Avtor: Johann Georg Reismüller

Članek je bil objavljen v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Prevedla ga je Katarina Bogataj Gradišnik

O boju partizanov v Sloveniji

Izmed vseh narodov iz nekdanje Jugoslavije so se zmogli Slovenci najbolj oddaljiti od te preteklosti. Posrečilo se jim je pregnati »jugoslovansko ljudsko armado« iz dežele, preden je utegnila tam narediti veliko opustošenje. Kadar se danes v svetu govori o državah naslednicah propadle Jugoslavije, Slovenije marsikdaj sploh ne omenjajo, kakor da bi ne spadala zraven.
Nič manj oddaljene od »Juge« se ne zdijo notranje razmere v Sloveniji. Parlamentarna demokracija je opremljena z vsemi potrebnimi ustanovami. Nobena izmed upoštevanja vrednih strank se z imenom in programom ne obeša na minuli komunizem. Vendar se veliko Slovencev težko sprijazni s tem, da na pomembnih položajih sedijo pretežno nekdanji komunisti, ki so sicer pretrgali z boljševiško ideologijo, ne pa v vsem s komunistično preteklostjo. Vodilno osebje obeh odločilnih vladnih strank, od katerih se ena imenuje socialdemokratska, druga pa liberalnodemokratska, sestavljajo večidel ljudje, ki so v komunizmu pripadali vladajočemu razredu in se temu sistemu niso nikoli odkrito upirali, tako da bi bili zaradi tega preganjani.
Posledica tega je, tako se pritožujejo zlasti meščansko-konservativno usmerjeni Slovenci, da država očitno ne naredi nič, da bi obtožila visoke komunistične funkcionarje iz preteklosti, ki so takrat zagrešili hudodelstva. Zavoljo te nedejavnosti države veliko Slovencev verjame, da imajo oblastniki iz nekdanje strahovlade še zmerom moč. Najdejo se žrtve strahovlade, ki si ne upajo naznaniti častnika tajne policije, ki jih je pred desetletji trpinčil. Neka časnikarka je hotela raziskati enega izmed komunističnih pokolov. Nekdanji partizanski častnik, pri katerem je poizvedovala, ji je rekel, naj to rajši pusti, sicer ne bo dobro zanjo.
Ne samo, da množični poboji komunistične države iz prvega povojnega časa ostajajo nekaznovani – večini žrtev se do danes odreka tudi rehabilitacija. Ideološka podlaga za to je vrednotenje, prevzeto iz komunističnega režima: komunistični partizani so se bojevali za osvoboditev slovenskega ljudstva izpod okupatorjev; meščanski domobranci, ki so se bojevali proti partizanom (in jih je bilo zato po koncu vojne na tisoče na grozovit način pomorjenih), so sodelovali z okupatorjem. Zavoljo tega dobivajo dandanes v Sloveniji stari partizani dobre pokojnine, medtem ko jetniki, ki so prišli iz partizanskih uničevalnih taborišč s trajnimi hudimi poškodbami, pri sedanji državi ne najdejo nikakršne pripravljenosti, da bi jim dala odškodnino. Vdovam in otrokom pomorjenih domobrancev država ne izda niti uradnega potrdila, da so bili njihovi možje in očetje protipravno pobiti.
Vsi Slovenci, ki so se v letih 1941 do 1945 postavili po robu komunističnim partizanom, veljajo mogočni plasti nekdanjih komunistov še danes za »belogardiste«. To je ime, ki so ga slovenski partizani, posnemajoč ruske boljševike, takoj leta 1941 po nemški in italijanski zasedbi dežele dali vsem, ki se jim niso hoteli podrediti.
Taka podreditev je morala biti v tistem delu Slovenije, ki so ga spomladi zasedli Italijani in ga imenovali Ljubljanska pokrajina, tuja Slovencu, ki mu komunizem ni nič pomenil; še zlasti, če je bil, kakor večina, usmerjen meščansko, konservativno, katoliško. Jugoslovanski komunisti in torej tudi slovenski, tedaj neznatna manjšina v svojem narodu, so se imeli za agenturo Sovjetske zveze, ki je bila znana kot država strahovlade. Neki slovenski politik zato pravi, da so bili tudi slovenski komunisti med vojno kolaboracionisti – sovjetske oblasti.
