Avtor: Justin Stanovnik

Če bi se v moči spomina, ki ga človeštvo premore, sprehodili od davnine do sedanjosti, bi kmalu opazili, da je med stvarmi, ki se spreminjajo, tudi – in morda predvsem – hitrost časa. Za sedanjost, ki jo mogoče nekoliko bolje razumemo, že vemo, da je ta hitrost tako velika, da je v nevarnosti naša osnovna stabilnost. Za stvari, ki hitijo mimo nas, pa ni značilna samo vsak dan večja hitrost, ampak tudi njihova zahtevnost. Ko se za trenutek ustavijo pred nami, terjajo od nas vso pozornost, ki jo zmoremo zbrati v sebi. A še preden si jih utegnemo nekoliko bolje ogledati in o njih kaj reči, nam že izginejo izpred oči in na njihovo mesto stopijo nove in potem se vse spet ponovi. Ne da bi se mučili z vprašanjem, kam bo v bližnji ali daljni prihodnosti ali »tam na koncu« vse to pripeljalo, lahko že danes rečemo, da postajamo vedno bolj določeni od tega, kar so nam stvari pripravljene sporočiti na svoji površini. Svet postaja enodimenzionalen, ali kakor pravi pesnik: »Senca goloba je ves golob.« Počasi, ne da bi se tega prav dobro zavedali, se spreminjamo v civilizacijo, ki se utemeljuje na videzu.
Zgornje stavke smo napisali zato – le upamo lahko, da jim ne bodo očitani premočni registri – da bi opozorili na neko stanje v slovenski politiki, ki se nam odkrije, brž ko začnemo o njej resno ali, recimo, prizadeto razmišljati. Tu se pred ljudmi, ki stojijo v političnem prostoru, pojavljajo stvari z zahtevnostjo, ki ne dopušča nobenega odlašanja. Stvari, ki zahtevajo, da se z njimi ubadajo, spadajo na področje upravljavske politike. Na komer je skrb, da država funkcionira, se pred njimi res nikakor ne more umikati. Toda ali je to vse? Ali bi tisti, ki bi se v celoti pokoril temu, kar stvari terjajo tu in sedaj, že tudi stal v celotnem toku politike, tako da bi začutil tudi gibanja, ki se dogajajo v njegovih nosilnih prvinah – v njegovem podtoku – če nam je dovoljeno tako reči? Ali bi smeli reči, da bi, ako bi zgolj pragmatično reševal stvari, ki vanj udarjajo, pravzaprav nehal biti politik, ne da bi to sploh opazil? Zakaj površina je res samo površina in videz res samo videz in senca goloba samo njegova senca. Na površini, na videzu in na senci pa uprizarja, kot vemo, svoje igre prevara. Zato se nam zdi razumno reči, da imamo Slovenci sedaj svojo državo in je zanjo treba od dne do dne skrbeti. Toda ta skrb postane modra, pametna, učinkovita samo v razumetju globalnega ali integralnega političnega časa.
Ontologija evropskega političnega prostora je ustaljena in utrjena. Ob vsakem novem preurejanju se politični elementi sami od sebe razporedijo v vzorce, ki jih je omogočila in ustvarila zgodovina. Novi vzorci se uveljavljajo samo z novo zgodovino, ta pa se ne dogodi, dokler ti vzorci ne določijo svojega razmerja do aksiomov civilizacije. Bizarne politične domislice nimajo dolge sape. Na današnji stopnji zgodovine se tako vedno in praviloma uveljavljajo različne variante ali liberalne ali konservativne ali socialne smeri. Za vsako od njih vemo, kako je nastala, vemo pa tudi, da je vsa v tem, kar je. Vsem je skupno samo sprejetje demokratične politične igre. Ta predstavlja sedaj njihov civilizacijski podtok.
Slovenski politični prostor je drugačen. Tudi tu nastajajo gibanja in skupine, ki so analogne onim v Evropi. A to so samo imena. V integralnem razumetju pa sta v Sloveniji možni samo dve politiki. Če bi tu kdo zbral v prgišče prvine obstoječe politične zavesti in jih vrgel v prostor, bi jih njegova logika vedno in redno in praviloma razporedila v dva vzorca. V Sloveniji imamo dvoje politik in dvoje ljudi. Kdor si vzame čas in malo natančneje opazuje, kako se dogajajo javne kretnje in javna dejanja – politična pa tudi nepolitična – je vedno znova lahko priča te prezanimive igre: temu ponovnemu in ponovnemu oblikovanju dveh vzorcev. Kakor da bi neka nevidna sila ukazovala ljudem, da vedno znova dokazujejo, kam v resnici spadajo in kaj v resnici hočejo.
