Avtor: Janko Maček

Ko po avtomobilski cesti od Ljubljane mimo Šmarja–Sap hitimo proti Višnji Gori, komaj opazimo odcep za Grosuplje. Šele ko zapustimo hitro cesto, začutimo lepoto in prostranost Grosupeljske kotline, ki je le 30 do 40 metrov višja od Ljubljanskega barja in pravzaprav podaljšuje barjansko ravnino. Izredno razčlenjena je kotlina proti vzhodu in jugovzhodu, kjer se pri Veliki Loki in Lučah približa Višnji Gori in Polževemu, proti jugu je široko odprta do Čušperka, od Št. Jurija proti Škocjanu pa je skoraj ni več. Tu so tudi speljane železniške in cestne povezave. Dolenjska železnica vodi iz Grosupljega mimo Žalne in Velike Loke proti Višnji Gori in Novemu mestu, kočevska pa mimo Čušperka proti Velikim Laščam in Ribnici.
Grosuplje je bilo do nedavnega sedež velike občine, pod katero je spadalo široko področje od Šmarja–Sap do Šentvida pri Stični in do Žužemberka. Pred drugo svetovno vojno je bilo na tem področju več občin: Šmarje pri Ljubljani, Grosuplje, Št. Jurij pri Grosupljem in Slivnica–Žalna. Cerkvenoupravno je tedaj Grosuplje spadalo pod župnijo Šmarje pri Ljubljani. Samostojna župnija v Grosupljem je bila ustanovljena šele leta 1964 in leta 1972 je bila dograjena nova cerkev sv. Mihaela, ena prvih povojnih cerkva v Sloveniji. Na širšem grosupeljskem področju so iz pražupnije Šmarje pri Ljubljani že mnogo prej nastale tri župnije: Št. Jurij s farno cerkvijo sv. Jurija, Žalna s farno cerkvijo sv. Lovrenca in Kopanj s farno cerkvijo Marije Vnebovzete na Kopanju, ki se dviga iz Radenske doline kot 70 m visoka kopa, kot otok sredi jezera. Ni čudno, da zato Kopanj nekateri imenujejo dolenjski Bled.
Največ ljudi teh krajev se je do druge svetovne vojne preživljalo s kmetijstvom. V zimskem času so si pomagali še z lesno domačo obrtjo, zlasti z izdelovanjem zobotrebcev. Kar precej Grosupeljčanov in okoličanov je našlo zaposlitev v tovarni Motvoz in platno v Grosuplju, le malo manj pa se jih je vozilo na delo v Ljubljano. Številni mladi fantje in dekleta so se vozili v Ljubljano v šole ali pa se učili raznih obrti. Marsikatera družina je imela svojce v Ameriki, kamor so odšli večinoma pred prvo svetovno vojno za boljšim zaslužkom. Nekateri so se kmalu vrnili brez denarja, toda polni naprednih idej.

Opis slike: Kopanj – dolenjski Bled

Leta 1913 je odšel v Ameriko petnajstletni Lojze Adamič iz Spodnjega Blata pri Grosupljem. Za odhod v Ameriko se je odločil, ker je bil kot član revolucionarne organizacije Preporod izključen iz gimnazije v Ljubljani. V Novem svetu se je uveljavil in postal prevajalec in pisatelj. Po letu 1941 je mnogo posredoval, da bi Amerika revolucijo v Sloveniji in Jugoslaviji priznala kot boj za osvoboditev izpod okupatorja.
Leta 1932 je takratni šentjurski župan Perme v gozdu blizu Tabora odkril podzemeljsko jamo s kapniki. Ker je župan največ naredil za odkritje in ureditev jame, je v začetku dobila ime Županova jama. Po letu 1945 so jo preimenovali v Taborsko jamo, saj beseda župan ni spadala v socialistični besednjak. Po odkritju Županove jame se je začel v Grosuplju turizem, ki pa ljudem ni prinesel posebnih koristi.
Kaj pa politično in kulturno-prosvetno življenje? Med strankami je bila najmočnejša Slovenska ljudska stranka. Njeni kandidati so navadno zmagovali pri volitvah. V letih pred vojno se je tu in tam uveljavila Pucljeva Kmečka stranka; v občini Št. Jurij pri Grosupljem je tako član Kmečke stranke izpodrinil prejšnjega zaslužnega župana Permeta in zasedel županski stolček. Najbolj »napreden veter« pa je seveda pihljal iz tovarne Motvoz in platno, kjer je poleg domačinov vedno bilo zaposlenih tudi nekaj tujih strokovnjakov. K njim so prihajali na obisk še njihovi prijatelji in znanci iz Ljubljane, in ko so se v gostilni Pri Koprivcu ob kozarčku dobre kapljice nekoliko otajali, so se začeli pritoževati, kako so razmere vsak dan težje in mora zato priti do vojne ali do revolucije. Grosupeljska tovarna je bila zgrajena med 1920 in 1922 kot vrvarna z majhno predilnico, ki naj bi izkoriščala surovine z dolenjskih lanišč. Leta 1935 so jo začeli širiti. Ustanovili so še tkalnico in število zaposlenih se je s tem znatno povečalo.
Kulturno-prosvetno delo so v glavnem vodili Fantovski odseki in Dekliški krožki, vendar so na primer v Št. Juriju ustanovili še Društvo kmečkih fantov in deklet. Grosupeljski zdravnik dr. Podkoritnik je v okviru tega Društva vodil sanitetne tečaje z namenom, da bi kmečke fante in dekleta zdravstveno izobrazil, predvsem pa da bi jih dvignil iz »klerikalne zaostalosti«.

