Avtor: Janez Grum
Ali je škof Rožman res predlagal Nemcem generala Rupnika za predsednika Ljubljanske pokrajine?
Dr. Stanko Kociper trdi že več kot trideset let, da je to res. Škof dr. Gregorij Rožman naj bi tako ravnal na željo tedanjega demokratičnega političnega vodstva, to je Slovenske zaveze. Zgodilo naj bi se 15. septembra leta 1943, torej teden dni po kapitulaciji Italije, ko se je sestal z okrožnim komisarjem dr. Friedrichom Rainerjem.
Kolikor je meni znano, je Kociper prvič pisal o tem predlogu leta 1963 v sestavku Stvari na svoje mesto: General se je vdal prošnjam »po predlogu, ki ga je že prej in brez Rupnikove vednosti postavil škof Gregorij Rožman pri okupatorskem predstavniku« (Vestnik borcev, 1963, 3, 58). V opombi dodaja: »Glej zapisnik razprave proti Gauleiterju Friedrichu Rainerju 1. 1947 v Ljubljani!«
Približno leto kasneje je zapisal, da je Rupnik »na uradni predlog škofa Rožmana in ne, ker bi se sam silil, šel v vladno palačo kot slovenski prezident« (Tabor, 1964, 9, 180). Šest let kasneje pa izvemo bolj podrobno, da so politiki »izkoristili očetovsko dobroto in resnično zaskrbljenost škofa dr. Gregorija Rožmana za slovenski narod.«
Poslali so ga na eni strani naravnost h gen. Rösenerju (pravilneje k Rainerju), da je za prazno mesto v vladni palači v imenu vseh slojev prebivalstva priporočil ljubljanskega župana gen. Leona Rupnika … Po drugi strani pa so poslali škofa dr. Gregorija Rožmana tudi h gen. Rupniku, da bi ga pridobil za to idejo in obenem prepričal, kako ga bodo vsi podprli« (Tabor, 1970, 5⁄5, 150).
Leta 1978 je Kociper v Taboru (10⁄11, 255) svojo trditev ponovil in po stilu sodeč so njegove tudi naslednje besede v Taboru 1985 (3⁄4, 44), da so »slovenski politični vseznali z visokimi italijanskimi odlikovanji … v Grčaricah in na Turjaku pripravili scenarij generalke za poznejši komunistični pokol iz Vetrinja vrnjenih slovenskih borcev za svobodo, potem pa so do vratu podelani od strahu s pomočjo škofa Gregorija Rožmana potisnili v ospredje gen. Leona Rupnika«.
Kociper izkorišča vsako priložnost, da lahko ponovi svojo trditev, zadnja leta celo v glasilih, ki izhajajo v Sloveniji (Dom in svet, 1992, Večer, Slovenec, Razgledi). Na televiziji je v znani nanizanki Pričevanje o zvestobi – Slovenci v Argentini rekel naslednje: »Po italijanski kapitulaciji so bile glede vodstva pokrajinske uprave tri možnosti: da bi bil predsednik pokrajine Italijan, ki je bil že na poti v Ljubljano (Grazioli); da bi to mesto prevzel ljubljanski Nemec advokat dr. Lukmann; tretja možnost pa je bila, da bi imenovali koga od slovenskih politikov. Ker pa si od pozvanih politikov nobeden ni hotel mazati rok s kolaboracijo in ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti za to mesto, je Rožman predlagal Rupniku, naj pokrajinsko upravo prevzame on, obenem pa ga predlagal gauleiterju na to mesto.«
Kar bi želel pripomniti k zadnji razlagi, je seveda vprašanje, zakaj Kociper celo zdaj, po petdesetih letih, ne pove imen tistih slovenskih politikov, ki jim je bilo po njegovi pripovedi to mesto ponujeno?
V že omenjenem Taboru, 1970 (5⁄6) je tudi zapisal, da je po odstopu ljubljanskega župana Adlešiča »gen. Rupnik na predlog Gregorija Rožmana in drugih osebnosti pri Italijanih … sprejel mesto ljubljanskega župana … « Te besede ponavlja v Taboru, 1993 (7⁄8).