Obe politiki si stojita v svoji osnovni naravnanosti koničasto druga proti drugi. Ena hoče graditi politične ustanove na evropskih temeljih in jih napolniti z opremo, ki sta jo koncipirala evropska misel in evropski okus, to je politika, ki hoče pripeljati neko izprevrženo stanje nazaj v kanon normalnega in naravnega, ali kakor je to s podobo izrazil Sinjavski, »spremeniti piramide v Partenon«. Druga od obeh politik pa hoče prenesti osnovne odnose moči in oblasti v novi čas in se pri tem ravna po spoznanju, ki ga najdemo klasično izraženega v Lampedusovem romanu Leopard: Da je treba nekatere stvari spremeniti, da se nič ne spremeni.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Stvar in senca Mirko Kambič

Tako je, globalno in zgodovinsko razumljeno, sedanja slovenska politična situacija skrajno preprosta. Stara vprašanja glede tega, kaj je levo in kaj je desno, so tu do skrajnosti poenostavljena: vse sile politične, kulturne in duhovne prenove, pa naj jih evropska politična geometrija razvršča že kamorkoli, so na desnici; vse sile politične inercije so na levi, pa naj bi jih po tradicionalnih kriterijih kdo še tako hotel postaviti na desnico. Današnje politično dogajanje v Sloveniji lahko torej označimo za boj desnice z levico za normalizacijo življenja. Ko pravimo normalizacija, mislimo s tem na sprejeta načela obnašanja v politiki, pravu, gospodarstvu in kulturi. To so načela, ki niso nikoli do pike zapisana, ampak so v svoji zadnji in subtilni, pa tudi najobstojnejši obliki vdelana v okus, ki kot instrument najširše kulture uravnava zapleteno igro med načelnostjo in strpnostjo.
Kakor je v osnovi politični prostor pregleden in dovolj jasno razkriva dvojno politiko, ki jo narekuje sedanja zgodovina, tako je na površini veliko nejasnosti, dvoumnosti in nedoslednosti. Za to so različni vzroki. Najprej je nastop nosilcev obeh politik zelo različen. Nova levica, ki si je zadala nalogo, da prenese moč in oblast nekdanjega upravljavskega razreda v novi čas, dela to na način, ki ga moramo občudovati. Občudovanja ne vzbuja toliko njihova izučenost, saj je bila pričakovana, bolj nas je presenetila njihova skrajna prisebnost, ki se kaže v tem, da natanko vedo, ne samo za kaj gre, ampak tudi to, kako je treba ravnati s časom; kje je mogoče popustiti in kje je treba držati osvojeni teren do milimetra; kaj jih samo na videz podpira in kaj predstavlja sine qua non njihovega obstanka. Da bomo to razumeli, moramo pomisliti samo na to, kako krčevito se oklepajo NOB-jevske interpretacije državljanske vojne. K virtuoznosti njihove igre prispeva velik delež tudi zavest o enem in skupnem interesu. Zato je govorice o dokončnih sporih, ki naj bi nastajali med njimi, o disidentskih strankah, ki naj bi se na njihovem političnem polu oblikovale, treba že vnaprej zavrniti. Nasprotja med njimi so, a jih vedno znova razrešuje zavest, da je rešitev v podrejanju enemu in skupnemu interesu. Komuniste je vedno odlikoval čut za resničnost in ta čut je nova levica dobila in sprejela za dediščino, ko se je iz varnih partijskih pristanišč podala na samostojno plovbo. In res nas nova levica prepričuje, da vdajanje iluzijam nikoli ne bo njena slabost.
Vse to je postkomunistično levico usposobilo, da je neverjetno uspešno opravila nalogo, za katero še pred nekaj leti nihče ni verjel, da je izvedljiva. Malokdaj v zgodovini je bilo kako gibanje tako zelo obremenjeno s političnimi in fizičnimi zločini, s kulturnim in duhovnim nasiljem, kot so bile komunistične partije v tem stoletju. Toda to jih ni oviralo, da se ne bi potem, ko so nonšalantno razglašale konec svoje dobe, pomešale v skupnem prostoru z najspodobnejšimi ljudmi. Da ne govorimo o tem, kako so jih poučevale, kako se je treba sedaj vesti! Toda vse bi bilo lahko tudi povsem drugače. Lahko bi bilo tako, da bi jim spomin na preteklost ne dovoljeval ponovnega prihoda na forum, ampak jih razposlal po periferiji mesta. Kaj bi bilo bolj naravno kot to!
Da se to ni zgodilo, je dokončno pokazalo na to – kar smo sicer že dolgo slutili – da so nenavadni in izredni ljudje. Tu gre za neke globinske in še ne povsem razumljene stvari. Tako imamo opraviti s politiko, ki jo na eni strani vodijo izredno prisebni in izredno izučeni ljudje na način, ki nam nikoli ne dovoljuje varne zavesti, da smo jih do kraja spregledali.
Izredni ljudje vodijo torej to politiko, pomagajo pa jim tudi ugodne okoliščine, ki jih predstavlja splošno stanje slovenske kulture, predvsem pa značaj in osveščenost protagonistov demokratične akcije. Na stanje v slovenski kulturi bomo z nekim primerom pokazali pozneje. Zdaj si oglejmo politiko, ki ima, kakor smo rekli, za cilj celotno prenovo življenja. Nekoč smo govorili o Demosu, sedanjemu stanju se zdi, da bolj ustreza izraz stranke slovenske pomladi. Mi pa jim bomo za potrebe tega komentarja rekli preprosto demokratične stranke, da bi tako jasno poudarili, kakšna je ali kakšna bi morala biti njihova prava narava in njihov pravi cilj.
