Avtor: Janko Maček

Pred tridesetimi leti se je končal proces proti zločincem taborišča Auscwitz

V znanem frankfurtskem dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung je Peter Jochen Winters 19. avgusta 1995 objavil svoje spomine na razmišljanje o procesu proti nacističnim zločincem taborišča Auschwitz. V času procesa je bil Winters že v službi pri Frankfurter Allgemeine Zeitung in se ga je udeleževal kot reporter. Nekatere slike tega dolgega in nenavadnega sojenja so se mlademu novinarju močno vtisnile v spomin in je o njih tudi kasneje razmišljal. Iz njegovega članka, ki ga tu na kratko povzemamo, izvemo marsikaj o duhu tistega časa v Nemčiji, obenem se nam pa odpirajo pogledi v naš čas in prostor.


Pred tridesetimi leti v Nemčiji mnogi ljudje niso hoteli slišati o zločinih, ki so jih zagrešili nacisti v letih 1933 do 1945. Mislili so, da je raziskovanje teh zločinov nepotrebno in za ugled nemškega naroda celo škodljivo. Toda mladi so tedaj začeli svojim očetom postavljati vprašanja: Kaj ste vendar takrat počeli? Kako so mogli spodobni državljani krščanske države sodelovati pri tako množični moriji? Kje je bila tedaj njihova vest? Vse bolj neizprosno so mladi zahtevali razjasnitev nemške polpretekle zgodovine, h kateri je nujno spadalo tudi poglavje o uničevalnem taborišču Auschwitz, »največji ustanovi vseh časov za uničevanje ljudi«.
Nemško pravosodje se je za Auschwitz začelo zanimati šele dve desetletji po koncu vojne. Veliki frankfurtski proces je trajal od 20. decembra 1963 do 20. avgusta 1965. Da je do njega sploh prišlo, je bila v veliki meri zasluga Fritza Bauerja, ki je bil tedaj generalni državni tožilec v Hessnu. Čeprav so povsod govorili o preseganju preteklosti, je Bauer vztrajno iskal možnosti, da bi nacistične zločince pripeljal pred sodišče in jim v pravnem postopku s pomočjo kazenskega zakonika dokazal njihovo osebno krivdo. Leta 1959 mu je neki frankfurtski novinar izročil dokumente, ki jih je od pomladi 1945 imel v rokah bivši zapornik, ki je živ prišel iz Auschwitza. Pravzaprav je to bil seznam jetnikov iz Auschwitza, ki so bili »ustreljeni na begu«, in seznam esesovcev, njihovih morilcev. Generalni državni tožilec je poskrbel, da je ta seznam prišel na Zvezno sodišče, ki je potem sprožilo postopek v Frankfurtu.
Nekako ob istem času je na pobudo višjega državnega tožilca Erwina Schüleja v Ludwigsburgu začel delovati osrednji urad za ugotavljanje nacističnih zločinov. V Stuttgartu so leta 1958 odkrili esesovca Wilhelma Bogerja, ki je kljub svojim zločinom v Auschwitzu do tedaj bil na prostosti, zadnja leta celo pod pravim imenom. Tako je tudi tožilec Schüle prišel v zvezo z Auschwitzem.
Bauer in Schüle sta delala proti duhu časa, ko sta raziskovala nacistične zločine, saj je v Zahodni Nemčiji tedaj prevladovalo mišljenje, da je treba preteklost pozabiti. Morilci in njihovi pomočniki so se bili vključili v normalno življenje in postali ugledni državljani mlade demokratične države. Med dvaindvajsetimi obtoženci na frankfurtskem procesu je na primer bil tudi zdravnik Viktor Capesius, ki je v Auschwitzu vodil taboriščno lekarno, predvsem pa odbiral žrtve za plinske celice in si na veliko prisvajal njihove dragocenosti. V času procesa je bil lastnik uspešne lekarne v Goppingenu in lepotnega salona v Reutlingenu.
Zavezniki so nekaj časa izvajali denacifikacijo, toda kmalu je prišlo do bistvene spremembe. Začela se je hladna vojna in na dnevnem redu je bil drug spor, spor s stalinistično Sovjetsko zvezo. Zahodni zavezniki so sedaj potrebovali Nemce, zato so s svoje strani ustavili preiskavo o nacističnih vojnih zločinih in prenehali s procesi proti vojnim zločincem.
»Pomemben vzrok za pozno in obotavljivo dejavnost nemškega sodstva je bil v tem, da so si zahodne zasedbene oblasti v začetku pridržale sodbo nad nacističnimi zločinci, predvsem tistimi, ki so zagrešili zločine nad Nenemci. Poleg tega so ljudje vse preradi verjeli, da so zavezniki zadeve že uredili in da kaj več ni niti potrebno storiti. Končno pa so zahodni zavezniki leta 1952 v Pogodbi o ureditvi vprašanj vojne in zasedbe odredili še sledeče: »Vse sodbe in sklepi v kazenskih zadevah, ki jih je do sedaj izreklo v Nemčiji katerokoli sodišče ali sodni organ treh sil, ali bodo izrečene kasneje, ostanejo po nemškem pravu pravnomočne in jih morajo nemška sodišča temu primerno obravnavati.« Kogar je enkrat obravnavalo zavezniško vojaško sodišče, za nemško justico ni bil več dosegljiv.
Zmagovalci so se po vojni sporazumeli, da bodo Poljakom izročili vse tiste, ki jih bodo prijeli zaradi suma kaznivih dejanj v nemških uničevalnih taboriščih na Poljskem. Pred začetkom frankfurtskega procesa so poljska sodišča zaradi deliktov v Auschwitzu obravnavala približno sedemsto oseb, le majhen del od onih sedem tisoč esesovcev, ki so delali v koncentracijskem in uničevalnem taborišču Auschwitz v 1689 dneh njegovega obstoja. Leta 1947 je bil v Varšavi obsojen na smrt prvi poveljnik Auschwitza Rudolf Hoss. Isto leto je bil v Krakovu proces proti štiridesetim esesovcem iz Auschwitza, od katerih je bilo triindvajset obsojenih na smrt. Med obsojenimi in justificiranimi je bil tudi drugi komandant Auschwitza Arthur Liebehensche, ki je nasledil Hossa jeseni 1943.
Frankfurtski proces proti morilcem iz Auschwitza je bil največji in do tedaj najdaljši proces te vrste v zgodovini nemškega sodstva. Na zatožni klopi je bilo enaindvajset bivših esesovcev in en bivši zapornik. Vsi so bili obtoženi umorov in znova sem iskal odgovor na vprašanje, zakaj so večinoma neoporečni meščani – akademiki, uradniki, trgovci, obrtniki – nenadoma postali zmožni nepredstavljivih grozodejstev in po koncu vojne spet postali neškodljivi državljani.«

