Avtor: Tine Velikonja

V gozdovih je bilo dovolj prostora za vse!

Če pri obravnavanju slovenskega domobranstva hote ali nehote pozabimo na njegovo predhodnico, na vaške straže, se nam prikaže v dvomljivi luči in je celo dobronamerne sogovornike težko prepričati, da je bila možna samo ta oblika protikomunističnega upora. Pri reševanju moralnega lika slovenskih domobranskih vojakov so celo naši iskreni prijatelji v zadregi in nam razlagajo, da je edino, kar je zanesljivo in veliko, njihovo uničenje po končani vojni. Ta na zunaj bedna, a ponosna smrt po mučenju, lakoti in žeji, ko so jih gole ali polgole podirali milostni streli in so mrtvi ali polmrtvi padali v brezna ali opuščene rudniške jaške, jih dviguje visoko nad vse pojmljivo. Niso prosili milosti, zaradi lakote, žeje in udarcev jih je v tistih omotičnih mukah prevzemala predvsem želja, naj bo že enkrat vsega konec, in misel, ki jo je bilo mogoče takrat misliti, da božji mlini meljejo …
Zagonetna in sporna stvar, s kakršno v taki obliki še nikdar ni imela opraviti mednarodna zakonodaja, ki ureja razmere v času okupacije, in ki jo komunistična stran ponavlja kar naprej in z njo spušča umetno meglo, je in bo ostala, da so se protikomunisti naslonili na okupatorja in se bojevali sicer res mimo njega, obenem pa tudi ob njem, in to celo v času, ko je bilo očitno, da so mu dnevi šteti. Toliko več hudobije je pri takem govorjenju in pisanju zato, ker pri tem nočejo niti slišati za osnovno dejstvo, da so bili oni napadalci in da je bila nasprotna stran žrtev, ki se je branila. Obenem pa ne morejo skriti grenkobe, da so zmagali samo zaradi naklonjenosti mednarodne politike, saj so jih domobranci v vsem nadigrali. Ocenjujemo, da je bilo slovensko domobranstvo najboljša protigverilska vojska v moderni zgodovini. Pri tem ne mislimo samo na vojaško uspešnost, ki ni sporna, saj so domobranci potisnili slovenske partizane v temine Trnovskega gozda in Kočevskega Roga, Nemci pustili rezervat v Beli krajini, vse enote pa so vegetirale razpršene križem po Sloveniji ter čakale na skorajšnji konec vojne. Mislimo na čiščenje ozemlja, ki so ga nadzirali domobranci in s katerega so odstranili vaške zaupnike, terence in aktiviste. Če se ne strinjamo z načinom, kako so to marsikje opravili, pa je očitno, da ne moremo uspešno zatreti gverile, dokler ji ne spodrežemo korenin.
Razmišljanja o drugih možnostih so seveda dopustna, puščajo pa nam številne če, na katere lahko odgovorimo le s staro prislovno šalo: Če bi imela naša teta tisto, bi bila pa stric!
Govorjenje o tem, da je bilo v gozdovih za vse dovolj prostora, je laž, saj si je slovensko komunistično vodstvo že poleti 1941 upor izključujoče prilastilo in se bolj ukvarjalo s tem, kaj napraviti s tistimi, ki bi se samostojno odločili za boj proti okupatorju, kot z uporom samim. Vrhovni plenum OF se je že 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in razglasil, da edino on predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod
po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje zunaj okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo! (Dokumenti, I., str. 116). Kazen je smrt!

Opis slike: Bratje Bitenc: od leve Jože, Mirko in Stane

Druga možnost je seveda bila, da bi imeli v gozdovih dve sovražni gverili, podobno kot v Srbiji. Njuni vojaki se ne bi samo pobijali in iztrebljali med seboj, ampak se neovirano spravljali na civilno prebivalstvo. To bi ostalo brez varstva in bilo še naprej plen okupatorjeve samovolje. Če bi šli vaški stražarji v gozd po tem, ko je večina prestala hudo uro ob kapitulaciji Italije, vseh je bilo šest tisoč, pobitih pa največ tisoč, ne bi več varovali naselij in njihovih prebivalcev, ampak bi prišlo do splošne morije. Res pa je tudi, da so bili vaški stražarji iz drugačnega testa in v njih ni bilo ognja in silovitosti poklicnih revolucionarjev, da bi se bili pripravljeni preganjati po gozdovih kot plen dveh nasprotnikov. Vedeli so za izkušnje Štajerskega bataljona in četnikov v Grčaricah. O tem nekaj v prispevku Janeza Gruma o četniški ilegali v letih ¹⁹⁴²⁄₄₃ v Sloveniji (Zaveza, 12, str. 68–71)!

Zadnja možnost pa bi seveda bila, da bi se pustili pobijati. Če se je človeštvo iz zgodovine kaj naučilo, se je vsaj to, da se pretiran strah in pohlevnost ne obneseta in se je nasilju treba upreti. Upor proti nasilju ni samo pravica, ampak dolžnost!