Ker je bil Kociper Rupnikov tajnik in adjutant, ker je doctor iuris ter priznan slovenski pisatelj, so njegove trditve o Rožmanovem predlogu Nemcem sprejeli tudi nekateri zgodovinarji in pisci. Jakob Kolarič v biografiji Škof Rožman, III (Mohorjeva, Celovec 1977) navaja na str. 296 stavke iz že omenjenega Kociprovega članka v Taboru, 1970 in na str. 356 citira besede zgodovinarja dr. Toneta Ferenca iz članka Nemški okupator v Ljubljani (Ljubljana v ilegali, IV, 1970, 211): »Kaže, da v Celovcu za ta položaj niso za trdno predvideli še nikogar, saj je šele ljubljanski nadškof dr. Gregorij Rožman tisti dan dr. Rainerju predlagal na to mesto tedanjega ljubljanskega župana gen. Leona Rupnika« Tri leta prej je Ferenc zapisal malo drugače, da je Rainer po prihodu v Ljubljano povabil Rožmana v vladno palačo in ga »povprašal, kdo bi bil najprimernejši načelnik uprave v Ljubljanski pokrajini«. Škof mu je svetoval, naj na to mesto postavi ljubljanskega župana gen. Leva Rupnika« (Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji v jeseni leta 1943, 1967, str. 357). Ferenc sicer v 19. opombi omenja Ranerjevo zaslišanje, pri tem pa spregleda, da je Rainer vprašal Rožmana le za mnenje o Rupniku. Med predlogom in nasvetom je vsekakor znatna razlika, še večja pa med predlogom in mnenjem.
Z majhno besedno razliko navaja citirane Ferenčeve besede obsežna knjiga Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 (3. izd., 1978, 569), da je Rainer Rožmana vprašal, kdo bi bil najustreznejši načelnik ljubljanske uprave … Škof je predlagal tedanjega mestnega župana … Rupnika.
Tudi dr. Metod Mikuž vsebinsko sprejema Kociprovo trditev. V že omenjeni knjigi Ljubljana v ilegali, IV, 1970 (323), v članku Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in njegova okolica med NOB omenja Kociprovo navedbo, da je šel Rupnik na uradni Rožmanov predlog v vladno palačo kot slovenski prezident. K temu dostavlja: »Če je seveda to res – in zakaj ne bi verjeli tej novici.« Da se je Mikuž vprašal, »če je seveda to res«, kaže, da je vedel za Rainerjevo zaslišanje in da se Kociprova trditev z njim ne sklada. Če tako trdi Kociper, ki je bil blizu Rupnika, naj bo torej po njegovem! Saj gre na Rožmanov račun! Na str. 330 pa pravi Mikuž, »da je Rupnik storil svojo dolžnost, na to mesto ga je spravil škof Rožman, kot nedvoumno trdi dr. Stanko Kociper«.
Kociprovo trditev je sprejel tudi Klic Triglava (London, 1978, 467–468), češ da je Rupnik prevzel svojo vlogo, »ki jo je zavestno in na predlog samega škofa Rožmana sprejel nase«.
Kolarič, Ferenc, Mikuž in urednik Triglava Pleničar so vedeli za Kociprovo trditev, ker so o njej brali v Vestniku borcev, 1963, in v Taboru, 1970. Kot kaže, se je nanje naslonil Boris Mlakar, ki je v sestavku General Rupnik in slovensko domobranstvo zapisal, da je »Rainer po pripovedovanju predlog za imenovanje Rupnika dobil od škofa Gregorija Rožmana, katerega je bil poprosil za nasvet« (Zgodovinski časopis, 1981, 35).
Tudi Rudolf Smersu, ki je bil med vojno načelnik Slovenske legije, v politični emigraciji pa zadnji predsednik Narodnega odbora (do 1992), je zapisal v Vestniku (1986, 3, 209): »Iz tega, kar je Mikuž povedal, je razvidno, da je bil škof Rožman tisti, ki je predlagal gen. Rupnika za šefa Ljubljanske pokrajine.« Ker je Kociper tolikokrat zapisal svojo trditev in so jo drugi ponavljali za njim, jo je po letih sprejel tudi Smersu, a tako, da se je naslonil na Mikuža, ne da bi opazil, da ta (Mikuž) sprejema Kociprovo trditev. Dodaja pa: »Kot živa priča iz tistih dni zagotavljam, da takratno slovensko politično vodstvo (op. pri tem je mislil na SLS) ni prosilo gen. Rupnika niti ga ni predlagalo za šefa Pokrajinske vlade.«
Še dva pisca, politika in zgodovinarja, po letu 1987 omenjata Rožmana in Rupnika v zvezi s pokrajinsko upravo. Dr. France Bučar v Usodnih odločitvah (1988, 111) in prof. dr. Ferdo Gestrin v prikazu Svet pod Krimom (1993, 103).
