Avtor: Jože Zadravec

V založbi Družine je izšla knjiga Farne spominske plošče, ki jo je ob 50-letnici konca druge svetovne vojne pripravil Slovenski spominski odbor. Uredniški odbor za prvo knjigo je vodil dr. Branko Rozman, fotografije spominskih farnih plošč pa so prispevali Vladimir Furlan, Janez Korošin, Hani in Vlastja Simončič. Medijem je knjiga bila predstavljena v petek, 7. julija, v prostorih nove knjižnice Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.
Ta knjiga bo prav gotovo postala dragocena lastnina mnogih slovenskih hiš. Prof. Justin Stanovnik je v uvodni besedi med drugim upravičeno zapisal: »S to knjigo bodo v marsikatero slovensko hišo spet stopili ljudje, ki so jo zapustili pred pol stoletja: možje, žene in dekleta. Predvsem pa fantje: samo s to spominsko knjigo se bo v svoje domove vrnilo čez pet tisoč mladih slovenskih fantov. Mater, ki so jih čakale, nekatere dolgo, ne bo več, prav tako ne očetov, ki niso nič manj trdno upali. Včasih jih bodo sprejeli že čisto drugi ljudje, a jih bodo, ker so bili nekoč pač tu doma, pa tudi zaradi neznanskih stvari, ki so se jim dogodile na dolgi poti, naredili prostor v hiši in v spominu.«
V knjigi so imena 7.392 ljudi, od tega 6.234 vojakov in 1.147 civilistov (856 moških, 291 žensk). Ta imena so zapisana na 83 ploščah. Največ imen (400) je izpisanih na plošči v Dobrepolju-Vidmu.
Te knjige ni mogoče brati tako, kot beremo druge knjige. Ko jo listamo in se za trenutek zaustavimo ob izpisanih imenih, in še izmerimo kratkost življenja, nas srh spreletava, začutimo, da se je od tistih imen, izpisanih na marmornatih ploščah, zaznamovanih s križi, kakšnim verzom, k nam prikradla tiha bolečina. V nas je pustila rahle sledove, vendar ne povsem tiste grenke, temačne, tragične, uničujoče. Nekaj svetostnega se nas je dotaknilo; razprlo se je v spoznanje, da ta izpisana imena pomenijo življenje, oltar domovine so dogradila, potem je nanj stopila kot darujoča se žrtev, da bi za prihodnost prepojila to zemljo zemljico našo. Blagoslovila so temelje naše slovenske prihodnosti. Napolnila so kelih z žrtvijo odrešenja.
S takim tihim sporočilnim srhom prihaja med Slovence ta prva knjiga z mnogimi, premnogimi žrtvami. V spremni besedi Velikonja obširno, natančno in pregledno predstavi vso to medvojno in povojno morilsko dogajanje na Slovenskem. Ob koncu svojega zapisa pravi: »Ko bomo postavili spominske nagrobne plošče po vsej Sloveniji, bomo dobili bolj jasno sliko in se nam ne bo treba opirati na približne izračune. Nazadnje pa bo treba napraviti tisto, pred čemer so zmagovalci trepetali pol stoletja, ker so hoteli dokazovati svoj prav z izmišljenimi številkami, popisati namreč vse žrtve med Slovenci v času druge svetovne vojne. Upamo, da bomo z individualnim popisovanjem ter s pomočjo državne statistike in dokumentacije odkrili večino ljudi.«
Porajajoči se kalvarijski knjižni triptih je prav gotovo pogumno, zahtevno in plemenito dejanje. Kako je nastajalo in še nastaja, je Velikonja zapisal v naslednjem: »Zbrati in popisati imena ljudi, ki so umrli pred pol stoletja in imajo uničene dokumente ter so se jim sorodniki in znanci razgubili ali nočejo več slišati zanje, je utrujajoče in nadležno delo. Matične knjige, ki so jih vodili po župniščih, so nove oblasti pobrale … Zato smo večino podatkov dobili tako, da smo hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše, trkali na vrata, vpraševali in iskali. Če smo bili prvič zavrnjeni, nismo odnehali, vztrajno smo poizvedovali po izginulih ljudeh, ki so že davno mrtvi in se jih komaj kdo še spominja. Za večino smo pomagali izpolniti tudi popisne liste. Težave so bile včasih nepremostljive. Kljub temu pa računamo, da nam je uspelo najti in popisati 90 odstotkov umrlih. Ponekod so namreč izginile cele družine, običajno tako, da je bilo nekaj družinskih članov pobitih, drugi pa so se izselili ali preselili. Prav bi bilo, da bi imensko predstavili naše popisovalce, junaške ljudi, ki so se, gnani od notranjega ognja ter predrzne in vsiljive trme, lotili nehvaležnega posla in ga nadvse uspešno opravili. Prostor v tej knjigi je žal namenjen mrtvim in tako omejen, da ga je zmanjkalo za žive.«
S kakšno pieteto in pričakovanji se je fotograf Simončič podal na pot k spominskim ploščam, je povedal na predstavitveni konferenci: »Še danes ne vem natančno, kje leže kosti šestih članov naše družine. Odhajala sva z ženo v rahlem upanju, da jih odkrijeva kje zapisane. Morebiti bo le vsaj kakšna sled za njimi. Štiri imena so zapisana v tej knjigi. Dneve in dneve sva bila na terenu; dobra dva meseca sva živela v tem nenehnem premiku. Zelo zahteven in presenetljiv je bil sv. Urh nad Horjulom. Prideva z ženo k cerkvici, bila je zaprta. Poiskala sva ključarja, ki nama je dobrohotno odprl vrata v cerkev. Kaj sem zagledal pri glavnem oltarju? Kristusa brez nog in ene roke. Kristusa razkosanega. Odtrgana roka je položena na kamnito polico nad glavo. Torej je on z vsemi nami trpel? Ob njem je zapis, sporočilen, da ne potrebuje nobene knjige, nobene razlage: Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, s čim te užalil, odgovori mi! Nekoliko nižje je drug zapis: Sveti Bog, sveti Bog, sveti Močni, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas! Pod tem zapisom je datum: 8. maja 1945. Čas, ko so Kristusa razkosali. Granata, ki je poškodovala cerkev, tudi njemu ni prizanesla. Ta slika, ki se sedaj nahaja na naslovni strani, pove vse, kar se je v tistih časih hudega dogajalo.«