Avtor: Neoznačeni avtor

Fotografije priobčene v tem sestavku je naredil neki neznani italijanski vojak ali častnik. Vse predstavljajo ali požiganje hiš in vasi ali pa streljanje neuniformiranih civilistov. Domnevamo, da so bili posnetki narejeni med veliko poletno ofenzivo leta 1942. Uredništvo ima teh fotografij še več in jih bo nekaj od njih v naslednjih številkah objavilo. Že sedaj pa prosimo bralce, da nam pišejo, če so na kateri prepoznali bodisi kraj bodisi katerega od ljudi. Hvala!

V zadnjem času smo v londonskem radiu ponovno slišali naslednja svarila in pozive: »Ali smo kaos strank, nezmožnih za vsako sožitje, ali smo zrel narod? Od odgovora na to vprašanje je odvisna naša usoda.« (Lavrin)
»Kdor mori brate, je morilec, pa naj stoji na levi ali desni. Rotim vas v imenu najvišjih narodnih koristi, bodite složni, bodite eno. Ako so za slogo potrebne žrtve, jih blagoslavljamo.« (Kuhar)

Opis slike: Vojna in revolucija

»Medtem ko so vsi drugi zavezniški narodi složni, smo mi žalostno razklani, delamo sebi sramoto in ogrožamo sadove svojega žrtvovanja in trpljenja.« (Krek)
»Prenehajte z bratomorilno borbo in se vsi zberite v vrstah redne jugoslovanske vojske in pod njeno vrhovno komando!« (Jugoslovanski oficirji)
»Kralj in jugoslovanska vlada sta ponovno poudarila, da bo narod po osvoboditvi suvereno odločil o vladavini in socialnem redu jugoslovanske države, zato se v teh vprašanjih, ki trenutno niso na dnevnem redu, ne razhajajte.« (Glas Jugoslavije)
Ti pozivi in ta svarila zahtevajo jasen in pogumen odgovor od vseh dejavnikov našega naroda v domovini, ki se zavedajo svoje odgovornosti.

Narod v nesreči

Narod je v najbolj tragičnem položaju, ki si ga moremo zamisliti. Nimamo primera v zgodovini, da bi se šel kak narod, posebno pa tako majhen, kot je naš, državljansko vojno, ko je imel sovražnika v deželi. Velik ruski narod je izvedel svojo revolucijo 1917. leta na nezasedenem delu države in takoj nato sklenil kapitulacijski mir v Brestu Litovskem. Kakor je mogočen po številu, ni zmogel istočasne notranje in zunanje borbe. Pa tudi sicer je v zgodovini doživel vsak narod katastrofo, kadar je bil v času velikih nacionalnih dolžnosti ali zunanjih nevarnosti notranje razkrojen. Ali naj Slovenci mislimo drugače kakor veliki narodi? Mi si dovoljujemo istočasno borbo na obe strani. V tem je teža in tragika slovenskega primera, ki je prav zato že doslej terjal od nas relativno več žrtev kakor katerakoli revolucija od drugih narodov. V obupnem precepu med pretkanim osvajalcem in trockističnim nasilnikom, ki sta si podala roke v uničevanju našega naroda, se zvija naše ubogo ljudstvo, ki ga neizprosne razmere ženejo v borbi za golo življenje v najbolj tragične odiozne in nepopularne položaje in korake. V tem je največja odgovornost tistih, ki so zagrešili ta grozni izdajalski zločin nad slovenskim narodom.