Vojna in okupacija

Kolikor bolj se je bližala pomlad leta 1941, toliko bolj je kazalo, da se bodo napovedi o vojni in revoluciji res uresničile. Komunistična partija se je intenzivno pripravljala na prevzem oblasti. Vsakdo je lahko vedel, da prelom pogodbe z Nemčijo in nastop mladoletnega kralja Petra pomeni neizogibno vojno. Prav to pa je partija želela, saj je v vojni videla možnost za začetek revolucije, s katero bo izpodrinila svoje nasprotnike in se povzpela na oblast.
V noči na 23. marec so mladi partijski somišljeniki raztresli po Grosupljem in nekaterih vaseh v okolici letake, ki jih je izdala komunistična partija proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Ko se je 27. marca zvedelo za beograjski prevrat, so se v tovarni takoj organizirali. Ustavili so delo. Precej delavcev in uslužbencev je iz tovarne v sprevodu šlo skozi Grosuplje in pridružili so se jim še nekateri drugi Grosupeljčani. Vsi so se zbrali v sokolskem domu, kjer sta jih nagovorila zdravnik dr. Podkoritnik in veterinar Valentinčič. Oba sta kasneje odigrala vidno vlogo pri začetku revolucije v grosupeljskem okraju.
Radko Polič, ki je bil leta 1941 študent prava in je živel pri starših v Grosupljem, pripoveduje v svoji knjigi Čudežna pomlad, kako je kmalu po italijanski zasedbi odšel v Ljubljano na naslov, ki mu ga je dal Leo Novak iz Mokronoga. Polič tedaj še ni bil član partije, bil pa je že prej v zvezi s partijsko organizacijo na univerzi. Ni vedel, da ga je Novak poslal k Francu Leskošku, tedanjemu sekretarju centralnega komiteja slovenskih komunistov. Namesto Leskoška je Poliča sprejel Miha Marinko in ga povezal s Tonetom Tomšičem: »Na tem prvem sestanku me je Tone obvestil o ustanovitvi Osvobodilne – takrat še Protiimperialistične – fronte in o naših poglavitnih nalogah: zbiranje orožja, municje in drugih vojaških potrebščin ter širjenje fronte. Obvestil me je tudi o njenem glasilu Slovenskem poročevalcu in dogovorila sva se o številu primerkov za Grosuplje« (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 14).


Konec maja 1941 je v Grosuplje prišel Adolf Jakhel, inštruktor centralnega komiteja. Jakhel je v Ljubljani študiral slavistiko, toda večino svojega časa in dela je namenil komunistični organizaciji, kamor je vstopil še leta 1933. Njegova prva naloga po prihodu v Grosuplje je bila organizacija komunističnih celic. Polič piše v svoji knjigi, da maja 1941 v Grosupljem in ostalem zahodnem delu Dolenjske še ni bilo nobene celice komunistične partije; bila je le organizirana simpatizerska skupina z jedrom v tovarni Motvoz in platno. Že junija 1941 je bil v Grosupljem postavljen okrožni partijski komite. Na čelu komiteja je seveda bil Adolf Jakhel. Kasneje so po posameznih rajonih, to ime so takoj začeli uporabljati za manjša področja, nastale partijske celice ali celo rajonski komiteji. Najbolj zvesti člani teh celic in komitejev so potem prevzeli vodstvo v organizaciji OF in tudi v prvih partizanskih enotah. Septembra 1941 je bil na sestanku v Račni, katerega sta se udeležila tudi dr. Aleš Bebler in Jože Rus, ustanovljen okrožni odbor OF za Grosuplje. Adolf Jakhel je v tem odboru prevzel dolžnost vojnega referenta. Kasneje so nastali rajonski odbori OF na Polici, v Šmarju, Grosuplju, Št. Juriju, Žalni in Račni.
Iz povedanega bi tudi slepec lahko videl, da je OF zrasla iz partije ali pa vsaj pod njenim neposrednim, skrbnim nadzorstvom. Vse smernice in organizacijska navodila so prihajala iz Ljubljane. Iz Ljubljane je prihajal tudi Slovenski poročevalec, po katerem je ljudem govorila komunistična partija in jih pridobivala za novi družbeni red. Ko se je število »naročnikov« proti koncu leta 1941 povečalo in je prenašanje prepovedane literature postalo vse bolj nevarno, so Slovenskega poročevalca razmnoževali na ciklostilu kar v Grosupljem, tekst pa so seveda dobivali iz Ljubljane. Podobno ciklostilno tehniko so jeseni 1941 razvili na Hudem pri Stični. Ta tehnika je pomladi 1942 delovala v bližini Ambrusa v Suhi krajini in celo tiskala Kratko zgodovino VKPB (Vsezvezne komunistične partije boljševikov), ki je bila očitno najvažnejša knjiga za slovenski osvobodilni boj.

Opis slike: Župna cerkev v Št. Juriju pri Grosupljem

Čudežna pomlad seveda že na prvih straneh govori tudi o beli gardi: »Poleti 1941 se nam je ponudila priložnost, da se nekoliko bliže seznanimo tudi s prvimi začetki bele garde v grosupeljski dolini. Uspelo nam je, da se malce poigramo z njenimi organizatorji.

Zadnje dni junija – bilo je ob košnji – me je na domu obiskal pravnik Ivan Erjavec s Plešivice, poznejši sekretar grosupeljskega okrožja. Kar brez ovinkov je prišel k stvari, prosil me je, naj ga povežem z osvobodilno fronto in mu zaupam kakšno nalogo. Kaj kmalu je zavohal, da klerikalni veljaki nekaj snujejo. Ko se je po štirinajstih dneh spet oglasil pri meni in sva ga z Dolfetom Jakhlom z odprtimi rokami sprejela, nama je mogel natresti že precej podatkov o »slovenski legiji«, ki so jo začeli organizirati po terenu. Ko smo se o tem pogovarjali, smo prišli mimogrede na misel, naj bi se poskušal vsaj za nekaj časa vriniti med organizatorje legije, pa bi znabiti utegnil dobiti več vpogleda v njihove načrte … Erjavec je res uspel prepričati župana Kastelica v svojo privrženost, tako da ga je le-ta priporočil vodstvu v Ljubljani … « (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 24–25).

