Avtor: Janko Maček

Črni Vrh nad Polhovim Gradcem je ena od župnij, ki so nastale na področju nekdaj zelo obširne polhograjske župnije. Pred drugo svetovno vojno je bil Črni Vrh tudi samostojna občina. Po slemenih hribov onkraj njega poteka ločnica med polhograjskimi in poljanskimi vodami in tu je že od nekdaj bila tudi meja med ljubljanskim in škofjeloškim okrajem. Ta meja se pozna tudi v krajevnem narečju. Domačini radi pokažejo hrib onkraj Pasje ravni, do katerega teče zajec, tam pa se nenadoma spremeni v zejca.
Številne samotne kmetije in hiše so raztresene po vrhovih, pobočjih in grapah tega hribovskega sveta med Jernejčkovim grabnom, Veliko in Malo Božno tja do Sela, Pasje ravni, Zadobja in Planine. O lepoti teh krajev bi se dalo marsikaj povedati; ob vsakem letnem času se kaže v drugih barvah, ob poletni nevihti ali viharnem snežnem metežu pa pokažejo tudi svojo temno stran.
Središče fare in sedanje krajevne skupnosti je skupina hiš pod cerkvijo sv. Lenarta. Cerkev in ob njej pokopališče stoji na vrhu hriba in se razgleduje po vsej okolici. Predhodnica sedanje cerkve je bila ob potresu leta 1895 močno poškodovana in so jo zato morali podreti. Že leta 1900 je bila nova cerkev toliko dokončana, da so jo blagoslovili. Cela fara se je združila in pomagala pri gradnji. Na čelu občine je tedaj bil Josip Trobec, ki je županoval v Črnem Vrhu celih oseminštirideset let, od leta 1888 do leta 1936. Kronika pripoveduje, da je župan Trobec dobil za črnovrško cerkev poseben dar od samega avstrijskega cesarja, ko se je med njegovim obiskom v Ljubljani pogumno prerinil do njega in se mu predstavil kot župan hribovske občine, kjer je potres razmajal farno cerkev. Župan Trobec je imel veliko zasluge tudi pri gradnji ceste iz Polhovega Gradca oziroma iz Zaloga do Črnega Vrha. Veselje nad novo cesto, kije leta 1925 končno le segla do župnišča v Črnem Vrhu, je že naslednje leto padlo v vodo, ki je odnesla dobršen del ceste med Polhovim Gradcem in Zalogom.
Ko so kljub povodnji in vsem težavam le dogradili cesto, so se lotili gradnje šole, toda dokončali so jo šele leta 1938, ko je Hitler že začel svoj osvajalni pohod. Pri volitvah leta 1936 je bil za župana izvoljen Franc Košir, ki je ostal na tem mestu do leta 1945. V noči od 25. na 26. januar 1938 so tudi v Črnem Vrhu opazovali nenavadno rdečo svetlobo na severni strani neba. Čeprav so potem zvedeli, da je bil to severni sij, je marsikdo vzel to nebesno znamenje kot napoved težkih časov. Občutek preteče nevarnosti so potrjevale tudi vesti o pospešeni gradnji vojaških utrdb na Žirovskem vrhu in pod Blegošem in vse številnejši vpoklici mož in fantov na orožne vaje.
Kljub vsemu pa je življenje v črnovrških hribih v tistem času teklo po svojih stalnih kolesnicah. Župnik Janez Dovč, ki je bil v Črnem Vrhu od leta 1927, je dobro poznal svoje hribovce in vedel, da se pod njihovo včasih nekoliko robato zunanjostjo skriva dobro srce. Z veseljem je učil njihove otroke. Vsaka birma je bila praznik za župnijo, zanj pa skrb, če bodo otroci dovolj pripravljeni. Videl je, kako so se ljudje dan za dnem pehali po bregovih in robovih, da bi od skope zemlje izsilili kos kruha. Ob nedeljah in praznikih pa je delo počivalo in slovesno tišino so motili le zvonovi, ki so vabili ljudi k cerkvi na vrhu hriba. Najprej se je oglasil veliki zvon. Tedaj so se ljudje s Srednjega Vrha po raznih bližnjicah že spustili v Potrebuježev graben in se zagnali v strmino proti cerkvi sv. Lenarta. Ko so se potem v zboru oglasili vsi zvonovi, so bili prvi že pri cerkvi, drugi pa so še hiteli po hribu. Od vseh strani so se pomikale skupine praznično oblečenih faranov; prihajali so od Pasje ravni, iz Petačevega grabna in s Smolnika. Prihajali so poleti in pozimi, ob lepem in slabem vremenu, mladi in stari. Po maši so žene in otroci hitro odšli domov, možje in fantje pa so se še pogovorili o delu in gospodarstvu, o občinski in širši politiki.

Opis slike: Črni Vrh – V ozadju cesta na Pasjo ravan

Bile so nedelje in prazniki, ko so zlasti fantje in dekleta radi šli k maši na Planino, v Lučine, predvsem pa na Selo k sv. Ožbaltu in v Bukov Vrh. Za nekatere je bila ta pot skoraj krajša kot v domačo cerkev. Po kmetijah in zaselkih onkraj Pasje ravni nad Poljansko dolino so poznali mnogo ljudi, saj so bili sosedje, toda tesnejše povezave z njimi so bile le redke, kajti cesta, občina in druge niti so Črnovršce vezale s Polhograjsko dolino. Nemška okupacija je Črni Vrh upravno sicer priključila k Poljanam in Škofji Loki, toda tudi v tem času je marsikateri vpliv še prišel iz Ljubljane in pripomogel k usodnim odločitvam, ki so zadevale tudi prebivalci teh hribov.