Morda se nam bo ob tem, kar bomo o tej politiki povedali, očitalo, da smo pozabili, da so sile, ki v njej delujejo, bistveno povezane z ustanovitvijo slovenske države. Ničesar nismo pozabili! Vemo za imena in poznamo dejanja, ki bodo za zmeraj vpisana v slovenskem spominu. Toda prav kmalu je nastala podoba, kakor da so ta dejanja izčrpala njihove moči; da bi opravili še drugi del naloge, ki jo je prednje postavil konec tisočletja, jih niso imeli več dovolj. Morda je bilo tudi tako, da jih je pri ustanavljanju države in izhodu z Balkana podpiral vzgon samodejne narodove volje, ki ga pozneje, ko je šlo za mnogo zahtevnejše in finejše stvari, ni bilo več čutiti v tako prvinski moči. Tu pa se je pokazalo, da v vodilni plasti gibanja za restavracijo demokracije ni bilo tako zavezujočega uvida v to, iz česa izhajamo in v kaj moramo priti, da bi iz njega mogli zrasti lucidni in prepričljivi koncepti. Predvsem pa se je kmalu pokazalo, da ljudje, ki so stopili na čelo gibanja za demokracijo, še daleč niso ene misli. Niso namreč vsi prehodili enake dolžine poti, na kateri so zorela dokončna spoznanja. Le redki so prehodili celo, večina le polovico, nekateri pa so bili šele na začetku. Izkazalo se je tudi, da so ljudje začeli to pot z zelo različno miselno opremljenostjo. Tako so se pojavljala gesla, ki so s svojo nedognanostjo in nedozorelostjo na pozornejšega opazovalca delovala kot zlovešče znamenje. Eno od njih – »Dovolj je bila ena revolucija!« – je zgovorno dopovedovalo, da v njegovem izrekovalcu ni pravega vedenja ne o tem, kaj je revolucija, in ne o tem, kaj je bilo treba napraviti.
K vsemu so prišle še potrebe vsakodnevnega življenja, ki so dobile tako premoč, da se je globalna politika – tisti podtok, o katerem smo uvodoma govorili – skoraj povsem pozabila. Pozabilo se je, ne pri vseh enako, kakor nas prepričuje vsakodnevna praksa demokratičnih strank, za kaj v resnici gre. In v tem osnovnem pozabljenju so se novi politiki – spet ne vsi enako – gibali v nekem prostoru, ki so ga imeli za političnega, čeprav bi jim, ko bi bili malo bolj pozorni, moralo biti jasno, da so se znašli v območju psevdopolitičnega. Mučili so se in trudili – tega ne bomo zanikali – da bi stvari, kakor so prihajale, sproti reševali, a je bilo vse brez pravega haska, ker se je vse dogajalo na predpostavkah, ki jih ni nosil uvid v osnovne zahteve časa.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Spraševanje Simon Dan

Ponekod je pozabljenje globalne politike zavzelo taka razmerja, da se je politična misel povsem sploščila v pragmatizem, ki ni kot načelo nič drugega kot druga beseda za politično životarjenje. Namesto politike smo potem gledali neslavno prebijanje iz dneva v dan. Kjer pa je pragmatizem degeneriral v koalicijsko soobstajanje z novo levico, je prišlo nujno in neizogibno do zamračitve politične prozornosti celo na ključnih postajah v razvoju novejših slovenskih zadev. Mi se bomo dotaknili dveh.
Parlament, ki je v začetni prisebnosti – v daljnem letu 1990 – še zmogel dati izjavo o koncu državljanske vojne, je pet let pozneje sprejel dokumente, ki uzakonjajo njeno nadaljevanje. To so bili tako imenovani vojni zakoni: zakon o vojnih invalidih, zakon o veteranih in zakon o žrtvah vojnega nasilja. V nadaljevanju bodo sprejeti še zakon o žrtvah komunističnega nasilja, zakon o popravi krivic in nazadnje morda še zakon o grobiščih. Toda to so samo imena. Prava vsebina je ena sama: državljanska vojna in njene posledice.
Z vojno zakonodajo je nova levica fiksirala to, kar se je zgodilo leta 1945; udarila je nov pečat na papirje, ki jih je napisala in oktroirala zmagovita partija ob koncu vojne. Grotesknost tega dogajanja je v tem, da se je demokratski parlament svobodne države uklonil sili, za katere negacijo se ima. Čas je zahteval nekaj drugega: da se ugotovi, opiše in oceni povojni holokavst; da se ugotovi, opiše in oceni narava totalitarne komunistične države; da se ugotovi, opiše in oceni dejstvo slovenske politične emigracije. Ko bi se bilo to zgodilo, bi bilo s tem napisano že poglavitno besedilo za spravo. Ko je postkomunistična levica to preprečila, je s tem pokazala dvoje: da ji ni mar ustava, ki zahteva politično enakost državljanov, in da ji ni mar sprava, ki je pogoj za to, da se država konstituira ne samo formalno, ampak tudi dejansko.
