Avtor: Mojmir Tozon, Tine Velikonja

Izbruh narodove volje po obstoju

Ko se je Tito ob odkritju spomenika v Dražgošah ozrl po obronkih Jelovice, je vzkliknil: Pa zakaj se niso umaknili tja gor?
V članku Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja očita Justin Stanovnik Viktorju Blažiču (Zaveza, št. 5, 40, 1992), zakaj v neki oceni državljanske vojne ne kritizira slovenskega upora poleti, jeseni in na zimo 1941 na Gorenjskem in Štajerskem, ampak ga ima celo podobno kot Bučar v svojem dražgoškem govoru leta 1992 za izbruh narodove volje po obstoju. Pri tem se izrecno ustavi ob Dražgošah:

O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in ki so imeli v primeru Dražgoš en sam cilj: da namreč prisilijo prebivalce neke slovenske vasi, ki so z obnašanjem in govorjenjem pokazali, da komunizma in partizanstva ne marajo, v to krvavo igro. Tako so jih hoteli prisiliti, da se jim priključijo.
Ni dvoma, da je bila tako imenovana narodna vstaja na Gorenjskem in Štajerskem pozimi leta 1941 in 1942 huda napaka, ki jo zgodovinarji razlagajo tako, da je pač komunistično vodstvo presodilo, da Nemcem in Italijanom pohajajo moči in da so za začetek revolucije najustreznejša tista področja, kjer je največ delavstva, največ proletariata, spregledalo pa, da je nemški okupator nevarnejši kot italijanski, posebno v obdobju, ko je bil na vrhuncu svojih moči in bil zato pripravljen upor uničiti za vsako ceno.

Avtor slike: Foto Stelè

Opis slike: Dražgoše 1900 – Pri cerkvi Foto Stelè

Kaj pa izbira Dražgoš za postojanko?
Gverilski boj se začne z zbiranjem in formiranjem skupin, ki se v svojih zametkih obnašajo razbojniško, se skrivajo, strahujejo bližnjo in daljno okolico, plenijo denar, hrano, obleko in tudi pobijajo. Ko se skupine povečajo in namnožijo, pa seveda ne morejo ostati dolgo časa skrite in neopažene. Ena možnost je, da neprestano menjavajo skrivališča, druga pa, da si izberejo kraj, za katerega je treba računati, da bo nasprotnik prej ali slej zanj izvedel, ki pa nudi možnosti za kratkotrajno obrambo, predvsem pa za hiter in varen umik. Če gledamo na Dražgoše s tega vidika, na Gorenjskem skoraj ne bi našli ustreznejšega naselja, in ne bi mogli trditi, da jih je poveljstvo partizanske enote izbralo predvsem zato, da bi na neki način kaznovalo prebivalce, ki so se partizanov otepali. Ti zares niso kazali nobene želje, da bi šli zraven, celo ne med zasedbo, ko se je partizanom pridružilo samo nekaj domačih fantov.
A Dražgoše so se naravnost ponujale. Gverilski skupini so nudile varno in toplo zavetišče s svojimi razmetanimi hišami v naselju, odmaknjenem od središč kot Škofja Loka in Kranj; obenem pa nad njim kraljuje mogočna, z gozdom poraščena Jelovica. Podobno so bile od vsega začetka zasedene vasi okrog Kureščka, kot Golo, Škrilje, Zapotok, iz katerih je bil možen umik v gozdove Mokrca in Mačkovca. Lahko bi naštevali še naprej Javorovico na Gorjancih, ki se je samo zaradi prevelike lahkomiselnosti prelevila v smrtno past, ali Angelsko Goro, planoto na robu Trnovskega gozda. Skratka, Dražgoše imajo tako lego, da so morali vaščani računati, da se bodo prej ali slej v njih pojavili partizani.
Zgodba o Dražgošah ni segla tako daleč, kot bi nam želeli dopovedati sedaj. V Ljubljani neposvečeni zanje že nismo izvedeli. V Poljanski vojni kroniki (Zaveza, št. 17, 18) navajam zapise iz dnevnika Poldeta Krmelja, ki je živel komaj 10 kilometrov zračne črte od te vasi. 11. 1. Čez Blegoš se sliši topovsko streljanje. Pravijo, da so se partizani utrdili v Dražgošah. To vas sedaj napadajo Nemci, gotovo pa tudi partizani ne mirujejo. Baje se je že včerajšnja dva dneva slišalo streljanje. 14. 1. Nov plakat: Dražgoše uničene, komunisti pokončani, enako bo povsod, kjer se bodo pojavili. 15. 1. O Dražgošah slišimo razne vesti: Nemcev pobitih baje 800?, partizanov padlo le malenkostno število.