Nemci so vedeli že na začetku, da se bomo obrnili proti njim

Zametek domobranske vojske sta bili dve skupini vaških stražarjev. V prvi je bilo 800 vojakov, ki so se, namesto da bi reševali obkoljene na Turjaku, prebili z Zapotoka čez Ljubljansko barje, obtičali pri šoli na Barju in se šli pogajat o svoji usodi; druga je bila novomeška skupina, ki se je pod poveljstvom Vuka Rupnika uspešno obranila partizanov pri Zameškem.
Ko se je končno organiziralo Slovensko domobranstvo, so bile za vodstvo izkušnje vaških stražarjev ob kapitulaciji Italije huda šola. Vedelo je, da dveh napak ne bo smelo ponoviti. Ne več vsak zase čakati na postojankah in prepuščati pobudo nasprotniku, ampak obvladovati zasedeno ozemlje z mrežo dobro povezanih postojank in z gibljivimi udarnimi enotami. Druga izkušnja pa je bila seveda ta, da jih bo okupator obravnaval kot potencialne nasprotnike, tako tedaj, zlasti pa ob kapitulaciji. Ker ni bilo dvoma, da je za sile osi vojna izgubljena, je bilo naravno, da se bo domobranska vojska morala prej ali slej obrniti proti zavezniku, na katerega se je po sili razmer naslonila, če se bo hotela rešiti. Nobenega dvoma pa tudi ni bilo, da se bo okupator temu upiral na vse razpoložljive načine.
Domobranci so se od vsega začetka pripravljali na upor, pri tem pa se premalo zavedali, da jih spremlja budno oko gestapa, pripravljeno ukrepati takoj, ko bi se pojavili najmanjši znaki nasprotovanja. Gestapo se na ozemlju Ljubljanske pokrajine v času nemške zasedbe sploh ni ukvarjal s komunisti, prepustil jih je domobranski politični policiji, ampak z nezanesljivim zaveznikom po sili. Varšavski upor, ki je vzplamtel 1. avgusta 1944, je Nemce presenetil in so za vsako ceno hoteli preprečiti, da bi do tega prišlo tudi pri nas. Tak upor se jim je zdel toliko bolj možen in nevaren, ker so domnevali, da bi se utegnili domobranci in partizani združiti za skupno akcijo proti njim. Na neki način so nasedli partizanski propagandi, da gre v Sloveniji prvenstveno za upor proti okupatorju in ne za revolucijo.
Že marca 1944 so za nekaj časa zaprli dr. Albina Šmajda, stotnika Berta Ilovarja in duhovnika Andreja Križmana. Poleti, jeseni in pozimi pa so aretacije sledile v valovih. Opirali se bomo predvsem na zgodbe neposrednih udeležencev domobranskega upora Martina Krannerja, Martina Žekarja in dr. Karla Vojska. Dopolnjujejo se, saj so doživljali različne usode in bili, preden jih je aretiral gestapo, v različnih skupinah. Krannerja so zaprli že 6. maja 1944 in ga po desetmesečnem zaporu marca 1945 izpustili. Žekar se je znašel v zaporu pol leta kasneje, 4. decembra. Dne 1. marca 1945 so ga z drugimi poslali v Dachau. Po koncu vojne so ga sotrpini, kasnejši obsojenci na dachauskih procesih, pripeljali v Ljubljano. Bil je obtoženec na božičnem procesu, obsojen na smrt in pomiloščen na dosmrtno ječo, od katere je odslužil osem let. Umrl je v Švici leta 1966. Vojska je bil aretiran štiri dni za njim, bil obsojen na istem procesu na petnajst let, jih odsedel deset. Pred nekaj leti se je iz Švice vrnil v Ljubljano in je edini živeči obsojenec s tega procesa. Žekarjevi spomini so bili objavljeni v Zborniku koledarju Svobodne Slovenije v letnikih 1962–1964. Vojska nam je svojo zgodbo povedal pred nekaj tedni. Lani smo objavili spomine Naceta Ahlina (Med svojimi in tujci, Zaveza, 11, str. 31–39, in 12, str. 29–39), na katere se bomo sklicevali, kadar bo potrebno. V Zborniku Svobodne Slovenije 1973–1975 pa je o tem pisal Vinko Lipovec (V dachauskem taborišču, str. 106–114).





V vseh omenjenih spominih preseneča, da se avtorji neprimerno več ukvarjajo s svojimi ječami kot z opisovanjem, kako se je del slovenskega domobranstva pripravljal na upor. Preseneča samo na začetku, potem pa se nam odpre resnica, ki seveda ni spodbudna: priprave so bile nesistematične, se omejevale na obveščevalno dejavnost, o čemer več izvemo iz dokumentov o Mačkovšku (Jera Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, Arhivsko društvo, Ljubljana 1994), in na stihijsko zbiranje in skladiščenje orožja, ni pa ne duha ne sluha o čvrsti organizaciji, ki bi bila konspirativno zgrajena od vrha do tal in bi samo čakala na povelje za upor. Nekaj se je sicer dogajalo ves čas, saj so domobranci tako na terenu kot vodstvo sodelovali z Mihajlovićevimi četniki v Sloveniji in jim pomagali, ker se je njihovo delovanje marsikdaj prepletalo. O tem smo objavili razmišljanje dr. Antona Komotarja (Spomini in tehtanja, Zaveza, 9, 21–29) in nekaj podobnega izvemo iz spominov Franca Grmeka (Orli pod Triglavom, Ljubljana 1995). Verjetno je podobne literature še veliko. Vtis imamo, da četniška stran nerada govori o tem, ker bi želela ostati na neki način neomadeževana.




Kar se tiče obveščevalne dejavnosti, bi citiral Voduškovo: V dosjeju Mačkovšek je nekaj sto imen, ki se tako ali drugače bremenijo s sodelovanjem z britansko obveščevalno službo, ‘pa še ti dve imeni sta povezani z zgodovino TIGR-a in protifašističnim bojem na Primorskem. Celo Vladimir Vauhnik in BBZ (Berliner Boersezeitung) sta, vsaj tako kaže, samodejno dajala podatke vojaške narave zahodnim zaveznikom, to pa se je med drugo svetovno vojno računalo kot čisto naravno protiosno delo (Dosje, 56). Opozorili bi tudi na prispevek Janeza Gruma o stikih demokratičnega protikomunističnega tabora z zahodnimi zavezniki (Zaveza, 9, str. 63–65).

Opis slike: Nace Ahlin

Skratka, kdor se prebija skozi dokumente in pričevanja o delovanju skupin, ki so se že maja leta 1941 povezale v Slovensko zavezo, in zasleduje, kako so se spreminjale, priključevale in odhajale, in skozi množico ljudi, ki so pri tem sodelovali, tako iz katoliškega kot iz liberalnega tabora, se mu začne mešati v glavi. Pri tem se sicer strinjamo, da je pestrost vrednota demokracije, vendar se v tako zmedenih in nevarnih razmerah ne obnese. Nekaj o tem piše v pismu Jože Velikonja: Po aprilu 1941 so fantovski odseki izginili. Že junija 1941 smo iskali po deželi, če so fantje organizirani, če so zbrali kaj orožja, če imajo še kako skupnost. Slišali smo njihove tožbe, da so nepridipravi zbrali orožje in ga skrivajo. Res je, da so komunisti imeli pakt s Hitlerjem, a so se vseeno pripravljali na revolucijo. Od nekomunističnih organizacij o fantovskih odsekih ni bilo sluha. Edina organizacija, ki je obstajala, je bil rediteljski zbor, ki je nastal ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Vodil ga je Ivo Peršuh, njegov namestnik pa je bil France Frakelj. To je bila edina neregistrirana organizacija, ki je bila poleti 1941 še živa. Na tem je slonela Slovenska zaveza. Zato je Peršuh pomenil več kot Natlačen, tudi Rokodelski dom s Križmanom več kot protikomunistični intelektualci.
Res je tudi, da je bila narodna vstaja, ki so jo poleti 1941 razglasili komunisti in njihova OF, polomija. Napačno so ocenili, da ima Gorenjska najmočnejši in razredno zaveden delavski razred in bo zato najbolj ustrezna za revolucijo. Proslavili so se šele leta 1942 v Ljubljani, na Dolenjskem in Notranjskem s pobijanjem političnih nasprotnikov med Slovenci in z izzivanjem okupatorja z napadi iz zasede, s tem pa spodbudili njegove povračilne ukrepe.
Ko smo že pri knjigi o Mačkovšku, bi iz nje povzeli poročilo Slovenske zaveze, ki je bilo poslano v Švico 16. 6. 1942:
Edina politična skupina, ki je ostala zunaj koncentracije, so komunisti. Tudi njim so odprta vrata vanjo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje nemočnega naroda v resnici koristi samo sovražniku. Šibke točke OF so: Vedno napovedujejo konec vojne za prihodnje mesece. Nočejo povedati, kakšna naj bi bila bodoča Slovenija. Za izdajalca so proglasili Dražo Mihajlovića.
Skratka, komunisti so vedeli, kaj hočejo, se prenaglili z zadnjo etapo, ko so začeli leta 1942 množično pobijati svoje politične nasprotnike, ker so precenjevali moč Sovjetske zveze in zato pričakovali skorajšnji konec vojne, narod jim je bil deveta briga, pri njihovih rivalih, združenih v Slovenski zavezi, pa je šlo za slabo povezano delovanje, ki ni pomembneje vplivalo na razvoj dogodkov. Seveda bi bilo drugače, če bi se zavezniki odločili za invazijo nekje v Kvarnerju ali Istri ali se ob koncu vojne ne bi ustavili na Soči. Ko zasledujemo usodo ljudi, ki so bili vpleteni v zaroto, med njimi jih je zaradi tega mnogo izgubilo življenje, se nam odkrije, da sta pojav jemala resno predvsem njihova nasprotnika. Na eni strani gestapo, ki je v času nemškega vojaškega vojnega razsula posegel v usodo vsega domobranstva s tem, da ga je prisilil ostati z Nemci do konca. Njegov stroj je deloval, kot da se na bojiščih nič ne dogaja. Za zgled, kako težko ga je bilo ustaviti, bi omenil madžarske Jude, ki so jih vozili v uničevalna taborišča pred nosom Rdeče armade, in Ano Frank, ki so jo odkrili in z družino odpeljali v taborišče v času, ko so se že slišali v daljavi topovi napredujoče zavezniške vojske. Na drugi strani pa komunisti, ki so uprizorili po vojni nekaj spektakularnih političnih procesov, na katerih so skušali prikazati to dejavnost kot kolaboracijo z zločinsko begunsko vlado v Londonu ter kot sodelovanje z britansko obveščevalno službo, med vojno pa so, kot vse kaže, ovadili svoje rivale Nemcem in pomagali, da je bila zarotniška mreža tako kmalu in tako temeljito razbita.

