Avtor: Anica Kralj

Prvič sem slišala ime Bare Remec v družbi Toneta in Mare Kraljeve. Morda je bilo leta 1938. Brali smo poročilo o razstavi v Ljubljani. Pod sliko, ki je predstavljala vazo z rožami, je bilo njeno ime. Zaslutila sem, da je slikarica iz nam znane družine in sem se zanimala za sodbo o njenih delih. »Med ženskami,« je rekel Tone, »je gotovo najmočnejša, najbolj samostojna in svobodna.«
Preteklo je nekaj let, vojna nas je razmetala po svetu. Nekega nedeljskega jutra v Rimu me je blizu Via dei Colli spremljevalec opozoril: »Vidiš, to je pa Bara Remec!« Malo zmedena sem obstala pred njo, ker nisem mogla nenadoma spraviti v eno svojo Baro, kakor sem jo videla v mislih, s to drobno, plavolaso osebico, ki mi je smehljaje stisnila roko. Spregovorili sva le nekaj nepomembnih besed.
Buenos Aires. Že prve dni sem jo srečala na Retiru. Potem sva se večkrat videli, izmenjali nekaj obiskov in se v zadnjih letih pobliže spoznali.
Tako sem v jesenskem jutru potrkala na njena vrata na calle Juncal. Vedela sem, da jo bom tedaj našla, ker sem jo ob taki uri že večkrat obiskala.
Pospravljala je.
»Dobro jutro, kar naprej; sedite in, prosim, dovolite mi, da pospravim do konca. To je moj del hišnega dela, popoldan je pa ves moj.«
Že večkrat sem tako čakala, da je naredila red jutranjemu neredu, malo v sobi, nato v kuhinji. Tisti dan mi je to čakanje prav prišlo, ker je moj obisk imel poseben namen.
Medtem ko je hitela, sem ogledovala sobo. Ni ga človeka, ki bi dal svojemu stanovanju tako viden pečat, kot ga dajo slikarji.
Slike. Iz njih lahko zaslutiš slikarjevo osebnost, njegovo notranje doživljanje, njegova potovanja in dogodke, ki so ga prevzeli. Pred menoj visi motiv iz Bagnola v toplih sončnih barvah, Bagnoli, kakor ga je Bara videla in doživela. Na desni steni velika slika kopajočih se deklet, v rdečih kopalnih oblekah. Na peščenih tleh sedijo, sonce žge: lenobno razpoloženje na poletni obali.
Blizu okna visi novost, ustvarjena v minulem poletju v Barilochah. Predstavlja Capillo, skupino gora v ozadju; v ospredju jezero, nad celo pokrajino pa rahel obris obraza, kakor bi vstajal iz temnega jezera Nahuel Huapi in zavladal nad vsem. Stala sem pred sliko.
»Ali vam je všeč?« me je vprašala in izginila v kuhinjo.
Medtem ko je pripravljala kavo, je rekla: »Nekdo mi je dejal: Pri nas so bile vodne vile že bolj nežnega obraza!
To pove, se nasmehne, pa ne kakor bi koga obsodila; le ugotavlja.
Na oknu se ob zunanjem okviru vije bršljan, ki je s svojim zelenjem premagal puščobni vtis nasprotne sive stene.
Med oknom in vrati v kotu stoji visoka, ozka omarica, sestavljena iz zabojčkov, prevlečenih v siv papir. Vse mogoče stvari so v omarici.
»Gotovo ste tudi to sami naredil.«
»Seveda,« se zasmeje, »iz zabojev za pomaranče.«
Poleg mize pokriva skrinjo preproga, delo indijanskih potomcev s severa, na njej pa Barini keramični izdelki: svetilka v obliki hišice, ženska figura, pisan pladenj, poln pomaranč in jabolk, nizka vaza z jesenskim rumenkastim listjem in vršički igličastih vejic.
Miza je pogrnjena s prtom z domačimi motivi v narodnih barvah. Tudi sladkornico in skodelico iz keramike je Bara okrasila s temi motivi. Povsod in vse samo njena misel in njene roke.
Prinesla je toplo kavo in prisedla.
»Bara, ali bi mi odgovorili na nekatera vprašanja, ki me predvsem kot žensko zanimajo?«
»Intervju?« je vprašala.
»Nekoč ste dejali, da za umetniškega ustvarjalca ni važno, ali je ženska ali moški, in da vi pri svojem delu niste nikdar pomislili na to. Ker me prav to vprašanje zanima in ker nisem istega mnenja, bi vas rada marsikaj vprašala.
Obema je bilo nerodno, posebno meni. Intervju se mi zdi nekaj nevljudnega, nesramnega, kakor bi skozi ključavnico gledala v tujo sobo.