Res pa je bilo čez dober teden, 22. januarja 1941, poslano v London poročilo Slovenske zaveze z naslovom: Dražgoše nad Selško dolino. Čeprav je iz njega razvidno, da ga ni napisal nekdo, ki bi bil zraven, je zelo verodostojen zapis o dogajanju v tej vasi. Jezik je klen in jasen, tako da domnevamo, da je pri njem sodeloval prof. dr. Jakob Šolar, doma iz teh krajev. Preberimo nekaj odstavkov!
Dražgoš, te prelepe slovenske vasi na zahodnem obronku Jelovice nad Selško dolino, ni več. Upepeljeni so domovi, požgana gospodarska poslopja. Uničena je farna cerkev s štirimi zlatimi baročnimi oltarji iz leta 1658, ki so bili najlepši tovrstni umetnostni spomenik v Sloveniji.
Dražgoše so oddaljene od Škofje Loke 22 km in imajo 444 prebivalcev in 81 hiš. Vas sama se deli na dve večji skupini, na skupino Pri cerkvi, kjer je 35 hišnih številk, ter na skupino Na pečeh, oddaljeno 10 minut od cerkve, kjer je 45 hišnih številk, medtem ko je posestnik Novak od skupine Pri cerkvi oddaljen kakih 5 km. Del hiš skupine Na pečeh se imenuje Jelenšče. V skupini Na pečeh je sokolski dom, v skupini Pri cerkvi je prosvetni dom.
Poročevalec še ni vedel, da je cerkev sicer zgorela, strop pa zdržal in so oltarje kasneje rešili. Zaključek vsebuje vodilno misel Slovenske zaveze: Ostala je samo groza in trepet; ostal je žalostni spomin, ki nas opozarja in kliče, da s svojimi človeškimi silami varčujemo in da varujmo tudi slovensko premoženje.
Zgodba o Dražgošah je znana in je ne bi ponavljali v podrobnostih. Njenih posameznih točk pa se bomo dotaknili ob razpredanju, kaj pomenijo Dražgoše za domačine, kako je vplival nanje povojni čas in kako gledajo na dogajanja v tistem času sedaj. Kronike piscev NOB opisujejo predvsem vojaške nastope enot, skoraj nič pa ne življenja in trpljenja prebivalcev. Ivan Jan v svoji obsežni publikaciji (Dražgoška bitka, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1975) posveča poboju osemnajstih domačinov v župnišču in prosvetnem domu samo odstavek.

