Avtor: Metod M. Milač

Sredi poletja 1945 nas je v begunskem taborišču Kellerberg, v dolini Drave severno od Beljaka (Villach), presenetila novica, da so angleške okupacijske oblasti pripravljene preseliti vse študente, ki so pred ali med vojno študirali na univerzah ali končali maturitetne izpite, v mesto Gradec, da se tam vpišejo na univerzo ali tehniško visoko šolo. Ta odlok je veljal za vsa begunska taborišča v Avstriji pod angleško upravo. To je bila prva novica, ki je vsaj delno nakazala, da je še nekaj upanja za nas, ki smo se kljub negotovostim odločili za begunstvo in z vsem, kar je s tem združeno.
V Kellerbergu nas je bila le peščica slovenskih študentov. Čeprav smo izhajali iz različnih kotov Slovenije, smo kmalu navezali stike in prebili veliko prostega časa v razgovorih, kako od tu naprej. Naše osebno gibanje zunaj taborišča je oblast omejila na deset kilometrov, komaj dovolj za dober sprehod v okolico. Za to je bil tudi razlog. Tisoči beguncev so bili takrat v Avstriji, večina iz vzhodne in srednje Evrope, z izkaznicami mednarodne begunske organizacije, in pričakovali nadaljnje odločitve. Angleške zasedbene oblasti so imele interes postaviti Avstrijo čim prej na samostojne noge, zato je bila kontrola teh tujih, nepričakovanih in nezaželenih prišlekov pod njihovo upravo potrebna.
Kot v drugih taboriščih smo se tudi v Kellerbergu študentje delili v dve skupini: na tiste, ki so bili tam s starši ali družinami, in tiste, ki smo bili sami, brez sorodnikov Mi »samorastniki« smo se že v taborišču pri Št. Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan), kjer smo bili nekaj časa po odhodu iz Vetrinja (Viktring), povezali v skupino in si med seboj ustvarili nekak modus vivendi. Poleg Kellerberga so bili slovenski begunci koncentrirani še v taboriščih Spittal an der Drau in v Lienzu, ki sta po številu taboriščnikov precej presegala Kellerberg.
Kdo je imel zasluge za to angleško odločitev bi bilo težko preveriti brez vpogleda v uradne vire. Gotovo je, da so tudi krajevne angleške oblasti podprle ta odlok. V zelo kratkem času smo se morali odločiti za fakultete, kar se brucov tiče, seveda. Pri tem smo dobili veliko pomoči od naših starejših kolegov, pa tudi drugih, ki so v lepših časih študirali na tujih univerzah.
Begunska skupnost je vedno nekaj posebnega, naj bo že ta ali ona. V Kellerbergu je bilo lepo družinsko ozračje, saj nas je vezala tragedija Vetrinja in trdna volja, da vztrajamo. Pred odhodom v Gradec smo se študentje želeli zahvaliti naši skupnosti in tudi taboriščni upravi. Večer pred odhodom smo v taboriščni dvorani pripravili klavirski in violinski koncert. Na programu so bile skladbe Beethovna, Rebikova, Čajkovskega, Schumanna, Novaka, Mozarta, Drdle, Bortkiewitza in Schuberta. Koncert so izvajali g. Kalister, bivši violinist pri orkestru kraljeve mornarice, Janez Zupančič in Metod Milač, pianista, bivša študenta zdaj že pokojnega prof. Antona Ravnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V imenu odhajajočih študentov je spregovoril jurist Mate Resman in se z lepimi besedami zahvalil taboriščni skupnosti. Za taborišče pa sta nam dala na pot veliko spodbude slovenski zastopnik pri angleški upravi g. Mihelčič, doktor prava, in gimnazijski profesor Janez Sever. Nobenega dvoma ni bilo, da so nam vsi želeli srečo in uspeh na novi poti. Slovo je bilo lepo in prisrčno.
Naše premoženje, ki smo ga vlekli na vlak naslednje jutro med rahlim deževjem, ni bilo nobenega zavidanja vredno. Nekaj »cul« in nekaj knjig ali not, to je bilo vse. Po poti so se nam pridružili še drugi iz bolj oddaljenih taborišč, tako da nas je bila kar lepa druščina že v Celovcu (Klagenfurt). Manjkalo ni niti tako imenovanih »starih bajt«, ki so se od nekod pojavile v kar precejšnjem številu in posebno na nas bruce napravile impozanten vtis s svojimi izkušnjami univerzitetnega življenja od Moskve prek Berlina, Pariza, Londona in Rima prav tam do Madrida. Gledano iz našega slovensko skromnega kota in zaradi naivnosti nismo prav dojeli, kako so take avanture mogoče. Kakor se je pozneje izkazalo, njihov cilj tudi tokrat ni bil študij, ampak želja po novih dogodivščinah.
