Avtor: Peter Gosar

V naših razmerah civilna družba nastaja zelo počasi. Vzrok temu je dolgotrajno obdobje enoumja, ki je zapustilo neizbrisne sledi ne le v gospodarski in socialni sferi družbe, ampak tudi v miselnosti ljudi, predvsem inteligence. Civilna družba je po svoji naravi pluralistična in neideološka. Povezuje posameznike in skupine, ki imajo različne interese, cilje, stremljenja in idejne opredelitve. Družba mora s svojo organiziranostjo in funkcionalnostjo ustvarjati primerno okolje za udejanje teh interesov in ciljev. Raznolikost je karakteristična za civilno družbo. Taka družba lahko obstaja le, če njene člane vežejo nekatere skupne opredelitve in pogledi. Naj navedem nekatere: spontana in ne vsiljena lojalnost do družbe, v kateri živijo, pripadnost podobnim socialnim in moralnim vrednotam, zadostna stopnja tolerantnosti do drugačnih mnenj, verskih in drugih opredelitev ter ciljev. Ko je govor o podobnih socialnih in moralnih vrednotah, ni mišljeno, da morajo imeti te vrednote enak zavesten izvir in utemeljitev. Lahko so posledica vzgoje, navad, tradicije ali pripadnosti različnim ideologijam oziroma verskim opredelitvam.
Menim, da civilne družbe v Sloveniji še ni. Javno mnenje, ki ga oblikujejo časopisi, radio, televizija in predstavniki kulturnega, družbenega in političnega življenja, je še vedno pod izrazitim vplivom ideoloških usedlin petdesetletnega totalitarnega sistema. Na splošno je opazen odpor proti pluralistični družbi, tako bi nekateri danes radi družbo brez različnih idejnih tokov, brez transcendentnih in moralnih vrednot, brez posameznikovih moralnih obveznosti do družbe in sočloveka itd. Družbo naj bi vodili idejno neopredeljeni strokovnjaki. Na pobudo je skrajni liberalizem.
Pri nas je navada, da politične opcije večstrankarskega sistema delimo na bolj leve in bolj desne, na napredne in konservativne. To samo na sebi ni nič nenormalnega, če ne bi tistega, kar je označeno kot desno ali konservativno, obravnavali kot nekaj slabega, zastarelega in reakcionarnega. Podrobnejša analiza pa kaže, da imajo desne opcije pogosto večji posluh za probleme socialne in humane družbe kot leve, ki so pretežno orientirane izrazito liberalistično in individualistično.
Velik problem sedanjega trenutka je netolerantnost naše družbe. Ta prihaja še posebej do izraza, ko gre za vprašanja morale, vere in rimskokatoliške Cerkve. Prav neverjetno, kako alergične so reakcije novinarjev in avtorjev raznih člankov in pisem bralcev v dnevnih časopisih na vse, kar je povezano z rimskokatoliško vero in Cerkvijo. Navadno gre za neokusne in tendenciozne izpade, ki med drugim kažejo na nizko kulturno stopnjo avtorjev. Tudi na TV Slovenija taki izpadi niso redki. Pri vsem pa je zanimivo, da so njihovi avtorji pretežno mladi ljudje, ki niso mogli imeti nobenega osebnega stika z idejami, naukom in življenjem Cerkve. Doraščali so in se izobraževali izključno v enopartijskem komunističnem sistemu in bili podvrženi njegovi indoktrinaciji. Takšne reakcije so morda le posledica slabega občutka, da zavračanje vsega transcendentnega le ni v celoti upravičeno. Ko razpravljamo o kulturi, športu in drugih človekovih aktivnostih, se kljub različnim pogledom pogovarjamo na popolnoma drugačen način.
Odnos naše družbe do vernikov in Cerkve ni v skladu z idejami civilne družbe. Verniki in Cerkev so enakopraven subjekt civilne družbe. Že v naši ustavi so verske skupnosti žal postavljene v posebno razmerje do drugih subjektov civilne družbe. Ustavodajna skupščina je menila, da je treba eksplicitno poudariti ločenost verskih skupnosti od države. Tega ni naredila za druge subjekte civilne družb, recimo na področju kulture, znanosti, izobraževanja in športa, ki so tudi po svoji naravi ločeni od države. Vsak moder človek seveda pozdravlja avtonomnost in neodvisnost verskih skupnosti. Le tako je zagotovljena svoboda vesti in mišljenja. Gre za nekaj drugega. Sedmi člen ustave, ki govori o ločenosti verskih skupnosti in države, dobiva v naši družbi svojevrstno tolmačenje. Namreč, da sta versko prepričanje in vsaka verska dejavnost izključno zasebne intimne narave in zato ne spadata v domeno civilne družbe. To vodi do daljnosežnih posledic. Tako okrnjena civilna družba zgubi eno izmed osnovnih karakteristik. Ni več pluralna in neideološka. Postane sekularna družba z izrazitim ideološkim predznakom. Družba, ki je v celoti sekularna in zanika vsako transcendenco, ne more biti zdrava in se stalno srečuje s krizo vrednot.