Spominjamo se polemik po časopisih, ki so se zadnja leta razvnemale ob praznovanju. Najbolj ognjevite so bile takrat, ko je nova škofjeloška skupščina izglasovala, da datum, ko so bile Dražgoše uničene in je umrlo 41 njenih prebivalcev, ne bo več občinski praznik in skušala najti kaj bolj ustreznega in sprejemljivega za vse. Izbrala je dan, ko se loško gospostvo in s tem Škofja Loka prvič omenja v pisnih virih. Pri tem je poudarjala, da ne gre samo za spremembo datuma, ampak tudi za spremembo vsebine. Praznovanje naj ima tako obliko in pomen, da bo sprejemljivo za vse. Težko je sproščeno proslavljati in se veseliti na dan, ki je pomenil smrt za 41 prebivalcev neke vasi in njeno uničenje. Zanimivo je, da so na prvi seji odbora za praznovanje občinskega praznika pobudo o zamenjavi podprli tudi člani levih strank. Kasnejši odziv med nasprotniki, predvsem gre za borce NOB, je bil srdit, čeprav so pobudniki zagotavljali, da jim nočejo jemati praznika, ampak gre za zahtevo, da se jim odvzamejo nekateri privilegiji. V Evropo pač ni mogoče s titovko na glavi in tudi ne zahtevati, da bodo hodili na naše pohode po poteh partizanske Jelovice. Kdor pa hoče zraven, mu nihče ne brani! Zasledili smo, da je tudi nekaj domačinov srdito zagovarjalo tako praznik kot praznovanje in je bilo iz njihovega pisanja razvidno, da so nekako ponosni, da so bile ravno Dražgoše tiste, ki so si prislužile tako laskavo mesto v zgodovini.
Če seveda trezno analiziramo dogodke sredi tiste zime okrog božiča in novega leta, lahko rečemo samo nekaj podobnega, kot je napisal poročevalec Slovenske zaveze, da se namreč tako ne dela. Partizanska enota je sredi trde zime zasedla razpršeno gorsko naselje, ne samo zato, da bi našla v njem nekajdnevno zavetišče in počitek, ampak da se bo šla z njegovih ugodnih položajev pravo vojno. Cilj tega bojevanja pa ni bil zadržanje ozemlja in varovanje prebivalcev, ampak demonstracija revolucionarne moči. Nuditi odpor, dokler bo šlo, potem pa umik na Goro, s tem pa izpostavitev prebivalcev nevarnemu sovražniku, za katerega je bilo treba računati, da ne bo ugotavljal krivde, ampak se bo maščeval nad tistimi, ki mu bodo slučajno padli v roke.
Normalno bi bilo, da bi prebivalcem, kolikor jih je ostalo, ki so nato nekako preživeli in po vojni z muko ponovno postavili svoje hiše in hleve, ostala grenkoba in neizrečena zamera ne samo nad Nemci, ki so se razdivjali nad njimi, ampak tudi nad partizani, ki so si jih tako brezobzirno privoščili. Še nekaj desetletij po vojni je bilo tako. Večina teh je že umrla. Takoj na začetku so Dražgošani bili trd boj za obnovitev vasi in se morali pri tem opirati predvsem nase. Pri tem so pokazali skrajno mero solidarnosti, saj so si pomagali, kolikor se je dalo. Tako daleč je šlo, da so sekali svoje gozdove in prodajali les tudi za tiste, ki niso imeli nič. Še enkrat so se zbrali in nastopili enotno po letu 1960, ko so se odločili, da bodo postavili novo cerkev. Čeprav se je tudi cerkvi zgodila krivica in je bila uničena skupaj z vasjo, je bila nova oblast proti. Zdelo se ji je, da gre za nekaj nespodobnega, kar se ne ujema s sliko partizanske vasi, simbolom narodove upornosti in svobodnjaške miselnosti.
Kako, da se tako malo piše o zares pomembni zmagi, ki jo je izbojeval Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu pod Mladim vrhom. Takrat so partizani presenetili nemško policijsko četo na pohodu in je padlo 45 policistov, partizani pa samo trije. Nasprotno pa se slava Dražgoš, ki so jih zravnali z zemljo in jim pobili moške v najlepših letih, partizanska enota pa je popolnoma razpadla, kuje do neba. Dražgoše, kakor so zapisane v našem spominu, so postale mit. Čas je, da ga razbijemo in napišemo resnico. Resnico namreč ne samo v opisovanju bojev v snegu, megli in hladu, ampak tudi o trpljenju naroda.

Nismo jih želeli, pa so kar tiščali!

Malko Šmid, gostilničarko pri Urbanu v delu naselja, ki mu rečemo Pri cerkvi, smo obiskali že leta 1993. Ob dražgoških dogodkih je bila stara 38 let, izgubila je moža in ostala sama z enoletno hčerko.
Naša gostilna je stala, še preden sem se rodila. Za partizane nismo veliko vedeli. Včasih so se spustili v vas. Oblečeni so bili v civilne obleke, bili so hudo lačni. Pojedli so in odšli. Niso veliko govorili.