V Gradcu so nas najprej nastanili v Keplerschule. Najkrajša karakteristika tega stanovanja bi bila ta, da nihče ne želi obujati spominov na to mrzlo, neprijazno in mračno zatočišče. Prehrana vsekakor ni zaslužila tega imena; dobivali smo veliko manj kot prej v glavnih taboriščih. Zelo nas je stiskala lakota. Poskušali smo si pomagati s skromnimi dodatki v bližnji gostilni; ti pa so obstajali samo iz neke zelo, zelo dvomljive žolce; zato smo jo jedli – ne uživali – samo z zaprtimi očmi.
Na univerzi smo bili sprejeti ustrežljivo, kot se za take institucije spodobi. Kljub težavam z nemščino za nekatere od nas, smo vedno našli razumevanje in pomoč. Tako je vpis potekel brez težav. Tudi pri izbiri predavanj ni bilo zadržkov, saj je bil sistem študija več ali manj določen že naprej. Tu ni dosti izbire, ne pri predmetu ne kdo bo predaval. Manj pozitiven je bil naš odnos do Studentenschaft. Nekajkrat so poskušali nekateri njihovi študentje uradniki ponemčevati naša imena, kar seveda ni vodilo v kolegialno razmerje in je obujalo mučne spomine na komaj preteklo dobo. Na splošno pa je bilo med študenti dobro razmerje. Nikdar v življenju se nismo toliko rokovali kot prav na univerzi v Gradcu. V protokol vsakega srečanja in razgovora je spadal stisk roke in uvodni pozdrav »Herr Kollege … « Menda stara tradicija.
Po božičnih praznikih 1945 smo bili preseljeni v že prej »obljubljeno deželo«. Tam na južnem delu mesta, blizu radijske postaje, na malem hribčku pod zelo privlačnimi nasadi zapeljive vinske trte, je bilo majhno taborišče, ki smo ga po domače imenovali Hochsteingasse 37, čeprav je bil uradni naslov Studentenlager Hochsteingasse. S to novo rezidenco smo dobili tudi svojo stalno pokroviteljico, komandanta taborišča, Miss Margaret Jaboor. Po angleškem vzorcu so nas razdelili v sobah po strokah. S tem je taborišče dobilo še bolj mednarodni značaj. Zdaj govorimo o filozofski, medicinski, tehnični, juristični itd. sobi ali baraki. Namen je bil popolnoma jasen: s skupnimi močmi in s strokovnimi razgovori bo naš napredek še bolj učinkovit. Ker smo Slovenci v začetku imeli večino v taborišču, se je to poznalo tudi v posameznih sobah. Posebna baraka in nekaj sob je bilo določenih za študentke, tam pa zaradi manjšega števila strokovna razdelitev ni prišla toliko v poštev. V začetku ni bilo veliko študentk, v kratkem pa se je število povečalo. Strokovno so se odločile največ za medicino in filozofijo, manj za tehnične vede. Novi razdelitvi po strokah smo se kmalu privadili in to tudi sprejeli kot pozitiven prispevek k naši izobrazbi in razumevanju drugih narodnosti, njihovih običajev in navad.
Ne samo zaradi znanja angleščine in slovenske številčne premoči v taborišču, zaradi svojih diplomatskih sposobnosti je bil medicinec Jože Jančar izvoljen za prvega predsednika in zastopnika študentovske skupine v Hochsteingasse.
Z resnim akademskim delom smo začeli takoj, saj so bili prvi kolokviji obvezni že v prvi polovici novembra 1945. Brez uspešne premostitve teh zaprek ni bilo vpisa v naslednji semester. Velika skrb je bil nemški jezik – izpiti so bili ustni – ali bomo te začetne težave pravočasno premostili. Posebej je treba poudariti obzirnost naših profesorjev, ki so v veliki večini želeli, da ne bi bilo nobenega nerazumevanja zastavljenih vprašanj. Profesorji Steinwenter, rimsko pravo; Rintelen, nemško privatno pravo; Schmid, pravo slovenskih narodov; Rauch, nemška pravna zgodovina; in Radakovič, študij socialne ureditve, gotovo spadajo v to skupino. Manj prijetno je bilo soočenje s profesorjem Brandweinerjem, cerkveno pravo, kjer ni manjkalo komentarjev, ki so včasih spominjali na sarkastičnost. Med slovenskimi in drugimi študenti seveda ni manjkalo takih, ki so nemščino dobro obvladali in zato tudi hitreje napredovali.
