Avtor: Justin Stanovnik

Množični odhod Slovencev v zdomstvo ob koncu druge svetovne vojne postavlja duhovna, moralna in politična vprašanja, ki jih mora narodova skupnost sprejeti med svoja nujna opravila, če hoče doseči temeljno in celotno vedenje o sebi. Dramatične razmere, v katerih je do tega odhoda prišlo, temni vzroki, ki so ga izsilili, človeške skrajnosti, v katere so bili vrženi ljudje, ki so bili vanj zajeti, posledice, ki jih zaradi njega trpi celotno narodovo telo: vse to podpira upravičenost naše zahteve. Zaradi vsega tega je ta odhod izstopajoče dejstvo naše zgodovine. Ni ga mogoče ne videti in ni se mogoče izogniti vprašanjem, ki jih postavlja. Nič primerljivega se nam še ni zgodilo.
Da morajo dostojni in pošteni in častivredni ljudje zapustiti dom in domovino, občuti človek kot veliko žalitev. Žalitev mogoče ni najboljša beseda, saj s tem, ko pravimo, da so bili ljudje žaljeni, še ne bomo mogli zajeti celotnega pojava. Toda kadar razmišljamo o slovenski politični emigraciji, prej ali slej pridemo v območje te besede. V čem pa je odurnost krivice, če ne v njeni žaljivosti? In, ali ni krivda, da mora človek zapustiti dom, da reši svoje življenje? Da mora to storiti človek, ki tako ceni svojo svobodo, da jo ima za nepogrešljiv del življenja, krivice ne manjša, ampak jo veča. Žaljivost krivice je tudi v tem, da zlo zadene nekrivega. To smo živo občutili vsi, ko smo gledali, kako po sarajevskih ulicah ljudje tečejo pred ostrostrelci. Morda se oni tega niso zavedali, mi pa, ki smo ta beg opazovali iz varne razdalje, smo občutili predvsem to, da so bili ljudje strašno žaljeni. To občutje se je še stopnjevalo, ko smo videli, da se to dogaja navadnim in preprostim ljudem. Tudi ljudje, ki so maja 1945 zapuščali svoje domove, so bili zvečine navadni in preprosti ljudje.
Zakaj smo v dejstvu, da so nekateri ljudje morali oditi iz domovine, videli predvsem žaljivost? Zato, ker je žaljivost zelo preprosta in vsakomur umljiva stvar, in vendar moramo postaviti naslednje vprašanje: Kako to, da leta 1990, ko se je odprl prostor za svobodno besedo in je preteklost začela dobivati pravo podobo, ljudje niso vstali in zahtevali, da se spričo one žaljivosti kaj naredi? Nekaj tako velikega, da bo vsaj v približnem sorazmerju z njeno velikostjo. Zakaj se ni oglasilo toliko glasov, da jih ne bi bilo mogoče preslišati, in zakaj ti glasovi niso zahtevali, da skupščina sprejme slovesno listino, s katero bi te ljudi na najslovesnejši način in pri glavnih vratih pripeljali nazaj v domovino? Kako to, da tega nikoli ni zahtevala nova prebujena politika? Ali pa kultura, ki pričakuje, da ji verjamemo, ko trdi, da je hram tankih in subtilnih občutij? Ali pa množica preprostih in navadnih ljudi, ki smo zanje vedno mislili, da so zadnje zatočišče pravega in resničnega življenja, ne da bi pomislila na tiste, ki so v njem že vedno bili za ceno, ki je bila zelo visoka, a ne nepredstavljiva?
Če bi kdo za vsem tem videl odsotnost politične zavesti, ne bi po našem mnenju videl bistvene resnice. Za vsem tem je bila odsotnost nekega mnogo bolj osnovnega človeškega občutja. To odsotnost bi kdo morda hotel razlagati z odsotnostjo moralnega vzgona, a ta izraz je zelo abstrakten. Bliže bi bili, ko bi rekli, da tu ni bilo sposobnosti vživeti se v usodo drugega; da smo tu zadeli na degeneracijo domišljije in predstavljanja. Tu ni bilo tega, kar izražamo z besedo videti. Za vsem je bila pravzaprav duhovna nerazgibanost in topost, ki je nastala od dolgega bivanja v duhovno izsesanem prostoru in od dolgega služenja zgolj sebi. Dejstvo, da slovenska kultura ni dojela visokostne tragike slovenske politične emigracije, kaže na njeno splošno nerazvitost. S tem hočemo povedati, da ne zadeva samo tega konkretnega vprašanja, ampak se nujno razkriva na vseh področjih življenja. Nerazumevanje za ljudi, ki so morali po svetu zaradi zvestobe idejam, ki vzdržujejo človeka v njegovi človeškosti, je nenavadno jasno pokazalo, kako daleč smo od polnega življenja. Noben eksakten laboratorijski poizkus, ko bi bil mogoč, ne bi mogel jasneje pokazati, kje smo. To bi nas lahko vse globoko vznemirilo.