Pa ne samo postkomunistična levica, ampak tudi tisti del demokratičnega bloka, ki s to levico v vladi sodeluje. Tu je šlo za tako osnovne, ne samo politične, ampak tudi moralne in človeške reči, da bi spričo nezaslišane in žaljive arogance svojega partnerja to zvezo moral prekiniti. Iz tega, da se to ni zgodilo, lahko razberemo dvoje: ali ne vedo natanko, kaj se dogaja, ali pa sicer vedo, a jih to ne moti tako zelo, da bi jih prisililo narediti odločilni korak.
Drug primer, morda ne tako dramatičen, po svojih posledicah nič manj usoden in daljnosežen, predstavljajo novi šolski zakoni. Šolstvo je bilo drugo področje, ki ga je nova levica za vsak primer hotela osvojiti še pred volitvami. Kakor vojni pomenijo tudi šolski zakoni njihovo strateško zmago. Tudi če bodo kdaj v prihodnosti dobile premoč v parlamentu demokratične stranke, bo šolsko organizacijo, ki jo bodo uveljavili novi zakoni, zelo težko spremeniti. Šolstvo je ogromno podjetje in spreminjanje njegove temeljne ureditve je bilo v zgodovini vedno stvar stoletja. Zato pravimo, da je to bila njihova strateška zmaga.
Središče nove zakonodaje je tisti njen del, ki onemogoča gimnazijo, kakor se je naravno izoblikovala v evropski tradiciji. Gimnazija namreč ni samo šola, ki pripravlja za študij na univerzi. Gimnazija je tudi edina šola, ki človeka opremi s tisto širino znanja in globino duha, ki ga dela sposobnega, da bo pozneje kompetentno in vzorno posegal v najširša področja življenja. Posegati v najširše področje življenja pa je ravno politika. Ko je nova levica uveljavila pohabljeno gimnazijo, je na najučinkovitejši način preprečila oblikovanje politično kompetentnega izobraženca. Morda se sliši paradoksno, toda izobražencev ne ustvarja univerza ampak gimnazija. Ob okrnjeni gimnaziji je univerza malo več kot visoko zahtevna obrtna šola. To pa gre najbolj na roko novi levici: imeti ljudi, ki bodo lahko prevzeli vlogo funkcionalnih elementov tehnološko razvite družbe, v vprašanjih celote pa se bodo čutili tako nebogljene, da bodo odločanje o njej radi prepuščali drugim.
Oni dan je dopisnik Die Welt v Zagrebu pokazal na malo opaženo okoliščino, da je ena od težavnosti, s katerimi se srečujejo postkomunistične države na poti v demokracijo tudi ta, da njihovo prizadevanje sovpada s krizo političnih strank v Zahodni Evropi. Pot, na katero so te države stopile, vodi namreč v svet, ki je izgubil nekaj svoje nekdanje gotovosti. Nelagodnost se je ponekod že tako poglobila, da je mogoče govoriti o krizi demokracije. Nekatere debate, ki so se sprožile na primer v Avstriji, so pripeljale do ugotovitve, da je ta kriza predvsem kriza vodstva ali menedžmenta. Povsod se čuti pomanjkanje političnih voditeljev. Kje so ljudje, kot so bili Kreisky, Palme, Brandt, se sprašuje nekdanji minister Jankowitsch. In kje so Schumann, Adenauer, De Gasperi, se sprašujejo drugi. Današnja specialistična in funkcionalistična družba je sposobna vzgajati in šolati vrhunske menedžerje v bančništvu, znanosti, gospodarstvu, v upravi, ne more pa ustvarjati vodilnih ljudi, ki bi imeli tako kompetentno vedenje o celoti, da bi jih bili pripravljeni imeti za državnike. Taki ljudje nastajajo samo v klimi, ki priznava, podpira in daje veljavo ustanovam, ki gojijo in poglabljajo splošno kulturo. Toda medtem ko opisani položaj demokratsko kulturo zelo vznemirja, vidi v njem postkomunistična levica veliko možnost. Nenavadna vnema in naglica, s katero je potiskala šolsko zakonodajo skozi skupščino, je govorila o tem, kaj ji pomeni. Na tiskovni konferenci 27. septembra je minister Gaber z vidnim olajšanjem že lahko izrazi veselje, »da so bistveni elementi celotnega sistema izobraževanja ostali taki, kot jih je predlagala vlada«. Še bolj zgovorna je skupščinska fotografija, ki jo je še istega dne objavilo Delo: Pred predsedniškim pultom stoji poslanka Vika Potočnik (LDS) in domala v religioznem zanosu sklepa roke, čez pult se sklanja k njej Lev Kreft (ZLSD), katere besede so se takrat izrekle, ne vemo; iz slike dihata veselje in zmagoslavje s pridihom začudenja. Ali nam je zares uspelo! Slika nas spomni na neki drugi prizor. Ko so leta 1987 za petdesetletno obletnico ustanovitve komunistične partije Slovenije prihajali na Čebine, kjer se je ta reč zgodila, še živeči ustanovni člani, so jih, kakor so prihajali, klicali pred televizijske kamere. Tudi tam smo ob veselju in zmagoslavju občutili nekaj drugega. Zdelo se je, daje vsak govoril: Ali je mogoče, daje to, s čimer smo tu začeli, uspelo?« Se po tolikih letih, potem ko je očitno stvar uspela, tega niso mogli prav verjeti. Upravičeno občutje, bi rekli, tam in tu.