Prvi akademski uspehi v glavnem starejših študentov so veliko pripomogli k temu, da so angleške oblasti še nadalje podpirale taborišče z denarno podporo mednarodne begunske organizacije UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Med prvim in drugim semestrom so Hochsteingasse zapustili skoraj vsi »stari bajtarji,« saj zanje to ni bil primeren teritorij. V nekaj mesecih se je članstvo v taborišču nekoliko ustalilo. Nekateri so odšli iz raznih osebnih vzrokov, velika večina pa se je povsem posvetila študiju. Slovenski študentje smo vztrajali vsi, prav izjeme.
Poleg rezidenčnih barak, administracije, oskrbovalništva in dnevnih potreb je imela ena baraka veliko študijsko sobo in jedilnico, med obema pa je bila kuhinja.
Naša skupina je bila najmočnejša; sledili so Hrvati, Ukrajinci, Poljaki, študentje iz baltskih dežel, Madžari, Albanci, Rusi, Srbi, z leti pa so prihajali v večjem številu le Volksdeutsche iz Jugoslavije. Slovenski prirastek je prihajal le prvi dve leti, in sicer so bili to abiturienti slovenske gimnazije v taborišču Spittal, ki je bila uradno priznana največ po zaslugi bivšega ravnatelja klasične gimnazije v Ljubljani, Marka Bajuka.

Avtor slike: Ciril Skebè

Opis slike: Božična voščilnica – Študentsko taborišče v GradcuCiril Skebè

Prehrana se je sčasoma znatno izboljšala vsaj v količini, če že ne po kakovosti. Morda je k temu pripomogel Marshallov plan, ki je takrat reševal zahodno Evropo pred gospodarsko katastrofo. Druge zunanje podpore je bilo malo. Slovenci smo dobili nekaj posebnih, a skromnih pošiljk z Irskega in še od drugod, največ po katoliških organizacijah. Koščki slanine so bili najbolj dobrodošli, z ovsenimi kosmiči pa se takrat nismo prav znašli. Najbolj uspešna je bila enkratna pomoč iz USA v obliki velike zbirke rabljene obleke, namenjene za vse taboriščnike. Bilo je za vsakega nekaj. Mnogi smo delno opremljeni s temi darili celo odpotovali na svoje nove domove tja čez ocean. Tisti posamezniki, ki so imeli sorodnike v ZDA in Kanadi, so počasi vzpostavili zveze z njimi in bili sem in tja srečni prejemniki posebnih pošiljk. Paketi CARE organizacije so bili posebno dobrodošli, a redkost v taborišču.
Ker smo se nahajali pod angleško kontrolo, so se bili kdaj pa kdaj v taborišču pojavili tudi člani angleške vojaške policije. Dali smo jim ime »rdeče kapice« po njihovem značilnem pokrivalu. Vest o njihovem prihodu se je vedno bliskovito razširila po taborišču, saj tak obisk ni prinašal nič pozitivnega, gledano z naše strani. Nihče ni takrat vedel, kakšne spiske, kakšne obdolžitve so naši novi gospodarji imeli v svojih arhivih in kdo jih je posredoval, čeprav smo si izvor takih morebitnih obtožb lahko predstavljali. Po prvem letu so tudi obiski »rdečih kapic« postali redki in nato kmalu prenehali.