Prvi meseci okupacije

Ko so si aprila 1941 Slovenijo razdelili okupatorji, je Črni Vrh prišel pod Nemčijo, vendar pa prebivalci še cel mesec niso videli okupatorskih vojakov. Šele 4. maja je v vas prišlo nekaj obmejnih finančnih stražnikov. Naselili so se v župnišču. Ljudje so jih sprejeli zadržano. Le nekateri starejši možje, ki so bili služili avstrijsko vojsko in se tedaj celo naučili nekaj nemščine, so bili skoraj navdušeni.
Nemci so kmalu po prihodu opozorili župnika Davča, da ne bo mogel dolgo biti na fari, zato je dal nekaj svoje oprave odpeljati h kmetu Omejcu, od koder je bila doma njegova kuharica. 10. maja je nemški poveljnik naročil župniku, da mora do večera zapustiti Črni Vrh, sicer ga bodo drugi dan odpeljali v Škofjo Loko. Župnik je vzel pripravljeni nahrbtnik in odšel v Polhov Gradec in naprej na svoj dom v Ljubljano. Tako je Črni Vrh ostal brez duhovnika.
Med ljudmi se še ni poleglo vznemirjenje zaradi odhoda župnika Dovča, ko so Nemci aretirali učitelja Maksa Fojkarja. Nekaj tednov kasneje je črni avto pripeljal učitelja nazaj, da so vzeli še njegovo ženo in potem oba preselili v Srbijo.
Konec maja so Nemci pobrali vse duhovnike sosednjih župnij, med njimi tudi Viljema Pipa iz Lučin in Matevža Tavčarja iz Poljan. Ne samo župnije Poljanske in Selške doline, ampak skoraj vse gorenjske župnije so tedaj ostale brez duhovnikov. Poleg duhovnikov, učiteljev in drugih izobražencev so izselili tudi precej slovensko zavednih kmetov, trgovcev in obrtnikov. V Črnem Vrhu razen župnika in učitelja niso nikogar preganjali. Ljudje so večinoma obsojali preganjanje duhovnikov in drugih Slovencev. Celo tisti redki »avstrijski vojaki,« ki so v začetku hvalili Nemce, so sedaj utihnili. Onkraj Pasje ravni pa se je že tedaj čutil drugačen veter. Tu in tam je bilo slišati pripombo, da je kar prav, da so »črnuhom« pristrigli peruti. V Poljanah je Maks Krmelj že poleti 1941 organiziral prvo celico komunistične partije. Kasneje je bila organizirana tudi OF s posebno mladinsko skupino.
Ob obilici kmečkega dela so Črnovršci v tistih poletnih mesecih skoraj pozabili na okupacijo. Lepega poletnega dne v začetku julija pa je nastal preplah, da bodo Nemci selili, kajti v Poljane naj bi že prišlo petdeset avtobusov. Novico so prinesli otroci iz Bukovega Vrha in neverjetno hitro se je razširila po samotnih kmetijah in zaselkih. Delo je zastalo. Ljudje so v naglici pograbili nekaj najnujnejšega in bežali v gozd. Ko pa do večera Nemcev ni bilo, so se začeli vračati na domove. Po nekaterih domačijah se je šele naslednje dopoldne iz dimnika zopet pokazal dim. Kmalu so zvedeli, da v Poljanah ni bilo nobenega avtobusa. Ali so si otroci vse skupaj izmislili?
Najbolj so ljudje občutili okupacijo ob nedeljah in praznikih. Zvonovi niso vabili v cerkev in neka čudna praznina je visela v zraku. Tudi če so šli v cerkev in molili s cerkovnikom, to ni moglo nadomestiti nedelje, kot so je bili vajeni. V začetku junija so zvedeli, da bo za naprej ob nedeljah in praznikih redna služba božja v šentjoški podružnici sv. Andreja na Planini. Planina je tedaj bila še pod Italijo in okupatorji meji niso posvečali posebne pozornosti. Ko je skupina Črnovršcev prvikrat šla k maši na Planino, so pri Lomovcovi kapelici naleteli na Italijane. Stali so pri kapelici in gledali mimoidoče, toda niso jih ustavili.
Potem so tisto poletje še večkrat šli na Planino – skoraj dve uri hoje tja in prav toliko nazaj. Duhovnik Srečko Huth se jim je že v začetku priljubil. Bil je majhne postave, toda velik duhovnik, dober govornik in pevec. 13. julija je bila na Planini slovesnost prvega obhajila za otroke iz Črnega Vrha, Lučin in Poljan. Udeležba je bila velika. Slovesno je bilo tudi, ko je šentjoški novomašnik Roman Malavašič na Planini imel ponovitev nove maše. Med pevci na koru je bil tudi organist iz Črnega Vrha in štirje gorenjski bogoslovci, ki zaradi Nemcev niso mogli domov in so zato leta 1941 počitnice preživljali v Šentjoštu. Pod oboki prostorne planinske cerkve je donela pesem Novomašnik bod’ pozdravljen in zbranim vlivala upanje, da se bodo tudi na Gorenjsko spet vrnili duhovniki. Opogumljeni so se ljudje vračali na svoje domove onkraj neoznačene meje. Včasih je tudi duhovnik odšel čez mejo in po samotnih domačijah obiskoval bolnike in ostarele, ki niso zmogli dolge poti na Planino. V civilni obleki z nahrbtnikom na rami je bil videti kot domačin, pa vendar je bil v stalni nevarnosti, da ga bodo Nemci ustavili in prijeli.

