Avtor: Iva Srebotnjak

Kaj je prav za prav enciklopedija? Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot knjižno delo, ki daje zaokrožen pregled vse človeške vednosti. Od Enciklopedije Slovenije, ki je nacionalna enciklopedija, smemo torej pričakovati, da nam bo dala celosten pregled človeške vednosti o našem narodu, o vsem, kar zadeva njegovo bit, da bo prikazala, kako je naš narod gojil in razvijal skozi stoletja svoje naravne danosti. Naj bi bila torej kar najbolj zvesta in jasna podoba naše kulture. Nepristransko naj bi prikazala dogodke in ljudi, ki so pomembno vplivali na naš razvoj, in nam podala strnjen in kar natančen in realen prikaz našega duhovnega, gospodarskega, družbenega in političnega življenja.


Zanima me, v kolikšni meri je prva slovenska enciklopedija dosegla ta smoter. Sezimo kar po zadnjem zvezku in začnimo listati po njem. Enciklopedija nam veliko pove že s samim izborom gesel, saj je izbor že ocena v zametku. Obrnemo nekaj listov in že nas prevzame vtis, da listamo po nekakšnem partizanskem zborniku. Naj navedemo nekaj gesel:
Partizan
Partizanski znaki
Partizanska bolnišnica
Partizanska delavnica
Partizanska farmacija
Partizanska grafika
Partizanska knjiga
Partizanska plačilna sredstva
Partizanska veterina
Partizanska vojaška saniteta
Partizanske ciklostilne tehnike
Partizanske čete
Partizanske tiskarne
Partizanski dnevnik
Partizanski odredi
Partizanski pevski zbor
Partizanski Toti list
Partizanski zakon
Partizanski zdravstveni vestnik
Partizansko civilno zdravstvo
Partizansko gospodarstvo
Partizansko lutkovno gledališče
Partizansko novinarstvo
Partizansko vojskovanje
Partizansko zdravstvo
Partizansko zobozdravništvo
Predobro poznamo to bleščečo kuliserijo, čudimo se le, da je dogodki zadnjih let niso omajali in ne zrušili. Ali ne bi bil čas, da stopimo v zakulisje in prinesemo na svetlo tudi tisto, kar se tam trdovratno skriva. Nastala bi nova gesla, recimo: Partizansko sodišče, Prisilna mobilizacija, Partizanski terenci, Partizanski likvidatorji, Partizanstvo in KPJ itd.
Druga gesla trdno podpirajo to kuliserijo, npr.: Organizacija organov za NZ, ki naj bi po letu 45 varovala predvsem pridobitve NOB, ljudi in premoženje. Mogoče bi smeli sedaj kaj povedati o tem tudi svojci domobrancev, zaporniki, preganjanci, razlaščeni kmetje in posestniki. O partizanstvu, prikazanem v luči, ki je bila 45 let zapovedana, govore tudi druga gesla in to za vsako pokrajino posebej. Celo imena krajev so izbrana kot gesla po dogodkih, ki so jih tako ali drugače zaznamovali partizani: Oblakov vrh, Otlica. Mogoče bi bilo le prav povedati, da je Otlica znana tudi kot rojstni kraj slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil po vojni ustreljen kot izdajalec samo zato, ker ni mogel in ni hotel sprejeti komunistične ideologije. Vmes pa kar mrgoli imen partizanskih junakov, samo med partizani so bili narodni heroji. Prav je, da priznamo junaštvo, da upoštevamo žrtve za domovino. Vendar bi morali imeti vsaj danes skupno merilo za taka priznanja. Glede takega merila se mnenja zelo razhajajo. Nekateri še vedno priznavajo kot junake le tiste, ki so padli ali pa so se samo izkazali v boju na strani, ki je zmagala z orožjem. Frankl, znani sodobni psiholog in psihiater pa pravi, da je bistvo žrtve prav v tem, da – v tem svetu uspeha – z njo na videz nič ne dosežemo. Ker gre za enciklopedijo vsega slovenskega naroda, bi bilo prav in pošteno o tem razmisliti in upoštevati tudi to drugo mnenje. Enciklopedija prinaša med biografskimi gesli tudi ime tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ne da bi omenila, da je v intervjuju z Edvardom Kocbekom, objavljenem v Zalivu, odprl vprašanje o množičnih pobojih domobrancev in tako prvi javno odkril to največjo slovensko tragedijo.
Če bodo morali današnji šolarji sprejemati prav tako enostransko in lažno podobo naše preteklosti, kot so jo sprejemali otroci v dobi komunizma, kaj pomenita potem osamosvojitev in demokratizacija? Če gredo ti procesi mimo velikih moralnih vrednot, če se omejujejo le na gospodarske spremembe, niso več to. So le preimenovanje stare ideologije, ki ni branila vseh usod, pač pa le tiste, ki so ji ustrezale, in je vse dogajanje prilagajala svoji potrebi po absolutni oblasti nad ljudmi. Tako naziranje je javno izraženo tudi v uvodu, ki ga je J. Vidmar napisal Enciklopediji Slovenije.

Vse v nji naj bi bilo zaznamovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma, ki naj bi se ravno v tej publikaciji na žalost skorja prvič pri nas uveljavil v zasnovi obsežnega in izredno pomembnega informativnega dela. Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli … Taka enciklopedija ne bi bila samo bogat vir informacij, marveč bi bila tudi dragocena vzgojna knjiga, ki bi lahko bistveno prispevala k bodoči podobi razvitega in prebujenega slovenskega človeka.
Razumljivo je, da informacije, ki imajo tak »vzgojni« cilj, ne morejo biti niti objektivne niti nepristranske.
Ni kaj dodati: »Cezarjev« duh je ostal živ. Veje iz Slovenske enciklopedije, v kateri sta, kot pravi uvod uredništva iz leta 1987, s posebno skrbjo obdelana narodnoosvobodilni boj in delavsko gibanje. V istem uvodu beremo: »Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med drugo svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej.« Mnoga imena slovenskih političnih izseljencev iz leta 1945, ki so se v tujini ne le ohranili, ampak so tudi obogatili slovenski jezik in kulturo, so izpuščena, ker so po sodbi zmagovalcev iz leta 1945 še vedno imena izdajalcev!
Ob koncu se vprašamo: mar se ni Enciklopedija Slovenije, ki naj bi bila eden najvišjih kulturnih dosežkov našega časa, s pristransko sodbo o našem narodu pregrešila zoper najvišjo vrednoto sleherne kulture, zoper Resnico? Ali more danes taka enciklopedija predstavljati slovenski narod?