Nekomunističnim Slovencem v Ljubljanski pokrajini se je torej zastavljalo vprašanje, kako naj se v svoji lastni pokrajini uprejo okupatorju. Predvojne stranke, ki so obstajale še naprej ilegalno, vendar ne da bi jih kaj dosti preganjali, so sestavile oborožene formacije. Oborožena roka katoliško orientirane Ljudske stranke, »Legija«, je sprva po moči le malo zaostajala za komunistično partizansko četo. Vendar so se nekomunisti vojaških akcij proti Italijanom lotevali le malo. Meščanski politiki, ki so ostali v deželi, si niso upali v boj, v katerem bi mali slovenski narod stal sam nasproti močno oboroženi zasedbeni oblasti in bi izkrvavel.
Ta oblast pa je Slovence v Ljubljanski pokrajini, drugače kakor tiste v krajih bolj na zahodu, ki so leta 1919 postali italijanski, vsekakor obravnavala tako, da narodu tukaj ni grozil narodnostni izgin, kakor je bilo to na Spodnjem Štajerskem, ki ga je anektirala Nemčija. Italijani so dopuščali slovenski jezik v šolah in na Ljubljanski univerzi. Izhajali so časopisi in knjige v slovenščini. Slovensko izobraženstvo kot tako ni bilo preganjano. V posvetovalnem političnem združenju »Consulta« so Italijani skušali zbrati Slovence, ki so z ene strani uživali med ljudstvom zaupanje, z druge pa zasedbeni oblasti niso bili sumljivi. Ko so Italijani na partizanske napade, v katerih so imeli velike izgube, odgovorili z množičnimi ustrelitvami, je veliko članov Consulte izstopilo, ta pa je s tem odmrla.
V glavnem pa so komunistični partizani Osvobodilne fronte merili manj na Italijane kakor na Slovence – ne samo na protikomuniste, temveč na vse, ki niso hoteli priznati vodstva Osvobodilni fronti, katero so docela obvladovali komunisti. Slovenski partizani so med vojno pobili več Slovencev kakor Italijanov in Nemcev. Pomorjene so dostikrat pred tem tudi mučili, iztrebili so cele družine. Kmečka posestva in cele vasi so požgali. Razredni boj, boj za oblast so hoteli izpeljati in odločiti že med vojno.
V obrambi pred morivskim nasiljem partizanov so po vaseh nastajale vaške straže, pri tem je večkrat nastopala Legija Ljudske stranke kot pobudnica in inštruktorka. Orožje je bilo mogoče dobiti samo od Italijanov, s tem pa je bilo neogibno neko sodelovanje z okupacijsko oblastjo. Nemci, ki so leta 1943 nasledili Italijane kot zasedbena oblast v kranjski regiji, so združili in povečali vaške straže v majhno slovensko vojsko domobrancev. Tem je treba pripisati, da je bilo odtlej prebivalstvo varnejše pred partizanskim nasiljem. Le na nekaterih gozdnatih območjih so komunisti ves čas obdržali oblast. V odgovor na partizansko nasilje so tudi domobranske enote zagrešile poboje; vendar niso posnemale komunistov v načrtnem iztrebljanju ljudi.
Domobranci niso stavili na Nemce, zanašali so se na Angleže. Konec leta 1944 so Nemci odkrili zaroto domobranskih častnikov. Aretiranci so prišli v koncentracijsko taborišče Dachau; tam so jih ob koncu vojne komunistični sojetniki denuncirali Američanom kot »kolaboracioniste«, bili so odpeljani v Slovenijo in po montiranem procesu usmrčeni. Leta 1944 so Slovenci v jugoslovanski vladi v eksilu v Londonu pozvali domobrance, naj gredo v hribe in napadejo Nemce, se sporazumejo s partizani. Pred morilskimi rokami slednjih domobrancev to ne bi bilo rešilo.
Ali so bili domobranci slabi Slovenci? Očitno tisti čas na Kranjskem – na Spodnjem Štajerskem je bilo morda drugače – ni bilo lahko biti nesporno dober Slovenec. Večina prebivalstva je namreč imela razloge, da so se ji slovenski partizani zdeli prav tako slabi kakor tuji gospodarji.