Opis slike: Birma – Črni Vrh 1930

1. oktobra 1941 je bila meja med nemškim in italijanskim okupacijskim ozemljem prestavljena in vas Planina s cerkvijo sv. Andreja je pripadla Nemčiji. Duhovnik Huth se je preselil v Butajnovo in v tamkajšnji cerkvi sv. Ane nadaljeval svoje delo. Sedaj so tudi Planinci hodili k maši v Butajnovo. Ko je bilo v začetku decembra v Poljanski dolini že napeto, so ljudje zvedeli, da bo maša v Bukovem Vrhu. Ob napovedani uri se je precej ljudi iz Črnega Vrha in bližnjih vasi Poljanske doline zbralo v Marijini cerkvi. Duhovnik je naprosil nekaj mož in fantov, naj bodo na straži v zvoniku in naj ga takoj opozorijo, če bi videli prihajati Nemce. Če bi se pojavili Nemci, bi se duhovnik hitro preoblekel in pomešal med ljudi, ki bi sami molili kot vedno, ko so se brez duhovnika zbrali v cerkvi. Toda vse je bilo mirno in po končanem opravilu so se ljudje tiho razšli na domove. Najbrž so med njimi bili tudi nekateri, ki so potem konec decembra postali žrtev okupatorjevih povračilnih ukrepov. Kaplan Huth je takoj po koncu bogoslužja oprtal svoj nahrbtnik in odšel nekam proti Pasji ravni. Ko se je kmalu nato začela vstaja, se je med ljudmi razširila govorica, da je v vodstvu vstaje tudi duhovnik, ki je v začetku decembra maševal v Bukovem Vrhu.

Nemirni božični prazniki 1941

December 1941 za prebivalce Poljanske doline in Črnega Vrha ni bil samo čas pričakovanja božiča; ob obilici novic in vesti o grozečem nemškem preseljevanju, o uporu proti okupatorju in o bližnjem koncu vojne je to pričakovanje skoraj stopilo v ozadje. Na ljudi je pritisnila skrb, da bodo Nemci izselili celo področje, kot so naredili v novembru v brežiškem okraju, ko so v štirinajstih dneh odpeljali v Nemčijo dvajset tisoč Slovencev. Poleti so v strahu pred selitvijo lahko zbežali v gozd, toda kam naj se umaknejo sredi zime. Novica, da so Rusi zaustavili nemško prodiranje in začeli protiofenzivo, je bila razveseljiva. Ali ni sedaj pravi trenutek, da se jim tudi Poljanska dolina in cela Gorenjska postavi po robu. Odpora na vseh straneh Nemci ne bodo vzdržali, morali bodo popustiti in vojna bo končana. Ljudje so vsi od kraja želeli, da bi bilo konec vojne in da bi Nemci odšli iz dežele, toda marsikdo ni verjel, da peščica slabo oboroženih ljudi lahko k temu kaj pripomore. Bali so se nemškega maščevanja.
Za pogled v ozadje poljanske vstaje bomo vzeli nekaj podatkov iz članka zgodovinarja dr. Ferenca Množična vstaja na Gorenjskem decembra 1941, ki je leta 1971 izšel v Borcu. Dr. Ferenc pravi, da je o gorenjski in po1janski vstaji v poročilih KPS malo zapisanega. »Izjema je poročilo CK KPS z dne 5. decembra 1941, ki pri podatkih o razmerah na Gorenjskem skopo pravi: Načrt po predlogu Tita bomo skušali z vsemi silami realizirati. Vse je ugodno, razen snega.« Vstaja naj bi zajela predvsem Poljansko dolino, ker so nekateri predvidevali, da bodo nacisti izganjali tamkajšnje prebivalstvo. Zgodovinar dodaja, da ni neposrednih podatkov, da bi Nemci v tistem času kaj takega zares nameravali in da so torej nameni vstaje bili širši.