Opis slike: Buenos Aires, december 1972 – Vabilo na razstavo

»Treba je začeti z rojstvom, kaj?« je vprašala.
»Moja mati še danes trdi, da sem rojena meseca februarja, a v krstnih listinah je napisan januar – jaz, jasno, o tem nič ne vem,« se je smehljala.
»Dober začetek za roman! Ker se že tega ne spominjate, se pa gotovo spomnite, kdaj ste začeli kazati nagnjenje do ustvarjanja.«
»Nikoli nisem o tem premišljevala,« je rekla. »Morda že v otroški dobi. Punčke me niso dosti zanimale, rada sem jih imela le zato, da sem jim šivala oblekice, zlasti narodne noše. Druga stvar,« obraz ji oživi v spominih, »ko smo letovali na Homcu, je bila moja najljubša zabava delati grobove, katerim sem sama rezljala križe.«
Ko je bila stara eno leto, je močno obolela. Bolezen se ji je tako poostrila, da so zdravniki že opustili skrb zanjo in dovolili, da so ji dali jesti vse od kraja. Povedali so ji kasneje, da je oče tedaj rekel: »Dajte ji piškotov in vse, kar želi, saj tako nič več ne pomaga! «
Istočasno sva pogledali v piškote pred seboj na mizi in se nasmehnili.
»V šolo sem rada hodila samo zaradi risanja, mi je pripovedovala, »vse drugo me ni veliko zanimalo. V Lichtenthurnovem zavodu sem imela v risanju prve uspehe. Zaradi njih so mi učiteljice pri drugih predmetih marsikaj spregledale, tako da mi je bilo včasih kar nerodno.
Pozneje sta bila moja profesorja Šubic in Šantel. Oba sta me v šoli ščitila. Šubic me je silil, naj grem v Prago. V teh letih sem bila srečna, ker sem lahko risala deset ur na dan, kar mi še danes prav pride. Doma so se iz mene norčevali, le mama me je močno podpirala in verjela v moje sposobnosti. Gostom me je vedno predstavljala: To je pa naša umetnica! Meni se je zdelo to povsem naravno, saj nisem nikdar dvomila, da bom uspela.
Spominja se, da je komaj štirinajstletna narisala v »naturalističnem« slogu Šmarno goro; risbo so izdali v Ljubljani kot barvno razglednico.
»Poleg šole sem hodila še k Šantlu in njegovi sestri Henriki. Hotela sem hitro vse znati in pri teh dveh sem se zelo veliko naučila. «
Pripoveduje mi, kako je v tistem času že skušala praktično uporabljati umetniške estetske oblike, zato jo je oče sprva hotel dati na višjo obrtno šolo v Prago. Toda ona si je želela na slikarsko akademijo. To njeno željo je podprl prof. Kambič, ki jo je prepričal, da je odšla v Zagreb in tam dovršila štiri leta slikarske akademije. Oče je bil odločitve vesel in ji ponudil za študij vso potrebno oporo.
Ko mi je to pripovedovala, se ji je obraz zresnil. Spomini na ta leta živahnega dela morajo biti v njej zelo močni.
»V tistih letih je bil na akademiji za rektorja Meštrović, za prorektorja pa dr. Branko Šenoa. Moji učitelji so bili impresionist francoske šole prof. Becić, slikar prof. Mujadjić in prof. Vanka.«
»Becić,« mi pripoveduje, »je bil zelo pozoren na moja dela. Bil je to umetnik široke svobode v likovnem ustvarjanju. Živel je samo za umetnost. Pri njem sem se naučila prezirati vse, kar bi spominjalo na obrt. Ker je v meni videl samo slikarico, mi je ob slovesu iz akademije resno rekel: »Bara, nemojte se ženit.« Tudi drugi učitelji so mi to priporočali. Lahko si mislite, da so prišli trenutki, ko ni bilo lahko slediti takim nasvetom. V meni je nastal boj. Takrat je bilo hudo – a danes mi ni žal!«
Medtem ko je pripovedovala, se je njen obraz spremenil. Poteze, ki so na bledem obrazu sicer mirne, so se poostrile, zmanjšale, obraz je postal čudovito živ, nekako tako kakor portret, ko gledaš skozi ozko odprtino samo obraz. Oči so dobile poseben blesk. Gledala je nepremično v cvet, ki ga je nevede vrtela med tankimi, finimi prsti.
»Umetnica! Ali mislite, da sem umetnica? Jaz mislim, da sem le slikarica. Če sem umetnica, se bo videlo šele v bodoče.
»Poznam študentko iz Zagreba, ki je bila vaša učenka na gimnaziji. Ali ste dolgo učili v Zagrebu?«
Pove, da samo dve leti. V službo je šla samo zato, da dokaže, da se lahko sama preživlja. Včasih se je namreč brat iz nje norčeval, češ da ni zmožna sama zase skrbeti.
»Pozneje sem poučevala dve leti v Ljubljani na uršulinski gimnaziji. Veliko nisem zaslužila s tem delom. Živela sem doma in v tem času sem z očetom potovala v Italijo in dvakrat v Prago.«