Obveščevalna služba v prid zaveznikom

Kranner se čudi, kako ni nikjer zasledil, da bi se slovenski zgodovinarji sklicevali na dokumente ljubljanskega gestapa. Prepričan je, da morajo biti nekje na razpolago in pri tem omenja svojo prošnjo za izpustitev iz zapora, ki jo je konec leta 1944 ali na začetku leta 1945 poslal generalu Rupniku. Ta dokument mu je leta 1964 pokazal oznovski agent, ki se je predstavil kot Franc Gašperšič, ko ga je vabil na sodelovanje. Kranner nadaljuje:
Gestapo je svoje zapornike zasliševal v zaporu na Miklošičevi cesti ali pa na svojem sedežu v Slaviji. Pred nekaj leti sem po nekem njegovem predavanju vprašal zgodovinarja prof. Prunka, ali je našel v arhivih Ozne in v arhivu gestapa, ki ga je Ozna zaplenila, kaj o delovanju domobrancev za obveščevalno zavezniško mrežo. Odgovoril je, da je nekaj našel in da se bo morda o tem kaj objavilo. Prof. Boris Mlakar trdi, da teh dokumentov ni in je prepričan, da jih je gestapo uničil ali odpeljal s seboj. Upa, da se bo kaj našlo v avstrijskih ali nemških arhivih, ko bodo dostopni. Edini dokument, ki je na razpolago, je zapisnik božičnega procesa, ko obtožence vprašujejo o njihovih povezavah z zavezniškimi obveščevalnimi službami.
Kranner v poglavju Domobranski obveščevalni center – sodelovanje z zavezniki piše naslednje:

Mnogi domobranci smo ali so delali za zaveznike že takoj po ustanovitvi domobranstva: bili so obveščevali, zbirali so podatke o moči in gibanju okupacijskih (nemških) sil ter o prevozu vojaškega materiala. Nekateri smo to dejavnost opravljali že od maja 1941, najprej v ilegalnih organizacijah, kot so bile Slovenska legija, Sokolska legija in Narodna legija in še katera druga, nato pa pod okriljem vaških straž in četnikov, drugi pa šele kot domobranci, mnogokrat zamaskirani kot domobranski obveščevalni centri.
V tem sestavku bi se omejil predvsem na domobranstvo oziroma na dobo po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Že nekaj mesecev pred italijansko kapitulacijo so poveljniki VS, ki so bili povečini pripadniki ilegalne Slovenske legije ali pa so priznavali njeno politično vodstvo, prejeli navodila, kako ravnati ob razsulu ali zavezniški invaziji. Takoj še 8. septembra ali pa naslednjega dne so se VS napotile proti zbornim mestom, ki so jim bila določena v navodilih.
Kot zanimivost naj dodam svojo zgodbo: Vaška straža iz Po1ja se je umaknila čez Ljubljanico in čez Orle na Dolenjsko. Jaz pa sem se, ker sem bil vključen v obveščevalno delo, odpravil v Ljubljano na sedež ilegalne SL, ki je bil v Rokodelskem domu. Spominjam se, da so bili takrat navzoči podpolk. Ernest Peterlin, stotnik Šturm, duhovnik Jože Godina, Rudolf Smersu, Ivan Avsenek, odvetnik dr. Albin Šmajd, inž. Jože Sodja, prof. Franc. Grafenauer, po rodu s Koroškega. Tam je bilo meni in Grafenauerju, zdi se mi, da Šturmu, ki je bil tudi koroškega rodu, rečeno, naj ostanemo in čakamo, da bi ob porazu nemške vojske odšli na Koroško organizirat obrambo nekaterih strateških prehodov (sic!).
Ko je bilo v drugi polovici meseca septembra oziroma v prvih tednih oktobra 1943 ustanovljeno in organizirano Slovensko domobranstvo, je organizacijski štab poleg drugih odsekov ustanovil tudi obveščevalni odsek, ki se je imenoval Obveščevalni center. Vodil ga je od vsega začetka stotnik Bert Ilovar. Ko je letega pozno jeseni 1944 zaprl gestapo in ga v začetku marca 1945 poslal v Dachau, je prevzel vodstvo njegov namestnik poročnik Kovač. V domobransko organizacijo sem bil pritegnjen tudi jaz s činom podporočnika. Ker sta Peterlin in Sodja, ki je organiziral obveščevalno službo in bil predsednik Protikomunističnega odbora, poznala moje ilegalno obveščevalno delo v okviru Slovenske legije in vaških straž, nisem bil formalno uvrščen v nobeno četo, pač pa sem bil poslan na Ljubljanski grad, kjer je poveljeval polk. Dežman. Čez dan sem se ali mudil na Gradu ali pa sem bil v stiku z Obveščevalnim centrom, še največ z ljudmi iz obveščevalne mreže Slovenske legije, s katerimi sem imel stik že prej (Sodja, Šmajd, Godina), spat pa sem hodil domov. To je trajalo do konca decembra.
V tem času, ob koncu novembra ali v prvi polovici decembra 1943, sem opremljen s prepustnico, ki mi jo je kot italijanskemu državljanu že leta 1942 izdala italijanska kvestura, potoval v Trst in nesel poročila za zaveznike časnikarju Jocotu (Jožetu) Golcu; poročila mi je izročal Sodja. Golec je bil zelo važen vezni člen v zavezniški obveščevalni mreži, ki jo je organiziral predvojni vojaški ataše na jugoslovanskem poslaništvu v Berlinu polk. Vladimir Vauhnik. To je bila že moja druga ali celo tretja pot do njega. Golec je v Trstu stanoval v neki strmi ulici, ki je peljala iz ulice Rossetti. Poročila sem mu samo prinašal, od njega v Ljubljano nisem ničesar odnašal. Imel pa sem vtis, da ima sprejemno in oddajno pisarno.
Čeprav to ne spada v dobo po kapitulaciji Italije, torej v dobo domobranstva, naj le omenim, da sem v času od jeseni 1941 do septembra 1943 prinašal in odnašal poročila, ki pa niso bila samo obveščevalne vsebine, predvsem v Gorico in največkrat dr. Janku Kralju. Pri njem v ulici Drevored XX. septembra sem večkrat prenočeval. V isti hiši je stanoval v pritličju komisar italijanske kvesture. Kralj je pošiljal poročila v Rim v Vatikan, od tam pa so šla naprej v London dr. Kreku, dr. Kuharju in jugoslovanski begunski vladi. Ker je imel dobre odnose z Vatikanom, z goriškim nadškofom Margottijem in si je znal najti prijatelje med funkcionarji italijanskih oblasti, je marsikaj važnega zvedel in mogel sporočiti v Ljubljano. Po svojih zvezah je npr. izvedel za taborišče v Gonarsu in pozneje za tisto na Rabu in se je tako mogla začeti akcija za reševanje iz njih.
V domobranskih obveščevalnih centrih so bili v službi mnogi, ki so že prej delovali v obveščevalnih mrežah ilegalnih organizacij slovenskega demokratičnega tabora. Njihov namen je bil predvsem posredovati slovenski prozavezniški špijonaži, ki jo je, kot sem že omenil, s sodelavci organiziral polk. Vauhnik, sporočila o okupatorjevi dejavnosti, posebno o njegovih premikih. Tako so nadaljevali z delom za zahodne zaveznike, predvsem za angleški Inteligence Service in za jugoslovansko begunsko vlado v Londonu.
Po božiču leta 1943 mi je Ilovar sporočil, da sem določen za obveščevalni center v Grosupljem in pozneje v Št. Vidu pri Stični. Na Grosupljem so mi dodelili narednika Vinka (Ceneta) Mehleta in Naceta Ahlina. Oba sta bila zajeta na Turjaku, peljana v smrt, a sta se rešila z begom. Ker sta bila domačina in sta poznala bližnjo in daljno okolico, sta imela dobre zveze z ljudmi in dobivala od njih zanesljiva in podrobna poročila o delovanju terencev ter o premikih in namenih partizanov. Zato je bilo naše delo zelo uspešno.
Sledijo napeti opisi njihovega delovanja, a nas zanima predvsem domobranski upor. O njem piše Kranner naslednje:
Gestapo oziroma nemška obveščevalna služba sta pravilno sklepala, da mora obstajati v Ljubljani ali nekje zunaj nje radiooddajna postaja. Zakaj? Zato, ker sta londonski in včasih tudi alžirski radio večkrat presenetljivo hitro prinesla kakšno vest z natančnim opisom dogajanja. Če pa se poročila stekajo od raznih strani s terena in prihajajo do Londona, je jasno, da obstaja organizirana obveščevalna mreža in seveda obveščevalni center. Nemci so tudi dobro vedeli, da se nekje v Sloveniji skriva Vauhnik, in so bili prepričani, da je organiziral obveščevalno službo za zaveznike in obveščevalni center. Res se je skrival v Ljubljani vse do konca maja ali začetka 1994. Ko pa je gestapo odkril obveščevalni center v Zagrebu (osem aretiranih je junija 1944 postavil pred sodišče; večino so obsodili na smrt in usmrtili!), je iz Ljubljane odšel v Trst, kjer je deloval Golec, kot sem že omenil, z njegovo pomočjo pa se je proti koncu junija 1944 umaknil v Švico. Gestapo je odkril tržaški center v jeseni 1944, in sicer potem, ko je po izdajstvu aretiral nekega patra v Padovi. Golec je bil aretiran 19. septembra, pozneje usmrčen in sežgan v Rižarni v Trstu.

Gestapo zapira

Kranner podrobno opisuje svojo aretacijo 6. maja 1944, ko je prišel v njegovo sobo v Šentvidu pri Stični nemški nadporočnik in mu sporočil, da je prejel ukaz gestapa, da ga mora takoj odpeljati v Ljubljano. Ne bi se ustavljali ob njej, če nam ne bi odkrivala nepripravljenosti upornikov. Morali so računati, da jim bodo Nemci prej ali slej prišli na sled, in se zavedati, da bo šlo takrat za življenje in smrt. Kranner bi moral takoj uporabiti orožje ali pa vsaj izkoristiti priložnost, ki se mu je nudila v Višnji Gori, ko ga je Nemec pustil samega na stranišče. Zanimivo je, da Nemci niso imeli nobenih dokumentov ali zanesljivih podatkov o njegovi obveščevalni dejavnosti in so ga zato čez deset mesecev izpustili in da je šlo skoraj bolj za zastraševanje morebitnih upornikov kot za odkrivanje resničnih nasprotnikov.
Dobili so jih torej v pripravljalni fazi. Kako so jih odkrili, še danes ni pojasnjeno. Gestapo je tako rekoč vedel, da se domobranci od prvega dne pripravljajo na trenutek, ko bodo pretrgali nenaravno zavezništvo, zanj je bilo le vprašanje, kdaj in kako. Že najmanjši sum je bil dovolj za prve aretacije. Ker je bilo zasliševanje surovo, o tem bomo še pisali, preiskave po stanovanjih pa temeljite, so nekaj že odkrili.
Iz Žekarjevih spominov izvemo, da so bili o nekaterih rečeh dobro obveščeni. Sumi komuniste. Ker vemo, da se je vse okrog Slovenske in drugih legij pletlo v prostorih Rokodelskega doma na Komenskega ulici, je seveda možnost, da jih je izdal nekdo od tam. Veliko se govori o Milošu Kobalu, omenja ga tudi Voduškova (Jera Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1994, str. 7), vendar samo kot enega glavnih analitikov Mačkovškovega gradiva. Med vojno je hodil v domobranski uniformi celo v šolo oziroma na gimnazijske izpite, bil nekak kurir Andreja Križmana, ki je povezoval niti protikomunistične ilegale in deloval v Rokodelskem domu. Kobal je šel v jeseni leta 1944 v partizane, napisal obsežno poročilo o vsem, kar je vedel, po vojni je prejel priznanje kot partizanski ilegalec, sodeloval pri odkrivanju povojnih ilegalnih združevanj (Krekova skupina), postal poleg drugega tudi uradni psihiater v medicinsko-psihološkem centru Republiškega sekretariata za notranje zadeve (Enciklopedija Slovenije, 5, str. 166). Vojska je prepričan, da so morali imeti spisek, saj so prav vse iz njegove mreže aretirali istočasno.