Toda, ali je, ne glede na ta nevesela spoznanja, kaka možnost, da se usoda ali krivica ali žalitev, ki je zadela nekatere ljudi, osmisli in tako dobi svoje mesto v celoti človeških stvari: da postane razumna? Sprašujemo se, ali je mogoče usodi človeka, ki mu pravimo emigrant ali zdomec ali begunec, odvzeti njeno zgolj-dejanskost, zgolj-naloženost, njeno slučajnost in kaotičnost, njeno pezo, ki prihaja od tod, da zgolj obstaja kot factum brutum – surovo in neobdelano dejstvo. Ali je v izgnanosti, v tem, da nisi v svojem, ampak v tujem, da ti je odvzeto to, kar ti po naravi gre, kaj takega, kar je mogoče prebrati, kako sporočilo, ki bi utegnilo biti pomembno za umevanje človeške komedije v celoti? Ali je izgnanstvo kako znamenje?
Kaj so znamenja? Nekatera dejstva, nekateri dogodki, nekatera stanja so taka, da se ne použivajo sama v sebi, ampak merijo in kažejo iz sebe. Ne spadajo v svet, za katerega pravi Wittgenstein, da je natanko tak, kot je, ampak nekaj pomenijo, nosijo izjavo, imajo neko govorico. W E. Essler pravi, da »ne obstaja nobena absolutna in večna meja, ki bi ločevala jezik od nejezikovnih predmetov; da vsak predmet sveta načelno lahko postane znak za nekaj drugega; lahko postane jezikovna prvina, lahko postane izraz ali izjava nekega jezika«.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Sredi polja znamenje Simon Dan

Če se torej pred nami pojavi fragment življenja ali zgodovine ali narave, za katerega intuitivno čutimo, da bi utegnil kaj pomeniti, potem se lahko ustavimo in ga poizkušamo prebrati. Do tega imamo pravico, če le sebi in drugim moremo dokazati, da ravnamo racionalno in brez miselnega nasilja; če se gibljemo v okviru splošne razumnosti. Včasih v tem, kar smo prebrali, potem najdemo kako poved ali opozorilo, za katero čutimo, da ga smemo ali celo moramo vkalkulirati v svojo oceno sveta, življenja in zgodovine. Čutimo, da nam je na neki način bilo nekaj povedano.
Eno takih dejstev, ki je iz njega mogoče izluščiti neki pomen in ga torej imeti za znamenje, je pojav taborišč. Nasilno združevanje ljudi, ki ga povezujemo z imeni, kot so Dachau, Auschwitz, Treblinka, Buchenwald, Gonars, Renicci, in z imeni pokrajin, kot so Zauralje, Sibirija, Kolima, je, če upoštevamo način, kako se je to združevanje vzdrževalo, nekaj tako novega, da daje pečat 20. stoletju. Nekoč bodo morda rekli, da je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje taborišč in pri tem mislili, da so o njem povedali nekaj zanj zelo značilnega. Nekaj deset milijonov ljudi je doletela usoda, da so šli skozi enega ali več takih krajev. Mnogi so tam umrli. Veliko se je o taboriščih tudi pisalo, zato je pojem taborišča v zavesti velike večine ljudi. Ko kdo za koga pravi, da je bil v taborišču, imamo vsi bolj ali manj jasno predstavo, kaj to pomeni.
Za taborišče bi najprej morali reči, da je izjemen način človekovega obstajanja. Posameznik je vzet iz normalnega okolja in postavljen v umetno organiziran svet, katerega osnovne značilnosti so omejenost, pomanjkanje, nesvoboda, nevarnost, neizprosnost, krutost. V takem okolju je mogoče preživeti le, če se človek omeji na bistvene stvari in če ima v sebi toliko moči, da ohrani in vzdržuje stalno prisebnost, če izkoristi pičlo svobodo, ki mu je kljub vsemu dana; če si zna najti in obdržati prijatelje; če je zmožen tudi v tako skrčenih človeških možnostih oblikovati v sebi misel, na katero se bo lahko vselej oprl in ki mu bo dajala dovolj močan razlog za vztrajanje.