Avtor slike: Foto Stelè

Opis slike: Dražgoše – Oltar Sv. Antona Foto Stelè

Tisto v Rovtu 12. decembra leta 1941, ko so v partizansko zasedo padli nemški policisti, tisto pobijanje je krivo za nesrečo, ki je zadela Dražgoše. Selški župan Franc Benedik je poslal partizane sem gor in je kriv, da so se Dražgoše uničile. Ni se mu zdelo škoda vasi. No, saj potem so tudi njega. Ko so prišli partizani na dan pred novim letom, sem vedela, da ne bo nič. Nemci so bili premočni in vasi ne bo mogoče braniti. Pošteno smo se ustrašili, ko smo jih zagledali v takem številu. Vojske se vedno bojiš, pa čeprav je naša. To sem vedela, da so lačni in da bi jedli, mi pa nismo imeli toliko, da bi bilo še zanje. Zmeraj sem jih kregala: »Tam bodite, koder imate za bit! Kaj hodite sem noter, da končujete vas.« Glavno so napravili Nemci, a krivi so bili tudi partizani, ker so hoteli noter. Tam naj bi bili, odkoder so prišli, pa bi bil mir. Povem vam, da si jih nismo želeli, pa so kar tiščali. Vedno sem jih podila, naj gredo gor na Goro, kjer so bili. Mislili so, da jih ne maram, pa ni bilo tako, želela sem samo mir imeti. Nič ne vem, kaj se je godilo na vasi. Čim so pokali, smo šli v kevder.
Moj mož bi lahko šel dol na žago, pa so ga pobrali in sosedove ravno tako, same gospodarje. Osemnajst so jih peljali tukaj, vse sosedove fante pa tudi mojega moža. Spodaj na Rudnem je imel žago in dva, ki sta na njej delala. Tistega dne pa je mislil, da mora biti doma. Če bi šel dol, pa bi bil rešen. Rekla sem mu: »Pojdi in se skrij!« pa je ves dan pestoval Rezko. Rekla sem mu, naj gre in skrije, pa so vsi gospodarji ostali, ker so mislili, da bodo rešili domačije, če jih bodo našli doma. Pa so jih kar vzeli, pobrali in peljali gor pa uničili. Osemnajst jih je bilo, pa samo mladih. Tudi več so jih pobrali v eni hiši, pri Šimnu so tri, pa Markova, Maževa in Kopčeva po dva. Nas so gnali v dolino. Rezko sem peljala v vozičku. Bilo mi je vseeno, kaj bo z menoj. Moške so nam pobrali, za kaj se bomo potem brigali. Peljali so nas v Šentvid zapret, potem pa so nas nagnali domov. Nismo imeli nič, ne za obleč ne za v usta. Potem sem bila tri leta na Rudnem. Dve kravi smo dobili nazaj in konja.
Kako je sedaj, bi radi vedeli. Zdaj nekaj pospravljajo okrog stare cerkve in njenih ostankov. Najlepši kraj je to, kar jih je v Dražgošah, pa čeprav smo morali v breg. Tu je tak razgled. Naša mama so vedno rekli:
Tukaj je najlepše. Pa smo šli gor bolj naravnost, nazaj pa takole čez. Pa za cerkev sem vse malice dajala. Videla sem zidarje, da gredo proti domu ob desetih dopoldne, jaz pa z njive, da sem jim postregla. Takrat sem bila še čila, da me je kar neslo v breg.
Za spomenik vprašujete. Zame je ena figa. Lepega na njem ni nič. Mar bi naredili kapelo tam, kjer ležijo, in napisali imena. Ali pa bi naredili tule spodaj pri pokopališču. Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.

Vsi se umaknite gor na Jelovico, mi pa smo vam pripravljeni s konji voziti …

Janko Pintar, Miklavžev, je imel takrat trinajst let. Vsa družina, starša in osem otrok, se je v noči od nedelje 11. do ponedeljka 12. januarja prebila v visokem snegu na Rovtarico in se tako rešila.
Nemci so najprej odpeljali župnika; učitelj in učiteljica sta odšla sama v Ljubljano. Občina je bila v Selcih in neko dopoldne smo se morali tam popisati vsi iz Dražgoš. Bilo je kot svetopisemski popis prebivalstva. Vsa vas v dolgi vrsti pred občinsko pisarno. Dobili smo živilske karte. Za margarino prej sploh nismo slišali, sladkorja so dali toliko, da sploh nismo vsega vzeli.
Prve partizane sem videl nekega večera že poleti. Pravili so, da so ušli in jih Nemci preganjajo. Da selijo. Samo oče se je pogovarjal z njimi. Kasneje se ne spominjam, da bi se še kaj oglasili, vedeli pa smo, da so nekje zgoraj. Na Mošenjski planini so ubili župana iz Železnikov. Da je vohunil za partizani. Plakat je že napovedoval ustrelitev desetih talcev, če se krivci ne javijo. Ko so ga našli mrtvega, je njegova žena izprosila, naj tega ne naredijo.
Okrog novega leta je bilo na Jelovici že veliko snega, pri nas pa je skopnel. Prvi partizani so prišli v vas na Silvestra zjutraj od Mohorja. Pravili so, da jih je čez dvesto. Okrog smo še ceste popravljali. Nemci so dali denar zanje, tako da sem tudi jaz zaslužil, čeprav sem bil tako mlad. Partizane smo videli po dva, kako so hodili na patrole. Ustavili so se tudi pri nas na cesti, pa smo se pogovarjali. Govorili so v poljanskem narečju. Ljudi je skrbelo, kaj se bo zgodilo z nami. Menda so šli dol povedat dva ali trije županu v Selcih, da so pri nas partizani. Potolažil jih je, naj gredo mirno nazaj: »Če ne boste nič krivi, se ne bo z vami nič naredilo.«