Ker je naše taborišče predstavljalo nekak poseben vzorec begunskega življenja, smo bili včasih deležni visokih obiskov. Poleti 1946 so nas obiskali korespondenti zavezniških držav in si precej nadrobno ogledali življenje in aktivnosti v taborišču. Nekateri smo bili povabljeni na osebni razgovor. Kar jih je zanimalo: od kod smo, kje smo bili med vojno, zakaj smo v begunstvu in zakaj se nočemo vrniti domov. Nekam čudno je bilo slišati pripombo ameriške korespondentke, da bodo zavezniške sile garantirale normalno življenje za vse, ki se vrnemo v rodno deželo. Med skoraj polurnim razgovorom za vsakega posameznika so pridno pisali v svoje mikroskopske beležnice. Če so kdaj kaj tega objavili, nam ni bilo sporočeno. Istega poletja je Hochsteingasse obiskal angleški general Fitzroy Maclean, ki je bil na poti v Beograd na obisk v maršalu Titu. V svojem kratkem nagovoru ni bil niti diplomatski niti pozitiven glede naše prihodnosti. Kljub angleško-jugoslovanskim sporom v tem času smo dobili precej jasno sliko njegovega političnega mišljenja. Proti jeseni je – spremljan od angleških oblasti – prišel v taborišče zastopnik jugoslovanske vlade, Slovenec, ki nam je v zelo kratkem nagovoru ponujal v imenu vlade povratek domov. Poslušali smo z akademsko toleranco. Ko je padlo prvo vprašanje, kje je tistih dvanajst tisoč, ni vedel ali ni smel vedeti odgovora in je takoj odšel.
Počasi smo se navadili na novo okolje in tudi na študij v tujem jeziku.
Med medicinci začetniki je vladala prava tekma, kdo se bo najprej pretolkel prek fizike in kemije do anatomije. Tu se je večkrat zataknilo, saj je bil to najtežji izpit in najboljša izkaznica za nadaljnji študij. Težave z anatomijo so v Hochsteingasse medicinci nekako premostili s posebnimi predavanji, ki jih je v pomoč kolegom imel medicinec Hrvat Dado Valjalo. Ta je imel poseben talent za anatomijo in menda se neki poseg, ki ga je on prvi demonstriral, celo imenuje po njem Valjalo Verfahren.
Težko bi bilo posebej označiti prebivalce filozofske sobe, saj so se ukvarjali z raznimi strokami od umetnostne zgodovine, arhitekture, arheologije do literature, zgodovine, pa tudi čiste filozofije ni manjkalo. Razen enega Hrvata so bili v tej sobi sami Slovenci. Njihov balkon je imel strateški pregled v vse smeri, kar je večkrat ovekovečil z velikim smislom karikaturist Ciril Skebe – Ciko.
V sobi pravnikov smo vsi z zanimanjem sledili razpravi o ukradenem kolesu, kar je bila tema seminarja pri profesorju Wilburju.
Naši pravniki so ga reševali ves semester in prav gotovo je bila to najdaljša afera kriminalistike, ki se je kdajkoli vrtela okoli navadnega bicikla. Za protiutež tem debatam so naši sostanovalci potrpežljivo prenašali »strokovne razgovore« nas slušateljev glasbene akademije o konstrukciji štiriglasne fuge.
Tehnična baraka na spodnjem koncu taborišča je bila za nas netehnično usmerjene vedno posebna uganka. Iznajdljivosti jim ni manjkalo. Tudi opreme njihovih sob so kazale na poseben smisel za taboriščno življenje. V hudi zimi 1946–1947 smo imeli vtis, da je tam nekoliko bolj toplo kot v drugih sobah, čeprav smo vsi dobili isto količino drv. Razlog smo kmalu odkrili. Ker smo se kot juristi dobro spominjali rekla verba docent, exempla trahunt, smo se v sobi soglasno odločili za exempla, ki smo jih odkrili pri tehnikih. Med nekim nočnim snežnim viharjem je drevo za našo barako izginilo brez sledu, v sobi smo se pa kar precej pogreli. Miss Jaboor je kmalu izvedela za te nočne podvige in je z angleško doslednostjo odredila kazen: tehnikom za njihovo iznajdljivost, juristom pa za zelo nejuridično dejanje. Drva za kurjavo so nam bila odvzeta za daljšo dobo.
Kljub majhnim prestopkom je bil naš odnos do uprave in upraviteljice na najvišji ravni. Nobenega dvoma ni bilo, da je Miss Jaboor naredila za nas vse, kar je bilo v njeni moči. Mi smo se zavedali svoje edinstvene prilike za visokošolske študije. Če k temu pridamo še skrb za najnujnejše, kar človek potrebuje, je ostalo za kulturne prireditve, literarne podvige in podobno. Kljub temu smo se zavedali, da na tujem predstavljamo vsak svoj narod, zato smo po najboljših močeh delovali tudi v tej smeri.