Taborišče je poseben način človeškega obstajanja, a je vendar pravo obstajanje in ne kaka trenutna preizkušnja. Ker traja po več let, tudi po več deset let, se lahko poteguje za podobo človeškega življenja. Tudi ne povzema samo ene strani življenja, zato ga ne moremo primerjati z boleznijo. To je celotno življenje, z vsemi momenti, a v obliki, ki to življenje delajo izredno napeto, zahtevno, zapleteno in naporno. To je čas, ki ne dovoljuje iluzij in slepila.
Za naše umevanje taborišča pa je važno tudi to, da je to prvenstveno evropska ustanova. Kot drugod, sta nam tudi tu Azija in Afrika le sledili. In ravno za sedanje evropsko brezpotje je taborišče znamenje, ki govori o neki povsem drugi predstavi sveta, kot pa je ta, ki jo je Evropa o svetu imela do sedaj, in ki nas je pripeljala v stanje, v katerem interno obstajamo, ne da bi prav vedeli, kako naprej. Nekatera izhodišča evropske razsvetljenske kulture so se namreč izkazala za varljiva. Ideja napredka, ki je stržen moderne, vedno jasneje kaže ne samo na svojo nezadostnost, ampak v obliki, v kakršni je osvojila evropskega človeka, tudi na svojo nemožnost. Nezadostnost zato, ker je že mogoče videti, da se je to napredovanje izkazalo za enostransko. V začetku se je pričakovalo, da bo zajelo človeka v celoti, sedaj pa vidimo, da je omejeno na količinsko večanje. Napredek nam daje vedno več stvari, ki jih je mogoče izmeriti in stehtati, pri tem pa vemo, da so to stvari, po katerih je človek človek. Ideja napredka pa kaže tudi svojo nemožnost, ker je vezana na nepristrano rast, ki je že zadela ob meje, ki jo grozijo ustaviti. Moderna je z znanostjo in tehniko omogočila, da se je ustvarila družba obilja. Zahodni ljudje in ljudje, ki so mogli in hoteli sprejeti zahodno civilizacijo, živimo v obilju. Obilje je tu in ga ni mogoče zanikati, a imamo občutek, da je votlo: da ni scela in da nekako ni naravno. Tudi če ta občutek še ni postal misel, ima to moč, da nas dela negotove in nervozne. V ozadju je neka globinska slutnja, da smo z obiljem izstopili iz svojih osnovnih mer in da nam po naravi ne pripada, tudi ko bi ga bilo mogoče narediti trajno. To je slutnja, ki izhaja iz tistega dela človeka, ki se nikoli do kraja ne da voditi slepilom. V njem je uskladiščen spomin na človekovo osnovno resničnost: nekoč je bil raj in potem izhod iz raja v svet, v katerem rasteta trnje in osat, v svet, ki bo poslej človekov kraj na zemlji. V tem spominu je vključeno tudi vedenje, da je raj, ki smo si ga ustvarili z obiljem, ne samo potvorba, ampak tudi kraj, kjer človek zapušča samega sebe in se v napuhu in slepilom dviga v lažne razsežnosti.
Taborišče je torej kraj, ki je zločin nad človekom in njegovim dostojanstvom, a je tudi kraj, ki človeka, na absurden način, spominja na njegovo resničnost. Taborišče je ne samo nasprotje družbe obilja, ampak njeno zanikanje. To je svet, v katerem je dobrin malo in jih je treba zato skrajno preudarno uporabljati. Čeprav je to svet, v katerem vlada preštudirana brutalnost, nas vendar uči tudi osnovne tankočutnosti, ko nas na učinkovit način opozarja na dragocenost in vrednost stvari. Drugič pa nam zgodbe o taboriščih zbujajo spoštovanje do tistih, ki so jih preživeli, ne da bi pri tem izgubili in zapravili osnovno človeško dostojanstvo. To spoštovanje je drugačno, kot je spoštovanje, ki ga občutimo ob pripovedovanju o ljudeh, ki so uresničili katero od modernih zgodb o uspehu. Ko ne bi bilo tako, ne bi bralec tako prevzet odložil drobne knjižice, ki ga je seznanila z zgodbo o Ivanu Denisoviču. Ko bi si vzel čas in raziskal, zakaj ga je branje tako ganilo in osvojilo, bi nazadnje obstal pri spoznanju, da se je srečal s človekom, ki je en dan – dan je samo podoba življenja – preživel na način, ki je bil, kljub strahotam taborišča, bistven, poln in osrečujoč. In ko bi še razmišljal, zakaj ga je pritegnila ta knjižica, bi si končno rekel, da je to zato, ker mu je potrdila staro slutnjo, da je taborišče prava podoba človekovega življenja na zemlji, da se je v njej seznanil s svetom, ki je tudi njegov svet, če mu odvzame bleščeče slikarije.