Upali smo do konca

Naša prizadevanja so nam priča, da do konca nismo opustili upanja, da se med nami ne bodo našli zločinci, ki bi si že v času naše največje nacionalne nesreče drznili sprožiti še nesrečo državljanske revolucije. Naprej smo prekleli tistega, ki bo sprožil prvi strel iz strankarskih razlogov in s tem utrgal plaz, o katerem ne veš, kje se bo ustavil. Svarili in rotili smo, ker smo dobro vedeli, kaj pomeni sprožiti v teh okoliščinah bratomorno borbo. Vztrajali smo do konca z opomini na prizadete naslove. Nismo hoteli zgubiti upanja in nismo opustili prizadevanja, da odvrnemo od našega naroda notranjo borbo prav zaradi strahot ter nacionalne, moralne in gmotne škode, ki jo taka borba posebno v takih okoliščinah neizbežno nosi s seboj. Vztrajno smo opozarjali, da danes ne gre za volitve, oblast in režim, marveč za golo življenje naroda; da svoje politične in socialne usode ne bomo dognali s prelivanjem slovenske krvi v bratomorni borbi, ker je zvezana z usodo združenih zavezniških narodov; da se novi svet ne bo rešil iz zmede z državljanskimi vojnami, marveč s skupno zavezniško zmago in skupnim zavezniškim programom.
Zato smo v tej edinstveni zgodovinski priložnosti, da uresničimo svoje najvišje nacionalne koristi, ko bodo prvič v zgodovini združeni v skupni usodi poražencev vsi naši sovražni sosedje, odvračali poglede našega ljudstva od uličnih barikad k skrajnim mejnikom naših narodnih pravic. To je za nas najusodnejša točka dnevnega reda. Vse drugo nam bo navrženo. Nekateri mislijo drugače. Njih pogubni nauk se glasi: »Slovenci moramo skozi revolucijo.« Njih program so barikade na ljubljanskih ulicah prav v najusodnejšem trenutku naše narodne zgodovine, ko bi morali biti zreli ljudje. Ali naj z nespametjo ogrozimo nagrado za svojo žrtev in trpljenje v tej vojni? Trenutno gre plaz svojo elementarno pot. Ne obžalujemo lastnih brezuspešnih naporov. Oni nam dajejo legitimacijo in pravico! Upamo, da bo prišel ves naš narod še pravočasno skozi nesrečo do pameti. Verujemo, da se bodo razdivjane negativne sile kmalu utrujene nekje ustavile.

Imamo pravico pričati

Naše stališče in prizadevanja, da prihranimo našemu narodu njegovo sedanjo nesrečo, nam dajejo pravico in možnost nepristransko pričati pred zgodovino o razvoju slovenskih razmer do sedanjega tragičnega položaja, ko v navzočnosti veselečega se sovražnika »Slovenec že mori Slovenca brata – Kako strašna slepota je človeka!« Slovenci smo postali večji sovražniki med seboj, kakor smo si z osvajalcem. Višje so nam sebične strankarske kakor skupne narodne koristi. Ali je to naše prekletstvo? Osvajač nas ima tam, kjer nas je hotel imeti: v državljanski vojni. Divide et impera! Pa se najdejo med nami bedaki, ki pravijo, da se okupatorji zgražajo nad našo medsebojno borbo.

Kdo je kriv?