Posamezne skupine so se trudile predstaviti, večkrat z zunanjo pomočjo, kulturno stopnjo in dosežke svojega naroda. Glavni namen je bil doseči druge narodnosti, angleške oblasti, avstrijske goste, obenem pa predstaviti kulturno moč taboriščne narodne skupnosti. Lepo zamišljen je bil ukrajinski večer, posvečen pesniku, pisatelju in slikarju Tarasu Ševčenku. Od Ševčenkovih pesnitev so zastopniki raznih narodnosti v taborišču podali zanimivo zbirko prevodov v tuje jezike, da je vpliv tega literarnega velikana prišel še bolj do izraza. V slovenskem prevodu je eno pesnitev recitiral jurist in bivši slušatelj dramske akademije Stane Šusteršič in žel za svoj nastop najlepše priznanje. Nič manj uspešen ni bil hrvaški večer. Njihova skupina je imela med seboj prav lepo družbo kulturnih osebnosti v različnih strokah. Iz svoje bogate kulturne dediščine so izbrali lep spektrum literarnih del in utrinkov.
Slovenski večeri, bilo jih je več, so bili skrbno pripravljeni tako po vsebini kot pri izvajanju. Slovenska narodna in umetna pesem je bila vedno na sporedu, saj sta za tujce petje in glasba najlaže dosegljiva. Med najbolj pomembnimi večeri je bil gotovo tisti, ki je imel za osrednjo točko Prešernov Krst pri Savici. Za to priliko je prevzel vodstvo povečanega mešanega zbora dr. Franc Cigan iz taborišča Spittal; od tam je s seboj pripeljal tudi nekaj tamkajšnjih pevcev v okrepitev domačega ansambla. Ob drugi podobni priliki je prevzel vodstvo zbora g. Silvo Mihelič, dirigent zbora v taborišču Lienz, pozneje župnik na Koroškem. Tako smo v Hochsteigasse vsaj dvakrat imeli zelo dovršene koncerte slovenskih pevskih stvaritev, ki so bile vedno zelo lepo sprejete. Vredno je še pripomniti, da je tudi pevski zbor Sraka, sestavljen iz dvanajstih pevcev, pod vodstvom slušatelja konservatorija v Gradcu, Aleša Šimenca veliko doprinesel h kulturnemu življenju v taborišču in v širši graški srenji.
Hochsteingasse so obiskale tudi sestre Finkove. Njihov tercet je v graškem taborišču doživel nadvse lep uspeh. Ob času koncerta sester Finkovih je imel prvi javni nastop slovenski moški kvartet s člani: Žižek, prvi tenor; Marjan Pograjc, drugi tenor; Rado Škofic, prvi bas; Lojze Rigler, drugi bas (po Riglerjevem odhodu ga je nadomestil Jože Lekan). Pri vajah jim je bil v pomoč Metod Milač. Kvartet se je poleg slovenskih narodnih in umetnih pesmi posvečal tudi popularni glasbi. Vsak njegov nastop je imel velik uspeh.
Težko bi bilo trditi, da so bila na teh prireditvah izvajana ali recitirana kakšna originalna dela. S tem pa ni rečeno, da take stvaritve niso prišle na dan v tem »meddobju,« v literaturi in glasbi. Prispevki k umetnosti, znanosti, humanističnim, socialnim in tehničnim vedam pa so zunaj področja tega opisa.
Taborišče Hochsteingasse kot celota je pod zelo spretnim vodstvom hrvaškega študenta Bruna Dirigela in njegove zaročenke pripravilo tri kulturno-zabavne večere na leto: ob začetku in na koncu akademskega leta ter na pustno soboto. Težko bi bilo najti bolj nadarjenega človeka, polnega idej in domislic, kot je bil Bruno. Za kulturni del je pritegnil domače moči, tako H. Speera, violina; M. Milača, I. Zupančiča in romunsko študentko, klavir; dr. M. Kabalina, bariton; slovenski moški kvartet; in mnoge izkušene recitatorje in igralce. Prav gotovo pa so največ uspeha žele Brunove skice ali zbadljivke, ki so v glavnem letele na naše angleške pokrovitelje in avstrijske goste. Za te stvari je bil običajno naslednji dan klican v pisarno na »prijateljski« razgovor, saj je s svojimi skicami večkrat spravil našo pokroviteljico Miss Jaboor v veliko zadrego pred njenimi predstojniki. Nikdar, prav nikdar pa niso šale letele na račun Miss Jaboor. Prav nasprotno. Bruno jo je klical kar unsere Mutter in ji je vedno izrazil hvaležnost za vso njeno skrb. Morda je prav zato ostala do konca angleške uprave taborišča naš komandant.