Jeseni 1941 je partiji uspelo vzpostaviti nekaj odborov OF v Poljanski dolini. Prvi in glavni organizator OF v dolini je bil Maks Krmelj. Gibanju se je pridružilo precej mladih, zlasti tistih, ki so prej delali pri graditvi Rupnikove obrambne linije. Obiskal jih je Stane Žagar in spodbujal k ustanovitvi partizanske enote, ki bi varovala ljudi in preprečevala selitve. Celo somišljeniki OF so imeli tedaj pomisleke, da je za oborožen odpor še prezgodaj, ker je okupator premočan in bi bile žrtve prevelike, toda zaradi strahu pred preseljevanjem so ti pomisleki vse bolj plahneli. 6. decembra 1941 je partija sprejela sklep o ustanovitvi Poljanske čete. Do 16. decembra se je pri kmetu Muhu v Vinharjih zbralo okrog dvajset mož, ki so se potem priključili Cankarjevemu bataljonu.
Preden se lotimo opisa decembrske vstaje, naj omenimo dogodek, ki ni bil v neposredni zvezi z vstajo, je pa zelo značilen za tisti čas in za razpoloženje ljudi s tega področja. 10. decembra dopoldne sta na domačijo Tomaža Šubica, po domače Narigarja, prišla dva finančna stražnika iz Črnega Vrha, en Nemec in en Korošec, kot so domačini rekli nemškim vojakom, ki so znali slovensko. Narigarjevi so spadali pod Bukov Vrh, toda njihova domačija je bila blizu Pasje ravni in črnovrškega področja, kjer se svet prevesi proti Potrebuježevemu grabnu. Po tem grabnu ob Veliki Božni vodi pot do Zaloga in naprej do Polhovega Gradca. To pot so uporabljali tihotapci, ki so v Ljubljansko pokrajino nosili živež, nazaj pa cigarete in tekstilno blago. Stražnika, ki sta prišla k Narigarju, sta se vračala iz Škofje Loke, kamor sta peljala na meji prijetega tihotapca. Od gospodarja Tomaža sta zahtevala, naj jima izroči maslo, ki ga je pri njih shranil tihotapec. Ko oče ni hotel priznati zveze s tihotapci, sta ga Nemca privedla pred hišo in ga začela tepsti. Eden od njiju mu je grozil s smrtjo in mu nastavil puško na prsi. Tedaj je odjeknil strel in Nemec, ki je meril na očeta, se je opotekel, ranjen v ramo. Streljal je devetnajstletni Narigarjev sin Janez, ki je ob prihodu Nemcev zginil na podstrešje, kjer je imel spravljeno puško. Ko je videl, kaj Nemca počneta z očetom, je vzel puško in pomeril skozi špranjo v opažu.
Po tem dogodku sta Janez in kako leto mlajši France odšla k Muhu v Vinharje, kjer so se zbirali vstajniki. Oče Tomaž in hčeri Angela ter Ivanka s sinom Jožkom pa so se zatekli k sosedu Nacetu na Pasji ravni. Šele 13. decembra je k Narigarju prišla večja skupina Nemcev. V gozdu nad domačijo so jo pričakali Narigarjev Janez in dva njegova prijatelja. Proti Nemcem so oddali nekaj strelov, nato pa so se umaknili. Nemci so požgali domačijo, živino pa so odpeljali k sosedu, kjer so jo kasneje pobrali partizani.
Samo en dan pred požigom Narigarjeve domačije je Cankarjev bataljon, ki je tedaj štel okrog 60 mož, v Rovtu pod Blegošem iz zasede presenetil nemško patruljo, v kateri so bili sami starejši Avstrijci, ki napada sploh niso pričakovali. Padlo je petinštirideset policistov, in to je bilo Nemcem dovolj veliko opozorilo, da je treba »gmajnarje« vzeti resno. Partizani so se nato odpravili proti Poljanski dolini in že 13. decembra prišli v Vinharje. Glas o smrti policistov je zbudil različne odmeve: »Kaj bo sedaj? Če bodo za vsakega policista ubili deset naših, bo padlo štiristopetdeset Slovencev! Kje jih bodo nabrali?« »Nemcem se tla majejo pod nogami. Zdaj je treba udariti.« Nemci so tedaj nekatere manjše orožniške posadke – med njimi tudi poljansko – odpoklicali na varno v večje centre, obenem pa so zbirali okrepitve in z budnim očesom spremljali premike partizanov.
S kmetije Pri gornjem Ostražu sta 16. decembra zvečer odšli dve partizanski patrulji. Prva je mimo Pasje ravni in zadobja pohitela proti Suhemu Dolu ob nemško-italijanski meji. Njen cilj je bila Žakljeva domačija, kjer so po preselitvi Žakljeve družine gospodarili Nemci. Jakob Žakelj je bil tisti večer na svojem rojstnem domu v Šentjoštu onkraj meje, kamor se je uspel vrniti iz Srbije. Partizani so v hlevu zaklali prašiča in ga strpali v nahrbtnike, odvezali nekaj govedi in že so se vračali nazaj v Črni Vrh. Druga patrulja je »obiskala« župana Koširja v Črnem Vrhu in zasegla 500 kg pšenice. Na povratku so se ustavili pri Burjevcu in odpeljali Jurija Buha, očeta petih otrok. V bližnjem gozdu so ga zaradi izdaje obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. 18. decembra ponoči so opravili rekvizicijo v Kmetijski zadrugi v Poljanah. Vdrli so tudi v izpraznjeno orožniško postajo.
Medtem so se zbirali prostovoljci, vasi in hiše v dolini in po hribih pa so obiskovale patrulje in pozivale k vstaji. Brata Pavel in Stanko Kos iz Vinharij sta se pred tako patruljo skrila in se nista udeležila vstaje. Takoj so ju proglasili za nemčurja in od tedaj sta bila zaznamovana. Pavla so leta 1942 odgnali v Žirovski vrh in ubili, Stanko je tudi tedaj ušel. Zatekel se je k vaški straži v Šentjošt, toda malo pred kapitulacijo Italije ga je iz zasede zadela partizanska krogla.
24. decembra so Nemci že prišli v Poljane, kajti zaseda pred vasjo jih ni mogla zaustaviti. Ta dan popoldne je Stane Žagar v Bukovem Vrhu zaprisegel novince. Tone Peternel pripoveduje v svojih Spominih, da je Žagar v govoru pred prisego preveč poudarjal borbo delavskega razreda za njegove pravice, ki jih bo uveljavil pod vodstvom komunistične partije, le malo pa je povedal o boju proti okupatorju. »To se je pokazalo takoj po prisegi, ko je prišlo nad mene več mož in fantov in mi očitalo, da sem jih s svojo propagando o OF in narodnoosvobodilni borbi zavedel, ker v celi stvari, kot se vidi, ne gre predvsem za izgon okupatorja, temveč za komunizem. Za komunizem se pa oni niso prišli borit. Tako mnenje je tedaj najbrž imelo kar precej ljudi. Iz tega razloga je še isti večer odšlo domov nekaj mož in fantov.« (Loški razgledi, 1971, Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo)



Tone Peternel v tem opisu ne omeni, da je bil v sredo 24. decembra sveti večer. Ne omeni, če je morda Žagar v svojem nagovoru tisto popoldne kaj omenil božične praznike. Večina mož in fantov, ki so ga poslušali, pa je gotovo mislila na sveti večer, ko bodo doma kadili in kropili po hiši in gospodarskih poslopjih. Na božični dan zjutraj je bilo od Poljan slišati streljanje. Ogrinov oče je ob tem zmajal z glavo in rekel: »Nič dobrega ne bo iz tega, ko na sveti dan streljajo.« Skrbelo ga je za sina Jožeta. 23. decembra zvečer so ga prišli iskat in šel je z njimi v Bukov Vrh. Marca naslednje leto bi dopolnil osemnajst let. Očeta je skrbelo, ni pa mislil, da bo Jože že naslednji dan, 26. decembra, mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Na pol razpadlo truplo so našli šele pomladi, ko je odlezel sneg. Nemci niso dovolili, da bi ga prepeljali na pokopališče v Črni Vrh. Kar tam pod Bukovim Vrhom so ga položili v krsto in pokopali, leta 1945 po koncu vojne pa so ga prenesli k cerkvi sv. Lenarta.

