Avtor: Marijan Smolik

Med DOGODKI v letošnjem poletju, ki jih upravičeno pišemo z velikimi črkami, je bil nedvomno koncert v Cankarjevem domu 29. junija. Polna velika Gallusova dvorana je brez odmora dve uri »brnela» v sozvočju z besedili, ki so jih peli zbori in solisti ob zvokih orkestra in orgel.
Celota glasbenega triptiha, kot je v koncertnem listu predstavljen ves koncert, je bila ob petdesetletnici usmerjena v misel na tisočere slovenske pobite može in žene, ki bodo vstali v večno življenje, saj so v življenje in mučeniški nasilni smrti verovali v Tistega, ki je s svojim vstajenjem premagal smrt in človeško razumljivi strah pred smrtjo.
Slovenski spominski odbor, ki je koncert pripravil, je za tri izvirne skladbe naprosil skladatelje Primoža Ramovša, Jožeta Trošta in Sama Vremšaka. Pohvaliti je treba še to izvirno misel, da bi za slavnostni koncert izvedli hkrati tri slovenske novitete. Akademik Ramovš je v svojem značilnem slogu komponiral uvodno Simfonijo Pieta, ki sicer brez besed že z naslovom izraža bolečino slovenskih mater, ki so se v tistih letih strahu in groze mogle zatekati samo k Žalostni materi božji z mrtvim Sinom v naročju. Ta prizor smo navajeni imenovati Pieta ali slovensko Sočutna. Z vso paleto zvokov neštetih glasbil od najtišjega brnenja do eksplozije kakor ob koncu sveta so simfoniki RTV Slovenije pod umetniškim vodstvom dirigenta Marka Muniha prepričali poslušalce o strahoti preteklih dogodkov, ki se jih zdaj lahko v miru spominjamo.
Drugi del triptiha je profesor Jože Trošt zasnoval kot Rekviem, kantato za dva solista, mešani zbor in orgle. Besedilo je pisatelj Zorko Simčič izbral iz liturgične maše za rajne in Debeljakove Črne maše, ki jo je že avtor kmalu po strašnih dogodkih naslonil na liturgično besedilo takratnega rekviema. Troštov zbor Anton Foerster, sopranistka Veronika Fink – Menvielle in basist Marko Fink so ob spremljavi organista Toneta Potočnika pod skladateljevim vodstvom pretresljivo molili »Gospod, daj mrtvim večni mir in naj jim sveti večna luč« in premišljevali »Kaj nima Slovenija za nas grobov?« da navedem le dva odlomka. Latinsko mašno besedilo je pel zbor, solista pa vsa druga, bolj meditativna besedila.
Skladatelj Samo Vremšak je svojo, tretjo skladbo triptiha, naslovil z besedami preroka Ezekijela Exercitus grandis nimis valde – silno velika vojska. Po njegovih zamislih je dirigent Marko Munih za izvedbo veličastne skladbe uporabil Cudermanov zbor Consortium musicum, že prej omenjeni simfonični orkester in orgle, navedenima solistoma pa sta se pridružila še mezzosopranistka Bernarda Fink – Inzko in baritonist Marko Bajuk – torej vsi štirje v Argentini rojeni slovenski umetniki, potomci 1945. l. pobeglih glasbenikov. Besedilo kantate je Zorko Simčič sestavil iz spisa preroka Ezekijela in pesmi Franceta Balantiča, Stanka Majcna in Alojza Gradnika. V krajših stavkih so se menjavali mešani, moški in ženski zbor, posamezni solisti, orkestrski in orgelski stavki. Ezekijelovo videnje, da bo Bog suhe kosti pobitih mrtvih spet oživil, prepleta celotno skladbo do veličastnega viška, ki ga vzklikajo nastopajoči vsi skupaj: »Vstal je, kakor je rekel, vstali so, kakor smo upali. Slava jim, slava na veke! Amen.«
V koncertnem listu je objavljeno celotno besedilo, ki je večinoma slovensko, za poslušalce, ki ne znajo več latinsko, pa bi bil koristen tudi slovenski prevod latinskih liturgičnih odlomkov, kakor je to navada pri drugih skladbah in koncertnih izvedbah.
Ker naš zapis o koncertu izhaja nekaj mesecev po izvedbi in ima že skoraj zgodovinski značaj, lahko omenim sodbi dveh kritikov, ki sta takoj po koncertu objavila svoje vtise.
Bogdan Učakar je v Delu 1. julija zapisal, da Ramovševa glasba »pretresa s totalnimi zvočnimi učinki«, za Troštovo kantato je bil mnenja, da je »celota bolj sestavljena in ji manjka izrazitejša doslednost, odlična pa je bila izvedba«. Vremšakova kantata pa da »je sprožila zelo dolg aplavz navdušenih poslušalcev polne dvorane Cankarjevega doma. Takšnega priznanja skladatelj najbrž še ni doživel.«
Milena Nograšek pa je v Slovencu 4. julija opisala seveda tudi vsako skladbo posebej, celoto triptiha pa sestavljajo »trije glasbeni svetovi«, ki so »vsekakor svojevrsten, zelo izrazno pretresljiv umetniški projekt«. Izvedba je bila »prvovrstni glasbeni dogodek«, saj je »ta glasba pretresljiva in čustveno nabita. Uspeh je bil tako rekoč popoln, poslušalci čustveno pretreseni. Slovenske krstne izvedbe le redko doživijo tolikšno navdušenje in odobravanje«.
Osebno sem ob koncertu premišljeval, da si tisti, ki so pred desetletji snovali in gradili naš hram kulture, niso mogli predstavljati, da bomo kdaj v njem sodelovali tudi pri takem koncertu. Namenoma sem zapisal »sodelovali« in ne samo »poslušali«, ker so verjetno tudi vsi izvajalci čutili tako kot poslušalci na sedežih, da je bil ta koncert res uvod v poveličanje in vstajenje zatrtih in zamolčanih. Hvala vsem, ki so ta DOGODEK pripravili in omogočili.