Avtor slike: Foto Vengar

Opis slike: Dražgoše – Kapelica Sv. Lucije s stedencem Foto Vengar

Na prvi miting, ki je bil v prosvetnem domu, iz naše hiše nismo šli. Pikcov oče, moj bodoči tast, pa je bil tam in pravil, kako je bilo. Kar na začetku jim je na glas povedal: »Pamet imejmo! Vi se umaknite na Jelovico, mi pa smo vam pripravljeni voziti s konji hrano in vse drugo, kar potrebujete, da ne bo vas nesrečna.« Bil je odločen in korajžen človek, pa so ga kar obstopili in grdo gledali. Pri priči je vedel, da mora odnehati. Ko sem že pri njem, bi povedal, da je bil kasneje kar 26 mesecev po nemških taboriščih. Nazadnje je bil v Mauthausnu in je od tam že 15. maja leta 1945 peš prirajžal domov.
Drugi miting je bil za svete tri kralje. Umrla je Mihova mama. Prišel je nemški duhovnik iz Škofje Loke, da jo je pokopal. Sin Lenart je naprosil partizane za gospoda. Celo špalir so držali. Potem pa so še nas nagovorili, ki smo se podili tam okrog, da smo šli v sokolski dom. Spominjam se, da je bilo veliko ljudi. Prvič sem slišal partizanske pesmi. Peli so Nabrusimo kose. Govoril je Stane Žagar. Veliko se ne spominjam, kaj je povedal, le to, da hodijo Nemci spodaj s puškami, gor pa si ne upajo. Če pa pridejo, jim bodo že pokazali. Da smo že dva tedna takorekoč v dražgoški republiki. Tisto se mi je prav čudno zdelo, ker sem se prej učil o kraljevini, kaj pa je zdaj s to republiko. Ko sem prišel domov, sem povedal, kaj sem slišal. Ata niso preveč verjeli. Da so Nemci še močni, da so pred Moskvo in ne verjame, da bo kar v nekaj tednih že konec. Hodili so tudi po hišah. Prišla sta dva partizana. Ata so ju vprašal: »Kako bo z vero, ko boste zmagali?« »Vse v redu.« Povedala sta zgodbo, kako je bilo v neki drugi vasi. Tam je partizan pokazal na pobožne podobe in kipe na steni in mu je ušlo: »Ko bomo prišli na oblast, bomo takele podobe pospravili!« Bil je najstrožje kaznovan. Domačini se jim niso pridružili z orožjem. Vem samo za enega, da je nosil puško; ali je bil že prej pri njih ali pa so ga sprejeli, ko so že bili v vasi, pa ne vem.
Ravno tisto noč na petek, preden so začeli z napadom, je zapadlo 30 cm snega. Potem je bilo podobno vse tiste dni, ni bilo pravega vremena. Zlasti v soboto in nedeljo je snežilo, da se ni nič videlo, vmes je pokukalo sonce in takrat so takoj začeli streljati s topovi. Ne vemo, kako so izgledali spopadi. Kadar so tiste dni letele granate, smo bili ali zadaj v kuhinji ali pa v kleti. Partizani so jih čakali v zasedah. Ne verjamem, da bi imeli Nemci toliko mrtvih. Leta 1948 so pisali v nekem koledarju, da jih je bilo 1.200, nato se je ustavilo pri sto. Zares jih je padlo vsaj tistih 26, ki so jih pokopali v Kranju, pa še kakšen. Le zakaj bi se sicer s tako jezo znesli nad vasjo. Granate so sicer letele na vse strani, tudi zažigalne, pa so v naši vasi Pri cerkvi pogorele samo Mihova štala, Tinetova hiša in še dve. Kolikor so pravili, tudi na onem koncu Na pečeh ni veliko zgorelo.
Prvi dan napada v petek je najbolj pokalo zvečer na našem koncu, na zahodu. Tisto jutro so se namreč furmani odpravili v gozd, kjer so jih prestregli Nemci. Pod večer so jih morali peljati proti vasi. Pred njo so jih napadli partizani. Nemci so se umaknili, vozniki pa se prebili do vasi.
Čez dva dni, v nedeljo 11. januarja, so začeli Nemci napadati navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema. Molili smo. V vas so prišli na vzhodnem delu ravno tam, kjer se je najmanj pričakovalo. Najprej so naleteli na prebivalce, ki so se iz naselja Pri pečeh umaknili na Jelenšče in nameravali naslednji dan na Jelovico. Pod noč so nam prišli povedat, da so tam Nemci vse postrelili. Evgen Luznar je ušel izpred pušk pred Šturmovo hišo. Zato smo že v nedeljo zvečer bežali in nismo čakali jutra, kot smo nameravali prej.
Na pečeh so bili Nemci v ponedeljek 12. januarja zjutraj, čez nekaj ur pa že na našem koncu Pri cerkvi. Takoj so jih začeli jemati, moške zaprli čez noč v župnišče v zimsko shrambo in v prosvetni dom, zasliševali, v torek 13. dopoldne izpustili ženske ter tri starejše moške in pastirja, ostalih osemnajst pa pobili in poslopja zažgali, tudi cerkev. Nihče živ ni ostal v vasi. Prebijali smo se proti Bohinju. Življenje smo si reševali in bili pripravljeni na vse. Nismo vedeli, ali bomo prišli skoz. Tisti Na pečeh so se umikali naravnost na Jelovico še pred partizani, mi pa smo šli na Rovtarico, kjer se cesta obrne proti Bohinju. Tam so bile gozdarske koče in smo v njih prespali. Potem pa je šla manjša skupina, naša družina in še nekaj drugih, že v ponedeljek naprej do Podlonka, nekaj večjih družin na bohinjsko stran