Avtor: Blaža Cedilnik

Poznam moža, najbrž ni čisto osamljen, ki se je z vsem srcem vključil v Demokratsko zvezo ob njenem nastanku, da bi po svojih najboljših močeh pomagal pri ustvarjanju slovenske države v smeri demokracije, svobode in narodove samobitnosti. Zastopal je stališče, da bi morali vsi, »kar nas dobrih je ljudi«, sodelovati pri ustvarjanju nove države na novih temeljih, na nacionalnih vrednotah, ki so bile nekdaj ponos slovenskega človeka. Verjel je (ves navdušen ob rezultatih referenduma) v slovenski narod, v intelektualce, ki so se združevali v Demokratsko stranko, verjel je v slovensko državo. Verjel je, da bo konec komunistične vladavine; pri tem ni mislil samo na sistem, ta je tako in tako razpadel, ampak predvsem na to, da bodo prevzeli ključna mesta ljudje, ki se niso vdinjali preteklemu režimu, ki mu niso prodali svoje duše in se, seveda, okoriščali z njim. Verjel je, da bo Demokratska zveza res postala stranka, v katero se vključujejo in se bodo vključevali intelektualci, strokovnjaki vseh strok, kulturniki, kakorkoli naj jih že imenujemo, z najboljšimi nameni in z enim samim ciljem: izvleči Slovenijo iz realsocializma in jo pripeljati v demokracijo zahodnega tipa, državo, kjer imajo besede svoj pravi pomen, kjer stare vrednote, ki izvirajo iz krščanske kulture, nekaj pomenijo. In ko bodo dosegli svoj cilj, se bodo kot stranka razšli, pustili politiko in se posvetili vsak svojim opravkom, svojim načrtom; uporabili bodo svoje talente v prid novi državi, ki se bo razvijala in cvetela in kmalu ne bo več sledu za obdobjem balkanske variante realsocializma. Če verješ, pravijo ob taki priložnosti Kungočani. Pa so se stvari seveda precej drugače zasukale. Vsi tisti, ki jih je prejšnji režim naplavil na vrh, so ne samo ostali na vrhu, ampak so se sedaj še povzpeli, postali so voditelji nove države, menagerji, strokovnjaki, veleposestniki in velekapitalisti.
In kaj počnejo prej omenjeni mož in vsi, ki so z njim delili njegovo vero, njegove dobre namene (žal predobro vemo, kam vodi pot, tlakovana z dobrimi nameni – v pekel, namreč) zdaj, ko mu je stranka razpadla. Ko so se tisti, ki so jo sesuli, v elegantni pirueti zavrteli v komsomol ali LDS ali novokomuniste, kakor hočete. Ko so si začeli graditi demokracijo atenskega tipa. Patriciji in plebejci in brezpravna raja. Kaj počno ti idealisti zdaj, ko je na položajih nova, preizkušena, prekaljena »garnitura«, ki točno ve, kam gre, kaj hoče, kaj mora storiti, da bodo že za časa svojega življenja dosegli zastavljene cilje, ki jih ne bo mogel nihče več ogroziti. Ti idealisti se ne gredo več. Nima smisla. Ljudje so buutasti. In čepijo vsak v svojem kotu in ustvarjajo. Kolikor pač morejo. Če ne za to državo, za danes, za tukaj in zdaj, pa za prihodnje rodove. Saj končno imamo svojo državo. Čeprav ni čisto po naši meri. Pa še to. Če je zares naša. Če nam je ne bodo ukradli, tako kot že marsikaj. Npr. naš jezik, naše šege in navade, naše vrednote. Ukradli in vrgli v smeti. In mi smo mirno gledali, se bali za svojo kožo, za svoje otroke, za svoje imetje. Pa da se ne bom preveč ponavljala. Saj na prvi pogled izgleda, da vsi vemo, za kaj gre. Ljudje čutijo, da je nekaj narobe. Čutijo, da živijo slabše. Ampak kaj hočemo. Vsakega od na se je nekaj prijelo. Enega več, drugega manj. Petdeset let so nam zabijali v glavo pravljico o najboljšem družbenem sistemu, najbolj pravičnem, socialnem in … ni ga olepševalnega pridevka, ki ga ne bi uporabili za čim natančnejši opis našega preteklega (poginulega) družbenega reda. Vsi smo bili delavski razred (sicer smo bili brezrazredna družba, ampak tako se je reklo) in imeli smo svojo avantgardo, ki nam je kazala pot, ki nas je peljala v lepšo prihodnost, lepšemu življenju nasproti. In ni bilo treba nič misliti (pravzaprav nisi smel nič misliti), saj so oni (avantgarda) mislili za vse nas in mi smo varno stopali za njimi in Bog ne daj, da bi kdo podvomil v njihove misli, besede in dejanja. In velika večina (po rezultatih volitev sodeč) se je navadila, da so poslušno stopali za ovni vodniki in blejali, kakor so blejali ovni vodniki. Ali ni lepo, da nekdo drug misli namesto tebe. (Ali zares misli v tvoje dobro, ali ne, to je popolnoma postranska in nepomembna stvar). Važno je, da imaš občutek, da je vse v redu, vse pod kontrolo. Da lahko spiš. Da lahko spijo tvoji možgani. Na vsake toliko časa pa zablejaš, beee, kot so te navadili vsi tisti, ki so kakor koli vplivali na tvoj razvoj, od vrtca do šole in pozneje službe, pa vseh medijev pa … Če si dobro posnemal ovna vodnika, če si znal tako dobro blebetati, če ti je vse to blebetanje prišlo v meso in kri in si verjel, ne verjel, vedel in čutil svoje poslanstvo med vsemi ovcami, si lahko prišel med ovne vodnike. Med avantgardo delavskega razreda. Torej danes, med patricije. Ampak za kaj takega je treba prodati dušo hudiču. Pa kaj. Saj je vse tako lepo in toliko je stvari, ki pomirijo tvojo vest. Ta se zbudi šele, ko pride hudič poravnat račun. In po plebiscitu in prvih volitvah se je zdelo, da prihaja hudič po duše. Ampak so očitno sklenili z njim novo pogodbo ali pa tudi hudič ni več to, kar je bil v dobrih, še bolj starih časih.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Nad meglo Simon Dan