Opis slike: Poroka Franceta Koširja – Črni Vrh 1930

Nemci so na božični dan preko italijanskega območja začeli dovažati svoje vojaštvo v Črni Vrh, iz Poljan pa so prodirali proti Vinharjam in Bukovemu Vrhu. V soboto, 27. decembra zjutraj, so sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Zadnji odpor so partizani nudili Nemcem na Skoblovi domačiji, potem pa so se 27. decembra v varstvu noči izvlekli iz obroča. Spustili so se proti Zmincu, prekoračili cesto in se usmerili proti Dražgošam. Precej novincev se je tedaj izmuznilo domov, drugi pa so odšli v Dražgoše. Med temi je bila tudi cela Narigarjeva družina. Janez je že pred začetkom dražgoške bitke kot kurir odšel čez mejo v Polhograjske hribe, vsi drugi pa so doživeli težke dni v Dražgošah in potem še nemški napad na Mošenjski planini. Komaj osemletni Ivankin sin Jožek je menda bil izredno vzdržljiv in je mami, ki je v strahu in izčrpanosti jokala, dajal poguma: »Mama, ne vekaj, saj jih bodo naši nažgali.«
Že 27. decembra so Nemci požgali domačijo Ignaca Plestenjaka na Pasji ravni. Plestenjakova družina se je pred njimi še pravi čas umaknila. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica, ker so pri preiskavi v hlapčevi postelji našli ročno bombo. Naslednji dan so se Nemci vrnili. V hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, so nanesli butar in zažgali. Hkrati z mrličema sta zgorela hiša in hlev. Pri Gornjem Ostražu v Črnem Vrhu so 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo Marijo in sina Rudolfa pa ustrelili in vrgli v ogenj.
V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, še posebno pa okolico Pasje ravni. Po samotnih kmetijah so pobrali več moških, ki so sodelovali v vstaji, in jih odpeljali v zapore. Dvanajst od njih so potem 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah.
Kljub vsem tem žalostnim dogodkom se je skupina poljanskih partizanov 20. januarja z Jelovice odpravila proti Poljanam. 21. januarja zgodaj zjutraj je del te skupine prišel v Vinharje na domačijo Pavleta Kalana – Muhe. Nemci so jih že čakali. Komaj se je sedemnajst izčrpanih partizanov nastanilo v Muhovem hlevu, so stisnili obroč okrog domačije. Pri preboju je padlo več partizanov in Nemci so jih zmetali v ogenj goreče domačije. Pavleta Kalana in družino so odpeljali v taborišče v Nemčijo. Večjo srečo je imel oddelek, ki se je namenil h kmetu Planinšku v Kremenik. Niso šli v hišo, ampak so se skrili v bližnji gozd in od tam opazovali Nemce. Večina se je potem razšla na domove, le nekaj jih je šlo čez mejo. Med tistimi, ki so šli domov, je bil tudi Albin Oblak, Boštjancov iz Kremenika. Ni se še dobro ogrel ob topli domači peči, že so prišli Nemci. Domačijo so zažgali, Albina ustrelili in vrgli v ogenj, mater Elizabeto in njeno sestro pa odpeljali v taborišče.
Toda maščevanje zaradi decembrske vstaje s tem še ni bilo končano. 11. februarja so Nemci može in fante poklicali na sestanek v šolo v Poljanah, kjer so jih veliko aretirali. Nekatere so potem odpeljali v begunjske zapore, druge pa v taborišče.

Vihar revolucije je segel tudi čez mejo

Ko so vojaki, ki so preganjali vstajnike, po novem letu odšli iz Črnega Vrha, so se ljudje oddahnili in življenje se je začelo vračati v normalne tokove. Sredi marca 1942 so Nemci začeli utrjevati svojo mejo z Ljubljansko pokrajino. Najprej so mobilizirali domačine, da so v obmejnem pasu najmanj 50 m široko presekali gozd. Domačini so morali podirati domačije, ki so jih Nemci sklenili odstraniti zaradi obmejnega pasu. Prebivalce teh domačij so preselili. Maja in junija so potem nemški vojaki v obmejnem pasu postavili žične ovire.
26. julija so poljanski partizani napadli nemško obmejno posadko v Črnem Vrhu ki je menda tedaj štela okrog trideset mož. Že ponoči so partizani zasedli položaje na hribu pri cerkvi in zgodaj zjutraj začeli obstreljevati župnišče in šolo, kjer so se utrdili Nemci. Le ti so napad vzdržali. Isto jutro so dolomitski partizani v Zalogu pod Črnim Vrhom napadli vojake nemškega gradbenega bataljona, ki so šli postavljat žične ovire ob meji. V skupini so bili sami starejši Avstrijci, ki so prišli v zasedo »brezbrižno, v strnjeni koloni, v četverostopu … Zaseda je s prvimi rafali v nekaj minutah ubila 27 in ranila 9 avstrijskih vojakov« (P. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 157).