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Športnice Bara Remec

»Kakšno je bilo Vaše življenje v Ljubljani; mislim, zunaj dela? Ali ste se veliko družili z drugimi umetniki?«
»Ne, sploh nič!« živo odgovori. »Bila sem daleč od njih, morda tudi zaradi različnega mišljenja. V Ljubljani, saj ste na obiskih gotovo sami opazili, smo bili v tem oziru strogo ločeni. V prostih dneh sem z domačimi veliko hodila na planine. In še nekaj! Nekaj let sem se učila violino. Mislim, da sem za ta študij imela dovolj dober posluh, a ne dovolj vztrajnosti. Večkrat si želim še igrati in brž ko si bom mogla kupiti violino, bom to storila. Se čudite, kaj?«
Prej mi tega nikoli ni povedala. Zato je videla začudenje v mojih očeh. Poznanje dveh umetnosti, zvoka in barve, je vsekakor veliko bogastvo. Gotovo je nekaj melodij prenesla v barve svojih slik.
»Kaj pa literatura?« sem vprašala. »Ste kdaj pisali? Mnogo brali?«
»Pisala? Še osebna pisma težko pišem. Le včasih napišem kratke misli, a to samo zase. Prejšnja leta,« je nadaljevala, »sem precej brala, zadnja skoraj nič, posebno ne romanov. Zanimajo me druge knjige, take, ki so mi bliže. Recimo,« stopi v sobo in mi prinese debelo knjigo o Picassu, »to! Gotovo bi tudi vas zanimala.«
Nekoliko prelistam, se ustavim ob prečudnih slikah, Bara me gleda in se smeje.
»Tako je on videl stvari,« reče, kakor bi ga opravičevala, »tako se je spreminjal, rastel in popravljal. To niso realne slike, to so njegove misli. Ali se vam ne zdi, da bi veliko takih obrazov s še več kot dvema nosovoma ali z različnimi očmi narisal, če bi človek svoje bliskovite misli in fantazije mogel ujeti in združiti v eno sliko. To so le njegove misli v slikah!
Za hip mi je prišlo na pamet, kakšne nemogoče stvari nudi človeku fantazija, ko ji pustiš svobodo: Kakor bi se neka blazna podzavestna sila zbudila v dnu človeka!
Rada bi jo še poslušala in spraševala, a videla sem, da je pogledala na uro.
»Greste z menoj?« je vprašala. »Če imate čas, vam pokažem svoj novi atelje.
Med potjo mi je pripovedovala, kako je razstavljala najprej v Zagrebu s šolo. Malo pred vojno v Ljubljani sama in kasneje s Trnkoczijevo. O svojem uspehu na teh razstavah noče govoriti. Pozneje sem iz kritik zvedela, da jo je na odprtju prve razstave mojster Vavpotič pozdravil z naravnost pesniškim zanosom. Slavil je njen energični razmah in skoraj moško izraznost v barvah. Kritika jo je dobro sprejela in ban je kupil njene Bodeče neže za vilo na Bledu, mesto pa Turjak. Njen oblikovalni svet je bil takrat pokrajina in rože.
V avtobusu po Cabildu uporabim čas in vprašam, ali je že pred vojno razstavljala tudi v tujini.
»Tudi. Leta 1938 je bila razstava ženskih umetnic Male antante in takrat smo razstavljale Jugoslovanke s Čehinjami in Romunkami najprej v Pragi, nato v Zagrebu in Bukarešti.
»Ali ste osebno bile tam?«
»Bile. V Bukarešti celo sprejete na dvor. Stara princesinja Cantacuzen, ki je bila pokroviteljica razstave, mi je izkazovala posebno pozornost. Zelo se je zanimala zame in bila z menoj posebno ljubezniva. Še danes ne vem, zakaj!
Med vojno, mi pripoveduje, je večinoma ilustrirala knjige, največ prevode. Še leta 1939 je opremila Slowackega, Očeta okuženih, v prevodu Tineta Debeljaka, Puškinove pesmi z linorezi, z vrezankami Mickiewiczev šopek, s kamnotisi Kasprowiczeve Himne in podobe na steklo, s perorisbami Erbenov Zaklad. Ilustrirala je tudi zaglavke Doma in sveta in naslovno stran knjigam Slovenčeve knjižnice. Izdala je zbirko ekslibrisov.





»Kaj pa, ko ste bežali?«
»Na Koroškem sem hodila po taborišču vedno s svinčnikom in papirjem. V Lienzu sem že prvi mesec razstavila nekaj begunskih motivov.«
Pozneje je v Rimu, skupno z begunskimi umetniki drugih narodnosti, razstavila motive iz Servigliana in s Tirolskega. Omenim, da sem v Rimu slišala, da so Poljaki prinesli v svojem listu ponatise njenih del.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Oče profesor Bogumil Remec Bara Remec