Če se nam je naše občutje o pomembnosti šolske zakonodaje posrečilo vsaj malo posredovati, potem se bralci ne bodo čudili tudi misli, da bi SKD ob njenem sprejemu morala pretrgati koalicijsko zvezo z levico. Toda ne samo, da ni bilo nobene prekinitve, ampak so šolsko zakonodajo, kakršna je bila sprejeta, označili celo za svojo zmago. Njihove kulturne zavesti ni mogla vznemiriti amputirana gimnazija in tudi ne prepoved opravljanja »konfesionalnih dejavnosti v javnih šolah in šolah s koncesijo«. Svojo zmago so videli v tem, da je državni zbor izglasoval možnost izbirnega predmeta »nekonfesionalni pouk o religijah«. Kako je s tem?
Če bi se izbirni predmet imenoval na primer »krščanstvo in njegove kulturne razsežnosti«, bi bilo veselje, a ne zmagoslavje, deloma na mestu. V tem primeru bi mlad človek bil seznanjen z vrednotami, ki so omogočile civilizacijo. »Nekonfesionalni pouk o religijah« pa bo seveda »znanost«. O tem, kaj sta vera in religija, pa znanost, celo če je dobronamerna, pove bore malo, predvsem pa ne pove tega, kar je bistveno. Že s tem, da nastopa zgolj kot znanost, svoj predmet nujno deformira. Vero je mogoče razumeti samo od znotraj. Zato se je tudi reklo: Credo, ut intellegam – Verujem, da bi razumel. »Znanost o veri in religiji« pa se je zgodovinsko začela kot kritika religije in taka tudi v splošnem obstaja. Ta kritika poleg tega nikoli ni bila samo nastop preiskujočega uma, ampak vedno tudi boj za človekovo dušo.
Marko Crnkovič je v nekem nedavnem časopisnem članku rekel tudi tole: »Verstva temeljijo na nekoč globokih, a dandanes plitvih človekovih potrebah.« Da pisec povezuje verstva s »potrebami«, kaže, da jih razume enostransko: ne kot nekaj primarnega, ampak nekaj izpeljanega. Človek ima pač določene potrebe in si zanje omisli ustrezne korelate. Tako človek občuti »kruto željo po večnem trajanju« – »durum desiderium durandi« – in zato izumi nebesa in Boga. Prikaz je enostranski in zato ideološki. Crnkovič ni opazil, da je njegova razlaga verstva samo ena od možnih misli, domnev, hipotez. Samo po sebi namreč večno trajanje ni nujno potreba, ampak uvid, ki ni povezan z nobeno potrebo, temveč je neko začetno stanje duha. Samo po sebi je možno, da človek preprosto uvidi, da je neuničljivo bitje. Tako spoznanje sije na primer iz knjige filozofa Emmanuela Levinasa Čas in drugi. Tu ni sledu o kakšni potrebi. Lahko je tudi tako, da je spoznanje o dokončni ali metafizični človekovi neuničljivosti pri kom celo v nasprotju z njegovimi »potrebami« in željami. Drugače povedano: tega si ne želi, a ker je spoznanje pač spoznanje, ga je treba registrirati.

Morda je kdo rekel, da Crnkovič ni predstavnik znanosti, ki je kompetentna za razlago religije. To je res; res pa je tudi, da je Crnkovič predstavnik tistega duhovnega okolja, iz katerega izhajaj o in bodo izhajali »znanstveniki«, ki bodo poučevali izbirni predmet »nekonfesionalni pouk o religijah«. Da bo slika bolj cela, moramo navesti še stavek, ki sledi temu, ki smo ga citirali: »Na njih (na teh plitvih potrebah, op. avt.) parazitirajo Cerkve.« Tako vidite, tu imamo razloženo, kaj sta religija in Cerkev, malo pa tudi to, kako bo videti novi predmet »nekonfesionalni pouk o religiji in etiki«.
In kdo bo lahko poučeval ta predmet? Ali bodo lahko to počeli teologi? Samo slutimo lahko, kakšen bo odgovor na to vprašanje, ko se bo prebil skozi vzdraženo laicistično zavest ministrstva za šolstvo, zavoda za šolstvo in strokovnega sveta. A tudi če ga bodo lahko poučevali, bodo teologi skrbno nadzorovani, da ne bi pri tem kazali svojega pritrdilnega odnosa do predmeta. Za to imamo izjavo avtoritet. Minister Gaber: da ostaja v zakonodaji člen, ki bo »onemogočil, da bi si nekonfesionalni izbirni predmet o religiji in etiki kaka skupnost ali skupina prisvojila in izrabila za ideološki indoktrinacijski namen«. Državna sekretarka Teja Valenčič: »Jasno pa je, da je pogoj določena izobrazba in nikakor ne svetovnonazorska pripadnost učitelja, saj je to predmet, ki se ne razlikuje od ostalih obveznih ali izbirnih predmetov.«
Za vso to znanostjo in strokovnostjo pa je očitno lahko politika. Na neko vprašanje, ali se v novem konceptu šole tudi ne kažejo neki politični interesi, je minister Gaber odgovoril, da je bolje, da se ti »pogledi, interesi in moči artikulirajo sedaj, kakor da bi ostali preveč v ozadju in bili še naprej element negotovosti«. Sapienti sat!