Znano je, da je bila Slovenska legija ilegalna vojaška organizacija Slovenske ljudske stranke. Njen namen je bil v okupirani deželi vzpostaviti vojaško organizacijo po vaseh in občinah, da bi mogla nastopiti proti okupatorju, ko bo čas za to dozorel. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je smatralo, da je njegova dolžnost nadaljevati delo stranke tudi v času okupacije, seveda na drugačen, spremenjenim razmeram primeren način. Nihče tedaj ni mislil na oborožen spopad s komunisti. Toda nasprotna stran se je takoj v začetku postavila na stališča, da lahko samo ona v času okupacije predstavlja Slovence. Samo ona – partija – lahko predpisuje, kako se je v tem času treba obnašati med seboj in do okupatorja. Za dosego njenih ciljev so ji zato dovoljena vsa sredstva. V ilustracijo te preproste ugotovitve naj opišemo dogodek, ki se je zgodil v Škocjanu pri Turjaku konec leta 1941.
Škocjanski župnik Župančič je svoje farane že zgodaj opozarjal na nevarnost komunizma. S tem se je seveda zameril novi organizaciji. Škocjan je bil tedaj znan po dobrih gledaliških prireditvah, ki so bile v veliki meri sad župnikovega prizadevanja. Tudi v prvem letu okupacije so Škocjanci nadaljevali svojo tradicijo in naštudirali lepo igro. En dan pred uprizoritvijo igre je v Škocjan nepričakovano prišlo več bojevitih pristašev OF iz Št. Jurija in Velikih Lašč in razbilo vse kulise, ki so bile že postavljene za igro. Pisec, ki obuja spomine na ta dogodek v Zborniku občine Grosuplje 1974, zaključuje: »S to akcijo smo opozorili ne le župnika, ampak vse tamkajšnje prebivalstvo, da župnik v tem kraju ni edina politična sila.«

Grosupeljska partizanska četa je bila ustanovljena 30. oktobra 1941 na ukaz centralnega komiteja komunistične partije. V začetku je štela devet mož. Vodila sta jo Adolf Jakhel kot poveljnik in Rado Polič kot politični komisar, oba pa sta bila člana okrožnega partijskega komiteja. »Za prvo nalogo, ki naj bi omogočila bolj varno politično delo na terenu pa tudi povečala varnost čete, si je četno vodstvo določilo očiščenje Grosuplja in okolice od najbolj zagrizenih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev. Tako se je 10. novembra četa razdelila v tri patrulje, ki naj bi kaznovale izdajalce v Grosupljem, Šmarju in v Lipljenih. Uspela je le akcija v Grosupljem. Naslednjega dne so se vse tri patrulje zbrale in četa je zaplenila nekaj živeža v gradu Boštanju, ki je bil last grofa Lazarinija. Nato se je 12. novembra vrnila v taborišče nad Znojilami.« (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov, str. 160.)

V Grosupljem v tovarni Motvoz in platno so tedaj ubili tovarniškega vratarja Antona Kneza, ki je bil doma na Perovem. Knez ni skrival, da se ne strinja z vsem, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni, kjer je pravzaprav vse šlo mimo njega. Menda je o tem potožil tudi grosupeljskemu orožniku, ki je po okupaciji ostal v službi, bil pa povezan z OF. Štirinajst dni po tistem razgovoru je Kneza ustrelil sodelavec iz tovarne, ki je tedaj že bil v grosupeljski četi. Vsa tovarna se je udeležila pogreba, toda mnogi uboja niso obsojali. Prepričati jih ni moglo niti dejstvo, da karabinjerji do tedaj v tovarni niso delali nobenih težav, čeprav so nekaj časa v tovarni razmnoževali celo Slovenskega poročevalca, razdeljevali so ga pa ves čas in pošiljali tudi druga obvestila v vasi grosupeljske okolice, od koder so prihajali delavci. Morda je na Knezovem pogrebu kdo le pomislil, kakšni borci proti okupatorju so to, da najprej ubijajo svoje ljudi, toda večina je šla mimo tega. Mislili so si: »Bolje je biti previden in se ne vtikati v zadevo. Nekaj je že moralo biti.« Ivan Ferlež je prav pri poročilu o grosupeljski četi takole opisal razpoloženje ljudi do partizanov konec 1941: »Dolenjsko prebivalstvo je nudilo partizanom vso podporo in jih prikrivalo. Zato italijanske oblasti niso dobile o njih nobenih podatkov in niso vedele, kam naj usmerijo svoje oborožene akcije; kadar pa so se na kaj takega pripravili, so bili partizani vedno pravočasno obveščeni, da so se lahko izognili nezaželenim spopadom.« (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 165.)

Krvava pomlad 1942

Zima 1941–1942 je bila dolga in precej ostra. Kot vsako leto so ljudje težko čakali pomladne odjuge, po drugi strani so se je pa bali, saj so vedeli, da se pomladne sape lahko spremenijo v uničujoč vihar. V grosupeljski dolini niti zima ni bila povsem mirna. V tovarni Motvoz in platno je bilo po smrti vratarja Kneza vzdušje stalno napeto. Le nekateri zanesljivi so vedeli, da se odpremlja za partizane tekstilno blago, da v tovarni za bližnjo in daljno okolico razdeljujejo Slovenskega poročevalca, drugi pa so samo slutili, da se nekaj dogaja. Novice, ki so jih delavci zvedeli v tovarni, so prenašali na svoje domove. Vse pogosteje je bilo slišati, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada z okupatorjem in potem bo konec vojne. Tudi po vaseh je oživela agitacija za OF. V nekaterih vaseh so sklicali vaščane na zborovanje in z javnim glasovanjem postavljali odbore OF Povsod so organizirali enote Narodne zaščite in jih zaprisegali.