v Sotesko, drugi pa so ostali, ker so možje tam delali. V sredo so prišli Nemci in streljali v barake in pri tem ranili žensko, ki je kasneje umrla na Golniku. S Prtovča, kamor smo se povzpeli iz Podlonka, smo tisti torek popoldne skozi pretrgane oblake gledali tri dimne stebre, kako so se dvigali nad vasjo izza Novakovega griča. Veter je nosil nad nas saje zgorele slame. Ponoči pa smo v Podlonku opazovali rdeče nebo, odsev gorečih Dražgoš, kot bi bil severni sij. V vasi so nas prijazno sprejeli, čeprav tudi zanje ni bilo varno, saj so razglasili, da bo vsakdo, ki nam bo pomagal, strogo kaznovan, celo s smrtjo. Tisti ponedeljek so bili v Podlonku tudi poljanski partizani, ki so prišli pred nami iz Dražgoš.
Mrtve so pokopali šele čez teden dni. Pravijo, da so bila okostja v prosvetnem domu nametana, kot da so bili najprej pobiti, nato pa je zagorelo, v župnišču pa so bila skrčena, kot da so jih zažgali žive. Prišli so iz Selc, med njimi je bil tudi grobar. Pobrali so njihove ostanke, tudi padle partizane pri stebru tovorne žičnice, izkopali grob na pokopališču, kjer stoji njihov nagrobnik. Nekaj partizanov so pokopali na Jelenščah in Na pečeh.
Cerkev je znotraj ostala. Zažgali so v zakristiji, ki je bila v pritličju zvonika. Zvoniti se je dalo le tako, da si šel po stopnicah nadnjo. Ogenj se je razširil na prižnico, ki je zgorela, v ladji pa niso zažgali.
Tako se je dalo čez nekaj tednov rešiti oltarje, orgle, križev pot in dva zvona. Oltarji so v loškem muzeju, vendar niso popolni, saj so Nemci precej lesenih kipcev odnesli, orgle so v cerkvi v Železnikih. Požgane hiše so zminirali čez dober mesec. Prava minerska skupina. Šli so od hiše do hiše. Cerkev je prišla zadnja na vrsto. Upali smo, da bo vsaj njej prihranjeno.
Mama je doma z Jamnika, zato smo čez mesec dni odšli tja. Šest otrok nas je bilo, šest lačnih ust, ravno toliko, kolikor jih imam jaz. Zato smo šli starejši trije služit. Mene so poslali v Podnart za pastirja, sestri pa sta šli za pestrni v Zapuže in Vošče. Ata so leta 1942 za tri mesece zaprli v Begunje, tako kot druge domačine. Februarja 1944 so požgali še Jamnik in smo bili tako že drugič ob vse, samo krava nam je ostala. Prišli smo na Rudno, kjer smo ostali do konca vojne. Ata je delal kakšne koše, da se je preživelo. Rekli so: »Samo da bo mir, da človek ne bo živel v strahu, kaj bo priletelo.« Nazaj v vas smo prišli leta 1946. Vse je bilo požgano in porušeno.
Zanima vas, kako je bilo s cerkvijo. O tem je precej napisanega. Po vojni so za nas postavili barake in polovico ene od njih smo spremenili v kapelo. Ko so v Vzajemni zavarovalnici na Miklošičevi cesti v Ljubljani izpraznili kapelo, v kateri so bile pred vojno zgodnje maše za planince, sta Jakob Šolar in Maks Miklavčič uredila, da smo dobili oltarje in klopi. Od tam smo pripeljali tudi kipe Marije, Florjana in Bernarda, ki jih imamo zdaj v dvorani v novi cerkvi. Vem le toliko, da je bila vas obnovljena, potem smo leta 1960 hoteli še pravo cerkev. Ko smo pobirali podpise, ni bil nihče proti. Drugače pa je bilo z oblastjo v Železnikih. Cerkev jim ni bila všeč, čeprav je bila ravno tako uničena in bi bilo prav, da bi jo postavili nazaj. Župan, zdi se mi, da je bil Golja, je rekel: »Kaj bi imeli raje, cesto ali cerkev?« Pribil je: »Če boste cerkev zidali, ceste ne bo!« Župniku smo dali denar, potem pa so pri Urbanu miličniki popisovali, koliko je kdo dal. Načrti so bili narejeni, župnik je bil toliko previden, da je napisal, da gre za posojilo. Cerkveni denar bi kar pobrali, izposojenega pa niso mogli. Šli smo tudi v Ljubljano. Prej se jim je zdelo nezaslišano, da bi partizanska vas dobila cerkev nazaj. Pa smo jim kazali slike: Glejte, takole cerkev smo imeli, zdaj pa da je ne bi smeli imeti spet. Šele leta 1965 so odnehali. Ko se je enkrat začelo zares, ni bilo težav. Moja žena je zastonj kuhala delavcem skoraj celo leto, tri obede na dan. Zaslužili so, saj so bili res pridni.
Kako gledam na vsakoletno proslavo! Ljudje razumejo dogodke med vojno, da je moralo tako biti, na proslavo pa gledajo različno. V senci je ostajala maša za padle in pobite. Tako je niso nikoli napovedali, ni bila vključena v program, prvič šele pred nekaj leti. Spomenik so postavili ravno tam, kjer smo hoteli imeti cerkev, pa so takrat rekli, da je to zaščiteno obdelovalno zemljišče. No, zdi se mi, da jo imamo zdaj na pravem kraju.
Kaj bi rekel za današnji čas. V hudem, ne samo po vojni, tudi ko smo se lotili cerkve, je vas složno delovala. Zdaj pa se včasih nekam kislo držimo, čeprav imamo vsi lepe hiše in nam nič ne manjka. Stiska ljudi druži, bogastvo pa razdvaja.