Tudi Grumova domneva, da so obveščevalce ovadili komunisti, ni iz trte zvita. Izvedeli so za Vauhnika in kasneje tudi za druge, morda tudi s pomočjo angleških levičarsko usmerjenih članov in poročevalcev za Intelligence Service (Zaveza, 9, str. 63).

Opis slike: Vinko Mehle

Kranner je bil zaprt deset mesecev:
Belil sem si glavo, zakaj so me zaprli in kaj imam opraviti z radijsko oddajno postajo oziroma koliko ve gestapo, da sem vedel in videl. V Ljubljani jo je imel duhovnik lazarist Jože Godina. O njej nekaj podrobnosti. Kot sem že omenil, sem bil že od konca leta 1941 pa vse do kapitulacije Italije 1943 neke vrste obveščevalni kurir med Ljubljano, Gorico in Trstom. Nosil sem poročila, ki sem jih dobival pri inž. Jožetu Sodji ali dr. Albinu Šmajdu ali v Rokodelskem domu in jih oddajal v Gorici dr. Janku Kralju in dr. Antonu Kacinu ali pa časnikarju Poldetu Kemperletu (obveščevalna mreža Slovenske legije). Iz Gorice sem odnašal v Ljubljano poročila in novice, namenjene obveščevalnemu centru Slovenske legije. Ko sem proti koncu leta 1942 a1i spomladi leta 1943 oddal poročila dr. Šmajdu, je bilo to v Godinovi sobi. Ta je bil ravno zaposlen z radijsko oddajno postajo. Spominjam se, da je bilo to v sobi v prvem nadstropju Vzajemne zavarovalnice in da je ta imela okno, ki je gledalo na ulico med poslopjem in sodnijo. Naenkrat zakriči Šmajd: Iščejo nas (Nemci) z iskalnim vozom … Godina je zagrabil aparat, zaklenil vrata in vsi trije smo odšli v klet in po kletnih hodnikih čisto na drug konec poslopja in nato v sobo, katere okna so gledala proti kolodvoru. Ko sem se nekoč drugič vračal iz Gorice in Vidma, stopil z vlaka na glavnem kolodvoru in se napotil po Miklošičevi cesti, sem videl mesto kot izumrlo. Slišal sem posamezne strele in opazil, da italijanski vojaki bataljona M streljajo proti oknom v višjih nadstropjih. Nisem vedel, kaj naj napravim, ali naj skočim v kako vežo ali pa naj grem mirno naprej. Imel sem pri sebi nekaj pismenih poročil. Vojaki me ustavijo, jaz pa mirno rečem: Vengo da Udine, in pokažem vozni listek in prepustnico. Zadostovalo je!
Po ne vem koliko dnevih je nekega jutra paznik odprl vrata in me poklical na hodnik. Tam me je že čakal gestapovec in me odpeljal v sobo za zasliševanje. Oprema je bila skromna: samo miza in nekaj stolov. Na moje veliko presenečenje me je nagovoril po slovensko in tako nadaljeval ves čas zasliševanja. Pozneje sem izvedel, da se je pisal Franc Dolinar, doma nekje od Litije. Zasliševal je tudi druge zaprte domobrance, Mehleta, Ahlina, Peterlina itd. (Op.: Lipovec omenja, da so ga klical Tigel.) Naj povem, da se je po razsulu Nemčije umaknil na Koroško v Celovec in tam so ga junija ali julija 1945 spoznale žene nekaterih v Dachau poslanih domobrancev, ga obkolile, ozmerjale in poklicale angleške vojake. Baje so ga odpeljali v taborišče za naciste v Wolfsberg. Vojska in Lipovec sta od zasliševalcev dobro poznala Lada Millerja iz Domžal. Bil je Lipovčev sošolec v škofovih zavodih.
Na Krannerja so sčasoma pozabili, saj so v tem času sledile aretacije bolj pomembnih ljudi, nazadnje tudi iz domobranskega vodstva, te pa so pretepali in drugače mučili. Lipovec piše v Zborniku (1973–75, str. 111): Na vsak način je skušal gestapo pri zasliševanjih dokazati, da smo se sporazumeli z OF za skupni napad na Nemce in da je bil za voditelja skupnega vodstva določen bivši minister Ivan Pucelj. Da bi me omehčali, so pripeljali v zasliševalno sobo Milana Finca. Bil je strašno zdelan in hudo ga je bilo gledati. Pretepali in mučili so ga na vse načine, da so izvlekli iz njega nekaj priznanj. Milan me je pogledal naravnost v oči ter dejal: Vinko, vse vedo, nima smisla tajiti!