Šentjurska enota narodne zaščite je bila menda dobro organizirana. Zgodaj pomladi 1942 so zasekali in prekopali ceste proti Grosupljem in Šmarju. Št. Jurij je tako za nekaj časa postal »osvobojeno« ozemlje. Pomladni veter je zapihal tudi po drugi vaseh okoli Grosupljega. Toda ob vsem tem so se iz zimskega spanja zbudili tudi Italijani. Že konec marca so zaprli nekaj ljudi in jih odpeljali v internacijo. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so imeli Italijani racije 16. aprila 1942. Okrog štirideset ljudi so prijeli in odpeljali. Tedaj je OF dvignila grozilen glas, da bo kmalu udarila roka pravice.
Komunistična pest je res udarila, pa ne proti Italijanom, kot bi normalno pričakovali, ampak proti domačim ljudem, celo proti nebogljenim otrokom. V noči od 21. na 22. april 1942 so na domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pobili šest članov Jakopinove družine: štiriinštiridesetletnega očeta Jožeta, devetintridesetletno mamo Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčerko Anico, enajstletnega Vinka in šestletnega Štefana. Novica o tem krutem, nerazumljivem umoru se je hitro razširila po celi okolici in z veliko težo pritisnila na že tako prestrašene ljudi.
Jože Jakopin se je leta 1925 z ženo in malim sinom umaknil pred Italijani z Unca pri Rakeku. Prišli so v Grosuplje. Preden so kupili skromno leseno hišico v Ponovi vasi, so nekaj časa stanovali v Žalni v Figovčevi hiši, nekaj časa pa v mežnariji v Dolah pri Polici. Oče je v Dolah prevzel službo cerkovnika pri podružnični cerkvi sv. Lucije, vendar je večino dela pri cerkvi opravila mati, oče pa je delal kot tesač pri posestniku in lesnem trgovcu Drobniču. Ob nedeljah in praznikih je seveda bil doma, in kadar je bila maša v podružnici v Dolah, je lahko opravil vse potrebno.
Tudi po preselitvi v Ponovo vas je Jakopin še naprej delal pri Drobniču na Polici. Ljudje daleč naokoli so ga poznali in mu rekli Tesač, njegove hiše se je pa prijelo ime Pri Tesaču. Pravijo, da je bil Jakopin pravi hrust. Lepo ga je bilo videti, ko je z lahkoto vihtel plenkačo, da so trske kar letele na tla. Po končani osnovni šoli se je očetu pri tesanju pridružil tudi najstarejši sin Jože. Dneve in tedne sta preživela v gozdu in vztrajno izdelovala trame. Hrano sta si pripravljala kar v gozdu; največkrat sta si v majhnem kotličku, ki sta ga imela vedno s seboj, skuhala polento. Ob nedeljah in praznikih sta bila tesača doma in tedaj je mati postavila na mizo kaj boljšega. Tedaj je bila redka priložnost, da so se med seboj kaj pogovorili. Mater je večkrat skrbelo zaradi sina Ivana. Pomladi leta dvainštiridesetega mu je bilo petnajst let. Po osnovni šoli je ostal doma in ni kazal nobene volje, da bi se oprijel kakega dela ali učenja. Gotovo so k temu pripomogle tudi vojne razmere, saj je v zraku neprestano visela negotovost, kaj bo prinesla noč ali naslednji dan. Tisto pomlad je v Jakopinovi družini bilo še neko posebno razpoloženje, saj je mati Marjeta spet pričakovala otroka.
21. aprila 1942 se je oče Jakopin pogovarjal z znancem na Polici. Ni mogel skriti zaskrbljenosti. Bolj kot italijanske racije in komunistične grožnje ga je skrbelo zaradi sina Ivana. Bog ve, kaj ga je prijelo, da je odšel k Italijanom. Le kaj je bilo petnajstletnemu otroku treba hoditi od doma v tem negotovem času. Nekateri sosedje so že povezovali Ivanov odhod in italijanske aretacije. Jakopin je še pripomnil, da najraje ne bi šel domov, toda žene in otrok ne more pustiti samih.
Že tisto noč se je zgodilo. Jakopinovi so bili pri počitku, ko je zaropotalo po vratih. Oče je vstal in šel odpirat. Komaj je odprl vrata, že je nekdo zamahnil s sekiro po njem; padel je na tla in obležal. Potem so pobili in postrelili še mater in štiri otroke. Baje je bilo truplo noseče matere še posebno zmrcvarjeno.
