Avtor: Blaža Cedilnik

Laž je prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj hote vedeti, kaj je kaj novega po božjem svetu, in Laž jim pove, da je videla goreti morje; sto oralov ga je zgorelo noter do tal. - Ti kmetje pa so bili vroče krvi in kar koj so se razvneli: »Kaj, s takimi lažmi bi nas imela za norce?« so rekli. »Počakaj no, da ti pokažemo!« in prijela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo in že je frčala uboga laž čez prag na cesto.
Kmetje se niso še pomirili, pa pride mednje Prilažič. Vljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite povedati, kako jim je zanikrna ženščina hotela natvesti goreče morje, pa so ji koj pokazali, po čem so laži.
Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčili so s kozarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal na cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili visoko naloženi s pečenimi ribami; kaj menijo, od kod so bile ribe?
Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: »Nemara je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje.«
»Kako bo morje gorelo,« je ugovarjal Prilažič, »ko je mokro!«
A kmetje so se zopet razvnemali: »Od kod pa so bili vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz gorečega morja?« so kričali.
Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo. Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko; izkušnja je bila prestana!
In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poročila, živela sta srečno in ugledno in sta imela mnogo, mnogo, mnogo otrok.
( Fran Milčinski, Laž in njen ženin)

Spomenka Hribar je nekoč (v davnih časih) govorila o narodni spravi, o spomeniku, ki naj bi ga sredi Ljubljane postavili vsem, ki so umrli za domovino. Od vseh koncev in krajev je velo grozno razburjenje. Čeprav večina sploh ni prebrala njenega razmišljanja (saj ga pravzaprav ni mogla; rompompom okoli njenega pisanja se je začel precej prej preden je le-to ugledalo luč sveta), je vsak kdor je le imel priložnost, zlil svojo golido (ali pa golidico) gnoja nanjo (važno je, da si na liniji). Takrat so jo pregnali iz Partije.
Danes predlaga to predsednik države. Pravzaprav zveni cela reč tako, kot da se je že od pamtiveka zavzemal za tak spomenik. Za narodovo spravo. Kar pomeni, da že končno enkrat nehajmo raziskovati preteklost (!), da se posvetimo reševanju sedanjih problemov, da se zazremo v prihodnost (najbrž tisto lepšo prihodnost, ki je bila petdeset let na horizontu – saj veste, kaj je horizont: črta, kjer se navidezno stikata nebo in zemlja in ki se tembolj oddaljuje, čimbolj se ji približ o).
Prepričana sem, da bodo kar naenkrat vsi rekli, saj res, tudi drugi narodi imajo take spomenike, prav je, da ga imamo še mi. To spravo vlečemo že toliko časa, kaj vse smo že naredili zanjo, priznali smo poboje, napake Partije, imeli smo mašo v Kočevskem Rogu, ja kaj pa še hočejo. Postavimo še ta prekleti spomenik, potem ga pa ni ne boga ne hudiča, ki bi lahko rekel, da nismo naredili vsega za spravo. Če pa so posamezniki tako maščevalni, da hočejo še kaj več, jih je pa treba zatreti. Tako ali drugače.
Hudič je, če ima človek, pardon, ženska, preklemano dober spomin. Čeprav je od tega očitno že cela večnost (po rezultatih volitev sodeč so že vsi pozabili, kako so se stvari začele in kasneje odvijale; kako je bilo v starih dobrih časih komunizma in samoupravljanja), se dobro spomnim, kako se je začelo. S prvimi zahtevami po strankah. Po večstrankarskem pluralizmu, ki je edina možna znana oblika pluralizma. Seveda je bila takrat edina uradna resnica, da je edini in zveličavni pluralizem pluralizem samoupravnih interesov. No, ja, gospodje (takrat seveda tovariši), ki so to teorijo do perfekcije razvili in dokazali v svojih doktoratih, se še (jih še) danes z vso spoštljivostjo imenujejo doktorji (seveda z majčkeno razliko: včasih so bili tovariši doktorji, danes so gospodje doktorji). Očitno ima stvar še danes svojo težo. In takrat so se pojavile tudi zahteve po odcepitvi. Po samostojni Sloveniji. Groza groz. Narodni samomor. Avstrijci ali Italijani nas bodo pohlapčili. Naša prihodnost, prihodnost Slovenije, slovenskega naroda, slovenskega jezika, perspektiva Slovencev, blagostanje, razvoj, znanost, umetnost Slovencev, vse to je možno le v okviru Jugoslavije, se pravi na osnovah »tekovin revolucije«, se pravi »bratstva i jedinstva«, itd., itd., itd. Potem so počasi zahteve po večstrankarskem sistemu, po odcepitvi iz Jugoslavije, začele dobivati vseljudsko (vseslovensko) podporo (še danes mi ni jasno, oziroma, čedalje manj mi je jasno, od kod se je vzela). In počasi, kakor so dobivale podporo, so se te zahteve začele seliti v programe Prenoviteljev, Socialistov in Komsomolcev, ki so kljub popolnemu prejšnjemu nasprotovanju ustanovili stranke. Ko je situacija dozorela, so nekateri vehementno, drugi jokajoč zapustili beograjsko areno in s tem dokazali vesoljnemu ljudstvu Slovenije, da so se za svoje »ljudstvo« pripravljeni odpovedati čemurkoli, skregati s komerkoli, narediti karkoli. In kakor so stranke slovenske pomladi dograjevale svoje programe, tako so jim jih kradli, ko so bili narodno verificirani. In ljudstvo kot ljudstvo, vse v hipu pozabi (v minutah sovraštva so zamenjali prijatelja in sovražnika, pa so ljudje nasedli; 1984) in nasede. In se pusti vleči za nos. Ne enkrat, večkrat. In se pusti nategniti. Stokrat na isto finto. In si pusti ukrasti vse premoženje. In pusti si ukrasti narodovo pomlad.