Opis slike: Županova družina – Planina marec 1942 – V sredini sedi Srečko Huth

V Črnem Vrhu se je po teh napadih naselila močna policijska enota okrog sto mož. Prehod meje je postal tvegan in nevaren. V začetku julija so se enote II. grupe odredov prebijale preko polhograjskih in črnovrških hribov v Poljansko dolino in naprej na Gorenjsko. Nemci so jih zaustavljali in zasledovali. Tedaj so v gozdu nad Bukovim Vrhom ustrelili Jožeta Božnarja in Jakoba Malovrha s Planine, ki s partizani nista imela prav nobene zveze. Pokopali so ju na pokopališču v Črnem Vrhu. Njuna tragična smrt je pretresla okolico.
Toda tudi partizani so tisto poletje v Črnem Vrhu segli po človeških življenjih. Še pred napadom na Črni Vrh so v »Kolobociji« ubili štiriintridesetletnega Matevža Bogataja, sredi avgusta so pa odgnali v gozd Vinka Justina, po domače Tonkovega. Vinko se je bil ob decembrski vstaji pridružil partizanom in vztrajal pri njih do maja 1942. Prišel je domov in se skrival, saj je bil v nevarnosti pred Nemci, še bolj pa pred partizani. Nazadnje so ga partizani odkrili in ga kot dezerterja obsodili na smrt. Za njegov grob se nikoli ni zvedelo. Leta 1944 so odvedli v gozd tudi Vinkovo sestro Malko. Ni se vrnila.
Tisto poletje so tudi z one strani meje prihajale vznemirljive novice. Večkrat je bilo slišali besedo revolucija in ljudje so ob tem čutili čudno tesnobo. Zvedeli so, kako so komunisti v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo, le malo pozneje pa so Italijani neke poletne nedelje v Butajnovi obkolili cerkev in vse moške odgnali v Horjul. Vest o tem je takoj prišla čez mejo, saj so pri tisti maši bili tudi ljudje iz Črnega Vrha. V noči med 24. in 25. julijem so najprej slišali oddaljeno streljanje, kmalu pa je nebo na jugu za Planino zažarelo v močni rdeči svetlobi. Še nekajkrat so potem konec julija in v začetku avgusta na isti strani videli rdeč sij, streljanja pa niso več slišali. Zvedeli so za vihar revolucije, ki je pustošil po vaseh onkraj meje in posebno v Šentjoštu. Kaplan Srečko Huth je od 1. avgusta dalje spet imel božjo službo na Planini. Baje so mu začasno dovoljenje za Planino dali Nemci v Lučinah, da se je iz Butajnove umaknil pred gotovo smrtjo. Neke julijske noči so komunisti v Butajnovi iskali njega in Pavleta Malavašiča, pri katerem je stanoval. Ker sta slutila nevarnost, sta se že prej umaknila, njuni zasledovalci pa so v svojem besu premetali celo hišo in razbili tudi duhovnikovo posteljo. Ljudje kar niso mogli razumeti, zakaj je duhovnik partizanom, ki se borijo za svobodo, tako zelo napoti.
Iz Črnega Vrha so po decembrskih dogodkih le poredko šli k maši v Butajnovo, saj je bila pot dolga in so se bali, da bi srečali nemško patruljo. Le z nekaterih kmetij v Srednjem Vrhu so šli v Butajnovo skoraj vsako nedeljo, saj so prav do meje prišli po svojem ali po sosedovem svetu. Na pobudo duhovnika Srečka so v nekaterih vaseh dekleta začela otroke učiti verouk, »prvi razred« pa pripravljati na prvo obhajilo. Taka šola je bila poleti 1942 tudi pri Bradešku v Srednjem Vrhu. Učila je teta Francka. Bilo je že v času košnje, ko je »butajnovski« duhovnik prišel čez mejo v Srednji Vrh. V zraku je dišalo po pokošeni travi in na zunaj je bil navaden delavnik ob košnji, v Bradeškovi bajti pa so sredi sončnega dneva zagrnili okna, da bi bila slovesnost prvega obhajila bolj nemotena. Osvobodilnemu boju slovesnost v Srednjem Vrhu prav gotovo ni nasprotovala, napoti pa je bila organiziranemu brezboštvu, ki je pod masko osvobodilnega boja začelo svoj pohod. Kaj bi rekli o dogodku v gozdu pod Žirovskim Vrhom? Bilo je menda proti jeseni 1942, ko je kaplan Srečko spet bil na Planini. Poklicali so ga k bolniku na samotno domačijo na Žirovskem Vrhu. Na ozki stezi sredi gozda ga je ustavil oboroženec in mu grozil s smrtjo. Pogumni duhovnik ga je mirno opozoril, naj bo obziren vsaj do zakramenta, ki ga nosi bolniku, in napadalec se je umaknil s steze. In kaj je bilo napačnega, ko je duhovnik šel na italijansko poveljstvo in se zavzel za može in fante, ki so jih Italijani prijeli v Butajnovi? Morda bi načrtom revolucije ustrezalo, da bi jih poslali v internacijo? Torej so imeli prav tisti, ki so 24. decembra 1941 v Bukovem Vrhu govorili, da se gre predvsem za komunizem, ne pa za osvobodilni boj!