Lipovcu je bilo po nekaj dneh sprenevedanja dovolj: Rekel sem Vurniku (zasliševalcu), da dobro ve za državljansko vojno v Sloveniji. Tudi mora vedeti, da so bile vse ilegalne skupine dejansko organizirane za boj proti okupatorju, da pa je OF s tem, da je začela komunistično revolucijo, položaj bistveno spremenila. Del ilegalnih sil je prešel v legalo (slovensko domobranstvo), da prepreči komunistične načrte, medtem ko so drugi ostali v rezervi. Vojna je pri kraju, ostane samo še vprašanje, komu bo v Sloveniji uspelo prevzeti oblast, ko boste Nemci odšli: nacionalisti, ki se opirajo na Zahod, ali komunisti, ki sledijo načrtom Moskve.
Kranner nadaljuje:
Novembra ali decembra 1944 smo se sprehajali na notranjem dvorišču. Z nekega okna v prvem nadstropju me je nekdo poklical po imenu, in ko sem se ozrl tja, je priletela na tla papirnata kroglica. Hitro sem jo pobral, razvil in prebral. Podpisan je bil inž. Sodja. Tako sem izvedel, da je zaprt. Sporočil mi je, da so zaprli Golca in da ga bodo pripeljali v Ljubljano na soočenje; da Sodje in Golca ne poznam in ne vem ničesar. Papir sem spet zmečkal in ga v ustih prežvečil. Bal sem se namreč, da me ne bi izdali komunisti, ki so bili zaprti v samicah – ni jih bilo veliko – in so nam večkrat grozili: Le počakaj! Vas že imamo! Ne boste nam ušli.
Omenil sem že, da sem bil proti koncu leta 1944 premeščen v skupno sobo, katere okna so gledala na glavni vhod z Miklošičeve ceste, tako da smo mogli skoznje opazovati prihode in odhode marice in drugih vozil. Nekega dne sem videl, da so pripeljali Golca na soočenje, kot me je opozoril Sodja. Soočili so nas, toda junaški Joco ni nikogar prepoznal, ker je tako vedel, da ga čaka smrt. V skupni sobi nas je bilo natlačenih več, kakor je bilo dejansko prostora. Poleg Ceneta Mehleta in Naceta Ahlina je bilo še nekaj domobrancev in nekaj civilistov. Med nami je bil tudi Srebotnjak od Sokolske legije. Zaprli so ga, ker je bil osumljen, da je sodeloval pri usmrtitvi tistega, ki je izdal njihovo obveščevalno dejavnost in čigar truplo so Nemci potegnili iz Ljubljanice. Z mučenjem so hoteli izsiliti priznanje.
Skoraj vsi zaporniki domobranci in vidnejši člani vseh treh ilegalnih legij so bili odpeljani v koncentracijska taborišča v Nemčijo ali Avstrijo, večina v Dachau, nekaj v Mauthausen, tja med drugimi Sodja, ki je preživel, se po vojni izselil v Severno Ameriko in tam umrl. Če se prav spominjam, so bili poslani v Nemčijo trije transporti zapornikov: prvi konec septembra 1944, drugi konec decembra 1944, tretji in zadnji pa 1. marca 1945. Z zadnjim sta odšla tudi Cene in Nace. Pred odhodom sem se še poslovil od njiju. Izročila sta mi v spomin svoji sliki, ki ju še danes hranim. Cene je zadaj napisal: Spomin na trpljenje v zaporu gestapa, Nace pa: Svojemu šefu v spomin 28. 2. 1945.
Ko so me kmalu potem izpustili, so me dodelili obveščevalnemu centru v Novem mestu. Od domobranskih častnikov v Novem mestu se spominjam Webleta, Mihevca, Bajca in seveda poveljnika Stamenkovića. Iz Novega mesta sem se nekajkrat odpravil v Ljubljano na domobranski štab s poročili z belokranjskega področja, nazadnje, se mi zdi, 6. maja. Takrat do Ljubljane nisem prišel, ker so partizani na Škofljici že zasedli cesto. Tako sem se 8. ali 9. maja umaknil iz Novega mesta skupaj z drugimi domobranci proti Zidanemu Mostu, doživel razpust domobranske bojne enote, nato pa se od Celja pomikal po hribih nad Savinjsko dolino vse do Železne Kaple in do Vetrinja. Nisem hodil sam, ker so se mi že v Ce1ju, ko sem še drugim povedal, da se nameravam prebiti na Koroško, pridružili še srbski četniki in pozneje še skupina članov novomeške domobranske policije. V Vetrinj sem prišel le nekaj dni pred vračanjem in izročanjem domobrancev partizanom. Tam sem našel svoje domače; zanje do tedaj nisem prav nič vedel, kje so. Hoteli so se skupaj z drugimi domobranci napotiti v Italijo. Ker sem že nad Železno Kaplo izvedel in videl na lastne oči, kako so partizani vodili zastražene četnike proti Jezerskemu, sem jih prepričal, da so ostali v taborišču. Čez nekaj tednov smo sami kot italijanski državljani odšli v zbirališče Celovec in od tam s skupino Italijanov v očetovo in mojo rojstno vas Žabnice pod Sv. Višarjami. Tako sem bil spet rešen.

Iz zapora v taborišče

Berimo še odlomke Žekarjevega zapisa Pričevanje, ki ga je objavil v Zbornikih – Koledarjih Svobodne Slovenije 1962–1964! Tekst je obsežen, zato smo si dovolili, da smo ga skrajšali in jezikovno priredili. Martin Žekar je bil poklicni vojak. Zaradi vojne leta 1941 ni dokončal oficirske šole. Stanoval je pri materi v župnišču pri Sv. Krištofu za Bežigradom. Tam je bila snažilka. Žekar je bil med drugim poveljnik vaške straže v Klečah, pri domobrancih pa poveljnik oklopnega vlaka na poti Ljubljana–Vrhnika in Ljubljana–Rakek.


Takole piše:
Prav tako niso držale prekrižanih rok vse tri legije, Slovenska, Sokolska in Narodna, temveč so se v sklopu Slovenske zaveze pripravljale na morebitno zavezniško invazijo, da bi v danem trenutku razorožile nemško vojsko in olajšale napredovanje proti končni zmagi, ki je bila tako rekoč pred durmi.
Kot član Slovenske legije sem imel leta 1944 nalogo zbirati orožje za mesto Ljubljana. S kapetanom Ilovarjem sva ga vozila z vseh koncev in krajev ter ga skrivala po ljubljanskih okrožjih. Ne vem, kako so za to izvedeli komunisti in se seveda na moč prestrašili. Kot sem pozneje izvedel, so imeli takrat veliko sestankov, na katerih so obravnavali to naše delovanje. Sprevideli so, da nam sami ne bodo kos, zato so se po stari komunistični navadi poslužili denunciacije. No, ta jim ni delala preglavic, saj so že vsa leta tesno sodelovali z gestapom. Tako so mu leta 1944 kratko malo predložili seznam vseh članov Legij, zlasti vseh tistih, ki so bili vidno aktivnejši. Na podlagi te ovadbe je gestapo pričel 1. decembra 1944 z aretacijami. Tako so 1. decembra aretirali Hamerška, dalje prof. Ceneta Lipovca, inž. Milana Finca in duhovnika Henrika Goričarja. Naslednji dan, 2. decembra, so prijeli frančiškane p. Klavdija Okorna, p. Bena Korbiča, p. Engelharta Štucina in druge. Ob Okornovi aretaciji so mi gestapovci nastavili past s tem, da so v njegovi sobi skrili nekaj izvodov Svobodne Slovenije in druge literature ter tudi vžigalno vrvico in vžigalnike za miniranje z eksplozivom 707. Ker so mi ljudje povedali, da imajo vtis, da pri njem gestapovci niso napravili preiskave, sem s ponarejenim ključem odprl njegovo sobo. Na hitro sem pregledal, kaj bi ga lahko obremenjevalo, ter pobral literaturo, vžigalnike in vžigalno vrvico. Vse to sem odnesel na varno, da ne bi več prišlo gestapu v roke. Dne 4. decembra so naredili preiskavo tudi pri meni doma za župniščem sv. Krištofa za Bežigradom. Prišli so s točno narisanim načrtom, kje je shranjena municija in orožje. Bilo ga je za oborožitev celega bataljona. Demolirali in uničili so vse pohištvo ter s krampi razkopali zidove in tla. Mene niso dobili, ker sem bil v službi. Zato so prijeli vse moške, ki so bili tedaj slučajno v župnišču, in jih skupaj z mamo postavili ob zid. Hvala Bogu niso nikogar ustrelili, ampak so jih z mojo mamo vred odpeljali v sprevodu za vozom z orožjem in municijo v gestapovske zapore na sodišču. Nato pa so postali celo četo SS meni v zasedo. Zaseda je uspela in naenkrat sem bil obkoljen. Pomislil sem na beg, a uvidel, da je nemogoč. Zato sem ob pozivu: Herr Leutnant, Hände hoch! počakal in se dal prijeti.
Odpeljali so me na sodišče v gestapovske zapore v celico št. 155 in me takoj pretepli. Naslednje dni se je pričelo zasliševanje, a ker nisem hotel nič vedeti in povedati, se je pretepanje potrojilo. Enako se je godilo tudi drugim.
Dne 8. decembra so bili aretirani še Srečko Kristan, Boris Grad, Alfonz Thuma, Tone Jagodic, dr. Karel Vojska, N. Indihar, Janko Božič, Andrej Rous itd.
Vojska pripoveduje:
Oče je padel leta 1916 pri Doberdobu, mati je umrla čez pol leta za vodenico. Ostali smo štirje otroci, razdelili so si nas sorodniki.
Nisem bil zraven od vsega začetka. Kot jurist sem bil načelnik oddelka na ljubljanskem magistratu. Ker sem bil poročen, prva hčerka se je rodila leta 1941, druga pa leta 1943, nisem šel k vaškim stražarjem ali domobrancem. Brat Jože, rojen leta 1914, pa je bil še samski. Njega je vzel k sebi stric v Št. Juriju in je hodil na gimnazijo v Celje. Zaposlen je bil kot inženir v Cerknici. Ko so se ljudje pritoževali nad partizanskim nasiljem, se je odločil, da gre k vaškim stražarjem. Postal je poveljnik postojanke v Begunjah. Štela je 120 vojakov. Na kolena so jih spravili italijanski topničarji in so se 12. septembra 1943 vdali. Franc Popit je bil tisti komisar, ki je zagrozil, da bo vsakih deset minut ustrelil enega od postrojenih ujetnikov, če se poveljnik, ki se je skril, ne prikaže. Jožeta so ustrelili v Jelendolu. Žal mi je, da nisem bil navzoč pri izkopu.