»To je bilo takrat,« mi pove, »ko sem zanje ilustrirala Orzel bialy. Prinesli so intervju in ponatis vrezank iz Pana Tadeusza.
Izstopili sva in zavili po calle Pampa. Kmalu sva stali pred veliko vilo in pod močnim hrastom stopili čez dvorišče. V kotu dvorišča vodijo, zakrite z glicinijami, železne stopnice prav do vrat ateljeja. Imela sem občutek, da sem nekje daleč iz Buenos Airesa, morda v Rimu ali Parizu.
»Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj imela tak atelje,« je rekla, ko sva vstopili, »in vse to mi je padlo kar samo od sebe.«
Stopila je naprej, se obrnila in me vprašujoče pogledala.
Dvomim, da bi kdaj kak slovenski umetnik imel tak atelje. Velik, svetel, prav za atelje zgrajen prostor je razdeljen v dva dela: večji za delo, manjši namenjen za sobico, kjer se umetnica lahko spočije ali pokramlja z obiskovalci. Skoro neopažen stoji v kotu za majhno steno plinski štedilnik in vodovod. Zunaj široka terasa po dolžini celega prostora. Vzdolž stene samo okno; lesena krila nad njim na zunanji strani regulirajo svetlobo.
Sonce, ki je sililo skozi hrastove veje, je prostor tako razsvetljevalo, da so s čelne stene Barine slike kar zagorele v živih barvah.
»To je pa vse moje. Polagoma si bom tako uredila, da bo udobno za delo.
Nisem mogla odtrgati pogleda od novih platen, ki jih je minulo poletje slikala v Barilochah. Velika podolgovata slika: skupine živali, ločene po pregradah; mimo njih hodijo postave v dolgih plaščih – me je prvi hip presenetila. Pred tako nerazumljivo sliko bi bilo neumestno reči, da je lepa, bolj se prileže beseda »čudna« in izrekla sem jo.
»Čudna? Zaradi pregraj? Hotela sem s tem omejiti in odmeriti prostor živali, človeku pa ne. Te postave hodijo mimo pregrad, ker so svobodne in gredo, kamor hočejo. Taki prizori so v bariloški okolici vsakdanji. Živali se pasejo, molčeči Indijanci hodijo mimo in se zanje ne zmenijo.«
Šla je za mojimi vprašujočimi očmi.
»To je del pogorja Catedral ob sončnem zatonu. Ob desetih zvečer. Kdor ni videl tega prizora, bo morda rekel, da je podoba fantastična, neresnična. Pa ni! Tri leta sem čakala, da sem ujela na platno ta trenutek sončnega zahoda na jugu. Slikarji ne ostajajo radi v Barilochah, razen tistih, ki iščejo romantičnih, skoraj bolestnih motivov.
Bara pred menoj je bila v tem hipu Bara umetnica, Bara ustvarjalka.
