Avtor: Jože Hubad

Dobro uro hoda od zadnje vasi skozi gozd po razgibanem skalnatem ozemlju stoji na jasi nekaj korakov od brezna začasna cerkvica. Štiri debla nosijo streho iz grobih desk. Na lesenem odru oltar. Zelenje, cvetje.

Opis slike: Kočevski Rog 25. junija 1995 – Skupnost mnogih misli

Vse skupaj je usklajeno z lepoto in divjino gozda ter veličino dogodka. Dejal bi, da sta jo postavila arhitekta narava in zgodovina, saj je videti, kot da je cerkvica zrasla iz skalnatih tal, prav tako kot je zrasel iz njih prostrani gozd, ki jo obdaja. Gozd, tla, cerkvica pričajo o dogodkih …
Danes se je z njimi nekaj zgodilo, da jih komaj prepoznamo. Podrasti, praproti in razsejanih skal skoraj ni opaziti. Samo množica ljudi, obraz pri obrazu, debla, ljudje, mladi les, skale, ljudje in drevje in zopet ljudje, kamor seže oko, po gozdnih vzpetinah, po skalovitih vrtačah, zemlja, skalovje, gozd in spet ljudje. Kot da so tukaj zrasli v desetletjih, medsebojno usklajeni in dopolnjevani, vsi izraz enega in istega namena. Na desettisoče jih je, Slovenci iz vseh krajev Slovenije, iz vseh koncev sveta. Po skalnatih robovih ob breznu so prižgali na tisoče in tisoče sveč. Kočevski Rog je danes božja hiša. Na lesenem oltarju pod streho iz desk obhajajo slovenski škofje sveto mašo, prostrani gozd je prek svojih krošenj prenapolnjen z molitvijo.
V dobi najhujše narodne preizkušnje, ko je v podtaknjenem požaru gorela slovenska
misel, so se borili in umirali njeni branilci. Požigalec je zaukazal njihova grobišča križem slovenske zemlje prekriti s pregrinjalom tišine in samote.
A uštel se je, ko je spominu ukazal pozabo. Ista slovenska miselnost je pol stoletja kasneje napotila deset in desettisoče Slovencev iz domovine in sveta, da na teh krajih odstranijo pregrinjala ter se spomnijo in zahvalijo onim, ki so takrat slovensko miselnost ohranili in jo z bojem in žrtvijo branili.
Iz oči množic, ki so usklajene z naravo in duhom polnile ista polja in gozdove, so sijale misli, ki so jih ob oltarjih improviziranih cerkvic izražali z besedo in pesmijo.
V celovitosti človeka in njegove zemlje je bila na krajih, kjer se je revolucija najbolj razdivjala, narodna miselnost usmerjena k najbolj žgočim vprašanjem na duhovnem, umskem in etičnem višku, kakor je plemeniteje ne bi mogel izraziti noben narod Evrope …
Pod neznosnim moralnim bremenom, ki mu ga je naložila revolucija, tako njena izpeljava kot večdesetletno vzdrževanje oblasti in kopičenje bogastva v rokah požigalcev, pod bremenom, ki nas zaradi zasebnih interesov iste skupine, kot vsa pretekla desetletja, še danes teži in razdvaja, je slovenski narod prav v dostojanstvu junijskih spominskih svečanosti pokazal svojo zrelost in poštenje.
Kot tak – tako smemo upati – bo nekoč uresničil tudi spravo.

Opis slike: Kočevski Rog 25. junija 1995 – Moč središča