Kdo nas je pripeljal sem, kjer smo? Kdo je neposredni krivec? OF! Ti črki sta pojem največje laži in naše nesreče. OF, zasnovana na najožji trockistični strankarski osnovi, je hotela biti, kar ni mogla biti, to je splošno narodno gibanje. Še nikdar in nikjer se pri demokratičnem narodu ni na strankarski osnovi, programu in metodi vodil nadstrankarski narodni boj. Poskus, doseči edinstvo slovenskega naroda v trockizmu, se je moral izjaloviti, četudi so zlorabljali v ta namen silo in najbolj privlačen naslov. Pomembna je resnica, da je bil slovenski narod nasproti osvajalcu dostojanstveno enoten, dokler ni trockizem, precenjujoč svojo moč, odvrgel krinke, to je osvobodilni program, in prešel k odkritemu nasilju in v državljansko vojno po navodilu: Okupator bo šel, zato ni nevaren, nevarnejši je domači politični nasprotnik, ki bo ostal, zato velja borba predvsem njemu. Vodstvo OF je izdalo Jugoslavijo, zavrača njeno kontinuiteto, zakonita jugoslovanska vlada mu je »marionetna« kakor fašistom in nacistom, blati jugoslovansko vojsko, proglaša svojo komunistično »vlado« za edino oblast in zahteva brezpogojno pokorščino tudi od tistih, ki so ostali zvesti Jugoslaviji, kralju, zakoniti vladi in vojaški prisegi. S svojim prevratnim in izdajalskim stališčem so voditelji OF ne le izključevali vsako sodelovanje, marveč tudi niso tolerirali nobene druge vzporedne osvobodilne akcije. Ubijali niso samo »izdajalcev«, marveč so šli celo tako daleč, da so javno obsodili na smrt vsakogar, ki bi si drznil voditi mimo njihove strankarske borbe resnični narodni boj, in to zapretitev tudi dejansko izvajali. Kako sramotne so najnovejše denunciacije. To so dragoceni dokumenti bedne borbe. Uradno glasilo OF je najverodostojnejši dokaz in obtožnica.
Tedaj je bil sprožen prvi usodni strel, tedaj se je utrgal plaz, tedaj so se začele »republike« in »čistke«, ki so doslej zahtevale blizu 3000 bratomorov. Ali verujete, da je slovenska mati rodila toliko izdajalcev? Bilanca »osvobodilne« borbe OF nam jasno pove, kje je njeno težišče. Kako malo škode je utrpel okupator in kakšna katastrofa je zadela naš narod! Mar to ne kriči, da vodi OF borbo z lastnim narodom in ne z osvajačem, da ne gre za osvoboditev, marveč za strankarsko oblast. To je nemoralen poskus »skomunizirati« slovenski narod, kakor se je eden njih izrazil, z brezvestno zlorabo trenutnega našega nesrečnega položaja in osvobodilne pretveze. Ako bi šlo vodstvu OF res za osvoboditev in ako bi mu bilo res za narodno gibanje, bi nikdar ne mogla nastati taka besna notranja nasprotja. Čemu bi bila in kje je bil razlog zanje? V resnici so bolj mislili na oblast in barikade kot na meje, zato so se tudi šli tako hitro igrat »vlado« in »ministre«. Bolj so mislili na strankarsko diktaturo kot na narodno koncentracijo in slogo.

Med Slovenci se ni našel Quisling

Žalostni notranji konflikt slovenskega ljudstva ne izvira iz različne opredelitve Slovencev do sedanje svetovne vojne. Slovenci smo se 27. 3. 1941 kot celota vključili z Jugoslavijo v skupnost svobodoljubnih zavezniških narodov. Poraz in zasedba domovine nista vplivala na to opredelitev. Med Slovenci se ni našel Quisling. Nepomemben poedinec ne šteje.
Ako smo kljub temu neizpodbitnemu dejstvu v tako žalostnem medsebojnem boju, potem ima ta svoj vzrok v drugih razlikah in interesih med nami, trockisti jih niso hoteli podrediti slogi naroda v tem usodnem času, marveč so raje njim žrtvovali to slogo.

Državljanska vojna je v njih programu

Smo sredi državljanske vojne. Ker se spričo njenih neposrednih in posrednih groznih posledic slovensko ljudstvo odvrača od njenih povzročiteljev, se skušajo trockisti rešiti odgovornosti zanjo in jo zvaliti na druge, ki so jih s svojim strankarskim nasiljem sami pognali v tragično in obupno samoobrambo. Trockisti se nam naenkrat predstavljajo v ovčjem oblačilu in pozabljajo, da je državljanska vojna zapisana v njih programu, da je njih metoda, kako priti do oblasti. Nobena druga stranka nima znanstvene literature o povzročanju in vodstvu državljanskih vojn kakor komunistična. Trockisti so vendar po svojem nauku in bistvu nasilniki. Ako kljub temu pripisujejo drugim krivdo za nesrečne medsebojne boje, tedaj je treba in je mogoče razumeti njihove obdolžitve le v tem smislu: državljanske vojne ste krivi, ker se nam niste mirno popolnoma predali, kajti če bi se nam predali, bi do borbe ne prišlo. Mar je kdo, ki pozna naše razmere, resno verjel, da se pod takimi pogoji zgradi in ohrani enotnost slovenskega naroda med osvobodilno borbo? Tisti, ki so s prevaro in nasiljem poskušali doseči tako enotnost Slovencev v trockizmu, so razbili našo narodno enotnost, ki bi se morala manifestirati nad strankami in nazorskimi razlikami.