Leto 1943

Kmalu po novem letu 1943 so Nemci poklicali k vojakom ali na delovno obveznost fante letnikov 1923, 1924 in 1925. Odziv je bil skoraj stoodstoten, saj so se fantje bali, da bi se v nasprotnem Nemci znesli nad njihovimi družinami. Aprila istega leta so bili vpoklicani letniki 1918 do 1921. Tedaj pa se je precej Črnovršcev odločilo, da gredo k vaški straži v Šentjošt. V nemško vojsko niso marali iti, k partizanom jih pa tudi ni vleklo. Podobno je bilo tudi avgusta, ko je bil vpoklican letnik 1926. Partizani so s svojo mobilizacijo skušali preprečiti odhod fantov v nemško vojsko, toda s tem so sprožili nemške protiukrepe in se zamerili ljudem. Ljudje so postali negotovi. Bali so se nasilja od ene in od druge strani. Niso vedeli, kako bi ohranili svoje domove in vsaj golo življenje.

Opis slike: Škof Anton Vovk – Črni Vrh julij 1951

V začetku septembra je prišlo do na videz nepomembnega dogodka, zaradi katerega pa so se Nemci kruto maščevali. Neki vojak črnovrške posadke, verjetno je bil Korošec, saj so mu ljudje rekli Serajnik, je nosil prat perilo k samotni bajti na robu Črnega Vrha. Ko se je tisti dan vračal od perice, je iz grmovja blizu njene hišice odjeknil strel. Streljal je mlad partizan, peričin sorodnik. Vojak je bil smrtno zadet. Domačini so obsojali ta umor, saj so vedeli, da ta vojak nikomur ni storil nič žalega. K njim ni prišel po svoji volji, kot tudi njihovi fantje niso prostovoljno šli na rusko fronto. Ko se cela dva meseca potem ni nič zgodilo, so ljudje že upali, da so Nemci pozabili na ta dogodek. Toda maščevanje je bilo samo odloženo. Prve dni novembra je posebna nemška enota tudi po črnovrških in poljanskih hribih preganjala partizane. Brez posebnega vzroka so tedaj v Petačevem grabnu požgali Polirjevo, Lužarjevo in Martincovo domačijo. Toda požig jim ni bil dovolj. Pri Polirju so našli doma mater in so jo ubili, pri Lužarju so pa ubili mater, snaho in dva njena otroka.
Martincova Lojza je bila tisti dan v Škofji Loki, zato so jo aretirali en teden kasneje in odpeljali v taborišče v Nemčijo, od koder se ni vrnila. Hkrati z Lojzo so vzeli tudi Kopača in Mežnarja in ju odvedli v škofjeloške zapore. Oba so ustrelili 9. februarja 1944 med petdesetimi talci na Kamnitniku pri Škofji Loki. V Črnem Vrhu so Nemci že novembra 1943 razglasili, da je represalija v Petačevem grabnu kazen zaradi zahrbtnega uboja nemškega vojaka in zaradi sodelovanja s partizani. Baje so že več mesecev prej z daljnogledi opazovali, kaj se dogaja okrog hiše v okolici Črnega Vrha, in zapisovali, kdaj so se kje oglasili partizani.
Nemška kazen je bila izredno kruta. Niti ženske niti uboga otroka niso mogli biti krivi za uboj nemškega vojaka. Ljudje pa so bili prepričani, da so za vse bili krivi partizani, ki so brez potrebe ubili onega Nemca.
Omenili smo že, da se je pomladi 1943 kar nekaj črnovrških fantov pred nemško mobilizacijo umaknilo k vaški straži v Šentjošt. Ob kapitulaciji Italije so potem bili v skupini šentjoških stražarjev, ki so kljub povelju za odhod na Vrhniko ostali v domačem kraju. Iz Šentjošta so vsaj s pogledom vsak dan objeli domače vrhove in spremljali življenje ob meji. Tudi po odhodu Italijanov Nemci niso odstranili žičnih ovir in min na meji z Ljubljansko pokrajino in prehod meje je bil še vedno nevaren.

Opis slike: Prijatelja – Od leve Končan Justin s Korene in Kržišnik Anton iz Črnega Vrha

Tedaj so bili v Šentjoštu tudi štirje člani Narigarjeve družine: oče Tomaž, sin France, hči Ivanka in njen sin Jože. Po vrnitvi iz Dražgoš januarja 1942 se Narigarjevi niso zadrževali v Bukovem Vrhu, kjer je bila njihova požgana domačija, ampak so takoj odšli čez mejo. Oče Tomaž se je ustavil v Pustem Vrhu, France, Ivanka in Jožek pri znancih v Butajnovi, Angelca na Prapročah pri Polhovem Gradcu, Janez je bil partizanski kurir. Že novembra 1942 so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče, kjer je pomladi 1943 umrl. Franceta so v Butajnovi nekajkrat poiskali partizani in ga najprej zlepa, potem pa z grožnjami hoteli spraviti v svoje vrste, zato se je s sestro in njenim sinom umaknil v varstvo šentjoške postojanke. Kmalu se jim je v Šentjoštu pridružil še oče, ki je kot invalid iz prve svetovne vojne bil bolj slabega zdravja. Novembra 1944 je umrl in bil pokopan v Šentjoštu. Ni se mu izpolnila želja, da bi se vrnil na svojo zemljo v Bukovem Vrhu. Pred koncem naše zgodbe se bomo z Narigarjevimi še srečali in vsaj poskušali pojasniti nenavadno prepletenost njihove poti s protikomunističnim odporom v teh krajih, ki je »dražgoškega junaka« Jožka izpod Pasje ravni pripeljala na prostrano argentinsko pampo.

