Avtor: Martin Bajd

Prva

Plošče so debele, okrogle, tanke, kovinske, lesene, marmorne, steklene, balkonske, grobne, mizne, brusilne, fotografske, gramofonske, ledene. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika še ni farnih plošč. V Sloveniji je veliko farnih spominskih plošč.
Lani sva šla na velikonočni ponedeljek v Rovte gledat cerkvena okna in videla prvo farno ploščo. Iz Petkovca 31 zapisanih, iz Praprotnega Brda 13, iz Rovtarskih Žiberš 44, iz Rovt 147 zapisanih. Iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih, iz Rubenovega rodu dvanajst tisoč, iz Benjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih: razodetje skrivnosti, ki se nanašajo na poslednje dogodke. Župnik je Gorenjc in se velikemu številu zapisanih sam čudi, iz maš za pokojne se ga ne vidi. Gledat sva šla sonce skozi Kregarjeva okna.

Druga

Sredi julija fotografiram na horjulskem pokopališču Plečnikovo pokopališko kapelo s Kraljevim reliefom. Zdi se mi, da me domačini, ki čakajo na mašo, neprijazno gledajo. Včeraj je bila kapela predstavljena v časniku kot grob poseg krajanov v harmonično celoto. Zakon poskuša zaščititi umetnostni spomenik – tu pa so sinovi naročnikov kapele prednjo postavili farne plošče in nanje zapisali imena svojih bratov in sinov.
V monografiji k retrospektivi razstavi Franceta Kralja najdem zanimiv odlomek. Umetnik je 10. avgusta 1954 protestiral pri Vrhovnem sodišču in napisal: Še danes ne more biti reprezentativne razstave brez mene. Parafraziram: ne more biti reprezentativnega spomenika brez njega. Največji spomenik za padle v prvi vojni in edinstvena umetnina v slovenskem kiparstvu stoji pred cerkvijo v Dobrepolju. Odkrit je bil v začetku septembra 1930; s podstavkom je visok sedem metrov in pol. Avtor: akademski kipar in slikar France Kralj, iz te fare doma. Vojak – zadet – pada in trpi.
Poletni večer je. Ob spomeniku je nekakšno gradbišče, betonsko in kamnito ogrodje geometrijske oblike. Starejši možak prižiga svečo: Tristo bo zapisanih, tudi moja brata. Prižiga svečo, farnih plošč pa še ni.

Tretja

Po prvem šolskem letu sem moral pisati dnevnik. Ne vsak dan: samo pomembne in značilne dogodke. Še se spomnim obiska pri slikarju Jami, prvega luninega mrka, kapitulacije Italije. To sem zapisal v četrtek 26. 8. 1943.: Vsak petek gremo v Bizovik. Tam smo znani s Škrjančevo družino: Kupimo fižol, krompir, kumare in mleko. Včasih prinesejo zame kruh. Škrjančeva hiša je že čez mejo. Nekoč sem bil že pri njih. Čez me je peljal Metod. Doma so imeli žrebička.
Škrjančeva fanta sta bila učenca mojega očeta. Zmeraj sem mislil, da sta bila Ciril in Metod dvojčka. Iz knjige o farnih ploščah pa sem zvedel, da je bil Metod štiri leta mlajši. Takrat, še sam ves otročji, mi je pokazal žrebička. Oba brata sta bila vojaka. Odšla sta kot dvojčka. O farnih ploščah bi se pogovoril s prijateljem Janezom Kelharjem, pa je lani nepričakovano za zmeraj odšel. Zato sem to zapisal.