Vriva se seveda vprašanje, zakaj Kociper kar naprej kaže na Rožmana kot na tistega, ki je Nemcem odprl oči za Rupnika. Pri tem skoraj vedno omenja slovenske politike in jih označuje z negativnimi in celo žaljivimi epiteti. Možnih je več odgovorov. Eden bi bil tale: Rožman, ki je idejnopolitično v odporu proti komunističnemu terorju podpiral Rupnika vso dobo njegovega predsedovanja in bil kdaj celo gost v njegovi družini, se je konec aprila 1945 in v naslednjih dneh postavil na stran Narodnega odbora in ostal na tej liniji do svojega odhoda iz Ljubljane.
Vsa ta leta sem kljub ponovljeni Kociprovi trditvi, ki jo je sprejelo toliko drugih, dvomil o njeni resničnosti. Nekajkrat sem se vprašal, ali je Rožman pri Nemcih res toliko pomenil, da bi smel predlagati ali vsaj svetovati Rupnika na tak položaj. Vedno znova je v meni prevladovala misel, da ne. Kociprove trditve sem si označeval na platnicah Taborov, seveda tudi važnejše poudarke iz drugih člankov. Leta 1987 pa sem dobil dokaz, da je moj dvom upravičen. Primorski prijatelj mi je poslal devet strani italijanskega prevoda knjige avstrijskega zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja Die Operationszonen Alpenvorland und Adriatisches Küstenland 1943–1945, Wien 1969. Na teh straneh je objavljen tisti del Rainerjevih izpovedi pred preiskovalnim sodnikom IV. armade v Ljubljani spomladi 1947, ki se v glavnem nanaša na položaj v Ljubljanski pokrajini v dneh po italijanski vdaji in še posebej na Rožmana:
Rožmanu sem rekel, da nameravam postaviti na najvišje mesto v ljubljanski samoupravi gen. Rupnika. Vprašal sem ga za mnenje, ker bi rad vedel, koliko bi mu ljudje zaupali. Odgovoril mi je, da bi Rupnik užival največje spoštovanje in ga opisal kot zelo sposobnega kandidata za to upravno mesto. Zahvalil sem se mu za obisk in Wolsegger ga je spremil do glavnih vrat. (Wolsegger je bil koroški vladni predsednik in Rožmanov znanec iz koroških dijaških let.)
Lani pa mi je primorski prijatelj poslal tudi nemški tekst Rainerjevega zaslišanja, ki ga je odkril v arhivu Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani pod naslovom Vernehmungsniederschrift (zapis o zaslišanju):
Proti koncu septembra (op. Rupnik navaja 14. sept., Ferenc 15. sept. 1943) sem uradno potoval v Ljubljano, da bi uredil upravo v novi pokrajini. Takoj po svojem imenovanju za vrhovnega komisarja sem poslal landrata iz Radovljice dr. Hintereggerja v Ljubljano, da se dogovori z visokim italijanskim komisarjem za predajo oblasti. Hotel sem, da Italijani odidejo. Hinteregger mi je orisal trenutni položaj v novi pokrajini. Že ko sem se peljal v Ljubljano, sem imel v načrtih postaviti za šefa samouprave Rupnika. O njegovi preteklosti in politični liniji sem bil približno poučen, nisem pa se še dokončno odločil in sem ga hotel najprej videti in se z njim osebno pogovoriti. Že nekaj dni prej sem naročil Hintereggerju, naj ga obvesti, naj bo pripravljen, ker bi rad govoril z njim. Kot svetovalec me je spremljal Ferdinand Wolsegger. Prišla sva v palačo Pokrajinske uprave. Navzoči so bili: jaz, Wolsegger, verjetno Obergruppenfiihrer Roesener in Hinteregger. Hotel sem priti v stik s škofom Rožmanom, čigar splošno zadržanje mi je bilo znano. Ponj sem poslal Wolseggerja. Da bi rad govoril z njim in mu dajem na razpolago avto. Wolsegger se je vrnil sam. Škof je avto odklonil, sporočil je, da bo prišel peš. Tega se točno spominjam, ker mi je bilo všeč. Čez čas je prišel Rožman sam.