Sedaj nam bodo ukradli še spravo

Kot so si prisvojili oziroma si prisvajajo slovensko pomlad. In osamosvojitev. In se okoristili. Ampak kljub temu imamo svojo lastno državo.
Spravo pa hočejo ukrasti zato, da jo preoblikujejo po svoji meri, potem pa nerazpoznavno vrnejo nazaj. Tujo imate. To je vaša sprava.
Take sprave pa nočemo. Tako spravo imamo že petdeset let. Sobivanje da, toda kot
drugorazredni ljudje, kot črnci v Ameriki. Za povprečneže morda ni bilo razlik. Toda kdor je kakorkoli štrlel iz povprečja, je to na neki način občutil. Bil odrinjen. Onemogočen. Razen seveda, če se je prodal. Prodal svojo vest in popljuval očete, ne da bi zvedel resnico o njih.
Zanimivo je poslušati predsednika. Tako umirjeno in premišljeno govori. Kot sem že napisala, pravzaprav ne pove ničesar. Le sem pa tja nežno okrca svoje nasprotnike in prijazno pohvali ljudi iz svojega tabora. In kdor natanko prisluhne, zelo jasno razbere, kdo so mu prijatelji oziroma pristaši oziroma simpatizerji in kdo so mu sovražniki oziroma nasprotniki. Govori počasi in uspavajoče, tako da ga redko kdo lahko natanko sliši. Govori nežno, nič se ne zaganja kot kak Pučnik (ki bi seveda rad, da bi ga ljudje slišali in razumeli, kaj hoče povedati) in človek si ne more kaj, da se ne bi počutil kot otrok, ki mu mati bere ali pripoveduje pravljico za lahko noč. Saj ni toliko važna vsebina, važna je melodija in zven glasu. Vendar ga le poskušajte kdaj natanko poslušati, od začetka do kraja. In iz predsednikovih besed ali še bolje izza njih bo zazvenelo: MI smo sedaj na oblasti. Trdno zasidrani. Torej smo lahko velikodušni (kaj pa je njegov predlog o spomeniku drugega kot velikodušnost). Za nazaj. Ampak samo do določene meje. Obsojamo poboje. Ampak sveti boj je bil sveti boj. Bile so storjene napake. V preteklosti. Vse to priznamo. Dokler ne bo tega kdo povezal z nami. In z našo oblastjo. In z našo lastjo. In z našo častjo.
Spomnite se, kako se je začelo v Beogradu. Kako so začeli Srbi. Najprej so vzeli avtonomije. Ustrahovanje na Kosovu. Z vojno v Sloveniji, na Hrvaškem, sedaj v Bosni niso imeli in nimajo nič. Na koncu bo dobil Miloševič Nobelovo nagrado za mir.

Bivši komunisti v Sloveniji pa last, čast in oblast

Naj končam z naslovom, ki mi je padel v oči, ko sem pri znanki v Istri premetavala stare časopise. Sječanje je štit za buduče nepravde. Časopis je bil star eno leto in pod tem naslovom je bil objavljen intervju z dr. Miroslavom Volfom, profesorjem teologije in etike v Ameriki. Naj dodam še misel iz okvirčka:

»Iz nekog našeg ponosa, jer ne želimo sami sebe gledati u ogledalu, mi se selektivno sječamo. Ja mislim da je vrlo važno u svoje sječanje uključiti, koliko vlastitu perspektivu, toliko i perspektivu svoga neprijatelja. Upravi je zato i dijalog važan – izmedu mene i moga neprijatelja. Preispitujem vlastito sječanje u sučeljavanju s njegovim i tako dolazim do istine.«
Potreben je torej dialog. Dialog med enakovrednima sogovorcema. Soočenje in konfrontacija »dejstev«. Tako bi tudi mi prišli do resnice in sprava bi prišla sama po sebi. Skupaj z resnico.