Avtor: Metod Pirih

Midland, 11. 9. 1994
Romanje ima v duhovnem življenju pomembno mesto. Morda smo danes že izgubili izpred oči njegov pomen. Nikakor pa ne bi bilo prav, da bi mi, ki smo priromali sem v Midland, pozabili in izgubili izpred oči bistvene sestavine romanja.
Romanje je dejanje vere. Kristjani smo na tem svetu popotniki. Na njem nimamo stalnega bivališča, nekoč ga bo treba zapustiti. Sicer verujemo, da ga bomo zagledali v večnosti neokrnjenega, lepšega, očiščenega vsega zla in nepopolnosti. Romanje nas opominja, da smo na poti in ima naše življenje cilj, združenje z neskončno usmiljenim in ljubečim Bogom. Božje potništvo je povezano z žrtvijo in odpovedjo. Zlasti nekoč, ko so ljudje romali peš, lačni ali ob pičli hrani, izpostavljeni nevarnostim, mrazu in zimi, je bilo to zelo vidno. Tudi danes boste videli doma mlade, družine, pa tudi že starejše, ki romajo peš na Brezje, Sv. Goro, Ptujsko Goro ali v kakšno drugo Marijino svetišče. Mnogi hodijo celo noč, med potjo molijo. Res je marsikdaj težko, a si zavestno naložijo kako težavo, da bi se na ta način očiščevali svojih napak in grehov.
Predvsem je romanje že od nekdaj dejanje sprave. Ta se povezuje s spokornostjo. Verni vseh časov so čutili, da sta njihov greh in krivda načela zvezo z Bogom. Da bi dokazali, da želijo to zvezo z Bogom obnoviti, so si nadeli pokoro, povezano že s težavno potjo, kakor da bi želeli reči: »Gospod, res smo grešili, a da se želimo vrniti k tebi, ti dokažemo tudi s tem, da prevzemamo pokoro. Prosimo, odpusti nam.« Svojo spravo z Bogom so potrdili tudi v zakramentu svete spovedi. Na božjepotnih krajih v Sloveniji vedno znova občudujem čudoviti pojav, ko romarji drug za drugim poklekajo v spovednico in se v zakramentu sprave srečujejo s svojim Bogom na najbolj oseben način.
Vemo, da so verniki prvotno romali na kraje, ki jih je posvetil naš Gospod Jezus Kristus s svojimi koraki, v Sveto deželo, zlasti na kraje, povezane z njegovim trpljenjem in smrtjo. Takoj zatem pa so začeli kristjani romati na grobove mučencev. Kakor so mučenci ostali v najtežjih trenutkih zvesti svoji veri, tako so prosili romarji, da bi tudi sami ostali zvesti veri.
Drage rojakinje in rojaki, dragi bratje in sestre! Ali niso mnoge povedane stvari o romanju podobne tudi našemu današnjemu romanju?
Priromali smo na grobove, na kraj kanadskih mučencev. Brez dvoma pa smemo reči, da imamo tudi Slovenci svoje mučence. Res je, da danes ne romamo na kraje v Sloveniji, kjer so njihovi grobovi, ki so jih njihovi mučitelji do nedavnega zakrivali. Toda v duhu romamo na tiste temne kraje, kjer se je prelivala kri naših bratov kristjanov in Slovencev. Cerkev sicer še ni uradno priznala njihovega mučeništva, toda mi se jim že lahko priporočamo in se po njih tudi zgledujemo. V primeru Lojzeta Grozdeta pa nam Cerkev celo priporoča, da molimo k njemu in ga poprosimo milosti, saj se je že začel uradni postopek za njegovo razglasitev za mučenca. Mučenci so naši priprošnjiki. Prosimo jih, naj nam pomagajo ohraniti vero, za katero so umrli. Naj nam oni, ki so Bogu ostali zvesti v trpljenju, pomagajo, da bomo tudi mi ostali zvesti v težavah življenja. Naj oni, ki so umrli iz ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve, naši mladini in našemu narodu doma in po svetu izprosijo zvestobo Kristusu in Cerkvi.
Mučenci so tudi naši vzorniki. Ko bo Cerkev priznala slovenske mučence, ki so umrli med komunistično revolucijo na tako različnih krajih, bo izrecno naglasila, da so mučenci tisti, ki so umrli za vero iz ljubezni do Kristusa in Cerkve. Prepričan sem, da je mnogo takih. Kakšno krivdo je imel otrok, ki je umrl, ker je bil sin zavednega kristjana? Kakšno družinski oče, ki je skrbel za svojo družino, mogoče bil mežnar ali ključar pri sosednji cerkvi? Kakšno mladenič, ki je mirno hodil v gimnazijo in se vračal od spovedi in maše na prvi petek?
Toda še eno stvar nas učijo mučenci: odpuščanja. Pričevanja iz povojnih množičnih pobojev doma govorijo, da so mnogi umirali z molitvijo na ustnicah in z besedami, ki jih je izrekal Kristus, Kralj mučencev na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kot verniki ne bomo nikogar sodili, nikogar zapirali, nikogar morili. Država naj sama obsodi ta dejanja.
Romanje je dejanje sprave. Kot kristjani smo prvi dolžni in seveda tudi prvi pripravljeni podati roko sprave vsakomur, tudi tistemu, ki nam je storil krivico. Prepričani smo namreč, da odpuščanje prinaša v naše srce mir. Kdor ne odpušča, ta trpi. Sovraštvo razjeda njegovo srce, da otopi in ni več odprto za Boga. Kristjani, ki ob vsaki spovedi občutimo, kako odrešujoče je, ko nam Bog odpusti grehe, bomo zato tudi odpuščali svojim bližnjim. Seveda pa pri tem odpuščanju ne bomo zamegljevali resnice. Cerkev se v vsej zgodovini spominja svojih mučencev in jih ne pozabi, ker so za vse rodove zgled zvestobe Kristusu in dokaz, kaj more šibki človek, ko je povezan z njim.
Kristus v evangeliju sprašuje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« in nato doda še pomembnejše vprašanje: »Kaj pa vi pravite?« Podobno vprašanje zastavlja tudi nam. Kaj vam jaz pomenim v življenju? Kaj ste pripravljeni zame tvegati, kaj žrtvovati? Ko smo danes zbrani tu in smo v duhu poromali na grobove naših mučencev, smo videli, da so oni Kristusu s svojim življenjem odgovorili: Gospod, ti si naše vse. Tebi smo pripravljeni žrtvovati največ, pripravljeni smo ti darovati svoja življenja. Naše romanje bo neplodno, če ne bi danes še zavestneje sklenili, da bomo za vero molili in se zanjo trudili. Izdali bi pričevanje naših mučencev, če ne bi sklenili, da bomo poglobili svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi in obljubili, da bomo zvesti Kristusu tudi takrat, ko bomo v težavah in trpljenju.