Avtor: Jože Cukale

Petnajst do dvajset metrov,

dva odskoka,

in že zadeneš v žice,

da prebudiš zaspane ptice,

ti leporasla čudno sloka

v kalkutskem vrtu temnooka srna.

Prišel sem, ne kot tujec, ki se ustavi

in gre naprej, ne da bi pogledal vanje,

v tolmun oči, kjer skrite sanje

še spijo nad previsi. Več jih ni …

Prišel sem vprašat le, kaj te boli.

A ti poskočiš na cement, na skalo,

in tam stojiš kot marmor izklesana,

kot da nevidna moč ti vodi

vseh tisoč mišic v drznih lokih.

Zapad že rdi in sonce mre.

A z njim si glavo ti sklonila.

Kaj vemo mi, ki hodimo v svobodi,

kako se vse ospe.

Ušel je tvoj srnjak pred lovci

v gore. In nate padel je železni čas.

Zakaj spet strižeš z uhlji?

Poslušaš žvižg njegov, ko pada mrak?

Še zmerom hodiš ob ograji

vsem navkljub,

a jaz sem videl solze

davnih zaobljub,

počasi, tiho seči ti v nozdrvi,

ki nekdaj jih je božal vonj

češarkov zlatih.

Zdaj čakajo zastonj.

Ko mislim nate, srna, mislim na svoj dom.

Nanj padla noč je,

tam ostala črna.

Kako je svila tvojih dlak srebrna,

ah, kaj bi z leporečjem!

Kdaj v soške, dravske, savske vode

zagleda zvezda se svobode?