Ob spominu na ta strašni dogodek in na slike, ki so bile posnete naslednje jutro v Jakopinovi hiši, nam pride na misel roman velikega ruskega pisatelja Dostojevskega. Da, take krvave orgije so mogli delati samo ljudje, ki so se jih polastili besi, samo obsedenci, ki sta jih zloba in sovraštvo popolnoma prevzela in so zato izgubili vso razsodnost. Pravijo, da so krvavo rihto v Ponovi vasi opravili domačini. Ljudje so na večer pred umorom videli, da so se domači voditelji revolucije zbirali v Brinškem gradu, kjer so navadno imeli sestanke. Nekdo je s Police z motorjem pripeljal Lada Potokarja, ki je bil že znan kot neusmiljen nasprotnik drugače mislečih. Časopisi so potem pisali, da je bil tisti večer pri »sojenju« v Briškem gradu navzoč tudi grosupeljski zdravnik, ki je naslednje jutro skupaj s karabinjerji opravil mrliški ogled na kraju groze v Jakopinovi hiši.
Ljudje v bližnji in daljni okolici so bili pretreseni in prestrašeni. Zgražali so se nad nečloveškim ravnanjem morilcev, obenem so se pa bali, da ne bi podobna usoda doletela tudi njih. Zakaj so pomorili Jakopinove? Družina je vendar bežala pred Italijani. Zdaj pa naj bi bili izdajalci. Zakaj so pobili celo družino? Niti enajstletnemu Vinku in šestletnemu Štefanu niso prizanesli! Zdi se, da so se držali pravila, ki je bilo v usodnem letu dvainštiridesetem večkrat uveljavljeno: Ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi če je samo en član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba likvidirati celo družino. Ali je petnajstletni Ivan sploh bil proti njim?
S pobojem Jakopinove družine so se za Grosuplje in okolico začeli usodni meseci, ko je komunistična revolucija zavihtela svojo ostro koso in začela spodrezovati komaj ozelenele poganjke katoliške kulture in napredka. Sprožil se je plaz, ki je odnesel veliko dobrih ljudi in uničil mnogo premoženja, predvsem pa povzročil težko moralno razdejanje. Posledice tega razdejanja še dolgo ne bodo odpravljene.
Kar precej žrtev je ta plaz pobral že leta 1942. Omenili bomo najprej dva šentjurska farana, ki so ju umorili doma podobno kot Jakopinove. Marija Debelak je bila nečakinja župnika Janeza Debelaka, ki je leta 1928 umrl v Št. Juriju, potem ko je osemindvajset let vodil župnijo. Marija, vsi so ji rekli Mici, je po stričevi smrti ostala v Št. Juriju. Živela je v hišici, ki sta jo zgradila skupaj s stricem. Vneto je delala pri Prosvetnem društvu in režirala igre, širila katoliške časopise in pomagala pri vsakem delu pri farni cerkvi. Čeprav se je bližala šestdesetim, je še imela velik vpliv na mladino. Morda so jo komunisti prav zato proglasili za izdajalko in obsodili na smrt.
6. avgusta 1942 malo pred polnočjo so vdrli v njeno hišico. Pri Debelakovi sta tedaj stanovali učiteljica Ana Gale in enajstletna Anica Šteh. Vse tri so se stisnile v sobo in čakale. Mici je že v začetku slutila, da se nočni obisk ne bo dobro končal. Najprej so prebrskali vse prostore in predale, kajti iskali so denar. Ko denarja niso našli, so začeli pritiskati na ženico, naj jim pokaže, kam ga je skrila. Povedala jim je, da ni bilo treba nič skrivati, saj denarja nima. Baje ji je tedaj rdeči poveljnik zagrozil, da bo streljal, če ne bo odgovorila, Mici pa mu je odvrnila: »Kar ustrelite me, če me imate za kaj.« Ko ji je še grozil, je zavzdihnila: »Bog naj odpusti moje grehe, pa tudi vaše.« Tedaj je morilec stopil k ženici za hrbet in jo ustrelil v glavo. Takoj nato so zapustili hišo.
Drugi dan je bil prvi petek v avgustu in cela fara je že zjutraj zvedela, kaj se je ponoči zgodilo. Ljudje so bili ogorčeni in prestrašeni. Celo somišljeniki OF so govorili, da so se terenci prenaglili. Šentjurski župnik Švigelj je imel pri pogrebu lep govor in se je z njim še dodatno zameril nosilcem novega reda, s katerimi je v začetku vsaj za silo shajal. Kdor se je malo globlje zamislil v vzroke tega uboja, je razumel, da Debelakova ni bila ubita zaradi denarja. Pravi vzrok nasilne smrti je bilo njeno neomajno krščansko prepričanje in neutrudna delavnost pri uveljavljanju tega prepričanja.

