Avtor: Izidor Mole

Začetniki zadnjega svetovnega klanja so bili maloštevilni, povzročili pa so brez števila posameznih tragedij, za usodo vsega naroda morda celo nepomembnih. Prav vse žrtve pa še danes nemo vprašujejo: Zakaj?
Moja mati je bila preprosta hribovka, vzgojena v strahu božjem, in je tako vzgajala svojih devet otrok. Oče je prebil vsa štiri leta prve svetovne vojne na raznih frontah. Svoj odpor do nesmiselnega pobijanja je izražal s stavkom iz evangelija: »Kdor za meč prijemlje, bo z mečem končan.« Ko se je pričela druga svetovna vojna, je svojim štirim doraščajočim sinovom neprestano zabičaval to geslo. Sinovi že po naravi niso bili bojeviti, pa jim je nekako uspelo, da so se obdržali pri življenju, razen Francetu, ki je bil od vseh najmiroljubnejši. Skrbel je za živino, pometal okrog vogalov, pa so prišli belogardisti: »Zvedeli smo, da te nameravajo partizani mobilizirati, a smo jih prehiteli, te bomo rajši mi.« France se je upiral in upiral, tako da so nazadnje odšli praznih rok. Ko so čez nekaj časa Nemci hajkali po tistem okolišu, so ga zajeli doma in odpeljali kot osumljenega v zapor. Tam je čakal z drugimi, da ga odpeljejo v internacijo. Tedaj je nastopil poveljnik bele garde s ponudbo: »Vaš sin ni nič zagrešil. Lahko ga rešimo internacije pod pogojem, da pristopi k nam.«
Oče je s težkim srcem pristal. Zdelo se mu je, da bo le na ta način lahko rešil sinu življenje. Nemalo se je pa začudil in razveselil France, ko je zvedel, da je skoraj prost in da bo imel le nekaj službe v postojanki v domači vasi. Vendar se je tudi te skušal rešiti, saj je bil rekel, da ne bo streljal na človeka. Izgovarjal se je na ploske noge to mu je toliko pomagalo, da je prišel v skladišče.
Morda bi se bilo še vse skupaj srečno končalo. Prav v zadnjih mesecih vojne pa se je zgodilo, da so pri Črnem Vrhu partizani obkolili neko enoto domobrancev. Ostali so brez hrane, po cesti bi se pa morda še utegnili prebiti do njih. France je sedel poleg šoferja zvrhano naloženega kamiona. Do svoje čete so srečno prispeli, nazaj grede pa so padli v zasedo. France je bil ranjen v nogo. Odpeljali so ga v ljubljansko bolnico, od tam pa v začetku maja 1945 z drugimi ranjenci proti Avstriji. Nekje pri Škofji Loki so njihov vlak zapeljali na stranski tir, preveč je bilo namreč zdravih beguncev, ki so si izsiljevali pot čez mejo. Nič čudnega torej, če so te ranjence zajeli partizani. Od takrat ni bilo o Francetu nobenega glasu več. Nova oblast je na vsa vprašanja in poizvedovanja odgovarjala izmikajoče: »Kdor ni nič kriv, je ostal živ.« Ali: »Vsi bodo sojeni po pravici.« Tako se je v srca nas vseh naselilo varljivo upanje. Začeli smo verjeti, da je France še živ, posebno ker so nekateri govorili, da so jih odpeljali v Sibirijo. Koliko muk bi nam bilo prihranjenih, če bi takoj zvedeli resnico! Negotovost podnevi se je ponoči v sanjah prelevila v najčistejšo stvarnost: France je enkrat prišel domov kot vojak, drugič kot civilist, tretjič so ga mrtvega pripeljali, toda prišel je! Če sem se po takih sanjah sredi noči prebudil ves prepoten in razočaran, ker so bile le sanje, se mi je isto noč potem še enkrat prikazal, še bolj živ in še bolj resničen.
Počasi je postajalo gotovo, da Franceta ni več med živimi, mati pa je še zmeraj verjela in upala. Prihajale so več ali manj jasne vesti, da od tistih ranjencev nihče ni ostal živ, mi smo pa te novice pred materjo skrbno zakrivali in ona nam je verjela, da še vedno upamo z njo vred.
Prva leta po vojni so bili zelo v modi masovni sestanki. Bili so dobro obiskani. Kdor se namreč dalj časa ni pokazal na takem sestanku, je postal sumljiv; dobil je črno piko in to se je takoj poznalo, če ne drugod, pa pri obvezni oddaji živil.
Mati se teh sestankov ni udeleževala. Le kdo bi si mislil kaj slabega o tej stari, zgarani ženici! In res so ji dali mir, nihče je ni silil, saj kar so na teh sestankih govorili, se nje res ni tikalo.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Mati in sin Bara Remec

Neko nedeljo popoldne pa se je nepričakovano tudi ona pojavila. Molčala je do točke razno, ko se je eden od predsedujočih, ki so sedeli za mizo na odru, obrnil proti ljudstvu, ki je po njegovem bilo vse premalo živahno, z besedami:
»Tovarišice in tovariši! Na današnjem predvolilnem sestanku smo brez dvoma izbrali najboljše kandidate, ki bodo, pozabljajoč na svoje lastne, zastopali le koristi ljudstva in ljudske oblasti. Kljub temu pa bi želel, da vsakdo od vas javno pove, kaj misli; morda predlaga koga, ki bi bil po njegovem boljši, kar brez strahu. Če ima kdo kako drugo vprašanje, kar na dan z njim, zato pa smo tukaj, da se pogovorimo.«
V grobni tišini, ki je nastala, se je zaslišal glas moje matere:
»Kje so naši sinovi?«
Glas v strahu, ki ji je stiskal grlo, bi lahko primerjali s čivkanjem nebogljene ptičke, ki zaman skuša odvrniti sovražno roko od svojega gnezda.
Možje za mizo so se v zadregi spogledali, nato pa izbruhnili v krohot. Nebogljeno materino vprašanje je zazvenelo res tako otročje, skoraj bedasto, prišlo je od nekod iz njim neznanega sveta. Prav nič ni pristajalo v to svečano ozračje. Na to res niso mogli odgovoriti drugače, kot s krohotom.
Mati ni zajokala. Rahlo je prebledela, nato pa se od silne bolečine zgrbila. Ljudje so se odmaknili od nje kakor od javne grešnice in tako je tam stala, vsa majcena in sama s svojo bolečino. Krohot ji je bil najbolj jasen odgovor. V hipu ga je doumela. Preveč je bilo zanjo. Začela je nihati in padla bi bila, da je ni prestregla soseda, žalujoča za sinom kakor ona, in jo odpeljala ven.
To je bil prvi in zadnji javni nastop moje matere.