Vsega je kriv selški župan

Takrat je bila Rezka Šmid, Urbanova, stara eno leto, ko je izgubila očeta. Mama jo je peljala v vozičku navzdol proti Rudnemu v torek 13. januarja in se ozirala na gorečo vas, ne da bi vedela, da v eni od hiš zraven cerkve gori tudi njen ustreljeni mož.
Prav je bilo, da so se uprli. Če se jim ne bi nobeden postavil v bran, bi vse preselili. Kriv je bil selški župan, ki je v začetku decembra podpisal za tiste pobite v Rovtu. Moral je izbrati vas, ki bo žrtvovana, Lenart ali Dražgoše. Podpisal je. Da pa je kril sebe, je tistima dvema ali trem Dražgošanom, ki so ga prišli vprašat, kaj naj naredijo, rekel: »Nič se vam ne bo zgodilo.« Ko bi jim vsaj rekel: »Rešujte se po svojih močeh!« Pa se je bal, da bo pri Nemcih senca padla tudi nanj. Ti ljudje pa so bili tako nedolžni. Oče je prišel z Jelovice, hotel je biti doma. Ti ljudje niso bili nič krivi, kriv je bil tisti, ki je podpisal smrtno obsodbo za našo vas. Izdajalec je bil, pa hotel delati na obe strani. Imel je maln, pa žago, pa platno in škarje. Kaj potem, če so ga ubili. Mama in Kovačeva Neža sta očeta prosili, naj gre. Časa je bilo dovolj. Nemci so prišli v vas šele v ponedeljek. Res je bilo snega čez meter, pa bi se vseeno dalo priti na varno.