Kulturno-zabavnemu večeru je sledil ples. Ker takih prireditev takoj po vojni zasedbene oblasti v Gradcu niso dovoljevale, mi pa smo bili pod angleško upravo, je plesni večer pritegnil precej visokošolcev z graške univerze in tehniške visoke šole; vsaj prvo leto ali dve. Prvotno je za ples igral albanski orkester. Večina teh fantov pa je kmalu zapustila taborišče. Tu so zopet stopili v ospredje Slovenci in z ustanovitvijo Baby Kapelle oskrbeli moderno plesno glasbo za vse te prireditve. Člani orkestra so bili: Henry Perles, klavirska harmonika; Dušan Šurman, klarinet; Ivan Vrančič, klavir; Aleksander Gjud, tolkala. Ta del – plesni večer – teh prireditev je imel slab odmev pri nekaterih v slovenskih matičnih taboriščih, upravičeno ali neupravičeno, glede na našo situacijo in na tragedijo preteklih mesecev. Takšna poročila so nas od časa do časa dosegla ali so nam bila sporočena po tistih, ki so ob akademskih odmorih obiskali svojce v Spittalu, Lienzu in Kellerbergu.
Ker so bile v Avstriji po vojni ogromne množice beguncev, nas domačini na splošno niso prijazno gledali in to je vključevalo tudi nemško govoreče Volksdeutsche. Priznati je tudi treba, da je bila črna borza največ v rokah tujcev. Črnoborzijancem ni bilo treba živeti v taboriščih, njihova dejanja pa so razmerja z domačini še bolj poslabšala. Sčasoma so se zadeve tudi v tej smeri izboljšale. V nekaterih lokalnih trgovinah smo postali dobrodošli in smo jih zato po svojih močeh tudi podpirali.

Prav blizu taborišča, na Grabenstrasse, stoji karmeličanska cerkev, ki od Hitlerjevega časa ni bila več pod klavzuro. Tu smo imeli maše. Pripravili smo tudi dva koncerta slovenskih cerkvenih pesmi za farane in za taboriščnike pod vodstvom Aleša Šimenca. Po večernih vajah na poti domov smo se navadno ustavili pod okni sosednjega avstrijskega dekliškega internata in zapeli eno ali dve podoknici; pesmi so bile pri dekletih vedno z veseljem sprejete, kar pa ne gre trditi za njihove nadrejene.
Na južni strani Gradca, v bolj revnem delu mesta, je bil v zelo skromni cerkvici za župnika eden tistih skromnih in nesebičnih duhovnikov, ki so leta 1941 prostovoljno prišli na Gorenjsko po izgonu skoraj vseh slovenskih duhovnikov v Srbijo ali drugam na jug. S pevskim zborom smo se mu skušali vsaj nekoliko zahvaliti za njegovo nesebično pomoč na Slovenskem v onih temnih in mračnih letih.
Miss Margaret Jaboor, naš angleški taboriščni komandant in upravnik, zasluži našo iskreno hvaležnost za delo v dobro taboriščne skupnosti in za skrb za prav vsakega posameznika. Nikoli nam ne bo znano, kaj vse je naredila za nas pri svojih nadrejenih, gotovo pa je bilo mnogo več, kot je njena služba zahtevala. Po tragičnih izkušnjah z britanskimi vojaškimi poveljniki v Vetrinju smo našli v Miss Jaboor zastopnico Britanskega imperija povsem drugačnega kova.