Opis slike: Podružna cerkev Sv. Lucije v Dolah

Ko so se župnik Švigelj in še nekaj mož novembra 1942 zaradi komunističnih groženj umaknili iz Št. Jurija, je organist Anton Kraljič ostal doma. Ni se mogel odločiti, da bi pustil ženo Ivanko s trimesečnim prvorojencem samo. Poleg tega je Kraljiču ugleden partizan, ki je prej študiral v škofovih zavodih in sta bila dobra prijatelja, zagotovil, da se mu ne bo nič zgodilo, naj kar mirno ostane doma. Pa ni bilo tako. 19. novembra 1942 so partizani opravljali rekvizicije v Ponovi vasi in v Št. Juriju. Prišli so tudi h Kraljiču. Pobrali so vso obleko in živež, njemu pa ukazali, naj gre z njimi. Mlada žena se je tedaj oklenila moža in jih prosila, naj ga pustijo. Nekaj časa so jo poslušali, nato pa so jo grobo odtrgali od moža, njega pa ustrelili. Napol mrtev je Anton obležal pred hišo, oni pa so odšli v bližnjo gostilno. Žena je s težavo spravila moža v hišo; močno je krvavel in počasi umiral. Iz gostilne se je slišalo prešerno petje in vriski. Čez nekaj časa so prišli pogledat, če je organist res mrtev, in se nato izgubili iz vasi.
Videli smo, kako so revolucionarji v Žalni in v Št. Juriju že leta 1941 odkrili Slovensko legijo in skušali prodreti v njene vrste. Od pomladi 1942 jim ni bilo več dovolj samo poizvedovanje. Začeli so odstranjevati ljudi, ki so jim iz tega ali onega razloga bili napoti. Tako so se spravili tudi na Janeza Zavržena iz Luč. Janez je bil cestar in je vestno opravljal svoje delo na cesti. Bil je član Fantovskega odseka v Žalni in verjetno je bil vključen tudi v Slovensko legijo. Nekega nedeljskega popoldneva poleti 1942 se je Janez v večji družbi domačih fantov in deklet razgovoril. Beseda je med drugim nanesla tudi na OF in na partizane. Janez je tedaj pripomnil, da mu vse skupaj ni prav nič všeč, da se boji, da bo iz tega prišla večja nesreča. Nekaj dni po tistem pogovoru so ga odpeljali v gozd in ni se več vrnil. Alojz Šeme je bil tajnik na občini Slivnica–Žalna. Delo na občini je nadaljeval tudi po italijanski zasedbi. Ni se odločil za OF, zato je bil obsojen na smrt. Sredi poletnega popoldneva so prišli k njemu, ko je na travniku na Blatu nakladal seno, in ga vpričo žene kar tam ustrelili.
Zofijo Globokar z Žalne in Ludvika Rosija iz Velikega Mlačeva so odpeljali v noči med 13. in 14. avgustom 1942. Globokarjeva je delala v upravi tovarne Motvoz in platno v Grosuplju. Bila je tudi dobra cerkvena pevka. Ko so jo vzeli, so razširili govorice, da so jo morali kaznovati, ker je hodila z Italijani in izdajala. Ljudje so vedeli, da to ni res. Ko bi Globokarjeva res izdajala, bi Italijani že zdavnaj zaprli vsaj pol tovarniške uprave, ki je stalno delala za OF in partizane.
Šestindvajsetletni Ludvik Rosi, Robertov Ludve, je izdeloval vžigalnike in jih včasih prodal tudi Italijanom. Ali je bilo že to dovolj za smrtno obsodbo? Vaška straža z Boštanja je v začetku oktobra 1942 našla obe trupli v gozdu pod Polževim in jih prepeljala v blagoslovljeno zemljo.
Nekje v gozdu so poleti 1942 ubili tudi čevljarja Janeza Šemeta z Lobčka, očeta štirih otrok. Njegova žena je bila doma z Golega nad Igom. Zgodaj pomladi 1942 so Janeza zaprli Italijani. Ko so ga čez nekaj časa izpustili in se je vrnil domov, so ga partizani obdolžili, da je vodil Italijane po hribih nad Igom, kjer so konec marca preganjali partizane, predvsem pa požigali vasi in zapirali nedolžne ljudi. Janeza je od doma odpeljala domača narodna zaščita, češ da bo v gozdu partizanom popravljal čevlje. Isto noč kot Janeza Šemeta so s Šole pri Lučah odpeljali dvajsetletno Alojzijo Mohorič in jo umorili v bližnjem gozdu. Govorilo se je, da so jo pred smrtjo hudo mučili.
Poleg že naštetih naj omenimo še tri brate Pajč: dvajsetletnega Franca, osemnajstletnega Jožeta in sedemnajstletnega Stanka, po domače Žemlarjeve iz Zagradca pri Grosupljem. Enega za drugim so poklicali v gozd in jih pokončali. Zakaj? Zdi se, da je važno vlogo pri njihovem in pri marsikaterem drugem umoru odigrala domača narodna zaščita. Tudi v Jerovi vasi pri Grosuplju so tako vzeli Janeza Ahlina in Antona Cimpermana. Nikoli ju ni bilo nazaj.
Naj za konec tega poglavja navedemo misel dr. Franceta Rodeta: »Za naše komuniste je bil boj proti okupatorju priložnost za zmago revolucije in za prevzem oblasti. Zato so pohiteli z uporom ne glede na gospodarsko škodo, ki bi jo okupator – in oni sami – prizadeli deželi, in predvsem ne glede na človeške žrtve, ki bi jih ta prerani in suicidalni poseg terjal. In ker se nasprotni tabor ni zganil, ga je bilo potrebno prisiliti v spopad z »narodnoosvobodilno vojsko«. Odtod umori uglednih ljudi, župnikov in kaplanov, na stotine poštenih ljudi, ki se jim o sodelovanju z okupatorjem ni niti sanjalo. Ta nezaslišana hudodelstva so ustvarila neznosno napeto ozračje in narod se je dvignil v samoobrambo, za kar je dobil dovoljenje in sredstva od okupatorjev.« (Fr. Rode, Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem, str. 68.)