Na prvi pogled torej izgleda, da vsi vemo za kaj gre, da vemo, da je s to oblastjo nekaj narobe. Ko pa bi bilo treba ukreniti pravo stvar, je pameti konec. Ne bom šel več volit, je običajna ugotovitev razočaranih ljudi. Prav, kakor želiš. Ampak tisti, ki jim je ta novi sistem pisan na kožo, bodo prišli. Vsi do zadnjega. Da ja ne bi prišlo do kakšnega nepričakovanega izida. Nič ne sme biti prepuščeno slučaju. Ali celo temu, da začne večina ljudi misliti z lastno glavo. Pa komaj verjamem, da se jim je treba bati česa takega. Pa čeprav je zgodba o uspehu vsak dan bliže svojemu nasprotju. V nekaterih ozirih smo čedalje bolj podobni staremu režimu: obljube, globoko verjamem, »svakog dana u svakom pogledu sve više napredujemo«, pred nami je lepši jutri, itd. Zgodba o uspehu in lepši jutri veljata seveda samo za patricije. Plebejci niso še nikdar živeli tako slabo. In tudi danes ne živijo tako slabo, da ne bi mogli jutri še slabše. In želijo si komunizem nazaj. Zato volijo bivše komuniste. (Pa, da nam bo lažje, to se ne dogaja samo pri nas, to se dogaja po vseh bivših komunističnih državah.) In s tem utrjujejo njihovo oblast. Dajejo jim legitimnost. Pomagajo graditi »atensko demokracijo«. Sami pa bodo ostali samo sužnji. Ali v najboljšem primeru plebejci. Kajti eksperiment »komunizem« je končan. Zahod se ne gre več. Ni več zastonjskih pomoči. Ni več izjemno ugodnih kreditov. Postaviti se moramo na lastne noge. Ampak, namesto obdobja kapitalizma, ki bi ustvaril ekonomsko bazo za demokratično in socialno državo zahodnega tipa, smo se šli komunizem, ki je pustil propasti ali načrtno uničil tisto, kar je imelo korenine na teh tleh in gradil politične tovarne, mastodonte, pošasti, zmaje, ki sedaj poginjajo s strašnim opletanjem šap in lovk in repov po naših glavah. Tisti, ki se je povzpel dovolj visoko, se ga vse to ne tiče. Tam gori sadi rožice in nam napoveduje lepšo prihodnost, ki je najbrž, kot v dobrih starih časih, že na obzorju.
In spet se gredo božje igrice. Spet zapravljajo denar ne samo za svojo korist, ampak tudi za svojo slavo. Minister za obrambo je rekel, da bomo dobili nadzvočno letalo (nekoč smo imeli celega hudiča zaradi nekega jugonačrta s supersonikom, ki bi ga po stari navadi večji del plačala Slovenija, takrat republika v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji) tisti trenutek, ko bo odpravljen embargo na uvoz orožja v Slovenijo (sedaj samostojno državo, ki počne očitno iste kozlarije, kot bi jih morala, če bi se tisto s SFRJ nadaljevalo). Kot da ni že dosedaj nabavljena aviacija več kot preveč. Včasih se je govorilo, da bomo imeli samo helikopterje. Saj en pošten avion komaj obrne nad našo malo državico. Sicer pa, kaj vse je bilo prej rečeno. Prvotno je bila vojska Slovenije zastavljena kot teritorialna obramba. Nomen est omen, pravi pogosto moj znanec. To ime, namreč teritorialna obramba, ima natanko tak pomen in tako vsebino, kot bi jo sama želela našim »oboroženim silam«. Obramba. Pa ni nosila dolgo tega imena. Po hitrem postopku so vzeli zadevo v svoje roke »pravi ljudje« in sedaj imamo slovensko vojsko. In Bog daj, da bi se motila, ampak prepričana sem, da bo prej ko slej ta vojska naperila svoje orožje v lastne ljudi.
Če bodo na primer začeli razmišljati z lastno glavo. Kajti država rabi predvsem lojalne državljane. Ne lojalne svoji državi, ampak lojalne svojim voditeljem. Kaj sposobnosti, kaj talenti, kaj pridnost, poštenost in kar je še takih kvalitet, demokracija gor ali dol, na prvem mestu je lojalnost do oblastnikov (potem pa dolgo nič, potem pa en kup gnoja, pa spet dolgo nič, potem pa v poljubnem vrstnem redu naštete in še kakšne druge kvalitete). Toliko bo že pridelala ta naša deželica, da bodo patriciji dobro živeli, ne samo dobro živeli, da se jim bosta cedila med in mleko, živeli kot v Indiji Koromandiji. Če bo šlo pa malo slabše, bodo še nekaj plebejcev prekvalificirali v sužnje in valptom povečali plačilo.