Gledala sem jo in premišljevala. Tukaj stoji slovenska umetnica, se vživlja v južnoameriško pokrajino, jo doživlja, v sebi presnavlja in ustvarja iz nje nekaj svojskega, novega, nekaj, čemur je dala svoj pečat, svoje čustvo, kakor ji ga je oblikoval naš dom, vzgoja, šola in slovensko okolje. To je naša, vsa naša umetnica, tudi če danes riše in študira motive starih Indijancev, tudi če slika buenosaireške nebotičnike, Boco ali calle Corrientes. In tudi če se nikdar več ne vrne v Slovenijo, bo ostala naša, del in izraz naše kulture v tujini, samostojna in svobodna sila, ki opravlja svoje poslanstvo s tem, da iz sebe ustvarja. Vrednota je, s katero se lahko pred tujcem izkažemo. Vrednota, ki bogati kulturo naše emigracije, dragoceno dediščino za tiste, ki pridejo za nami.
Gledala sem jo, ko je stala vsa drobna pred svojimi velikimi slikami, in rada bi ji stisnila roko. Pa sem jo samo pogledala in vprašala: »Kaj pa ta kup risb na tleh?«
»To so skice iz taborišča. Hodila sem vedno okoli in iskala zanimivih motivov. Tukaj vidite ribniški kot, tukaj, kako so ljudje zgradili peči za kruh.«
»Ali ne bi bila zanimivo, če bi te skice objavili? Naše ljudi, zlasti tiste, ki so to doživeli, bi gotovo prevzele.«
»Mislila sem že na to. No, vse bo še prišlo!«
»Ne veliko,« je naglo odgovorila. »Moje slike našim ljudem niso všeč, se jim zdijo pretirane in nerazumljive. Pa to ni važno! Gledanje naših ljudi na umetnost je zelo ozko in nezrelo. Nimajo dovolj širokega obzorja, da bi svobodno presojali umetnost. Nič čudnega! Taka zahteva bi bila nespametna. Za presojevanje slike je treba vendar izobrazbe, in večina naših ljudi ni imela možnosti zanjo. Saj bi bilo tudi čudno, ako bi pisatelj pričakoval, da bi kdo, ki ne zna brati, sodil njegovo delo!«
»Se je kdo pri vas oglasil samo zato, ker so ga vaše slike zanimale?«
»Nekaj mladih ljudi se je približalo. Zelo sem jih bila vesela.«
Gledam njene keramike, ki krasijo polico vzdolž okna.
»Na Floridi ste v zadnjih letih razstavili tudi keramične izdelke, ki so vzbudili prav posebno med domačimi obiskovalci veliko zanimanje. Ali ste že doma delali v keramiki?«
»Ne. Ko sem prišla v Argentino, sem si morala poiskati zaslužek. Nisem vedela, kaj naj začnem iskati. Postala sem navadna dekoraterka v keramični tovarni. To delo je bilo prava muka. Bila sem v tistem času zelo nesrečna. Iskala sem vse mogoče načine, da bi mi delo za zaslužek ne vzelo vsega časa. Izdelovala sem nekaj časa doma razne drobne okraske iz usnja in lesa in jih ponujala po trgovinah. Prav nerada se spominjam tistega časa. Še zdaj se izognem trgovin, v katerih sem ponujala v prodajo. Te poti so me stale veliko premagovanja. Iz zadrege me je rešil Pelicarić, ki je kot poznavalec umetnosti takoj razumel moj položaj. Sprejel me je v svojo keramično tovarno kot slikarico. Takrat sem prvič začela delati v keramiki. «