Z njim sem govoril pol ure. Ker ni prišel s spremstvom, sem imel za prav, da govorim z njim na samem. Razložil sem mu, kakšen je novi položaj, da je ustanovljena na Hitlerjevo povelje nova operacijska cona Adriatisches Küstenland in da sem njen vrhovni komisar. Razložil sem mu, da nameravam dati Ljubljanski pokrajini samoupravo in da bodo Italijani odšli. Obljubil sem mu, da bom ščitil vse cerkvene ustanove in bom sodeloval s tistim delom prebivalstva, ki je protikomunistično usmerjen. Dejal sem mu tudi, da je za Gorenjsko sicer boleče, ker bo ostala meja pri Ljubljani nespremenjena. Nič se ne da napraviti, tako je odločil Hitler. Dejal sem mu tudi, da sicer nisem pooblaščen dajati uradnih pojasnil, obenem pa izrazil mnenje, da se bo tudi v tej smeri skušalo stanje izboljšati.
Rožman mi je pripovedoval o težavnem položaju duhovščine na Dolenjskem, o pokolih in preganjanju duhovnikov. Na moje presenečenje mi je tudi veliko pravil o borbah belogardistov s partizani na Dolenjskem. Na steni sobe je visel zemljevid. Na njem je kazal, kje so bile. Takega prikaza doslej še nisem slišal. Videl sem, da je mož precej dobro poučen. Zdelo se mi je, da imam pred seboj škofa iz srednjega veka, podobnega onim škofom, ki so se borili proti cesarju za politično oblast, včasih pa celo skupaj s cesarji proti politični oblasti papežev. Iz te dobe izhaja tudi poseben izraz zanje in sicer »streitbar« (bojevit oz. prepirljiv). Sam pri sebi sem si tako dejal, da je to zares »ein streitbarer Bischof«.
Omenil sem mu, da mislim na najvišje mesto postaviti generala Rupnika in sem ga vprašal, če bo Rupnik užival zaupanje ljudstva. Dejal mi je, da bo užival popolno zaupanje in se o njem sploh zelo pohvalno izrazil. Orisal mi ga je kot najsposobnejšega moža za to upravno mesto.
Škofu sem se zahvalil za obisk in Wolsegger ga je spremil iz hiše. Za njim sem sprejel Rupnika, ki je že čakal na sprejem.
Kaj ste hoteli doseči s pogovorom s škofom Rožmanom?
Hotel sem ga spoznati. Nadalje sem hotel izvedeti za njegovo mnenje o Rupniku in o nameravani podelitvi samouprave. Dobil sem vtis, da se z uvedbo samouprave in postavitvi Rupnika na čelo samouprave strinja.
Ob tej Rainerjevi pripovedi kaže omeniti, da se 15. septembra 1943 nista srečala prvič. Škof je kasneje zapisal: »Še v času, ko je bil na vladi gen. Badoglio, so Nemci iskah stike z menoj.« Rožman in Rainer sta se nato dobila na Bledu. Za to srečanje ni vedela niti škofova najožja okolica. Njegov voznik, kasnejši bogoslovec Franc Gaber, je moral dati škofu častno besedo, da te vožnje ne bo nikomur omenil.
O tem srečanju je Rožman napisal poročilo, in sicer potem, ko je bila avgusta 1946 na Rupnikovem procesu prebrana obtožnica proti njemu (istočasno proti Rupniku, Roesnerju, Vizjaku, Hacinu in Kreku). Poročilo, ki je odgovor in pojasnilo na obtožnico, je poslal papežu. Nanj je opozoril zgodovinar duhovnik France Dolinar v članku Narodne odločitve škofa Rožmana v reviji Sij slovenske svobode (B. Aires nov. 1969) ob desetletnici škofove smrti. Članek je ponatisnjen v Dolinarjevi antologiji Slovenska katoliška obzorja (B. Aires 1990, 354-356). Članek je sprejel tudi Kolarič v življenjepis Škof Rožman, 3. knjiga, (357–359). Dolinar je v tistem času delal v »vatikanskem tajnem arhivu«.
V poročilu je Rožman precej skop z besedami, nič manj pa tudi Dolinar. Ne navaja niti datuma škofovega poročila, samo brez komentarja dva glavna dogodka: srečanje z Rainerjem na Bledu in obisk hrvaškega konzula.