Začetek protikomunistične samoobrambe in leto 1943

Grosupeljski komunisti so v svoji okolici že leta 1941 odkrivali »belo gardo«, toda do organiziranega protikomunističnega odpora je v Grosupeljski dolini prišlo šele proti koncu leta 1942. Tudi po teh krajih so se ljudje odločili za samoobrambo zaradi vse hujšega komunističnega in okupatorskega nasilja. Na Polici je nastala vaška straža v drugi polovici septembra 1942. Nekako ob istem času so se v gradu Boštanj zbrali možje in fantje iz Velikega in Malega Mlačevega, Lobčka in Zagradca ter nastopili kot vaška straža. V Škocjanu pri Turjaku je bila ustanovljena vaška straža 9. novembra 1942, v Št. Juriju pri Grosupljem pa je nastopila šele pomladi 1943. Že 10. januarja 1943 so partizani v Št. Juriju požgali župnišče in šolo, da bi s tem preprečili nastanitev vaške straže v vasi. Zažgali so tudi cerkev, toda preden se je ogenj prijel, so ga pogumni domačini pogasili. V župnišču je tedaj zgorelo precej knjig, veliko cerkvenih oblačil in prtov in tudi inštrumenti šentjurske pihalne godbe.
Ob ustanovitvi šentjurske vaške straže so nekateri že namigovali, da gre z Italijo h koncu. Te novice ljudi niso prestrašile, ampak so jih celo razveselile, saj so upali, da bo ob zlomu Italije tudi pri nas prišlo do zavezniške invazije in bo tako mnogo problemov po hitri poti rešenih. Tako so mislili in ravnali tudi septembra 1943, ko je Italija res kapitulirala. Vaška straža iz Št. Jurija je tedaj prišla na grad Boštanj. 12. septembra 1943 so partizanske enote napadle Boštanj. Stražarji so tedaj po skrivnem rovu zapustili grad in večina jih je odšla na Turjak. Partizani so boštanjski grad zavzeli in ga požgali.
Topovski streli s Turjaka so tiste dni odmevali tudi v Grosupeljski kotlini. Precej fantov, ki so z boštanjsko posadko odšli na Turjak in do konca vztrajali med njegovimi branilci, se ni več vrnilo. Med njimi so bili fantje iz Žalne in Mlačevega, Št. Jurija, s Police in drugi. Iz Stranske vasi pri Grosuplju sta bila brata Franc in Marjan Bajželj; prvega je 19. septembra pri obrambi Turjaka ubil drobec topovske granate, drugega so dan kasneje ubili zmagovalci skupaj z drugimi ranjenci, ki so jih zajeli v gradu. Jože Mohar in Albin Verbič sta bila samo nekaj dni pri vaški straži na Boštanju, zato so ju po zavzetju Turjaka spustili domov, toda ko sta se vrnila v Grosuplje, so ju obsodili na smrt domači terenci. Po zakonih revolucionarnega prava so ustrelili tudi pet mož in fantov iz Žalne: Francija Habjana, Janeza Hrovata, Franca Mehleta, Antona Pajka, Janeza Potokarja ter Franca in Jožeta Zavržena iz Lobčka. Vse naštete može in fante so partizani kmalu po kapitulaciji Italije mobilizirali. Ko so nato Nemci razbili njihovo enoto, so se fantje srečno vrnili domov. Na prigovarjanje domačih terencev so se šli javit v Grosuplje. Obsodili so jih kot dezerterje in jih postrelili.
Malo pred božičem 1943 so komunisti zagrešili še en zločin, ki ga niso mogli opravičevati z dezerterstvom ali s sodelovanjem z okupatorjem. Njihova žrtev je bilo tokrat mlado dekle, ki se nikoli ni ukvarjalo z vojsko ali s politiko. Ivanka Janežič, po domače so ji rekli Ženi je bila rojena leta 1918 v ZDA. Njen oče je pred prvo svetovno vojno šel v Ameriko za zaslužkom. Tam je kmalu srečal Slovenko, ki je tudi prišla iskat večji kos kruha, in se z njo poročil. V nekaj letih so se jima rodile tri hčerke: Meri, Žosi in Ženi. Najmlajša med njimi je bila Ženi, rojena leta 1918. Ko je Ženi dopolnila tri leta, so se vrnili domov in si ustvarili prijazen dom v Spodnji Slivnici. Potem so se rodile še štiri sestre in trije bratje, en brat je umrl kmalu po rojstvu. Se danes je živih šest sester in en brat. Ženi so umorili pred božičem 1943, brat Jože pa je leta 1945 kot domobranec šel na Koroško in bil vrnjen.
Ženi se je zgodaj zaposlila v tovarni Motvoz in platno v Grosuplju. Poleg tega je šivala še doma. Pravijo, da je bila vedno lepo oblečena in urejena, pa tudi prijazna. Od očeta je podedovala veselje do harmonike. Kot samouk je kar dobro igrala.
Nekaj dni pred božičem 1943 je šla Ženi skupaj z dvema prijateljicama iz soseščine po opravkih v Ljubljano. Med drugim je v Ljubljani nakupila tudi nekaj malenkosti za jaslice, s katerimi so imeli Janežičevi otroci vsako leto veliko veselje. Bil je že večer, ko se je utrujena od dolgega pešačenja vrnila domov. Družina je ob medli svetlobi petrolejke ravno večerjala, ko je vstopil partizan in naročil, naj gre Ženi takoj z njim na komando. Ženi se je prestrašila. Na hitro se je obula v očetove čevlje in niti plašča ni ogrnila, saj je bila hiša, kjer naj bi bila komanda, blizu. Skrbelo jo je, zato je prosila mamo, naj gre z njo. Komaj sta stopili čez prag in zavili na pot, že ju je ustavil drug
partizan in strogo ukazal materi, naj se takoj vrne v hišo, dekle pa naj samo gre z njim. Ko je kmalu potem sestra šla gledat proti hiši, kjer naj bi bila komanda, je videla, da je hiša v temi. Ženi so odpeljali v noč. V samotnem hlevu pri Veliki Loki so jo obsodili na smrt. Nato so se med seboj prepirali, kdo bo izvršil obsodbo. Najprej so določili neko tovarišico, Ivankino vrstnico, pa se je izgovorila, da ona ne more. Končno se je sam javil neki domačin, skoraj sosed, in se celo posmehoval ostalim, češ da je res čudno, da imajo take probleme. Pa je tudi on potem do konca imel probleme s svojo vestjo in si je nazadnje sam vzel življenje.