Opis slike: Martin Kranner

Delali smo zelo konspirativno. Slovenska legija je delovala pod vodstvom SLS. Naša naloga je bila predvsem, da se pripravimo na partizanski puč v Ljubljani, če bi ob kapitulaciji Nemcev prišlo do njega, in da bi ob brezvladju prevzeli upravno mrežo nad Ljubljano. Morda so se nekateri zares pripravljali, da udarijo tudi po Nemcih. Imeli smo protikomunistična predavanja po Ljubljani. Organiziral jih je Ludvik Puš. Vedel sem samo za vodjo skupine, ki je delala na rakovniškem koncu; bil je Janko Božič z Rakovnika, jaz sem bil zveza za Marjana Magistra. Najino orožarno, vsaj deset mavzeric in veliko municije, ki sva jo imela v samostanu na Rakovniku, sva z Jankom na srečo skrila na varnejši kraj dan pred aretacijo. Vse so nas pobrali. Možno je, da je spregovoril kdo od naših, saj so jih mučili, bolj pa verjamem tistim, ki dolžijo komuniste.
Dokazov niso imeli in nič nisem priznal, vendar to ne bi bilo dovolj. Izpustili so me že po mesecu dni zapora. Bratranec, ki je bil v Domžalah neke vrste župan, se je šel pritožit na Bled h komisarju Rainerju zaradi župnika, ki so ga pregnali v Mengeš, pa se je potegnil še zame: Oče mu je padel v prvi svetovni vojni kot avstrijski vojak, brata so mu pred dobrim letom ubili partizani, zakaj vsaj tega ne pustite pri miru. Kako bo tak človek delal za partizane!
Ob koncu vojne, v nedeljo, 6. maja 1945, sem imel z vso družino prihranjen prostor na vlaku, da nas odpelje na Koroško, pa ni bilo nič. Sporočili so, da je predčasno odpeljal. Tako smo ostali. Hodil sem v službo. 11. maja sem se vračal domov v Štepanjo vas, kjer smo stanovali, ko me preseneti na dvorišču partizan z zahtevo, da moram z njim. Izgovoril sem se, da se grem preobleč in izkoristil priliko ter pobegnil skozi okno. Tekel sem proti sotočju Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. Nisem se prestrašil, ko se je oglasila strojnica. Skočil sem v Ljubljanico in jo preplaval, na drugi strani pa so me zagrabile močne roke našega vratarja z magistrata, za katerega ni nihče sumil, da sodeluje z OF
Zaneslo nas je predaleč. Ustavimo se še ob gestapovskih aretacijah, kakor jih opisuje Tine Žekar.
Dne 23. decembra so v Novem mestu aretirali nadporočnika Jožeta Bajca, pozneje pa še nadporočnika Staneta Zagorška, majorja Ladislava Križa in radiotelegrafista narednika Krišeja. Te so 3. januarja 1945 pripeljali v Ljubljano v zapore, v katerih smo bili že mi. Dne 6. januarja 1945 so na štabu aretirali polkovnika Ernesta Peterlina, zasliševali pa tudi polk. Krennerja in Vizjaka, a so ju pustili na prostosti. Dne 8. januarja 1945 je padel v gestapovsko zasedo tudi kapetan Aldo Ilovar. Aretacije so bile predvsem decembra, tako da nas je bilo ob božiču zaprtih že čez 150 legionarjev. Vseh imen se seveda ne spominjam. Januarja so z zasliševanji končali, zato so nas pobrali iz samic in dali skupaj v eno sobo. Takrat smo se znašli skupaj: Finec, Lipovec, Grad, Kristan, Božič, Rous, patri Klavdij Okorn, Beno Korbič, Engelhart Štucin ter svetna duhovna Nande Babnik in Henrik Goričan. Poleg teh civilistov pa smo bili še v domobranskih uniformah: Križ, Ilovar, Bajec, Zagoršek ter jaz. Druge so zaprli v drugo večjo sobo eno nadstropje niže. S tem smo bili že prebrani, mi za v Dachau, oni v 1. nadstropju pa za delo v neko taborišče na Gorenjskem oziroma v Kočevju.
Tako je bilo vse do 28. januarja, ko je iznenada prišla v sobo uradnica gestapa na sodišču (mislim, da se je pisala Cois) in nam vojakom dejala, da štab Slovenskega domobranstva potrebuje uniforme in da naj zato pišemo domov po civilne obleke. Seveda smo ji takoj povedali, da to ni res, temveč jih je le sram, če bi nas morali v uniformah odpeljati v Dachau. Napisali smo kratka pisma, ki so jih morali policaji takoj odnesti na naše domove in kar počakati, da so jim domači izročili civilno obleko. Pripomniti moram, da so Nandeta Babnika nekaj dni prej zaradi bolezni izpustili, mojo mamo pa tudi. Zvečer 28. februarja 1945 so v našo sobo pripeljali še bivšega podbana dr. Otmarja Pirkmajerja, polkovnika Ernesta Peterlina, magistra farmacije Mavra iz Maribora, Edvarda Antosijewicza ter domobrance nadporočnika Staneta Bitenca, narednika Vinka Mehleta in še enega, katerega imena se ne spomnim (op.: verjetno Naceta Ahlina), vojaka Župana ter še dva, katerih imeni sem tudi pozabil. Nato je prišla zopet Coisova in povedala, da gremo v Dachau in da smemo vzeti s seboj le perilo in obleke, ne pa hrane. Ob 11. uri zvečer so nas peljali v avlo pred sprejemno pisarno, kjer so dali vsakemu dva hlebca kruha in nekaj sira, nato pa nas zvrstili v četverostope in odpeljali na kolodvor. Gornjim so priključili še kakih sto partizanov s sodišča. Nemci so se bali domobrancev, zato so močno zastražili vse dohode h kolodvoru in napravili s SS četami obroč, ki je bil zelo velik. Nas je spremljal kordon policajev in gestapovcev. Na kolodvoru smo videli, da so pripeljali partizane iz policijskih zaporov na Poljanskem nasipu, tako da nas je bilo vseh približno sedemsto. Vlak je bil sestavljen iz devetih vagonov, v vsak vagon pa so natlačili osemdeset oseb.
Ahlin trdi, da so bili med vojaki, ki so stražili in spremljali sprevod, tudi domobranci (Zaveza, 11, str. 34). Morda je zanimiv podatek o partizanih, ki so bili na transportu in so predstavljali večino potnikov. Postavlja na laž partizanske trditve, da so domobranci ujete partizane pobijali. Vse kaže, da so večino partizanov, ki so jih ujeli ali so se jim vdali, predali policiji. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko partizanov je tako ostalo živih. O tem prizadeti ne pišejo. Upamo vsaj, da so na voljo natančni seznami vseh internirancev v italijanskih in nemških taboriščih, tako tistih, ki so v njih umrli, kot onih, ki so preživeli.