Oskrumba jugoslovanskega orožja

S tem so trockisti storili največji zločin, ki ga je mogel kdo zagrešiti nad našim narodom v sedanjem tragičnem položaju. Temeljito vzgojeni v tujih šolah za prevratne čase so se prvi polastili vsega jugoslovanskega orožja in ga za svoje sebične strankarske namene obrnili proti golorokemu slovenskemu narodu. To je najhujša izdajalska oskrumba jugoslovanskega orožja, ki je bilo namenjeno za boj proti sovražniku. Ta monopol v orožju je trockistična manjšina brezvestno zlorabljala za nasilja in strahovanja.

Opis slike: Vojna in revolucija

Tragični paradoks

Spočetka smo mislili, da bo šla tudi OF zasluga za dostojanstveno vedenje slovenskega ljudstva med okupacijo, kakor se je ponovno manifestiralo v letu 1941, dokler ni prešla v dobo strankarskih zločinskih akcij. Ne za osvoboditev, marveč za namene »što gore to bolje« je plačal naš kmet vso ceho gesla »žrtve morajo biti«. Padale so žrtve zaradi žrtev, zaradi samomorilskega principa brezdomovincev, katerim Slovenci nismo majhen narod, ki mora modro ravnati s svojimi močmi, marveč število ljudi, dolžnih, da se do kraja žrtvujejo za imaginarni kolektiv. Od tod njih cinizem in nesorazmernost med trpljenjem, žrtvijo in uspehom. Povrhu pa vse to za stranko in ne za narod! Neovrgljiva je resnica, da je slovenski kmet vstal v obrambo svojega golega življenja šele po tisočih bratomorov, po tisočih ustreljenih od okupatorja, po desettisočih odgnanih v ječe in taborišča in na pogoriščih svojih domov.
Obtožujemo vodstvo OF, da je po načelu in za strankarske prevratne namene prignalo velik del slovenskega ljudstva do obupa. S tem ga kot neprizadeti obtožujemo da je kriv za sam spontani samoobrambni nastop naše vasi, ki je neposredna posledica njegovega izdajstva, in da je s svojo strankarsko nasilnostjo razbilo enotnost našega naroda ter ga v svoji usodni taktični domnevi, da bo do največje nesreče razbičano ljudstvo dostopno prevratnim strankarskim geslom zapletlo v navzočnosti okupatorja in z roko v roki z njim v državljansko vojno. Ako govorimo o tem, da je slovensko ljudstvo nasedlo makiavelističnemu osvajalcem, potem ugotavljamo: nasedli so mu trockisti s svojim nasiljem. Dokumentov za to ne manjka. Izvor naše nesreče je jasen. Zgodovinar bo imel lahko delo.
Ako bomo hoteli pošteno soditi slovenskemu kmetskemu ljudstvu, bomo morali, upoštevajoč konkretni dejanski stan, rešiti načelno moralno vprašanje: ali je storilo prav, ko si je med smrtjo iz jugoslovanske puške – pa tudi nemške in italijanske – v roki trockističnega izdajalca naroda in države ter življenjem z edinim dosegljivim sredstvom, izbralo življenje. Prizadeti nesrečneži so stali pred vprašanjem nujnega zla. Vsako nujno zlo predpostavlja drugo, še večje zlo. Nedvomno bo nekoč naš narod uprizoril veliko pravdo proti krivcem njegove neizmerne moralne in fizične tragedije, ki se je mimo aretacij, internacij, požigov in umorov stopnjevala do obupnega trpnega, trpkega samoobrambnega boja s tujim orožjem. V tem vidimo najvišjo stopnjo slovenske tragike. Obžalujemo vse tiste rojake, ki jih je kruta resničnost vrgla v to nesrečo.