Opis slike: Dve znamenji nad slovensko vasjo

Zelo občutljiv preizkus in izziv za civilno družbo je vprašanje vzgoje in izobraževanja. Naša ustava daje staršem glede vzgoje in izobraževanja vrsto pravic in dolžnosti. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Starši so nadalje dolžni izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta dva stavka sta povzeta iz 41. in 54. člena ustave. Naloge države v zvezi z izobraževanjem in vzgojo so v ustavi le bežno opredeljene. V 57. členu beremo, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev ter da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. To je vse. Ni določbe, po kateri bi smela vzgojno funkcijo v javnih šolah in podobnih ustanovah vsaj delno prevzeti država oziroma njene institucije. Vemo, da življenje teče po drugih tirnicah. Državne institucije imajo izreden vpliv ne le na izobrazbo, ampak tudi na vzgojo otrok in mladine. Tudi boj za ohranitev tega vpliva je srdit. Izobraževanje in vzgajanje sta praviloma neločljivo povezani dejavnosti. Mnenje, da je naloga javnih šol le izobraževanje, je seveda zgrešeno. Učitelj enostavno ne more učencev le izobraževati, ne da bi jih hkrati hote ali nehote tudi vzgajal. To velja tudi v primeru poučevanja eksaktnih znanosti, kot so matematika, fizika, kemija, biologija. Izobraževanje ni le seznanjanje s specifičnimi dognanji posameznih ved. Je mnogo več. Učenca vpeljuje v specifičen način mišljenja in vrednotenja, ki ima svoji izvir bolj v svetu vrednot in ideološki podstati ter tradiciji družbe kot na nekih strogo znanstvenih spoznanjih. V tem pogledu je iluzorno misliti, da je izobraževanje in vzgojo mogoče postaviti na strogo znanstvene temelje. Zato o izobraževalnih programih ne morejo izključno odločati le strokovnjaki za posamezna strokovna področja v povezavi z dognanji pedagoške stroke. Neposreden vpliv na izobraževanje in vzgojo morajo imeti tudi subjekti civilne družbe, predvsem tisti del družbe, ki je pri tem najbolj zainteresiran, to so starši in učenci sami. Drugače obstaja nevarnost nadaljnje enostranske indoktrinacije mladine. Zavedam se težavnosti problema, kako zagotoviti ustrezen laični vpliv na formiranje učnih programov in smernic zanje. Vsekakor pa metoda, po kateri naj bi bili imenovani v strokovne komisije za pripravo nekaterih specifičnih učnih programov strokovnjaki z različnimi svetovnonazorskimi usmeritvami, seveda ne more zadovoljiti pričakovanj civilne družbe.
Nanizal sem nekaj opažanj, ki kažejo na to, da smo še daleč od ideala civilne družbe. Poleg vsega pa nas nerazčiščen odnos do preteklosti, mišljen je čas med drugo svetovno vojno in po njej, razdvaja v toliki meri, daje pot v normalno civilno družbo še bolj težavna.