Tako je sedaj konec negotovosti, kakšnega človeka si je omislila nova šola. To bo človek, ki ne bo tratil časa, če si dovolimo formulacijo novinarke Zorane Baković (Delo, 15. 9.), z moralnimi zadržki matere Tereze, ampak se bo posvetil »vprašanjem, za katere išče rešitve svoboden, civiliziran in razumen človek«. Marko Crnkovič je gotovo svoboden, razumen in civiliziran človek. Takšni bodo tudi učitelji izbirnega predmeta »nekonfesionalni pouk o religiji in etiki«. Lahko domnevamo, da bodo to predvsem sociologi, ki se bodo za potrebe novega predmeta v kratkem začeli prav nedostojno razmnoževati. Na to, kakšne krvave igre so nam »svobodni, razumni in civilizirani ljudje« priredili, seveda ne bo nihče pomislil.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Mlada radost Vlastja Simončič

Ontologija sedanjega slovenskega političnega prostora je takšna, da sprejema samo dve politični opciji: levico in desnico. V tem komentarju smo si poskušali priklicati v zavest veliko razliko, ki je med tistimi, ki sledijo eni ali drugi izbiri. Medtem ko promotorji levice igrajo svojo igro z virtuozno prisebnostjo in doslednostjo, se igralci na desnici v pozabljenju zgodovine predajajo pragmatičnim utvaram. To je velika, morda nepopravljiva škoda, zakaj nove levice se ne glede na osebne vrline njenih akterjev držijo razlogi za veliko nezaupanje. Kredibilnost ji jemljeta predvsem dve stvari: prvič njihov duhovni svet ne priznava avtonomnih vrednot, drugič pa ne moremo z gotovostjo vedeti, da ne bodo, kakor nekoč njihovi očetje, ki se jim niso še dokončno odpovedali, tudi oni sami kdaj žrtvovali skupnost za svoje sebične interese.
Toda, kot pravi Horac: Iliacos intra muros peccatur et extra – Greh se dela znotraj obzidja Iliona, pa tudi zunaj. To, na kar mislimo pokazati z naslednjim razmišljanjem, nas kot toliko drugih stvari predvsem navaja na misel o enotnosti kulture. Zdi se, da se hočejo iste ali enake tendence uveljaviti na vseh področjih življenja. Nekaj podobnega, kar smo opazili v politiki, je možno opaziti tudi v kulturi v ožjem pomenu besede. To nas vendar preseneča, saj vemo, da kultura uporablja finejša orodja kot politika in zato sega tudi v prostore, kamor politika ne more. Vemo, da so ti prostori tako skonstruirani, da v njih ne more dlje obstajati disonanca med mislijo in resničnostjo. Kultura zahteva od človeka poudarjeno resničnost.
Čeprav smo nedavnemu simpoziju o Josipu Vidmarju sledili samo po tem, kar je bilo o njem objavljeno, se nismo mogli ubraniti vtisu, da njegova pomembnost presega pomen običajnih prireditev te vrste. Po našem mnenju se je ta simpozij izšel v izrek, ki v celoti neposredno ni bil nikjer izrečen, a ga je bilo mogoče vseeno iz vsega razbrati in slišati. Za kaj gre?
Vsi vemo, da so bili na Josipu Vidmarju darovi duha in značaja, ki ga delajo izrednega človeka. Brez dvoma tudi izrednega Slovenca. Spada v tisto generacijo Slovencev, ki so preživljali mladost v času, v katerem se je iztekel starodavni avstrijski svet. To je bila obdarovana, a nezapletena generacija. Lahko bi rekli tudi preprosta v žlahtnem pomenu te besede. (Žlahten je Vidmarjev izraz!) Neevklidski labirinti duha te generacije niso vznemirjali. To je bilo dobro, pa morda tudi ne tako dobro.
Kako je do tega prišel, natanko seveda ne vemo, a Vidmar ni samo prefinjen estet in presajevalec umetnostnih besedil, ampak tudi človek, ki je na nekem, ne tako nepomembnem mestu podpiral stavbo, v kateri so se dogajali fizični, politični in duhovni zločini v velikem obsegu. Tudi tega ne vemo, ali se je tega zavedal ali ne; tudi ne, kako je s tem v sebi obračunaval. Toda dejstvo ostaja, da intelektualec, če postane član monokratske partije, prizadene svoj status nepopravljivo. Postane javno pohujšanje v citadeli, kjer ima prvo besedo misel.
Toda za naše razmišljanje predstavlja Vidmar samo izhodišče. Važnejše je to, kako so o njem na simpoziju govorili. Tega, čemur bi lahko rekli problem Vidmar, ravno niso postavili v žarišče spraševanja. To je škoda, zakaj s središčnim naporom mnogih misli bi se problem lahko razrešil. To bi imelo nemajhen pomen za vseslovensko kulturo. Toda ne, rajši so govorili o onem drugem, neproblematičnem in civilnem Vidmarju, tisto zevajočo praznino, ki se je na sredi kar naprej odpirala, pa so za silo sproti zapirali z girlandami njegovih dobrih del.
