Avtor: Johann Georg Reismüller

Nekega večera junija 1945 je sedela na pobočju pred velikim dvojnim kozolcem blizu slovenske vasi Brnica skupina mladih moških. Spodaj v grapi je šumel potok Brnica. Od zgoraj z roba planote so se v presledkih oglašali streli. Moški so bili goli, na hrbtu zvezani z žico in še po dva skupaj.
Na povelje oboroženih stražarjev so vstali in odšli v breg. Vzpenjali so se po poti mimo grmičevja in sadnih dreves, dokler niso obstali pred velikim poševnim travnikom. Na drugem koncu sta stala ob jami, opuščenem rudniškem kopu, partizana in streljala. Do njiju so jih vodili po dva, kakor so bili privezani skupaj: strel v glavo in padec v jamo. Ko so vojaki posel opravili, so robove jame razstrelili. Zemlja se je zrušila na mrtve in jih prekrila.
Zraven pa je bil nekdo, ki se ni pustil pobiti brez odpora. Že med potjo si je izvlekel roki iz žice. Stražarji so ga odkrili in ga ponovno zvezali. Ko je čakal na jasi, da pride na vrsto, se je ponovno razvezal. Stražarja, ki se je vrgel nanj, je odrinil po bregu in izginil v grmovju. Iskali so ga, vendar ga v temi niso našli. Fant je dolgo čakal, se nato splazil do naselja, prišel do obleke, končno pritaval do obrobja Ljubljane, prebežal v Italijo čez mejo pri Gorici in našel novo domovino v Argentini.
Tam v dolinici, kjer se od ceste cepi pot v breg, stoji še danes kapelica s Sočutno. Fant jo je videl skozi steklo. Kozolec še vedno služi svojemu namenu. Zgoraj na hribu, kjer so takrat streljali, spominjata na to dejanje dva križa. Mrači se, lovska strela iz bližnjega gozda zmotita tišino. Ravno tako je moralo biti tistega večera pred 50 leti.
Komunistični partizani, ki so postali takrat edini gospodarji Jugoslavije in s tem tudi Slovenije, so v številnih nočeh na robu zapuščenih dnevnih kopov postrelili na stotine fantov in mož. Zakaj? Pomorjeni so bili domobranci, slovenska domačijska vojska (Heimwehr), nasledniki vaških stražarjev. Na področju Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so začeli julija 1941 komunisti sejati grozo z ropi in umori. Razglašali so, da gre za kaznovanje okupatorjevih sodelavcev. V resnici pa so za svoje žrtve izbirali razredne sovražnike, kmete, delavce, Uradnike, duhovnike, trgovce. S smrtjo so zagrozili vsakomur, ki se jim v boju z okupatorjem ni pridružil. Tako kot drugod po Jugoslaviji se je »narodna vstaja« začela poleti 1941 tudi v Sloveniji. Iz boja proti okupatorju se je sprevrgla v krvav razredni boj. Tako je ostalo do zmage leta 1945. Partizani so v tem boju proti lastnemu narodu iztrebili cele družine.
Ob enajstih ponoči, 14. junija 1942, so se pojavili v Ljubgojni nedaleč od Ljubljane. Vdrli so hišo župana Bastiča, poštenjaka in priljubljenega pri ljudeh. Najprej so brez naglice vse izropali, nato pa župana in njegovo ženo odpeljali. Sin se je zadnji hip skril v seno. Ob treh zjutraj so ju umorili na poti nedaleč od vasi. Moža so potolkli. Vaščani so slišali njegove krike: »Kaj sem vam storil? Zakaj me tolčete?« Ženo so ustrelili.
Ob mrtvaškem odru svojih staršev je najstarejši sin izjavil: »Jaz se bom branil!« Čez mesec dni so kmetje v osem kilometrov oddaljenem Šentjoštu ustanovili prvo vaško stražo v Sloveniji. Malo kasneje je sin umorjenega župana osnoval doma podobno skupino. Kmalu je Šentjošt napadlo 700 partizanov. Požgali so številne kmetije, ni pa jim uspelo zavzeti postojanke. Branilci so zdržali.
Partizani so vlačili ljudi v svoja taborišča in jih tam pred vsemi mučili, preden so jih pobili. S tem naj bi borce duševno utrdili. Leta 1942 je njihov teror dosegel vrhunec. Postopno pa so postajali vaški stražarji vedno bolj učinkoviti. Italijani so jim dali puške, čeprav zastarele. Partizanski napadi so se unesli. Včasih so namerno streljali iz zasede na italijanske vojaške enote, da bi Italijani kot povračilni ukrep pobijali talce. Tako so požgali tudi Ljubgojno, vas, iz katere so nekaj mesecev prej župana Bastiča partizani odpeljali. Ti so streljali na italijansko enoto, ki se je pomikala skoznjo.
Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, se je njena vojska umaknila domov. V brezvladju so se vaški stražarji, sicer med seboj slabo povezani, zbrali na določenih krajih, največ – sedemsto – južno od Ljubljane na gradu Turjaku. Teden dni so odbijali partizanske napade. Ko pa so tem priskočili na pomoč italijanski topničarji, so branilci izgubili pogum in se predali. Zmagovalci so na mestu postrelili vseh 35 ranjencev, naslednje dni pa nedaleč proč drugih 60 ujetnikov. Ostale so prepeljali v Kočevje, tam pa jih pobili še 150.