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Kočevski Rog Bara Remec

Taka vprašanja si je torej postavljal frankfurtski novinar leta 1964. Ali ne najdemo leta 1995 v naših časopisih zelo podobnih vprašanj? Pogosto se ponavlja, da je že zadnji čas, da nehamo misliti na preteklost in preštevati kosti, saj z brskanjem po preteklosti zgubljamo smisel za nujno potrebni napredek in škodujemo ugledu naše mlade države. Tudi pri nas nekatere ugledne državljane moti, če jih kdo vznemirja s preteklostjo, hudo jih moti, če se za preteklost zanima kak tožilec. Pa vendar mimo nekaterih vprašanj ne moremo. Ne moremo mimo slovenskega holokavsta. Le kaj se je zgodilo v ljudeh, da je do tega prišlo? Kdo je za to kriv?

Ali so obtoženi sploh bili krivi?

Porotnemu sodišču v Frankfurtu je predsedoval Hans Hofmeyer, ki je suvereno vodil dolgo in težko razpravo. Med tristodevetinpetdesetimi pričami iz devetnajstih držav, tudi iz Nemške demokratične republike, ki so bile zaslišane na procesu, je bilo največ nekdanjih jetnikov iz Auschwitza. Ko so pred sodiščem poročali o strahotah, ki so jih pretrpeli dve desetletji prej, so jih ponovno doživljali. Poslušalce je pogosto stisnilo v grlu. Zaradi izpovedi prič so šest obtožencev, ki so se v začetku procesa zagovarjali s prostosti, vzeli v preiskovalni zapor.
Med procesom se je jasno pokazalo, da stojijo pred sodiščem sami »mali« ljudje. Tisti, ki so celotno dogajanje programirali in ukazali, tedaj večinoma niso bili več živi ali pa so bili za sodišče nedosegljivi, ker so bili že obsojeni od zaveznikov, ali pa jih sploh niso zasledovali, ker si niso umazali rok. Obtoženci, krvniki iz Auschwitza, so se izgovarjali, da so bili samo izvrševalci povelj svojih nadrejenih, da so bili v neprestanem strahu pred hudimi kaznimi, in da je celo njihovo lastno življenje bilo v nevarnosti. Na zatožni klopi so sedeli dvajset let po svojih dejanjih in med tem so njihovi nekdanji poveljniki nastopili kot priče.
Sodišče je poklicalo mnoge nekdaj vodilne esesovce, da bi slišalo njihovo mnenje, ki naj bi pomagalo ugotoviti, ali so »mali« ljudje v Auschwitzu res morali izvršiti vsako povelje. Večina mnenj je bila za obtožence obremenilna. SS-major Gustav Nosske, ki je imel več visokih funkcij, je nekoč odklonil izvršitev nekega povelja. Nič se mu ni zgodilo. »Na to ne vem odgovora,« je rekel Nosske na procesu, ko ga je eden izmed obtožencev vprašal: »Gospod priča, vi ste vendar bili esesovski major. Ali ste prepričani, da bi jo kak manjši čin prav tako odnesel kot vi?« Nosske je bil v Nürnbergu obsojen na dosmrtno ječo, kasneje pa pomiloščen in izpuščen na prostost. Kot priča je na procesu v Frankfurtu nastopil tudi SS-general Erwin Schulz, ki je bil v Nürnbergu obsojen na petnajst let zapora, kasneje pa pomiloščen. Dr. Karl Werner Best je bil leta 1948 v Kopenhagenu obsojen na smrt, pa že leta 1951 puščen na prostost. Na frankfurtskem procesu se je kot priča pojavil hkrati z bivšim visokim esesovcem Brunom Streckenbachom, ki je bil leta 1952 pred vojaškim sodiščem v Moskvi obsojen na petindvajset let prisilnega dela in že po treh letih izpuščen.