Opis slike: Anton Kraljič

Pravijo, da jim je še morala igrati na harmoniko in potem so jo odpeljali v gozd, kjer si je sama skopala jamo. Menda je na kolenih prosila, naj ji prizanesejo, pa ni pomagalo. Napol živo so vrgli v plitvo jamo in jo površno zasuli. Zdaj je med drugimi imeni na plošči pri podružnični cerkvi sv. Petra in Pavla na Slivnici vklesano tudi njeno: JANEŽIČ IVANKA – ŽENI 1918–1943, spodaj pod imeni pa je napisan verz pesnika Balantiča: In lep je molk s prstjo zasutih ust.
Poleg dragocenih življenj, ki so vedno neponovljiva in jih nikoli ni mogoče nadoknaditi, so »osvoboditelji« v tistih dneh neusmiljeno uničevali tudi javne zgradbe in kulturne spomenike. Naj naštejemo nekaj primerov. V Grosupljem so požgali železniško postajo, pošto in šolo. Na Polici so 28. novembra 1943 požgali šolo, šolsko stanovanjsko hišo in še nekaj drugih poslopij. Na Kopanju so 17. decembra požgali šolo in župnišče, ki je menda po prenovitvi leta 1907 bilo najlepše v šmarski dekaniji. V župnišču na Kopanju je od leta 1807 do 1810 pri svojem stricu Jožefu Prešernu, kopanjskem župniku, živel mladi France Prešeren. Samo en dan kasneje kot šolo in župnišče na Kopanju so požgali tudi grad Čušperk in železniški postaji Predole in Čušperk. Pa še ni bilo dovolj. V noči od 15. na 16. februar 1944 je na Kopanju zagorela še cerkev. Nekaj dobrim možem, med njimi tudi cerkovniku Palčaru iz Velike Račne, je uspelo odnesti iz goreče cerkve moštranco in ciborij s posvečenimi hostijami in več kipov, toda znamenite Cebejeve slike Marije Vnebovzete niso mogli rešiti, ker se je ogenj prehitro razširil. Zvonovi so se odtrgali in obstali v zvoniku na tlaku pod linami. Od nekdaj lepe cerkve so ostale samo gole in okajene stene.
Zakaj vse to? Odgovor na to vprašanje je bil vedno enak: »Nismo smeli dovoliti, da bi se sovražnik naselil v teh poslopjih, zato smo jih morali uničiti.« Torej je imelo vse to uničevanje strateški pomen in je spadalo k osvobodilnemu boju. Toda v čem je bila ta strategija obrnjena proti okupatorju? Ali so se bali, da se na Polici ali na Kopanju naselijo Nemci? Prav brigade so družno z italijanskimi topničarji tolkle po Grčaricah in Turjaku. To pa ni bilo potrebno za osvoboditev izpod okupatorja, ampak za zmago komunistične revolucije. Pa še nekaj. Ali ni brezobzirno uničevanje ena značilnih lastnosti revolucije? Spomnimo se na francosko Vendejo, ki jo je tako rad omenjal dr. Cene Logar v zvezi s Šentjoštom.

Opis slike: Zofija Globokar

Ko sem iskal kamenčke za tale skromni mozaik, sem v Domoljubu 5. maja 1943 prebral tole misel: »Kaj pa dosežejo komunisti s požiganjem domov, šol, cerkva, tovarn? Nič več in nič manj kot to, da se dotedanje urejeno vaško življenje konča. Ljudje naenkrat postanejo brezdomci, siromaki, šola jim ne nudi več zavetja, tudi ne cerkev. Torej hočejo s tem narod osiromašiti, da bi jim potem voljno sledil.«

Ni težko spoznati, da žrtve tolikih življenj in materialnih dobrin niso bile potrebne in niso niti najmanj koristile boju proti okupatorju. Zakaj so v Grosupljem že leta 1941 tako napeto zasledovali, kaj počno nekateri pošteni ljudje v Žalni in Št. Juriju, in zakaj so jih takoj zaznamovali z belo gardo? Ali ne bi bilo bolje, da bi za osvobodilni boj združili vse sile in jih potem usmerjali s premislekom in zdravo pametjo? Če je šlo komunistom in OF za »boj zoper nelegitimno oblast, zoper tiranijo in za zaščito življenja posameznikov in naroda nasploh,« zakaj so se najprej obrnili proti domačim ljudem, zakaj so jim domači ljudje bili bolj napoti kot okupator?
Čeprav je bil ves Kopanj požgan, se je v začetku leta 1945 na njem naselila domobranska posadka. Prav na veliko noč leta 1945 so priletela partizanska letala in bombardirala tudi cerkev, ki je bila že prej požgana in uničena. Bo morda kdo rekel, da niso vedeli, kateri vojaki so na Kopanju? Kje je tu bil osvobodilni boj?

Opis slike: Ludvik Rosi iz Velikega Mlačevega

Epilog

Ko sem se pred kratkim s starejšim gospodom pogovarjal o Grosupeljski dolini v letu 1942, je na koncu pogovora rekel: »Ne moreš si misliti, kako je bilo hudo. Tega ni mogoče pozabiti. Odpuščeno je, toda pozabiti ni mogoče.«
Ne more biti pozabljeno leto 1941, ko je v dolini vzklilo seme prevrata, proti kateremu se je kasneje del doline uprl in zato pretrpel težke udarce med vojno, še bolj pa leta 1945 po koncu vojne. Takrat v začetku junija 1945 so skozi dolino noč za nočjo drdrale kompozicije živinskih vagonov, v katerih so bili med drugim tudi možje in fantje iz teh krajev. Ko se je vlak na koncu Radenske doline začel vzpenjati proti Čušperku in zato voziti počasneje, se je redkim domačinom posrečilo »stopiti« z njega in se izgubiti v noč, več pa je bilo takih, ki so spustili na progo skromen listič s sporočilom, da se peljejo v Kočevje. Večina je tedaj kljub vsemu še upala, da jih peljejo na delo. Toda namesto delovnega taborišča so bila zanje določena roška brezna.
Da, vse naj bo odpuščeno, toda prej je treba povedati in priznati vso resnico o tistem času!

Opis slike: Ivanka Janežič iz Spodnje Slivnice