Avtor: Franci Petrič

Marsikdo se je verjetno spraševal, kdo oz. kaj je Slovenski spominski odbor, ko je v začetku letošnjega leta (24. februarja) prvič javno nastopil ob objavi Poziva Državnemu zboru in pristojnim oblastem v Republiki Sloveniji ter predstavitvi spominskih prireditev na tiskovni konferenci na sedežu Nove Slovenske zaveze v Ljubljani. Za tisto tiskovno konferenco in prvim javnim nastopom se je skrivalo že pol leta dela in priprav maloštevilne (posebej, če jo primerjamo s tisto v Državnem zboru), a zelo pestre skupine ljudi, ki so želeli temeljito premišljeno in organizacijsko skrbno pripraviti prireditve ob petdeseti obletnici konca druge svetovne vojne in peti obletnici demokracije v Sloveniji.
Začetki odbora segajo v prvi torek septembra 1994, ko smo se na povabilo podpisanega zbrali na uredništvu Družine zastopniki organizacij, ki kakorkoli delamo z organizacijami Slovencev po svetu: Slovenija v svetu (Marko Jerman), Katoliško središče za Slovence po svetu (Janez Rihar in dr. Branko Rozman), Nova Slovenska zaveza (Stane Štrbenk, Tine Velikonja in Justin Stanovnik) ter Družine (Janez Gril in Franci Petrič). Povod za to srečanje je bilo pismo odbora Slovensko-ameriškega sveta in zanimanje posameznih Slovencev iz različnih krajev sveta, ali bodo v Sloveniji v letu 1995 kakšne prireditve, s katerimi se bomo spomnili tragičnih dogodkov med vojno in takoj po njej. Mnogi rojaki iz Severne Amerike, Argentine, Avstralije, Zahodne Evrope in drugih krajev so načrtovali v letu 1995 obisk domovine. Posamezne organizacije so želele načrtovati obisk po skupinah, zato so morale pravočasno izvedeti datume vseh prireditev, ki naj bi bile ta čas v domovini. Ta praktični razlog je spodbudil prvo srečanje, iz katerega se je kasneje razvil Slovenski spominski odbor, glavni organizator vseh spominskih prireditev v juniju 1995.
Že ob prvem srečanju in pozneje, ko smo se do novega leta srečevali enkrat na mesec, po novem letu pa na štirinajst dni, smo določili prireditve, ki jih je treba pripraviti: znanstveni simpozij v prvi četrtini leta, spominske prireditve na Teharjah, v Vetrinju, Škofovih zavodih, na Brezjah in v Kočevskem rogu ter slavnostno prireditev v Cankarjevem domu. Obenem smo se dogovorili za uskladitev izdajanja različnih publikacij v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki (sad tega so bile: knjiga Farne spominske plošče, knjižica Slovenija 1941–1945, kaseta Ura spomina s posnetki različnih prireditev v Kočevskem Rogu od leta 1990 naprej, pesniški zbirki Čas resnice, čas odpuščanja in Prepovedane besede). Ob dogovarjanju s predstavniki Slovencev po svetu je odbor prevzel nalogo pripraviti in objaviti Poziv državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije o popravi krivic. Zbrali smo več kot 26000 podpisov, ki so bili oddani v Državnem zboru, a do danes ni odgovora …
Če bi sodili po odmevih in sadovih, ki jih je v letu dni pokazal Slovenski spominski odbor, lahko zatrdimo, da je dosegel veliko tistega, kar si je zastavil. Še zdaleč pa ne vsega. Tisti, ki smo se od vsega začetka udeleževali srečanj, vemo, da so bili načrti še drugačni, v nekaterih stvareh večji, in da je bilo potrebno veliko »kresanja mnenj«, pogovorov, premišljevanja in trdega dela, preden se je izbistrilo to, kar je bilo najboljše. Že na drugem srečanju 27. septembra 1994 smo določili odgovorne za pripravo posameznih prireditev in publikacij. Ti so nato prevzeli dogovarjanja in usklajevali delo z drugimi sodelavci »na terenu«.
Prav je, da se njihova imena ohranijo zapisana, saj so nekateri vložili zares veliko truda in potrpljenja. Marijan Štefančič je od vsega začetka prevzel odgovornost za pripravo akademije v Cankarjevem domu (dogovarjanja s skladatelji, z vodstvom Cankarjevega doma, zborovodji, orkestrom … ). Društvo Slovenija v svetu se je zavzelo za pripravo in izpeljavo akademije v Škofovih zavodih 23. junija. Janez Rihar je prevzel pripravo zahvalnega romanja Slovencev po svetu na Brezje v soboto, 24. junija. Tam so Slovenci iz Združenih držav Amerike darovali zahvalno ploščo v imenu vseh, ki so morali po svetu. Pritrjena je na steno ob Marijini kapeli (za pripravo in izvedbo te plošče je poskrbel Janez Rihar). Za prireditve na Teharjah in v Kočevskem rogu so poleg članov odbora (Tine Velikonja, Stane Štrbenk, Anton Drobnič, Pavle Kogej in drugi) skrbeli župniki teh župnij s svojimi sodelavci. Tudi tu je bilo potrebno veliko dogovarjanj, posebno glede priprave programov po maši. Prireditev v Vetrinju je pripravila Krščanska kulturna zveza iz Celovca. O znanstvenem simpoziju, ki je bil prvotno načrtovan v prvi četrtini leta, je bilo več načrtov tudi pri drugih ustanovah (Teološka fakulteta, Škofovi zavodi in Spominski odbor). Nazadnje je prišlo do skupne izvedbe v začetku junija v organizaciji Teološke fakultete in njenega dekana dr. Janeza Juhanta, ki se je tudi pogosto udeleževal sej Spominskega odbora in poročal o pripravah.
Posebno področje delovanja je bila priprava publikacij, ki jih je založila Družina, pripravili pa člani odbora. Zanje so prevzeli odgovornost dr. Janez Gril, dr. Branko Rozman in prof. Justin Stanovnik. Za pripravo posebne avdio kasete Ura spomina je poskrbel v sodelovanju s p. Ivanom Rampretom (imel je posnetke s posameznih prireditev in poskrbel je za montažo) Marjan Ozvald. Pri prireditvah sta se pokazali velikodušnost in radodarnost mnogih nastopajočih in sodelavcev. Ob finančnem vprašanju lahko zatrdimo: medtem ko je Državni odbor za pripravo državne proslave ob 50-letnici in ohranjanje enoumnih ideoloških predstav o drugi svetovni vojni na Slovenskem porabil težke milijone iz državne blagajne, je Slovenski spominski odbor, kjer je bilo vse delo na ramenih prostovoljcev, prireditev pa se je udeležilo neprimerljivo več ljudi, s prostovoljnimi darovi pokril stroške, čeprav ni dobil niti beliča iz državnih virov …
Slovenski spominski odbor je sicer z izvedbo vseh načrtov končal svoje delo. Spoznanje ob koncu pa je bilo: tudi v prihodnje bo treba tako usklajeno pripravljati različne prireditve, ko gre za predstavitev ali počastitev dogodkov iz druge svetovne vojne in po njej.