Drugo vprašanje pa je seveda, kako je prišlo do tega, da so aretirane domobranske zarotnike sploh poslali v Dachau tako rekoč na koncu vojne. V času, ko je njihov vlak odpeljal v taborišče, 1. marca 1945, je Rdeča armada že zasedla vso Madžarsko z Budimpešto vred in se bližala Dunaju, vdirala na ozemlje Nemčije, zahodni zavezniki pa vdrli čez Ren prek nepoškodovanega železniškega mostu pri Remagenu. Pri tem ne moremo mimo vloge generala Rupnika. O tem piše Žekar naslednje:
Na poti so bombardirali Jesenice in razbili železniško postajo. Gestapovec, ki je spremljal naš vlak, je odšel, češ da bo klical Ljubljano in Bled. Čez kake pol ure se je vrnil in dejal, da je Bled mnenja, da bi bilo najbolje vrniti nas v Ljubljano, general Rupnik v Ljubljani pa to odločno zavrača. Naj pripomnim, da so zvedeli že prejšnji dan, da so bili pogovori v Ljubljani, kjer je general Rupnik odločno zahteval, da nas morajo odpeljati v Dachau. Baje je prav zaradi tega prišel k njemu tudi Ljotić s Primorske in ga hotel pregovoriti v naš prid, pa mu ni uspelo.
Rupnik je v Izjavi napisal tole: Podpolkovnika Peterlina so nekega dne 1944. aretirali Nemci in kljub vsem prizadevanjem nikakor nisem mogel zvedeti, zakaj so to storili (D. Željeznov, Rupnikov proces, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, 230). Upoštevati je treba, da je Rupnik omenjeno Izjavo pisal v zaporu. Komunisti takrat niso dopustili, da bi kdorkoli omenjal, da so se domobranci pripravljali na upor proti okupatorju.

Žekar opisuje življenje v taborišču. Dachau sicer ni bil uničevalno taborišče, vendar so se slovenski zarotniki znašli v njem v najslabšem obdobju, v času njegovega razpadanja. Po podatkih, ki so napisani na plošči, je prišlo vanj v letih 1932–1945 200.000 ljudi, umrlo pa nekaj čez 30.000. Taboriščnikov je bilo takrat 32.000, od tega 3.000 Slovencev. Razsajale so nalezljive bolezni, svoje je prispevala lakota, v boju za preživetje se je stopnjevalo nasilje med samimi taboriščniki, tako da je po Žekarjevi oceni umrlo vsak dan 300 do 500 ljudi. Pri tem seveda ne more pozabiti naših komunistov:
V času, ko smo mi stradali, smo videli skozi okna njihove barake, da dobivajo obilne obroke mesa in krompirja. Kako so prišli do tega, ne vem. Vsak dan sem opazoval dr. Žigona (poznejšega heroja in sodnika vrhovnega sodišča LRS) ter prof. Raiča, kako sta imela vedno polne sklede pred seboj. In to ne samo krompirja, mesa, testenin, ampak tudi solate in celo še kak drug priboljšek.
Dne 2. aprila so nas postrojili in v barako je prišel taboriščni zdravnik, ki nas je pregledal kot živino na trgu in odredil za transport. Kljub temu, da nas je dr. Žigon, ki je bil v glavni taboriščni pisarni, vse odredil za transport, smo se poskušali kako izmazati. Večini se je to posrečilo, le Finec, Rous, Božič in Ilovar se niso mogli in so zato odšli v neke solne rudnike. Dasi je bil Ilovar skoro najmočnejši izmed nas, smo ga tokrat zadnjič videli. Transport je odšel, nas pa so presortirali v delovne bloke. Če se ne motim, so šli duhovniki na 8. blok, Zagoršek in Antosijewicz ter Mehle pa na 16. blok. Kristana in Pirkmajerja so premestili na invalidski blok, Lipovec je nekaj dni prej zbolel in odšel v bolnišnico ali, kot smo rekli, v revir. Ostali: Peterlin, Križ, Maver, Bajec, Grad in jaz pa smo bili prestavljeni na blok 22. V zadnjih mesecih so umrli nekdanji minister Ivan Pucelj, inž. Janko Mačkovšek in dr. Franjo Žebot.

Opis slike: Dr. Karel Vojska

Fronta se je bližala in v taborišču je napetost naraščala. Vsak dan se je ponavljalo bombardiranje, a vedno zelo skrbno, da ne bi nobena bomba zadela taborišča z jetniki. Ponoči so zavezniška letala na vsakem vogalu taborišča s padalom spustila rdečo raketo, ki je gorela celo uro in označevala letalcem naš prostor. Vsa dela jetnikov zunaj taborišča so odpravili. V taborišču so se pojavili beli švicarski avtobusi z velikim rdečim križem, ki so dovažali Francozom in Belgijcem pakete, odvažali pa Norvežane in Švede, ki so jih Nemci milostno spustili na prostost.
27. aprila 1945 ob 18. uri so se na drugi strani taboriščne ograje pokazali ameriški vojaki.