Avtor: Johann Georg Reismüller

Kočevje, poleti. »Za avtomobile prepovedano. Pešci morajo ostati na poti.« Tako je pisalo v časih komunistične Jugoslavije na tabli ob poti od vasi Željne v roški gozd, ki se razteza na več sto kvadratnih kilometrih vzhodno od slovenskega mesta Kočevje. Zakaj so morali pešci ostajati na poti? Kdor se je oddaljil s poti, je morda iskal mrtve, na katere komunistična državna oblast ni bila rada spomnjena. Kočevski Rog skriva neštete množične grobove. V njih leži poleg drugih 5000 slovenskih domobrancev, vojakov domobranstva, ki ga je iz prejšnjih vaških straž ustanovila nemška zasedbena oblast in ki se je postavilo po robu partizanskemu nasilju nad nekomunističnimi Slovenci. Med dvema slabima izbirama, sodelovanjem z nemškim okupatorjem in podreditvijo slovenskim partizanom, so se bili neradi odločili za prvo.
Komunistični partizani so maja in junija 1945 pripeljali sem pet tisoč ujetih domobrancev iz več koncentracijskih taborišč v Sloveniji in jih pobili. Teren je bil za to ugoden. V globini odročnega gozda so lahko žrtev nezapaženi ustrelili; nihče ni slišal strelov in krikov. V globokih breznih kraških tal, na katerih stoji roški gozd, so trupla izginila brez sledu. Zlahka se je dala potem z razstrelivom sesuti čeznja debela plast zemlje, velika drevesa so se podrla z njo vred. Tukaj bi težko kdo, zlasti še po desetletjih, odkril sledove množičnih pomorov. Morda pa so svojci mrtvih iskali kako znamenje, da bi vedeli vsaj, kje se je to zgodilo.
Teh 5000 domobrancev je prišlo v jetniškem transportu – Angleži so jih bili iz južne Koroške izročili partizanom – čez Karavanke, čez obmejni kraj Jesenice. Najprej so jih zaprli v mestu Kranju, 20 kilometrov pred Ljubljano. Peš so morali potem iti v Šentvid pri Ljubljani. Od tam so jih pozneje odvažali, vsak dan ves teden, po sedem- do osemsto, po en vlak, v mesto Kočevje.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Apokalipsa Bara Remec

Popoldne so jih razkladali na železniški postaji, ob jutranjem svitu so jih gnali skozi mesto do neke šole. Tukaj so partizani svoje žrtve zvezali in jih nato naložili na tovornjake, kjer so se morali uleči. Že med vožnjo so stražarji nekaj jetnikov pobili. Potem je šla pot veliko kilometrov skozi roški gozd.
Na namembnem kraju so partizani najprej pometali ven trupla; živi jetniki so si morali sezuti čevlje. Če kateri na nekaj sto metrov dolgi poti navzdol do kraja ustrelitve, velikega brezna, ni hodil zadosti hitro, so mu odsekali stopalo. Enemu, ki je samo ranjen strmoglavil v globino, se je posrečilo pobegniti. Vzpel se je na rob prepada, videl v bližini partizane sedeti pri ognju in se počasi odplazil. Skoraj pol stoletja pozneje je popisal morjenje in vnovič našel ta kraj.
Malo po koncu vojne so bili iznenada v bližini Ljubljane onesnaženi izviri, živina ni hotela več piti iz njih. Partizani so tisoč tistih, katere so bili pomorili, zmetali v kotanjo, ki je imela na dnu vodo. »Domobranci so zastrupili vodo,« so širili govorico partizani. Nemški vojni ujetniki so morali spraviti trupla ven in jih zagrebsti drugje. Na koncu je partizanski častnik, ki je akciji poveljeval, vprašal komunističnega republiškega notranjega ministra v Ljubljani, kaj naj se zdaj zgodi z nemškimi vojnimi ujetniki. »Spravite jih v Rog in jih pobijte,« je bil odgovor. Morda ležijo tudi ti pomorjeni tukaj v breznu.
Le-to zdaj pomeni znamenje svojcem, vsem Slovencem, ki hočejo ohraniti spomin na žrtve komunističnega pokončevanja ljudi v svoji deželi. Na kraju, kjer so se nekoč ustavljali tovornjaki, stoji visoko razpelo iz hrastovega lesa. Na poti navkreber proti smrtnemu breznu je napisano na majhnih tablah: »Tišina, na posvečenem kraju smo.« Dne 25. junija 1995 se je tu zbralo 25.000 Slovencev k spominski maši, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Šuštar.
Nihče ne ve, koliko pomorjenih leži v Kočevskem rogu; utegnilo bi jih biti 30.000, sodijo Slovenci, ki si prizadevajo, da bi odkrili hudodelstva partizanov. Gozdno področje se je zdelo komunistom prikladen kraj za množično streljanje in množična grobišča tudi zato, ker je bilo neobljudeno.
Na Kočevskem so nekoč živeli Nemci, ki so se v 14. in 15. stoletju priselili sem iz Koroške in Tirolske. Ukvarjali so se s poljedelstvom – bilo je trdo delo na kamnitnih, apnenčastih tleh – in z gozdarstvom, redili so tudi živino. Nekaj sto tistih, ki od tega niso mogli živeti, je vsako leto nekaj tednov ali mesecev popotovalo s krošnjami po vzhodu Srednje Evrope. Od prejšnjega stoletja sem se jih je veliko izselilo v Ameriko.
Spomladi leta 1941, po zlomu kraljevine Jugoslavije, je Nemčija anektirala Spodnjo Štajersko, ki je bila leta 1919 odvzeta Avstriji; Italija je zasedla slovenska ozemlja zahodno od nje. Hitler je Nemce s Kočevskega, ki je bilo zdaj pod italijansko oblastjo, preselil v Spodnjo Štajersko, v njen najjužnejši del, brežiško kotlino, področje okrog mesta Brežice. Očitno jih je določil za prednjo stražo pred slovanskim svetom. Prišli so v vasi, katerih slovenske prebivalce je Nemčija poprej deportirala. Ob koncu vojne se je enemu delu presajenih kočevskih Nemcev, morda je bila to polovica, posrečilo, da so se rešili v Avstrijo, drugi del pa je partizanska državna oblast pokončala v pokolih. Verjetno so mnogi umrli v Kočevskem Rogu, v svoji domačiji, katero so morali pred štirimi leti zapustiti. Tam so se med vojno partizani utrdili v gozdnih taborih in v zapuščenih zaselkih. Odtlej so naselbine izginulih kočevskih nemških kmetov propadale, razvaline sta prerasla goščava in drevje. Kdor pohaja po tej krajini, spet in spet zadene na kamnitne sledi nekdanjih kmetij, vaških cerkva in pokopališč.