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Indijanska družina Bara Remec

»Pravijo, da se ženske rade posvetijo keramiki, ker tu dosežejo večje uspehe.«
»To ni res! Razlog je drug. Življenje slikarice je združeno z velikimi težavami. Za uspeh se mora boriti, delo samo, bolje – nabava materiala veliko stane. Nekatere se ustrašijo težav in zagrabijo za keramiko, ki jim nudi zaslužek takoj. Borba v slikarstvu je težka, zlasti za žensko.«
V tem trenutku je govorila iz nje preizkušena žena-umetnica. Spet jo vidim, šolsko dekle, ki hodi po Ljubljani, riše deset ur na dan in stopa prvič pred javnost.

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Kyrie Eleison Bara Remec

»Kakšen pa je bil položaj umetnice pred vojno doma?«
»Pionirski,« je rekla z grenkim nasmeškom. »Kratko malo, niso nas priznali, zlasti ne v naših krogih. Precej boljši položaj so imele liberalke, ki so bile bolj svobodne. Njihovo okolje je to svobodo podpiralo. Zdaj je doma najbrž v tem pogledu bolje, saj je žena enakopravna možu.
Pomislim na tisoče razstav, ki se vsako leto vrstijo v tem velikem mestu. Večkrat sem obiskala razstave na Floridi, pri Wildensteinu, Van Rielu, Witcombu – vsak teden novi umetniki iz vseh delov sveta.
»Tukaj je morda za žensko laže kakor pri nas,« pravim.
»Vedno teže kakor za moškega.«
V tem mestu gre skoro vse mimo javnosti, le nekatera imena ostanejo na površju in ne vedno najboljša. Za uspeh je potrebno, da umetnika nekdo podpira ali »odkrije« ali pa da si že drugod pridobi ime. Tako sta dve ženski slikarici postali znani: Rachel Forner in Renee Denis.
»Vem, da so nekatere tukajšnje slikarice poročene. Ali je mogoče združiti obojno življenje, umetniško in družinsko, ne da bi eno ali drugo trpelo?«
Vprašanje je bilo zanimivo za žensko.
»Odvisno je največ od nje,« je odgovorila. »Če je močna in že zrela umetnica, ji zakonsko življenje ne bo moglo tega odvzeti. Če je že prej živela za umetnost, ne bo prenehala z delom in ne uvidim, zakaj ne bi mogla biti kljub temu dobra žena in mati. Če ima žena bogat svoj notranji svet, je tudi življenje v družini bolj pestro in bogato.«
Menili sva se še nekaj časa o tem vprašanju, nato sem rekla:
»Saj ne boste zamerili, če bi rada vedela, ali vam umetniško delo prinaša dovolj dohodkov«
»Toliko, da grem lahko vsako leto za nekaj mesecev v Bariloche.«
Skozi veliko okno je že prihajal prvi mrak in zajel ves prostor. Slike so obledele in se potapljale v sivino. Rada bi še ostala pri Bari in se z njo pogovarjala, a mudilo se mi je že domov.
»Če ne bi bila slikarica, kaj bi hoteli biti?« nenadoma vprašam.
»O tem nisem veliko premišljevala. Vendar bi mi bilo še marsikaj všeč, recimo: kemija me je vedno zanimala; rada bi bila tudi zdravnica. Mislim pa, da bi bil balet tisti, ki bi me najbolj privlačeval.«
Ko sem pozneje premišljevala o teh zadnjih besedah, sem se spomnila, da je Viktor Vida ob prvi Barini razstavi v Galeriji Untu na Floridi napisal, da je v njenih barvah in črtah izvor gibanja in kontinuitete ritma.
Temnilo se je že, v polmraku sem si oblekla plašč.
»Kaj pa imate novega v načrtu?«
»Pripravljam razstavo za konec leta. Vedno imam naročila za ilustracije raznih revij. V načrtu imam tudi ilustriranje Martina Fierra, ki bo izšel v prevodu Tineta Debeljaka.