Vaške stražarje so oborožili Italijani, navodila pa jim je dajala Slovenska legija, vojaško krilo Slovenske ljudske stranke. Delovala je na področju Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, in sicer ilegalno. Ko so jeseni leta 1943 prevzeli oblast Nemci, je iz vaških straž nastalo Slovensko domobranstvo. Ta vojska je bila zelo učinkovita in je uspešno varovala prebivalce pred partizani. Ponekod je na teror odgovarjala s terorjem. Povezava z okupacijskimi silami je bila vsaj na zunaj tesnejša kot prej v času vaških straž. V resnici pa so domobranci Nemce tako kot prej Italijane prezirali. Upali so, da bodo nazadnje Slovenijo zasedli Angleži in da bodo ti imeli razumevanje za nesrečo, ki je prizadela protikomunistične Slovence. Na eni strani sta bili italijanska in nemška zasedbena oblast, na drugi slovenski partizani, znašli so se skratka med kladivom in nakovalom.
Angleži niso prišli. Pač pa so ravno ti po koncu vojne slovenske domobrance, ki so se zatekli na južno Koroško, izročili Titovim partizanom, gospodarjem nad življenjem in smrtjo v Sloveniji. Komunisti so vse, ki so jih imeli za nasprotnike, pozaprli. Zloglasno taborišče Teharje je stalo pred vrati mesta Celja na Spodnjem Štajerskem, v tistem delu Slovenije, ki je bil leta 1941 priključen k Hitlerjevi Nemčiji. V bližini je partizanska vojska pobila več kot 5000 Hrvatov in jih zakopala v protitankovskem jarku.
Na koncu maja so taborišče napolnili s slovenskimi domobranci. Prav tu so postrelili šestdeset njihovih oficirjev in še veliko drugih. Večino domobrancev, ki so jih prignali na Teharje – na stotine ali tisoče? – pa so pobili daleč proč na tistem hribu nad Brnico. V taborišču so imeli zaprte tudi slovenske civiliste in pripadnike nemške manjšine. Nekega dne so odpeljali trideset deklet, od katerih so imela najmlajša komaj šestnajst let. Najbrž ležijo v množičnem grobu v sto kilometrov oddaljenih gozdovih. Kot kaže, so bili vzrok osebni nagibi: dekleta so med vojno odklanjala partizane, ki so jih zalezovali. Zdaj so svojo nenaklonjenost plačala s smrtjo.
Na kraju, kjer je nekoč stalo taborišče, so zanemarjeni travniki. Nad ostanki pomorjenih so metre visoko naloženi industrijski odpadki. Prerašča jih trava. Na zaprte in umorjene spominja velik križ. Na kovinski tabli je skica, kako in kje so stale barake. V nekaterih so bili domobranci, v drugih duhovniki, Nemci, ženske …
Nedelja, julija 1995. V Šoštanju, majhnem slovenskem industrijskem mestu, se po maši pod žgočim soncem odpravi nekaj sto ljudi na bližnji grič. Tam stoji velik lesen križ, ob njem manjša granitna piramida. Župnik govori: »Ta zemlja je prepojena s krvjo. 23. maja leta 1945 so jo komunistični partizani toliko prelili, da je še nekaj dni rdeča tekla po griču.«
V mestecu so bili takrat pobrali čevljarja, nameščence, trgovce in druge ter jih zaprli v hišo na trgu. Čez nekaj dni so jih naložili na tovornjak, jih vozili v velikem krogu po hriboviti okolici in se vrnili do bližnjega griča. Gnali so jih na vrh in jih blizu kraja, kjer stoji križ, pobili in zmetali v skupni grob. Kmetica, ki je zagledala sprevod z ujetniki, se je skrila v koruzo in poslušala krike: »Pustite nas živeti, mi smo nedolžni!« Jutranjo tišino so vznemirili streli. Ni jih hotelo biti konec. Krojačevo ženo, ki so ji odpeljali moža, so na občinskem uradu, kjer je morala izpolniti neki obrazec, vprašali, ali je vdova. »Ne vem!«, je odgovorila. Uradnik ji je odvrnil: »Napišite, da ste vdova!«
Julijsko nedeljo 1995 povzame za župnikom besedo župan: »Ali je leta 1945 zavladala svoboda, če se je dalo nekaznovano moriti? Po petdesetih letih je treba razjasniti, kdo je odgovoren. Prizadeti so morali čakati petdeset let, preden se je izvedelo za ta zločin.« Spomni se Hrvatov in Nemcev, ki so bili takrat pobiti v okolici Šoštanja. Ležijo v številnih množičnih grobovih.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Apokalipsa Bara Remec

Iz Ljubljane je prišel predsednik društva, ki si prizadeva, da se partizanski zločini razjasnijo in se trudi za moralno in pravno rehabilitacijo nedolžnih žrtev, zdravnik dr. Velikonja. Komunisti so po vojni njegovega očeta ustrelili, sam pa je na Teharjah kot šestnajstletnik skoraj umrl od lakote. Pripoveduje zgodbo o pobitih meščanih na tem griču, o zakasneli revoluciji.« »Slava njihovemu spominu!« Igra pihalni orkester, poje cerkveni pevski zbor. Slovenci imajo lepe glasove. Župnik škropi kamen z blagoslovljeno vodo. Molimo očenaš.
V tem slovenskem mestu je videti na vsakem koraku dobro ohranjene spomenike, posvečene padlim partizanom. Spomenik tistim, ki so jih pobili komunisti, pa stoji odmaknjen na gričku nad mestom, kamor redko kdo zaide. Nekdanji komunisti, ki so se ob preobratu preoblekli, zasmehujejo preživele in jim očitajo, da preštevajo kosti.