Taborišče imamo torej lahko za znamenje, ki govori o tem, kaj je človekovo življenje. Pokazano je bilo to znamenje v nekem času, ki ne dovoljuje, da ga ne bi videli. To je namreč čas krize, ki zahteva od nas poglobljeno spraševanje o nezadostnosti sveta, ki ga živimo. Jasno, da taborišče ni kraj za človeka, ampak kraj, ki je proti človeku. A ni zato nič manj znamenje, ki nas spominja na neke bistvene reči.
Ali je kot taborišče tudi izgnanstvo kako znamenje?
Prvič je tudi izgnanstvo stvar moderne zgodovine. Ljudje so sicer vedno bežali pred kom, vedno so jih s silo podili iz krajev, ki so jih imeli za svoje. Toda razmerja, v katerih so se te reči godile v našem času, nam dovoljujejo, da ga imamo za pojav stoletja. Po svoje sta tudi izgnanstvo in begunstvo poraz obljub, ki jih je dajala moderna. Ali ni bilo rečeno, da bo razum, ko bo dobil vodilno vlogo, uredil človeško družbo po načelih pravičnosti? In ali niso v temelje pravičnosti zapisane človekove pravice, od katerih je gotovo prva ta, da živiš, kjer si se rodil? Ta pravica je namreč vključena v pravico do življenja, ki je v vseh deklaracij ah te vrste napisana na prvem mestu. Torej je izganjanje ljudi barbarstvo in pohujšljiv poraz ambicij, ki jih je oznanil moderni razum. Izgnanstvo – begunstvo je samo posredno izgnanstvo – je stvar stoletja, a je tudi škandal stoletja.
Dejstvo, da izgnanstvo neposredno ne pomeni konca življenja za ljudi, ki jih je zajelo, na videz jemlje izgnanstvu njegovo težo in ostrino. V dobi množičnih zločinov se misli, da so tisti, ki so izgubili dom, a ne življenja, imeli srečo in da so v posesti žalostnega privilegija manjše izgube. V dobi, ko nas samo še skrajne krutosti prebudijo, nas kolone izgnancev ne prizadenejo tako zelo, zlasti pa hitro pozabimo na njihovo tragiko, ki se z izgonom šele začne. A to kaže samo na to, kako so množična občila, ki nam gospodarijo, z nenehnim dobavljanjem novic iztisnila iz nas domišljijo.
Da kdo komu ukaže, naj zapusti kraj, ki ga ima za svoj dom, smo v tem razmišljanju že označili za veliko žalitev. Z izgonom se namreč človeku jemlje dostojanstvo osebe. Dom je mesto, s katerim se človek duhovno poistoveti in je zato dom znamenje njegove enkratnosti in edinstvenosti. Izgon je zato poizkus razosebljenja, kolikor je osebna zavest vezana na zunanje znake in simbole. To razosebljenje nikoli ni do kraja uspešno, ker ima človek spomin. Duhovno vlogo doma sedaj prevzame spomin, katerega intenzivnost se razlikuje od človeka do človeka, v najbolj pa jo določata stopnja in kakovost kulture, v kateri se je ta spomin oblikoval. Ljudje, ki prihajajo iz zelo razvite kulture, nosijo s seboj spomin, ki nima samo prostorskih, ampak tudi zgodovinske razsežnosti, kar jim omogoča, da izgubo doma nadomestijo v celoti. Spričo izgube, ki jo je človek pretrpel, se njegovo osebnostno zavedanje celo poglobi in izostri. A je izgon vseeno velika krivica in žalitev, ker ne dovoljuje, da bi se to dogajalo v okolju, v katero je bil človek rojen in do katerega ima neodtujljivo pravico. Samozavedanje, ki je način specifično človeškega obstajanja, se sedaj dogaja v iztrganosti in tujstvu.
Tujstvo je torej usoda izgnanca, begunca ali zdomca. Tujstvo pomeni marsikaj. Ne vemo, ali bomo stvari navedli po vrsti, ki jo določa njihova teža, a prav gotovo je med njimi na pomembnem mestu napor. Obstati in ostati v tem, kar si, je v tujem svetu naporno. Še težja je mogoče neka dvojnost, ki jo nujno terja življenje v tujosti. Treba se je pokoriti zahtevam, ki jih postavlja svet, ki sicer postaja tvoj, a ni nikoli povsem tvoj. Nadalje ne gre brez določenih vprašanj, ki si jih človek nujno postavlja; vprašanj, ki se začenjajo z zakaj in čemu in ki lahko ne najdejo odgovorov ali pa ti odgovori niso enoznačni in obvisijo v negotovosti in dvomu. Tujstvo je težak delež, ki je dodeljen človeku. Lahko je pesek, ki stori, da v školjki nastane biser, a to ne gre brez muke in bolečine.