A v zadnji analizi tudi to ni važno. Važno pa je to, kar so na ta način naredili, ali bolje, povedali. Ko so dali odvezo Vidmarju, so ti intelektualci dali odvezo tudi sebi. Ne samo sebi, ampak na znamenjski način so jo dali vsem, ki se upravičeno ali neupravičeno prištevajo v ta krog. Takoj moramo seveda povedati, da niti od daleč ne mislimo, da je na katerem od njih kaka krivda, zagotovo pa vemo, onstran vsakega dvoma zagotovo vemo – zaradi lastnih izkušenj – da so od preteklosti vsi ranjeni.
V tem je izjemen pomen Vidmarjevega simpozija. Na način, na nedramatičen, a zelo učinkovit način, bi morda morali reči, je tam bil narejen sklep, da se o preteklosti ne bo govorilo. O preteklosti se bo seveda vse mogoče govorilo, a o nekaterih bistvenih stvareh se ne bo govorilo. To pa tudi pomeni, da smo se na nekem izredno pomembnem področju življenja odločili, da ne bomo živeli svojega časa avtentično. Zato smo rekli uvodoma, da se ne greši samo za zidovi Iliona, ampak tudi zunaj njih.
Toda tako ali drugače je treba vse plačati. V sredo 4. oktobra sta se v Gorici srečala predsednika italijanske države Oscar Luigi Scalfaro in avstrijski državni predsednik Thomas Klestil. Sestanek je hotel biti več kot običajno uradno srečanje dveh državnih predsednikov. Hotel je biti v znamenju sprave med dvema državama, ki sta druga proti drugi tu nekoč bili krvave boje. Osrednje dejanje tega srečanja se je zgodilo na soškem mostu v Gorici, odkoder sta predsednika vrgla v reko šopek rdečih vrtnic. Predsednika države Slovenije gospoda Milana Kučana ni bilo tam. Odsotnost predsednika države Slovenije je presenetljiva iz več razlogov. Gorica je bila še ne tako daleč eno prvih slovenskih mest. Srečanje italijanskega in avstrijskega državnega predsednika se je dogajalo na terenu, ki ni samo zgodovinsko slovenski, ampak je tam slovenstvo še živo in močno. Državnopravno je to za Slovenijo izgubljen prostor, ni pa to še izgubljen prostor za slovensko narodno telo. V času, ki sta se ga najvišja uradnika sosednjih držav spominjala, pa je bila Gorica še večinsko slovenska. Ne samo Gorica, ampak tudi reka, po kateri so prišli v zgodovino boji med njunima državama. Glavno pa je to, da so v teh bojih – med največjimi v zgodovini – poleg drugih avstrijskih narodov padali tudi Slovenci in morda predvsem Slovenci.
Res je, da Slovenci takrat še nismo imeli svoje države. Ljudje, ki so se takrat tam bojevali in padali, so naravno pripadali samo narodu, država, ki jih je pošiljala v te boje, pa je bila v nekem pomenu tuja. Toda ravno tu je prišlo do bistvene spremembe. Nekdanji zgolj narod ima danes svojo državo, samostojno, neodvisno, mednarodno pravno državo. Tu smo sedaj pri bistvu zadeve. Tisti, ki so organizirali srečanje med italijanskim in avstrijskim predsednikom 4. oktobra, so s tem, da predsednika nove države Slovenije niso povabili, na zelo jasen, skoraj bi rekli brutalen način povedali, da novega stanja ne priznavajo.
Odsotnost Slovenije 4. oktobra v Gorici ni dogodek, ki ga je mogoče odpraviti s časopisno novico in priložnostno kolumno, ampak je tako nenavaden in zaradi ravnine, na kateri se je dogodil, tako pomemben, da bi se politična misel države in naroda morala potruditi, da razloži, kaj pomeni. To, da predsednik slovenske države ni bil povabljen v Gorico, moramo imeti za kretnjo Evrope, s katero nam je hotela nekaj na zelo jasen način povedati. Toda kaj?
Da v Ljubljano ni prišlo povabilo predsedniku Kučanu, naj pride v Gorico, najprej ni osamljeno dejanje nekega protislovenskega resentimenta. Splošno vprašanje se glasi: Zakaj ima Slovenija take težave z vstopanjem v Evropo? Na eni strani ji priznavajo, da je od vseh nekdanjih komunističnih držav gospodarsko najbolj sprejemljiva za Evropo, na drugi pa ji vstopanje na vsakem koraku preprečujejo, tako da so pred nami celo države, kot sta Romunija in Bolgarija. Ne smemo si delati utvar, da Italija ni podprta od ostale Evrope, ko postavlja žaljive zahteve po reviziji nekdanjih pogodb kot pogoj za vstop v Evropo. Človek dobi vtis, da nas Evropa nekako ne mara. Ob tej ugotovitvi se moramo takoj vprašati, zakaj.
Na to vprašanje bomo vsaj delno odgovorili, če pokažemo na dve važni okoliščini. Na državi Sloveniji sta dva odija ali dvoje hudih zamer.