S tem so pokazali, da Slovenec ne misli poklekniti pred kljukastim križem

Marija Jelenc, Dobretova, je tudi izgubila moža. Ena zadnjih v vasi je, ki še zna oblikovati in peči dražgoške kruhke.
Nobeden jih ni silil, naj gredo poslušat. Rekli so, da bo miting, pa so šli. Miklavžov Janko govori drugače. On je proti, vem da je. Jaz pa pravim za te partizane, da je prav, da so bili pri nas. Domač človek ni smel priti v vas, da bi se najedel. Saj se je boril za svobodo. Ne zdi se vam prav, da niso šli že takoj na začetku na Goro. S tem so pokazali, da Slovenec ne misli poklekniti pred kljukastim križem in da se tudi ne bo pustil pohoditi od nemškega škornja. Ne in ne! Nemec pa je vedel, zakaj se je Slovenec uprl in zato pokazal tako krutost, ker je mislil, da se nobeden ne bo upal upreti. Ljudje so sicer brali in slišali, kako se obnašajo Nemci, čisto zares pa niso mislili, da je tako nevarno. Mislili smo, saj nismo nič krivi. Šimnova mati, ki so ji pobili tri, je rekla: »Če bi imeli vsak enega Nemca na vesti, pa bi bežali.«
K sosedu smo šli v klet, ker je bila tale hiša malo bolj zaščitena. Ko je bilo v ponedeljek streljanja konec, sem rekla možu: »Pojdi po butaro, da bomo zakurili peč, ko je tako mraz.« Pa je šel in ga ni bilo nikjer več. Pravili so, da so bili blizu Nemci. Ko se je prikazal na pragu, so mu pomignili in je šel z njimi. Potem je še stric šel ven, so pa še njega. Teta, ki je imela požgano zraven cerkve, je šla gor, da bi dala jesti živini, pa so obdržali še njo in še eno žensko. Imeli so jih v kuhinji v župnišču. Šimnovega očeta so izpustili, pa mojega strica in še enega fanta, ki je služil za pastirja. Pa tudi tisti ženski so izpustili, prej kot so odgnali nas. Ko smo prišli na Rudno, sta bili že tam.
Ko smo šli dol skozi, ko so nas gnali v Rudno, ravno Šimnova mama je šla pred menoj, smo srečali selškega župana, ko je šel gor. Rekla mu je: »Pohitite, naše imajo zaprte!« Odgovoril je: »Kjer se strelja, se ne rešuje.« Bil je zelo priljubljen med ljudmi, ker je bil lesni trgovec in je kupoval les. Strašno so ga imeli radi. Potem pa takole govori. Zdaj vemo, da je bilo že prepozno. Takrat je že gorela cerkev in vse okoli, takrat so bili že mrtvi. Šli smo z živino in vozmi, naloženimi z našim imetjem. Z našega voza sem vzela svoje in nekaj moževih oblek, zavezala rjuho in vse nesla v Šentvid. Tam smo bili sedem tednov.
Potem smo bili v Železnikih. Bratu sem rekla: »Kam boš šel?« »K Nemcem pa ne!« Marca 1943 je odšel v Podlonk, kjer je dobil zvezo za v partizane. Za veliko noč sem mu nesla kolač pa pirhe gor sredi Ratitovca. Otroček je bil še majhen in ga je varovala teta. Pa mi je rekel: »Snoči smo zmolili tri roženkrance.« No, vidite, in kaj mi bo kdo pravil, da so se borili za komunizem. Pa čeprav, ali nam je bilo kaj hudega pod to oblastjo. Tako smo živeli, kot nikoli prej. Prej si šel na Jelovico tja do Rovtarice, tri ure daleč. V ponedeljek si šel, nesel hleb kruhka, malo krompirja in koruzno moko, pa do sobote drva sekat. Še v temi smo morali delati. V jeseni pa je bila plača, s katero se ni dalo ne živeti in ne umreti.

Epilog

Predstavljajmo si Dražgoše v času obletnega praznovanja. Nekaj tega nam vedno pokaže televizija. Športna tekmovanja, pohodi planincev, gasilske godbe, osiveli komandanti in njihovi vojaki, politična elita, slavnostni govorniki. Kolikor smo vpraševali domačine, to ni njihov praznik in ne pravi kraj. Zanje je resnični spomin na mrtve pri maši in njihovo zadnje bivališče na starem pokopališču. Ob šestih zjutraj se že zberejo v cerkvi. Pohodniki se takrat šele odpravljajo na pot. Žene, ki so jim pobili može, so vdove že celo večnost. Malka je lani umrla. Svojega je objokovala pol stoletja in še malo čez. Na tisto je bila vseeno ponosna, da je prišel Tito in mu je postregla v svoji gostilni. Po stenah so fotografije in na eni od njih je tudi ona in sijoči maršal. Rezka se peha na vseh koncih, a sama komaj opravi na njivah in travnikih, pa še gostilna. Očeta ni poznala, na mamo je bila zelo navezana. Dobretova Marije je povedala svoje pred nekaj meseci, žal nam je, da je nismo dobili prej. Kar je govorila zdaj, ne morejo biti misli, ki bi se izvirno porodile v njeni glavi. Ko pripoveduje svojo zgodbo, je to jezik, ki ga govorita Janko in Malka, jasen in klen. Ko pa začne z ocenami, postane gladek, naučen, posejan s tujo pametjo.

Avtor slike: Foto Mesesnel

Opis slike: Dražgoše 1940 – Detajl Foto Mesesnel

Spomenik pod vasjo zaradi svoje velikosti in betonskega ogrodja deluje v skladni krajini kot tujek, da ne govorimo o umetniški vrednosti likovne obdelave, pri čemer mislimo na mozaike in kipe. Hiše domačinov so kot nove, čeprav so jih ponovno gradili pred 50 leti. Sicer utrujeno jesensko sonce se živo odbija od njihovih sten. Ko loviš vas v fotoaparat, ostaja drugo v senci. Njive, na katerih je na starih slikah rasla pšenica, so se umaknile travnikom. Hladna jesenska sobota je in nihče se ne sprehaja. Okrog domačij vidiš moške, ki nekaj delajo, popravljajo, čistijo. Ženske so v hiši, otrok ni na spregled. Dolgo ne bo več treba čakati na sneg.