Toda nas zanima, ali je izgnanstvo kako znamenje? Ali je tu tudi zato, da nam kaj pove? Nekoč je pisatelj Alojz Rebula napisal knjigo Zeleno izgnanstvo. S tem je že v naslovu hotel povedati, da je zemlja zelena – lepa in naklonjena in čudovita – a je vendar kraj izgnanstva. Da ni človekova prava domovina, da je človekovo bivanje na zemlji nekakšno zdomstvo. Ne samo da je to bivanje kratko, da si ljudje postavljamo šotore za eno noč – tabernacula unius noctis – ampak je poleg kratkosti temu bivanju dodano še to, da nikoli ni polno, zadovoljno, srečno. Toda slutnja, ki jo ima človek o sebi, in obljube, ki so na njem, kažejo na to, da je njegov dom drugod. Naj to nasprotje opišemo z Newmanovimi besedami: »Ko bi videl dečka lepe postave in duha, z znaki plemenite narave, vrženega v svet brez imetja in nesposobnega povedati, od kod prihaja in kdo so njegovi sorodniki, bi sklepal, da mora biti povezana z njegovo zgodovino neka skrivnost … Samo tako bi lahko razložil nasprotje med obljubami, ki so njem, in njegovim dejanskim stanjem«. Misel, da zemlja ni človekov pravi dom, je središčna krščanska misel. Toda, odkar krščanstvo ne obvladuje Evrope v celoti, tudi ta misel ni več tako vsenavzoča. Če malo natančneje pogledamo v »ta nemirni svet«, bomo videli, da je te misli vedno manj.

A tu je še nekaj drugega. Da je ta svet vse, kar človek premore, in njegova edina domovina, je samo prva stopnja modernega razvoja. Na tej stopnji bi bilo samo po sebi še mogoče, da ima človek distanco do sveta. Ta distanca ne bi bila nič drugega kot način njegovega duhovnega in avtonomnega obstajanja. Človek bi bil še vedno svoboden. Toda v tisti prvi stopnji so bile že tudi logične prvine, ki so nakazovale ali celo uzakonjale neki razvoj. Danes je že tako, da svet ni samo vse, kar je, ampak je to vse, kar je, tudi zgolj snovno. To pa pomeni predvsem to, da človek ni svoboden. Človek je s svetom enosnoven, človek se s stvarnim svetom v popolni homogenosti brez ostanka pokriva. Mnoga vprašanja, ki so za človeka, ki hoče ostati »svoj spomin«, bistvena, sedaj nimajo pravega smisla. Ne, da se ne bi več postavljala – toliko samodejnega spomina nase človek še ima – toda odgovori na ta vprašanja so poljubni, slučajnostni, kaotični: proizvod ene od možnih jezikovnih iger.
Če ima naša misel, da je izgnanstvo pojav moderne zgodovine, kako veljavo, potem bi lahko rekli, da v kontekstu, v katerem smo govorili, to ni brez pomena. S tem svoje domneve še ne pojmujemo teološko: kakor da bi Bog, ki vodi zgodovino, hotel ali dopustil, da se z zgodovinskim izgnanstvom pokaže človeku njegova radikalna kozmična izgnanost – njegova osnovna condicio. Čeprav je teološka interpretacija mogoče legitimna, mislimo, da je že sama koincidenca dveh pojavov, med katerima je mogoče vzpostaviti neki odnos, razlog, da ta odnos tudi vzpostavimo. Ta pojav pa sta: krizna situacija in dogajanje, ki, prav razumljeno, lahko vanjo rešilno poseže. Če bi kdo iskal pot iz krize, ki smo jo na kratko nakazali, bi v izgnanstvu lahko videl znamenje, ki kaže na eno od možnih poti.
Imamo torej nekaj razlogov, da v izgnanstvu vidimo znamenje. Izgnanstvo ni nekaj, kar zgolj je, kar obstaja v sebi in zase, ampak z racionalno vsebino stopa iz sebe v svet, o katerem lahko kaj pove. Če pa je tako, potem smo našli to, kar smo v svojem razmišljanju iskali. Če je izgnanstvo znamenje, potem ga je mogoče ne samo razumeti, ampak je mogoče postati zavesten nosilec in razlagalec tega znamenja. Ali drugače: prenašanje izgnanstva je izpolnjevanje Božje volje; podpira ga tudi pisava, ki je vtisnjena v svet.