Najprej nas imajo za posredne krivce za to, kar se je štiri leta dogajalo na Balkanu in se deloma še dogaja. V očeh Evrope in sveta smo bili Slovenci tisti, ki smo dali začetni in najbolj učinkovit sunek v stavbo, ki se je imenovala Jugoslavija, iz katere so, potem ko se je sesedla, iz njenih ruševin planile sile sedanjega zla. To mnenje je redko povedano naravnost, ni pa zato nič manj trdno, vztrajno in delujoče. Ustanovitev lastne države je v očeh ne samo politične ampak tudi široke javnosti izraz ne do kraja premišljene sebičnosti. To je prva zamera. Zanjo lahko upravičeno rečemo, da nima več take moči, ki jo je imela skraja. Da tu prihaja do nekega globljega razumevanja, dokazujejo tudi izjave nekdanjega ameriškega veleposlanika v Beogradu Zimmermanna, ki jih je dajal ob nedavnem obisku v Sloveniji in ki se močno razlikujejo od tega, kar je o slovenskem osamosvajanju ta politik govoril v začetku devetdesetih let. Ta zamera v globini še traja, a se že kažejo znaki, da raste vednost o tem, kaj je nekdanja Jugoslavija v resnici bila, na dramatičen, grozljiv in vsega obžalovanja vreden način demonstrira sedanja balkanska vojna. Tudi zaradi tega, kar je to vojno omogočilo, smo Slovenci od tam odšli.
Druga zamera, ki jo svet in Evropa gojita do nas, je hujša in bolj odločujoča. Pravzaprav to ni toliko zamera kot neka sodba, ki je za nas, ko jo razvijemo in se je zavemo, zelo neugodna, tako neugodna in tako v jedro stvari segajoča, da bi nas morala prisiliti v skrajno samospraševanje. Za kaj gre? Na nas leži sum politično ne povsem prisebnega naroda. Čas okoli leta 1990 je bil za nas čas velike skušnje. Ponudila se je možnost, da izstopimo iz obdobja politične, gospodarske in duhovne nesvobode v čas odgovorne svobode. To je bil čas, ki je zahteval zavestno odločitev za demokratično kulturo. Ali drugače povedano, odločitev za povsem nov začetek. In tedaj v tej preizkušnji nismo imeli prisebnosti, jasnovidnosti in moči, da bi to odločitev naredili tako, kakor se od politično zrelih ljudi pričakuje. Zunanji znak te osnovne nepripravljenosti so bile prve in druge volitve, na katerih se je toliko polnoletnih državljanov te države odločilo za tiste, ki so ali nosili ali podedovali sistem petdesetletne nesvobode, da imamo danes na vseh treh ključnih političnih mestih ljudi iz njihovih vrst.
Svet – tu mislimo predvsem na Evropo – je to dejanje seveda videl in ocenil. Kaj naj bi si sicer mislili o ljudeh, ki so priložnost, ki je končno prišla, pustili iti mimo. Še več, kakor da bi se bili hoteli kaznovati in ponižati, so tistim, ki so jim v preteklih desetletjih zaklepali in odklepali prostore svobode, spet dali ključe v roke. Naj smo potem govorili o sebi, kar smo hoteli, naj smo še tako klicali na pomoč slavno preteklost in svojo kulturo, je dejanje, ki ga je svet z osuplostjo gledal, prevpilo vse. To dejanje stoji sedaj v dosjeju, ki ga vodi svet o nas. Ta dosje ni javna knjiga, toda vlade ga v svojih političnih odločitvah upoštevajo, kakor vidimo in čutimo.
To je bila, z drugimi besedami, izguba obraza. Pokazali smo, da nismo kompetentni na tistem področju, kjer se kaže narodova zrelost. Nismo še izstopili iz nedoletnosti, da uporabim izraz, ki ga je uporabil Kant v eni svojih najbolj znanih razprav. In zakaj nismo od tam izstopili? Zato, ker nismo imeli »odločnosti in poguma«, kot še pravi isti avtor v isti razpravi. Evropa je namreč kljub vsemu in poleg vsega demokratična skupnost držav. Nove je pripravljena sprejeti samo tedaj, če lahko s papirji dokažejo svojo politično zrelost.
Srečanje avstrijskega in italijanskega državnega predsednika v Gorici 4. oktobra je doživelo dobre tri tedne zatem v soboto, 28. oktobra majhen odmev. Predsednik državnega zbora Slovenije se je tedaj srečal v Kobariškem muzeju z italijanskim in avstrijskim veleposlanikom v Sloveniji. Tudi tu so se spominjali prve svetovne vojne in jo obžalovali. Srečanje ni moglo skriti, da je nadomestek. Enako je izzvenel Kučanov kratki skok v severno Italijo. Majhni koraki so dobri koraki, malenkostnost pa ostaja malenkostnost.
V četrtek 5. oktobra je Jože Horvat v Delu objavil pogovor s koroškim pisateljem Florjanom Lipušem. Govorila sta o usihanju slovenstva na Koroškem. Horvat je ponudil misel, da je temu kriv »nacionalni pritisk večine«. Nato je Lipuš odgovoril: »Ta je tudi kriv, a v glavnem smo sami krivi.« Težko bi našli stavek, ki bi bil bolj primeren za današnji čas.