V pogovoru z Dolinarjem malo pred smrtjo (oktobra 1983), ko je bil kljub bolezni njegov spomin še povsem svež, mi je v zvezi s tem Rožmanovim poročilom rekel, da je Rainerju brez ovinkov naštel, kaj vse so Nemci prizadejali njegovi škofiji na Gorenjskem. Na vprašanje, ali je poročilo za škofa častno, mi je s poudarkom odgovoril: »Samo častno!«
Kot kaže, je bil za nemškega okupatorja edini kandidat za načelnika pokrajinske uprave le dotedanji ljubljanski župan Rupnik. Nemški predstavniki so se hitro zedinili zanj, morda z izjemo Rösenerja in o tem še pred njegovim odhodom v Ljubljano obvestili dr. Rainerja v Celovec. Pri vsem tem Rožman ni bil vprašan ne za svet ne za mnenje. Nemški predstavniki so bili tedaj v Ljubljani: Kulturbund z nacistično usmerjenostjo, nemški generalni konzul dr. Müller, ki je bil na tem mestu od italijanske vdaje, ter nemška policijska izpostava v hotelu Miklič od začetka italijanske okupacije. Pri njej je imel važno besedo Rösener. Za položaj v Ljubljanski pokrajini se je zanimal in pošiljal svoje predloge v Berlin tudi nemški poslanik v Zagrebu Kasche.
Dejstvo je, da so Nemci v zasedenih deželah postavljali na čelo uprav bivše generale, kot Nediča v Srbiji in Petaina v južni Franciji, ali pa visoke upravne uradnike in sodnike, kot je bil Hacha na Češkem. In dosledno so v Ljubljanski pokrajini postavili Rupnika.
Predsednik koroške vlade Wolsegger je Rupnika predstavil Rainerju že na meji. Komisar je Rupnika že tam povabil na pogovor in ogled mesta za popoldne. O uradnem sprejemu na sedežu ljubljanske uprave dopoldne je Rupnik zapisal: »Za sprejem pri vrhovnem komisarju sem se pripravil kot župan Ljubljane … « in dostavil, da je bilo tam »poleg nemških funkcionarjev tudi nekaj slovenskih osebnosti, ki sem jih na videz poznal, toda ne po imenu in poklicu«. Rožmana ne omenja! Šele med ogledom mesta ga je komisar vprašal, ali bi bil pripravljen sprejeti dolžnost šefa pokrajinske uprave. Rupnik je postavil svoje pogoje: »Sprejel bi, toda prosim dva ali tri dni za premislek in dokončni odgovor.« Dne 18. septembra je Rupnik sporočil svoj pristanek Wolseggerju v Celovec. Ta ga je dva dni kasneje v Celovcu uradno imenoval za prezidenta Ljubljanske pokrajine in mu pri tem izročil Rainerjev odlok; 22. septembra se je Rupnik že namestil na sedežu pokrajinske uprave v Ljubljani. V spominih ni navedel, da bi bil pri tej slovesnosti zraven tudi Rožman, pač pa je na izrecno sodnikovo vprašanje odgovoril, da je bil navzoč tudi škof.
Za konec naj ob 35-letnici Rožmanove smrti po spominu navedem glavno misel iz pridige, ki jo je imel v Lemontu na prvo julijsko nedeljo 1958, dva tedna po svojem obisku Fatime: Komunizem in njegov kolektivizem imata izredno močan vpliv na človeka, in to negativnega. Dušita človekovo duševnost, ubijata njegovo iznajdljivost in podjetnost ter ga nujno potiskata v pasivno vedenje pri delu, v nezanimanje za potrebe skupnosti, v zatekanje k pijači in še kaj. Komunizem s svojo prakso dela škodo sam sebi, podira svoj lastni sistem. Zato bo zaradi lastnega obstoja prisiljen razrahljati spone, ki jih je nadel posameznemu človeku in družbi. Človeku bo moral dati več osebne svobode, da bo čutil odgovornost za svoje delo, da bo imel smisel za skupnost.
Preroško so mi zvenele te Rožmanove besede. Njegova napoved se je v zadnjih letih do velike mere uresničila, čeprav v nekaterih deželah bolj, v drugih manj.
Pripomba uredništva
Janez Grum, pisec tega sestavka, napisanega v maju, nam je poslal naslednji dodatek:
Tudi »Znanstveno poročilo« Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, ki je skupno delo dvanajstih zgodovinarjev, navaja trditev, da je škof Rožman predlagal Nemcem gen. Rupnika za šefa Ljubljanske pokrajine (str. 65). Kot kaže, noben teh zgodovinarjev ni bral Rainerjevega zaslišanja v zaporu, kar je skoraj neverjetno. Vsekakor so se naslonili na trditev zgodovinarjev, omenjenih na prejšnjih straneh.