Opis slike: Vojna in revolucija

Poznamo primere, da je OF po znanem načelu o žrtvah pognala očeta rednika v taborišče, sestradano mater z otroki pa v Gill, kjer je dobila obleko in hrano. Zakaj vodstvo OF ne pobija več teh ljudi? Mar je spoznalo svojo sokrivdo za njih usodo. Do takih tragičnih paradoksov je to »osvobodilno« gibanje prignalo s svojim brezumnim in brezsrčnim vodstvom posamezne slovenske družine in ves naš narod. Ubogo slovensko ljudstvo poljubuje roko, ki ga tepe!
Take so stvari od blizu – ne od daleč. Tak je pogumen pogled resnici v obraz.

Pot iz nesreče

Smo sredi trdih in težkih dogodkov. Iz sedanjega položaja nam ne pomaga nobeno farizejsko sentimentalno ali neživljenjsko moraliziranje iz udobnega in varnega zapečka. Poglejmo stvarno in pogumno svoj položaj. Spoznajmo resnico o vzroku svoje nesreče, sicer ne bomo našli poti iz nje. Računati moramo z dejstvom, da je slovenski kmet zase že rešil vprašanje o smrti in življenju v korist življenja, brani ga z vsakim dosegljivim sredstvom. Prav tako se ni dal prepričati, da je kaka razlika med Slovencem in Slovencem v tem, da je eden izvoljen za to, da deli udarce, drugi pa da nastavlja lice, eden, da kroji po svoji strankarski koristi zakone o morali, življenju, smrti, časti in imetju, drugi pa, da je goli predmet teh zakonov. Slovenski kmet uresničuje staro modrost: klin s klinom; kdor seje veter – žanje vihar; nasilje rodi odpor … Brez trockistične strahovlade bi ne bilo tragičnega pojava vaških straž, kakor ne bo razloga za njih obstoj, brž ko stvarno preneha trockistični teror in nevarnost za njegovo ponovitev. Odstranimo vzrok in posledice ne bo. Pot iz naše nesreče vodi v obratni smeri, kakor smo prišli vanjo. Našo nesrečo je rodilo trockistično nasilje, ki je po naravnem zakonu akcije in reakcije izvir vseh drugih posledic. Ako se ne odrečemo slehernemu nasilju v medsebojnih odnosih in se ne postavimo na resnično demokratično stališče, ne vidimo izhoda iz sedanjega položaja. Prvi se mora odreči nasilju in dati vse zadoščenje tisti, ki ga je prvi zagrešil. Ako trockistov ne sreča pamet po »logiki dejstev«, bo gotovo tekla borba naprej do še neznanega obsega in posledic. Dotlej ne bomo prišli do tiste odpornosti navzven, za katero je pogoj naš notranji mir. Od tega ima in bo imel korist samo okupator. Poglejmo dosedanje rezultate te borbe, ki je pogubna za naš narod, škodljiva zaveznikom in všečna »tretjemu, ki se je veseli«. Tudi ta težka odgovornost bremeni trockiste.

Opis slike: Vojna in revolucija

Osnovna zabloda
Vse to pogubno in nesmiselno početje slovenskih trockistov izhaja iz velike osnovne zablode. Še vedno trdovratno vztrajajo pri zastareli in nazadnjaški zamisli svetovne revolucije, za katero naj bi služila sedanja vojna kot »odskočna deska«. Pri tem gredo suvereno mimo načel in dejstev, ki so jih prav vse zavezniške države sprejele za skupni program, in mimo postopkov, ki so jih določile za miren prehod iz vojnega v normalno stanje. Zaverovani v svoj teoretični nauk kratko in malo ne morejo slediti življenju, zato nesmiselno lažejo sebi in drugim brez vsakih upov na uspeh. Z lažjo ne bodo spremenili v javnosti dejstev mednarodnega pomena in njih nujnih posledic tudi za naš narod. Kakšen smisel naj tedaj ima vse njihovo početje, zgrajeno na samoprevari? Doktrinarnim prevratnežem ne gre v glavo preprosta resnica, da se glede na dogovor vseh zavezniških držav ne bo rodil nov politični in socialni red sveta in posameznih držav iz državljanskih vojn, marveč iz zavezniške zmage in programa. Zmagoviti zavezniki nimajo namena prepustiti Evropo zmedam in trpljenju revolucij, marveč jo bodo v celoti vojaško zasedli. Novi mir se ne bo sklepal prek noči in v nervoznosti. Z mirovno pogodbo bo moralo človeštvo odgovoriti na svojo sedanjo katastrofo in položiti temelj bodoči sreči. Mislimo, da si posamezni narodi ne bodo mogli dokončno urediti novega življenja pred sklenitvijo mirovne pogodbe, ki bo kot mednarodna ustava gotovo globoko posegla v njih politično, socialno in gospodarsko ureditev.
Ko tako gledamo stvari v svetu, se nam zde domači nasilniki klavrni, nebogljeni in nesodobni. Iz njihove zablode v presoji svetovnega položaja, vojne in zavezniške politike izhajajo vse druge njihove zmote glede naše države, slovenskega narodnega vprašanja, zakonite oblasti, notranje politike, socialnega vprašanja …

