Marjan Kocmur