Velika stiska in usodna odločitev

Januarja 1944 je bila v Črnem Vrhu ustanovljena domobranska postojanka. Več mož in fantov je že nekaj mesecev prej hodilo prenočevat v bližino nemške postojanke, ker so se bali partizanov. Gotovo so ti bili med prvimi člani domobranske posadke. Vrnili so se tudi fantje, ki so leta 1943 šli v Šentjošt, in se vključili v domačo posadko. Presenetljiv je podatek, da je na območju občine Črni Vrh, ki je pred vojno štela okrog 800 prebivalcev, kar 110 moških bilo pri domobrancih. Takoj po ustanovitvi je bila posadka podrejena neposredno nemški obmejni straži, šele kasneje se je priključila Gorenjskemu domobranstvu. Brata Stanko in Pavle Žakelj iz Šentjošta sta prišla v Črni Vrh konec leta 1944 in do konca ostala na čelu postojanke.
Kmalu po ustanovitvi domobranske postojanke se je v Črni Vrh vrnil župnik Dovč in potem do maja 1945 normalno opravljal svojo službo. Nemci so postali popustljivejši, saj je njihov vojni stroj že močno škripal. Katehet Srečko Huth je že v začetku leta 1943 odšel v Kranjsko Goro in od tam obiskoval fare bližnje in daljne okolice. Pred Nemci se ni več skrival, toda zato ni bil manj v nevarnosti. Komaj eno leto po tistem, ko mu je neznanec pod Žirovskim Vrhom zastavil pot, so ga komunisti umorili nekje pod Koprivnikom.
Cela naša zgodba pravzaprav našteva in opisuje rane, ki jih je nemški okupator zadal prebivalcem črnovrških in poljanskih hribov, ko jim je že prve dni po prihodu v deželo vzel duhovnike in učitelje, pa do tedaj, ko je z ognjem in mečem kaznoval smrt svojega vojaka in njegov meč pri tem ni sekal po nasprotni vojski, ampak je moril žene in nebogljene otroke. Ljudje, razen zelo redkih izjem, niso bili za Nemce, niso nikoli verjeli, da bodo Nemci ostali v deželi. Kljub tehtnim pomislekom so se pridružili decembrski vstaji in samotne hribovske domačije so vstajnikom na široko odprle vrata. Ko so partizani pred začetkom vstaje v Črnem Vrhu ubili moža, ki je baje bil povezan z Nemci, ga domačini niso kaj prida pomilovali, čeprav niso razumeli, kaj je ta mož leta 1941 Nemcem sploh lahko izdal. Uveljavilo se je pravilo, da se je treba Nemcev izogibati in jih pustiti na miru, »saj bo vojske enkrat konec in potem bodo sami odšli.«
Ko je prišlo do incidenta med nemškimi financarji in Narigarjevo družino, je bilo ozračje že močno naelektreno. Janezov upor je bil sicer spontan, toda brez primernega vetra iz Poljan ga najbrž ne bi bilo. Brez oklevanja je družina z bataljonom odšla v Dražgoše, saj so v tem videli edini izhod. Morda so tedaj še upali, da bo okupator kmalu premagan. Po povratku iz Dražgoš pa se njihovo gledanje kmalu spremeni. Začno se celo bati partizanov. France, Ivanka in Jožek tudi po očetovi smrti ostanejo v Šentjoštu. Maja 1945 se s Šentjoščani odpravijo na Koroško. France se že s poti vrne domov v Bukov Vrh in se do jeseni skriva, Ivanka in sin pa ostaneta v begunstvu. Skupaj s Skvarčetovo družino, pri kateri so Narigarjevi v Šentjoštu stanovali, sta se potem odselila v Argentino.
»Nismo se prišli borit za komunizem,« so že 24. decembra 1941 izjavili nekateri vstajniki v Bukovem Vrhu. Niso verjeli obljubam o boljšem življenju v novem družbenem redu. Od leta 1888 sta bila v Črnem Vrhu samo dva župana: Trobec in Košir. Koširja so izvolili leta 1936 in je tudi leta 1944 še vodil občino. Zakaj mu ne bi zaupali, ko so ga vendar sami izvolili. Ali niso v zadnjih štiridesetih letih veliko naredili: cerkev, šolo, cesto … ? Kje so bili tedaj tisti, ki bi sedaj radi nov družbeni red? In če ta družbeni red res prinaša brezboštvo? V čem so potemtakem komunisti boljši od nacistov? Toda nacisti bodo kmalu odšli! Ali ne ve že vsak otrok, da se jim tla pod nogami močno majejo?
Karkoli že so v Črnem Vrhu razmišljali, odločili so se za ustanovitev domobranske postojanke. Velika stiska jih je priganjala k tej odločitvi. Stiska je pritiskala nanje tudi 9. maja 1945, ko so zapuščali domači kraj. Bilo je popoldne pred praznikom vnebohoda in pri cerkvi na hribu je ravno zvonilo, ko se je dolga kolona razvrščala na pot proti Škofji Loki. Vseh skupaj je bilo okrog dvesto, civilnih beguncev skoraj toliko kot domobrancev. Kakšna teža je morala pritisniti nanje, da so se odločili zapustiti dom in domačo zemljo, na katero so jih vezale tako trdne vezi. Tolažili so se z mislijo, da se bodo kmalu vrnili.
Res so se črnovrški domobranci že 28. maja vrnili v Škofjo Loko. Za nekatere je bil loški grad zadnja postaja njihovega križevega pota, druge pa so gnali naprej v Šentvid in Kočevje. Tudi brata Stanko in Pavle Žakelj sta delila njihovo kruto usodo.
Dolga je vrsta imen na ploščah, ki so jih letos postavili Črnovršci na pokopališču pri cerkvi, da bi nje in potomce spominjale na njihove drage, ki so morali iti skozi veliko stisko, ko so sprejeli nase usodno odločitev, da bi ohranili svojo narodno, versko in kulturno identiteto. Kljub vsem drugačnim trditvam te plošče »molče trobentajo« o resnični, še ne napisani zgodovini.