Za zavezniško politiko

Stoječ na teh osnovah, smo dosledno zastopali zavezniško politiko, to je politiko, ki je bila sposobna povezati sile z različnimi notranjimi sistemi v mogočno in nepremagljivo skupnost proti skupnemu sovražniku. Prenesena na notranjo politiko posameznih zavezniških držav, pomeni zavezniška politika politiko najširše nacionalne sloge vseh sil od leve do desne, ki so sposobne strankarske koristi podrediti skupnim narodnim in državnim. Vsaka drugačna notranja politika ni politika nacionalne ohranitve in osvoboditve, marveč strankarska, ki neizbežno vodi do medsebojnih borb v lastno in zavezniško škodo ter v sovražnikovo korist. Vse druge zavezniške države izpolnjujejo svojo zunanjo politiko s srečno politiko najširše koncentracije, ki je edina sposobna mobilizirati vse moralne in fizične sile naroda, Slovenci pa vodimo nezrelo strankarsko politiko celo v času svoje največje nesreče. Zamislimo si, kako lahko delo bi imele sile trojnega pakta, ako bi bili vsi zavezniški narodi tako notranje razrvani in zapleteni v take medsebojne nestrpne borbe, kakor smo mi.

Postavlja se vprašanje

Postavlja se vprašanje, ali so slovenski komunisti tudi samo za trenutek sposobni svoje posebne interese podrediti narodnim in državnim. Ali so sploh sposobni za politiko nacionalne sloge in koncentracije in ali tako politiko sploh hočejo? Njih »sodelovanje« z ljudmi, ki so jih kot svoje eksponente poslali med katoličane in sokole, tega ne potrjuje. Doslej so dokazovali, da kot prevratneži in totalitarci odklanjajo vsako demokratično sodelovanje in ne priznavajo nobene skupne točke. Ustavili se niso niti pred državo. Kam tedaj vodi njihova borba za svobodo? Kdor je zapustil Jugoslavijo, vodi Slovence samo v sužnost. Kakšne posebne namene imajo tedaj z Jugoslavijo? Mislimo, da je naslov slovenskih komunistov pravi za gornje pozive in svarila. Oni so predvsem dolžni dati odgovor, ker so oni povzročili nesrečo.

Opis slike: Človek

Opomba: Članek je napisala tretja, neprizadeta stran za Zarjo svobode. V bistvu zadene resnični razvoj in položaj. Objavljen ni bil. Pošiljamo vam ga v orientacijo.

Zarja svobode je bil ilegalni ciklostiran časopis, ki je izhajal od 1. decembra 1921 do poletja let 1943. Kot svoje glasilo ga je izdajala liberalna mladina, organizirana v Mladi JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka). Med njenimi uredniki so bili Andrej Uršič, Branko Drnovšek in Janko Mačkovšek. Besedilo je nekdo od Slovenske zaveze poslal v London dr. Kreku, ta pa je z njim seznanil ostale člane slovenskega političnega vodstva v Londonu.