Ali torej »mali« ljudje samo zato niso bili krivi, ker dogajanja sami niso začeli? Ali niso bili kot orodje za uresničitev programa uničevanja milijonov ljudi prav tako potrebni kot tisti, ki so program načrtovali za pisalno mizo? Ali niso često naredili celo več, kot je od njih zahtevalo povelje, ko so zapornike mučili in pobijali. Sodniki v Frankfurtu so odločili, da so obtoženi za svoja dejanja polno odgovorni, da zanje ne velja izgovor, da so bili samo izvrševalci povelj in zato niso krivi za posledice povelj.

Odmevi po procesu

Po poldrugo leto trajajočem sojenju je porotno sodišče obtožene obsodilo na daljše in krajše zaporne kazni, trije obtoženci pa so bili zaradi pomanjkanja dokazov oproščeni. Šest obtožencev, katerim so bili umori nedvomno dokazani, je bilo obsojenih na dosmrtno ječo. Med njimi je bil tudi bivši jetnik Emil Bednarek. Sodišče mu je dokazalo štirinajst umorov, ki jih je zagrešil kot starešina oddelka, čeprav za ubijanje ni imel nobenega ukaza. Bolničar Klehr je jetnike ubijal z injekcijami strupa. Dokazali so mu 475 umorov. Wilhelmu Bogerju so dokazali 114 umorov.
Glas o frankfurtskem procesu je šel daleč prek meja Nemčije. Ljudje so govorili o procesu proti zločincem Auschwitza in že zaradi tega to ni mogel biti čisto navaden proces, čeprav je porotno sodišče vodilo navaden kazenski postopek in je bila za obsodbo odločilna samo individualna krivda posameznega obtoženca.
Proces proti zločincem Auschwitza je Nemce konfrontiral z njihovo preteklostjo. Štirje vidni sodelavci Instituta za novejšo zgodovino so med procesom objavili znanstveno razpravo z naslovom: Anatomija esesovske države. Martin Walser je leta 1965 zapisal: »Proces proti »podoficirjem« iz Auschwitza je mnogo več kot zgolj pravni postopek. Vzporedno z njim gre tudi raziskovanje zgodovine, moralno in politično ozaveščanje tistega dela prebivalstva, ki očitno na noben drug način ne bi priznalo preteklosti.«
Velikemu frankfurtskemu procesu so sledili še drugi sodni postopki. Še maja 1989 je bil v Lüneburgu obsojen na dosmrtno ječo nekdanji komandant auschwitzevega pomožnega taborišča Lagischa, Czerwinski.
Auschwitz je pozno prišel pred sodišče, toda ne prepozno. Novinar Winters je o tem prepričan. Na koncu svojega razmišljanja ob tridesetletnici procesa se še enkrat spomni apokaliptične groze Auschwitza in konča z mislijo, da bo svet to grozo le težko pozabil, Nemci je pa ne smejo pozabiti.
Uničevalni taborišči Teharje in Kočevje še nista bili pred nobenim sodiščem. Do danes ni nobenega seznama pomorjenih in ne seznama tistih, ki so morili. Toda dvanajst tisoč mladih Slovencev je bilo v Rogu in v hrastniških jamah dobesedno izbrisanih. Ali to lahko pozabimo?