Z letom 1948 so se pričele izselitve. Zastopniki raznih držav, skoraj izključno čezmorskih, so prihajali v taborišča in razlagali možnosti in obveznosti za naselitev v svojih deželah. Najbolj privlačna se nam je zdela Kanada. Po enem letu obveznega dela si bil na svojem. Kanada je sprejemala le mlade, neporočene moške in ženske. Prvi transport v Kanado je odšel iz taborišča Hochsteingasse že proti koncu poletja 1948. Med odhajajočimi je bilo precej Slovenk in Slovencev. Druga večja skupina je kmalu nato odpotovala v Argentino, največ tisti, katerih družine ali sorodnike je sprejela ta južnoameriška država. Združene države so odprle vrata nekoliko pozneje. Kot v Argentini so bile tu tudi družine dobrodošle, treba pa je bilo imeti sponzorja, ki je jamčil za prvo leto bivanja v ZDA. Poleg normalnih izselitev so nekateri srečneži dobili polne štipendije za študij na raznih kolegijih in univerzah v Združenih državah. Prilike za štipendije so bile v glavnem osredotočene le na nekatere stroke, zanimivo pa je, da so vsi prejemniki štipendij izhajali iz najmlajše generacije v Hochsteingasse. Med temi srečneži so slovenske študentke dobile največ štipendij.
Začetki emigracije so prinesli tudi spremembe v Hochsteingasse. Jasno je bilo, da podpora mednarodne begunske organizacije ne bo več dolgo trajala, poleg tega pa se je število taboriščnikov stalno manjšalo. Bivanje in oskrba v taborišču nista bila več finančno popolnoma krita. Slovencem je prišla na pomoč Liga slovenskih katoliških Amerikancev. Za vse to je skrbel pater Bernard Ambrožič, župnik pri cerkvi Sv. Cirila v New Yorku. Podporo smo Ligi vrnili po prihodu in ustalitvi na ameriškem kontinentu. V Hochsteingasse je bila skrb za vzdrževanje dodatni pritisk za izselitev, posebno za tisti del študentov, ki še nismo bili blizu konca študija.

V tem času so se tudi začela manjša trenja med »novimi« in »starimi« taboriščniki. Med postopnim prehodom pod eventualno avstrijsko upravo so izpraznjena mesta zasedli največ novi Volksdeutsche iz Jugoslavije. Sčasoma so postali tudi številčno najmočnejša skupina. Njihov status v taborišču je bil drugačen, zato so tudi želeli spremembe. Ves čas našega bivanja v Hochsteingasse so bili izvoljeni zastopniki študentov v taborišču Slovenci; najprej medicinec Jože Jančar, nato kemik Polde Čop, za njim jurist Mate Resman, temu je sledil medicinec Maks Rak. Prvi trije so v glavnem zastopali študente pri upravi, Maks Rak pa je v novih razmerah imel še dodatno nalogo usklajati želje in zahteve »novih« in »starih«. Na srečo so bila različna mnenja rešena v stilu akademske debate. Nikakor pa ni bilo mogoče najti srednje poti v veliki debati glede plesnih orkestrov. Volksdeutsche so namreč imeli svoj orkester, Tangolita, ta pa ni bil pripravljen za zastonjsko delo. Slovenski orkester pa je vztrajal, da igra zastonj. Ta razdor je bil rešen prav po gordijsko: eni so igrali v severnem, drugi pa v južnem delu barake, ki je služila v te namene. Seveda naša »stara skupina« ni prispevala k plačilu novemu orkestru.


Ta doba – Interludij v Hochsteingasse 37 – je bila bistvenega pomena za nas slovenske študente v Avstriji v prvih letih begunstva. Mnogi se še spominjajo tistega odločilnega večera v Vetrinju, ko nam je profesor Jeglič naznanil odločitev mednarodne begunske organizacije, da nas bo vzela v zaščito. Kaj je bilo jedro te odločitve? V kratkih besedah je profesor Jeglič pojasnil: »v naslednjih letih bo begunska organizacija iskala države, ki bodo pripravljene sprejeti begunce z namenom, da ti sčasoma postanejo novi državljani teh dežel.« Torej pot v povsem novo, zelo nejasno prihodnost. Prof. Jeglič je h koncu še dodal: »za pridne roke je povsod dosti dela.« Bivanje v Avstriji in možnost akademske izobrazbe v Gradcu je bil za nas zelo dobro izrabljen čas čakanja na nadaljnjo odločitev, ki je prej ko slej morala priti. Čeprav v Gradcu vsem ni bilo mogoče končati študijev, je ta doba dala podlago za poznejše nadaljnje šolanje v novih domovinah. Hochsteingasse je bil edini primer, da so okupacijske oblasti, v tem primeru angleške, nudile tako možnost.
Poleg teh nekaj spominov ni prezreti dejstva, da mnoge družine, ki danes živijo širom po svetu, izvirajo prav iz tistega barakarskega taborišča Hochsteingasse 37 v Gradcu, Avstrija.