»Kaj pa Vaše sodelovanje pri Slovenskem planinskem društvu v Argentini? Zakaj ste se tako zavzeli za njegovo ustanovitev?«
»Doma smo hodili vedno v planine, zato jih tukaj zelo pogrešamo. Planinsko društvo nam bo počasi omogočilo pot do njih. V Barilochah smo kupili zemljo, sčasoma upamo na njej zgraditi kočo. Ko se bo to zgodilo, bo marsikdo od naših ljudi preživel svoj oddih ali bolniški dopust pod to streho. Letos je nekaj idealnih fantov v Barilochah pripravilo bivak sredi gozda; imenovali so ga Pod skalco. Prostor je zares pod veliko skalo, ki deloma oblikuje strop. Ta strop sem poleti poslikala z divjimi, arhaičnimi motivi. Osem ljudi bo lahko tam spalo in za nekaj dni popolnoma pozabilo na to strašno mesto in uživalo gozd, sonce, potok, slapove, in to sredi poletja blizu snega. Ali ni to čudovita stvar?«
To je pa Barina lastnost, ki je pri umetnikih bolj redka. Vrlina ženske duše, ki išče, da bi nekaj dobrega in lepega poskrbela tudi za druge. Nekaj presenetljivega je tudi, kako praktično uporabi, kar ji nudi okolica in trenutni položaj. Izredna je njena trdna vera v uspeh. Dalje me je pri Bari vedno presenečala delavnost in vztrajnost v prevzeti nalogi. Odlikuje jo široko gledanje na vse strani, hoče biti svobodna, a tudi pri drugih spoštuje in upošteva svobodo.
Njen poklic ni omejen ne na čas in ne na prostor, njegovo polje je neizmerno. Vse stene, ki človeka v navadnem poklicu utesnjujejo, se pri likovnem umetniku odmaknejo. Morda prav zato so ti posredovalci lepote taki ljubitelji svobode. Umetnik gre v ustvarjanju prek navadnih meja, posega že v tisti nevidni in neotipljivi svet, iz katerega prihaja vse, kar človeka v dno duše pretresa. Bara je v svojem ustvarjanju tudi že posegla v ta tajni svet in je danes zrela umetnica, ki mirno prenaša vse težave, ki živi iz sebe in ve, kaj hoče.
Prižgala je luči in iz teme je zopet vstal atelje.
»Ali si zdaj, ko imate ta krasni atelje, še kaj želite?«

Opis slike: Grob Bare Remec v Barlilochah

»Želim si še mnogo stvari: predvsem, da bi se dobro naučila španščine; da bi šla lahko za nekaj časa v Pariz; da bi zopet igrala violino in – da bi si lahko kupila džip!«
Ob tej zadnji želji sva se obe zasmejali. Jaz sem o njeni resničnosti dvomila, ona je pa najbrž prav resno mislila.